Kot strela z jasnega me je danes zadela vest, da te ni več med nami. Najprej ena objava na družabnem omrežju, nato druga, a nikjer ničesar otipljivega, nobenega imena, samo… besede, ki jih običajno pišemo ob slovesu.

In nato zasebno sporočilo. S tisto informacijo, ki je noče nihče nikoli prejeti.

Nisva se poznala in kljub temu, da sva se dolgo dogovarjala za tisto kavo, je vedno nekaj prišlo vmes, da do tega ni prišlo. Brala sva se in večkrat komentirala eden drugemu. Kasneje sem izvedel, da sem bil tvoj občasni navdih in tako je bilo tudi v tvojem zadnjem zapisu. Nekaj dni nazaj. Pravzaprav, skoraj včeraj…

Redno sem te bral, tudi ko si poskušala srečo drugje. In prav povsod ti je šlo. Znala si stopiti v srca bralcev s svojo iskrenostjo, z razgaljanjem svoje duše in s svojim krutim, a vendar realnim razmišljanjem.

Vedeli smo za tvoje težave, saj si o njih pisala na način, kot da niso nič posebnega. Nismo si pa mislili, da jih bo nekega dne konec. Vsaj ne na tak način…

Ostali bodo spomini. Stari klepeti, v katerih si me poskusila prepričati, naj stopim izza psevdonima. Komentarji, všečki. Tvoji zapisi in tvoja razmišljanja o vsem in življenju nasploh.

Ostala bo praznina na tvojem blogu.

Pogrešali te bomo, Vanja.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Sledi zapis, ki je nastal po resničnih dogodkih tega poletja, oziroma se je vse pripetilo v enem dnevu. Človek si misli, da se to sploh ne dogaja več oziroma če se že, se naj bi dogodilo nekomu drugemu, ne njemu. Ampak, ko si porinjen v drek, je pač tako in preteklosti ne moreš spremeniti, naj stane kolikor hoče. Je pa res, da te vsako takšno dejanje spremeni in če ne drugega, začneš določene stvari početi drugače.

Konec julija so mi vlomili v avto. Zgodilo se mi je prvič, odkar si lastim avtomobile, čez palec šestnajst let. Zaradi interesa preiskave, a veš, da bo bolj podobno stranem črne kronike, čeprav v bistvu nihče ničesar ne preiskuje, ker se določeni organi raje ubadajo z iskanjem voznikov, ki v naselju vozijo 51 in tatičev, ki v trafikah kradejo orbit, so kraji dogodka in podatki, ki bi utegnili škoditi preiskavi, ki je nihče ne preiskuje, namerno izpuščeni. Čeprav, je to skoraj brezpredmetno, ampak tančica skrivnosti vseeno mora biti.

Že sam vlom nakazuje na to, da storilec ali več njih, niso bili ravno amaterji. Profesionalno vlomljena ključavnica in premetana notranjost ter očitno praksa, kako vzbuditi čimmanj pozornosti, saj so do prtljažnega prostora prišli s podiranjem zadnjih naslonjal. V kolikor bi za seboj pospravili, niti ne bi vedel, da je nekdo brskal po avtu. To pa sem opazil takoj, ko sem pristopil k avtu. Zaradi zatemnjenih stekel pač ni bilo videti v notranjost, imel sem pa to srečo, da se mi je pred meseci pokvarilo daljinsko zaklepanje in sem bil za odklepanje primoran uporabljati klasiko ljubezni med ključem in ključavnico.

Nekateri pravijo, da je to moja slabost, ampak v tem primeru vidim zgolj prednost. Neznansko rad odlašam stvari za nedoločen čas. In če bi brž prvi dan po tistem, ko se mi je pokvarila ključavnica, letel k mehaniku, bi sedaj imel dvakratne stroške. Kakorkoli.

Prišli so zdolgočaseni policisti, pobrali podatke, pač moje in o odtujeni stvari, da bi delovalo bolj filmsko, so odvzemali prstne odtise in spraševali nepomembne stvari. Kot v nanizanki iz devetdesetih. ”Gospod Filec, vas bomo obvestili”. Isto, kot na razgovorih za službo. Obvestijo te, če si sprejet, če nisi, čakaš na odgovor kot budalo. Enako je s policisti. Če pa slučajno najdejo kak odtujeni predmet in vedo za lastnika, najprej povprašajo med modrimi uniformami, če kdo kaj takega rabi. Pa ne rečt, da ni res.

Kar je ostalo, je bilo to, da sem na koncu moral brisati madeže z avtomobila, ki jih je pustil njihov magični prašek za iskanje odtisov. Itak niso ničesar našli. Profi tatovi si nadanejo rokavice, kot marsikatera gospodinja za pomivanje posode. ”Detergent ful škoduje mojim nohtom”, kar lahko na preprostejši način izrazimo v simpatični tujki štirih črk ”pussy”. In ostalo mi je še to, da sem se na lov za ukradenim artiklom podal sam. Mesec in pol sem redno, vsak dan preverjal spletne strani, ki ponujajo sorodne predmete, v slučaju, če se slučajno kaj najde. Zaenkrat se še ni. Čeprav mi je od prvega dne jasno, da je ukradeno blago šlo od rok do rok za dve igli in štiri ikse.

In še nekaj mi je ostalo. Stroški. Ob vsej nesreči je bila največja ta, da je bil ukradeni predmet vreden približno sedem stotakov, da pa bo mera polna, je bil izposojen. Za nekaj dni sem ga pač potreboval in ker je bil v vsakodnevni uporabi, ga zvečer nisem odnašal iz avta in zjutraj ponavljal kontra postopka. Sledilo je klicanje dejanskega lastnika in obrazložitev, kaj se je zgodilo.

Povsem možno je tudi, da vlomilci berejo tale blog in če je to res, imam za njih dve sporočili. Najprej bi vam čestital, saj niti sami niste vedeli, da boste z enim vlomom oškodovali dve osebi. Eno z odtujeno lastnino, drugo s poškodovanim vozilom. Kot drugo pa, da sta ti dve osebi povsem mirne narave, a se ob takih stvareh ne znata zadržati in v primeru, da vam pridem na sled obstaja možnost, da ne boste imeli več mirnega spanca. Ker ena od teh oseb te zna zjebati psihično. Druga oseba pa zna kljub svoji nenasilni drži udariti bolj, kot si lahko predstavljaš.

Toliko o nenasilnosti.

Ker mnogokrat zatavam in me lahko ob čudnih urah srečaš kjerkoli, so imeli pravzaprav srečo. Ker če bi se povsem slučajno v tistem času prikazal na kraju zločina, bi škodo poleg ključavnice šteli tudi v izbitih zobeh, udarcih in grdih besedah.

Če se je kdorkoli vprašal, kako te tak dogodek spremeni, je odgovor povsem enostaven. Bom podal kar realno stanje. Ker ključavnice še nisem popravil, puščam avto kar odklenjen, je pa v njem nekaj takih stvari, ki bi morebitnemu vlomilcu dale misliti. In ker sem sposoben neslišnega premikanja, imam tudi pri sebi nekaj stvari, katere bi znal uporabiti, če bi nekoga zagledal v mojem avtu.

Pravijo, da imajo pravljice vedno lepe konce, z izjemo Rdeče kapice. Žal pa to ni pravljica, je kruta realnost in v tej kruti realnosti ljudje iščejo priložnost okoristiti se na najlažji možen način.

Na tej točki bom zaključil in nadaljeval, ko bo znano kaj več o popravilu ključavnice. Blazno poučen bo tisti blog, to vem že sedaj…

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Lahko obračaš kakorkoli, ljudje smo vedno številke. Ne verjemite ljudem, ki pravijo, da nismo. Pred leti je razburjal oglas ne vem katerega podjetja že, ki je v marketinške namene z velikim pompom delilo slogan ”pri nas ljudje niso le številke” oziroma nekaj v tem stilu. A pojdimo lepo počasi in po vrsti, od začetka proti koncu.

Še preden se začneš zavedati samega sebe, si označen s kupom številk, zaradi katerih si astrologi manejo roke. Šele dva vdiha narediš, pa že o tebi krožijo informacije. Ni važno, ali si Gašper, Rebeka, Hedvika ali Ferdinand, bolj kot tvoje ime drdrajo datum in uro rojstva ter seveda kilažo, višino, število prstov in poleg barve tudi gostoto las, seveda v številkah. Odraščaš, starši ti kupujejo vedno večje in večje copatke in oblačila, katerih velikost je izražena v številkah, greš v vrtec in kasneje v šolo, kjer … naj sploh nadaljujem?

Ja, tvojo bistroumnost merijo s številkami. Večini otrok se v osnovni šoli matematika zameri in nisem našel pametnega razloga, da se ne bi tudi meni. Ni pomagalo nobeno veleumno učbeništvo tipa Računanje je igra, ki bi me prepričalo v to, da bi vzljubil številke. Še danes, če kje spoznam simpatično deklino, ki se ogreva zame, skoraj dvakrat polnoletnega osla s kozjo brado in kot poklic navede učiteljica matematike… ne, sori, ne bo šlo. Ne predstavljam si večera. Kaj ko bi gledala serije ali igrala družabne igre, a na moj predlog bi podala svojega, da bi recimo reševala parcialne diferencialne enačbe. Malenkostno sem zašel, ajde.

Na faksu niti vsi ne poznajo tvojega imena, a vsi te poznajo po tvojih uspehih ali neuspehih. ”Ta je un, k ni še dobil več kot šest”. Združiš se s par osebki in kmalu pridejo zopet številke. Koliko alkohola preneseš, kdaj si vstal, koliko konjskih moči ima tvoj avto, koliko daješ za sobo v Štepanjcu in podobne študentske bolj ali manj potrebne informacije. Seveda greš na različne koncerte in naslednji dan bereš razne zapise o njih. Kjer, kako paradoksalno, je pomembnejši podatek, koliko tisočglava publika se je zbrala od vrstnega reda zaigranih uspešnic ansambla. In seveda spremljaš tudi nogomet, poskušaš se v igrah na srečo in poiščeš prvo zaposlitev, kjer se zopet pojavljajo številke. Od rednih ur, nadur, dni dopusta ter najpomembnejšega za mnoge, nakazila. Vprašanja so kratka in jedrnata, odgovori še krajši in jedrnatnejši. ”Koliko?”. ”Šest.”.

Pozneje se začnejo vprašanja, na katere zopet odgovarjaš s številkami. ”Koliko vnukov imaš? Koliko si sploh star? Koliko let si že upokojen?Koliko penzije dobiš?”. Vprašanja, na katera pač odgovarjaš s številkami. In potem nekega dne zaključiš in za tabo ostane samo nagrobnik z najpomembnejšimi podatki. Ime, priimek. Datum rojstva. Datum smrti.

Ampak. Ljudje se delimo na obremenjence in neobremenjence, kar se številk tiče. Sam spadam med slednje. Logično da v trgovini pogledam, koliko nekaj stane in logično, da gledam, koliko mi bo ostalo za dat na stran. Gledam tudi številke na čevljih in na pamet znam celo svojo davčno številko. Kar ni obremenjujoče, če pa že je, obremenjuje zgolj mene. So pa ljudje, ki hočejo informacije, katerih se ne da servirati drugače kot s številkami.

Sam vedno vpraša, človeka, kako je. Če se dobro počuti. Če ga kaj muči. Nikoli ne sprašujem po stvareh, ki se me ne tičejo in sploh ne postavljam vprašanj, na katere bi bilo možno odgovoriti s številko. In sovražim ljudi, ki vprašajo ”od ena do pet, kako si?”. Taki ljudje kar direktno sprašujejo tudi o plači in še marsičem drugem ter si na podlagi številk izoblikujejo neko končno mnenje o tebi. Ne samo, da te povprašajo o rojstnem datum in višini, pač pa se na vse pretege trudijo dokopati tudi do tvojih kilogramov, zneska na TRR in še marsikaj. Goveda zagamana.

Pa čeprav je delovalo v začetku, da bom pisal o tem, kako smo ljudje številke – no, nalašč nisem. To počnejo tisti, ki prepisujejo članke, jim dodajajo svoje butaste ideje in se trudijo za čimbolj številčno branost svojih blogov. Realno gledano? Kar se številk okoli mojega bloga tiče, vem samo dve – kdaj mi poteče domena in koliko moram letno plačati, da stran obratuje iz leta v leto. Ne, ne vem koliko bralcev imam, čeprav občasno preverim. Ne, ne vem, kateri zapis je to. In ne, niti ne pogledam, koliko besed napišem in še manj se obremenjujem s tem, kdaj objavim zapis.

Za moje normalno življenje je važna samo ena številka. In tista se nanaša na to, če bom lahko preživel. Z drugimi se ne obremenjujem.

”Za nekaterimi ostane neizbrisljiva sled. Ostali so samo številke.” Werner, vsaj zdi se mi.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Želje včasih ne gredo skupaj z realnostjo in pri meni je bilo tako, da so za realnost bili krivi drugi. Najprej starši, nato bivša partnerica in njeni domači. Sicer na koncu ugotoviš, zakaj je tako bilo in če sem jaz ugotovil na koncu… ajde, vsak konec je nov začetek.

Kulinarike nisem nikoli oboževal. Lažem, sem jo, odkar vem zase, sem gurman. Ampak ne tiste klasične. Dokler sem živel doma, je mama kuhala dobro, ampak enolično. Ni bila oseba, ki bi ure in ure ždela za štedilnikom in ustvarjala kulinarične kreature in če sem kaj genov podedoval, je ta zagotovo eden od njih. Po selitvi je bivša redko kuhala – ker smo živeli v isti hiši z njenimi starimi, je pretežno kuhala bivša tašča, ki je nekatere stvari skuhala tako, da si obliznil vse prste, druge pa tako, da si bolj kot ne podajal psu pod mizo. Predvsem pa je bilo vsega v enormnih količinah in prav to je bil razlog za moje dodatne kilograme. Bivša je imela isti sindrom – vedno je kuhala ene in iste stvari. Kakorkoli, to ni point današnje debate.

Z življenjem na svojem se mi je začela izpolnjevati želja. Kuham. Sam. Kar prej nikoli nisem počel zaradi razlogov, navedenih v naslednjih vrsticah. Vedno sem bil obkrožen z ljudmi, ki so znali kritizirati druge, kritike, namenjene njim, pa niso znali požreti. Če sem kdaj rekel, da bi nekaj lahko bilo drugače narejeno, so takoj povedali, da naj pa sam skuham. Pa sem. In so se zmrdovali.

Dejstvo. Ne razumem ljudi, ki preiščejo cel internet in potem na kuhinjski pult položijo tehtnico in vsako sestavino skrbno odvagajo ter potem še trikrat preverijo recept. Oprosti, ampak kuhaš za dva, ne za tv oddajo ali masterchef tekmovanje. Prav tako ne razumem ljudi, ki ob obisku nekega mesta zavijejo vedno v isto restavracijo, gostilno, picerijo ali kebabdžinico. ”Ta je najboljša”, rečejo, kot da so kdaj poskusili jesti v kateri drugi. In taki ljudje se imajo za gurmane.

Kilogrami ne lažejo, da rad jem. Predvsem na daleč sporočajo, da obožujem sladice. Jebat ga, nor sem na sladko, četudi moram zaradi tega občasno malo potelovaditi. Dejansko si lahko rečem gurman. Na mojem krožniku se znajde vse, razen ribe. Teh namreč ne maram, pa mi lahko kdorkoli razlaga, kako so zdrave, da jih ne zna vsak pravilno pripraviti in da ja, kakorkoli. Kalamari in tuna v olivnem olju še, brancini, orade in ostala morska bitja pa nikakor ne. Ni šans.

Priznam, če bi bil kulinarični bloger, moj blog ne bi ravno dolgo obratoval. Nisem človek za neke uzakonjene grame sladkorja, dekagrame soli, decilitre mleka in stopinje celzija. Ker, preprosto. Če vedno kuhaš po enem in istem kopitu, po enem in istem receptu, kuhaš vedno enako. In si sam vase prepričan, da skuhaš najbolje. Mogoče zase, mogoče še za koga drugega, a prehranjuj vedno na enak način pet ali več lačnih ust in prepričan sem, da bo nekega dne vsaj enemu dokurčilo.

Sam sem dober kuhar. Kdorkoli bi prišel na obisk, ne bi odšel lačen, marsikdo pa bi tudi pohvalil, realno. Ne tisto zlagano in si potem po odhodu pred blokom tlačil prste v usta. Pa verjamem, da je enim všeč bolj slano, drugim bolj kislo, ampak glej, v življenju ne moreš imeti vsega in če je v tebi vsaj malo avanturista, potem ti ni težko nekaj novega poskusiti. In preprosto uživati v jedi.

Imam svoje skrivnosti, pač. Katere mi ni problem razkriti. Naj bo v vednost, obožujem testenine. Na vse možne načine, zato so tudi pogosto na mojem jedilniku. Ni mi pa problem pripraviti kaj drugega, edino mesa se izogibam. Vzelo bi mi preveč časa in tudi ljubi se mi ne tri ure nekaj kuhat za petnajstminutni užitek. Sem se pa kot pravi Kraševec, čeprav nisem iz Krasa, specializiral za frtaljo. Kar je v drugih predelih isti šmorn kot .. no, šmorn. A kot že omenjeno, jed postane dolgočasna, če jo vedno pripravljaš na enak način. Enako sem med sladicami preprosto dober za pripravo tiramisuja. In če se bo katera od bralk odločila priti na obisk, ni problema – deležna bo kvalitetne, a preproste postrežbe. Za nezahtevne znam izbrati celo dobro vino. Primorc, ni kaj.

A veš, celo življenje je improvizacija. Improviziraš pri jutranjem vstajanju in odhajanju v posteljo, improviziraš pri oblačenju, pri opravilih v javnih ustanovah, pri vožnji in nenazadnje celo pri intimnejših zadevah. Zakaj torej ne bi improviziral še v kuhinji? Recept pogledaš le toliko, da veš, kakšne sestavine potrebuješ, za razmerja masla in jajc, sladkorja in moke ter paradižnikov in sira ti pa mora enostavno dol viseti. Po občutku. Lagano sportski. Malo se igraš med ponvami in kastrolami, začimbami in dišavnicami iz zgolj enega razloga. Ker nikoli ne veš, kaj te na koncu čaka. Mogoče prava poslastica, mogoče neužiten zvarek. Ampak lačen nisi.

Star slovenski pregovor pravi, da gre ljubezen skozi želodec. Pomen tega pregovora si razlaga vsak po svoje, a nekaj je zagotovo: tako kot hrana, gre tudi ljubezen nekje ven. In običajno gresta ven na istem mestu.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Wau. Nisem si mislil, da bo moj blog toliko napredoval. Iz časov, ko je moje pisanje spremljalo sedem ljudi dnevno, sem prišel do točke, ko najmanj sedem mojih bralcev tudi osebno poznam. Mogoče kakšnega več, štetje in razmišljanje mi ne gresta dobro, sploh če moram to početi istočasno.

Kar hočem povedati, teh sedem ljudi zares ve, da sem samski. Ostali si lahko mislite ”eh, tip je nakladač in si s tem poskuša dvigniti branost”, ampak ne – za razliko od nekaterih piscev sem prekleto realen in svoje resničnostno stanje prenašam na vaše zaslone. Pustimo ob strani to, da pišem pod psevdonimom, ampak to ni nič takega. To so že počeli mojstri pisane besede in zelenega smrklja s tem nisem odkril. Pustimo ob strani tudi to, da se na momente trudim biti duhovit in da mi včasih to celo uspe. V kolikor se ob branju ne nasmehneš, glej, to ni moj problem. Mogoče si samo vase zagledano bitje z mišljenjem, da bi morali vsi vse početi za denar in imaš v glavo vcepljeno, da se ne smeš nikoli smejati. Oprosti, nekateri imamo hobije.

Včasih se ti poruši svet in … postaneš samski. In pri vsem tem je najboljše to, da smo misliš, da se ti je podrl.  Dejansko se ti odprejo nova obzorja in na plano privrejo drugačna čustva. Nenadoma imaš čas za vse tisto, kar si prej zanemarjal, bodisi zato, ker preprosto nisi imel časa, bodisi zato, ker si bil pač neumen in si se prilagajal partnerju. Imaš cel dan, da delaš točno tisto, kar te veseli in imaš vse možnosti, da stvari počneš točno takrat, ko se ti zahoče. In stari moj, vse to za relativno majhno ceno.

Greh bi bil, če tvoj najljubši bloger ne bi napisal nekaj na temo samskosti. Pozabi vse, kar si do sedaj prebral na to temo izpod tipkovnice raznih kolumnistov ali novinarjev rumenih tiskovin, ki verjetno čara samskosti niso nikoli okusili in o njem pišejo zgolj hipotetično ter tako, da je bralcem všeč. Pred tabo je kruta realnost na duhoviti način o samskem življenju.

Verjetno vsi poznamo tole:
”Jutr greva k Mafaldi na rojstn dan, v soboto dopoldne na otvoritev Helgine razstave slik o kozolcih v Porabju, zvečer je un tadobr DJ v likalnem klubu in po njemu greva še na after od rojstnega dne od Vikija, v nedeljo bi pa lahko šla z Marinko in njenim tipom na pohod”. Okej, stop. Kaj pa če bi kak vikend bila doma, pogledala tri sezone Seinfelda, reševala križanke in igrala monopoli? Konec koncev, na Mafaldinem rojstnem dnevu bodo samo sorodniki in veganska prehrana, kozolci te sploh ne zanimajo, le hočeš biti tam, zato da boš lahko izražala lažno navdušenje, o glasbi onega DJ poznaš moje mnenje, Vikija bi najraje prenašal mrtvega, ker mi grejo pač na živce tipi, ki si na frizuro dajo pol kile gela ob ritmih tričetrtinske glasbe, ker tako pride najbolj do izraza, Marinke in njenega tipa pa ne prenašam, ker znata govoriti samo o Igri prestolov.

Kar naenkrat teh težav ni več. Prideš iz službe, si narediš kosilo, za katerega ti je vseeno, ali je ob treh ali ob štirih in se potem ukvarjaš sam s sabo. Greš na sprehod, po trgovinah, bereš, pišeš, plešeš, mečeš na roke v kuhinji ali greš preprosto na turnejo po barih. Iz bara lahko privlečeš najbolj pijano mestno radodajko in se zjutraj čudiš, kaj počne poleg tebe v postelji. Nikomur ni treba zjutraj kuhati kave in če ti ni do nje, lahko piješ tudi vodo. Pogreti hrani iz konzerve lahko rečeš kosilo in sobotno pranje perila brez problemov prestaviš na dan, ko imaš pač čas. In zvečer lahko spet pripelješ iz bara lokalno grdušo, katero so doslej nategovali le tipi z več kot 1,5 promila v žilah.

Kakorkoli, sam si. In o svojem prostem času odločaš sam. Ma kaj prostem času, o celem življenju odločaš sam. Okrog sebe imaš popolno svobodo, ki ti je ne more nihče vzeti. Lahko napišeš knjigo, lahko tudi v zimskih mesecih odideš na plažo in vohaš morje, lahko se dodatno izobražuješ in lahko špilaš igrice v nedogled. Lahko prepleskaš stanovanje v barvo, ki ti je všeč in za silvestrovo lahko greš spat že ob devetih. Brez da bi ti nekdo izražal svoje želje in brez da bi se bilo potrebno nekomu prilagajati.

Marsikdo se za ceno seksa in kosila ob prihodu iz službe zopet poda v resno zvezo, čeprav že na samem začetku smrdi po nepopolnosti. In potem se začne. ”Pa ne boš spet pice jedel, pa ne boš šel v trenirki v trgovino, lahko bi ti kdaj zlikal cunje, pa zakaj morajo biti vedno jajca za zajtrk, zakaj daš toliko soli, zakaj ne bi šla enkrat tja, kamor sem jaz predlagala, komu stalno pišeš, zakaj ne bi vzela raje dizla, zakaj moraš it sam s kolegi ven…”.

Pojasnila. Jedel bom, kar bom hotel in če mi danes paše pica, bom jedel pico. Ne bodi prepričan, da je tvoje kuhanje najboljše in da bi v kuharskem dvoboju zbila Gordona. Zakaj ne bi smel v trenirki v trgovino? Bo tam modno ocenjevanje naključnih nakupovalcev mortadele, bom someščanom dajal vtis, da sem čefur? Naj se dam v zakmašno obleko in predstavljam recimo uspešnega poslovneža ali nekaj drugega, kar recimo nisem? Naprej, zlikane cunje niso več v modi. So le pokazatelj, da so nekateri raje všeč drugim, kot da svoj prosti čas preživijo kvalitetno. Zakaj jajca za zajtrk, ker so bolj zdrava od nutele, ki, dokazano zdravi samo duševne bolečine, nezavedno pa ožajo hlače in majice. Ker neslano je sicer res bolj zdravo, ampak totalno neokusno. Zato, ker greva vedno tja, kamor ti predlagaš, če pa slučajno greva nekam, kamor sem predlagal jaz, vihaš nos in stokrat ne poveš, pač pa poudariš, da ti ni bilo všeč in bi bila tvoja izbira boljša odločitev. Ker pišem iz svojega računalnika in iz svojega telefona ter predvsem na svoje stroške, lahko pišem komur hočem. Misliš, da sem butl, da bi ob ženski, ki jo ljubim, pisal drugi? Zato, ker se moški spoznamo na avte. In zato, ker ti s svojimi kolegicami obdelaš vse ženske zadeve na aerobiki, jogi, kavicah, aktivih in pasivih kmečkih žena, društvih in nenazadnje tudi na pogrebih v stilu ”oni pa klobuk čist nč ne paše, pa vsaj črn da bi bil, ne pa temno moder”, zato moški rabimo občasni odklop ob vrčku, dveh, sedmih piva.

Čeprav bo marsikdo odvrnil, da je občasno vseeno fajn, da ti dela nekdo družbo na kavču in te pogreje v hladnih dneh. Topel čaj z rumom te pogreje bolj od nekoga, ki zna govoriti. On govori brez ust.

Resna zveza ni samo odrekanje, prilagajanje, ustrežljivost in skupnost. Resna zveza je tudi obveznost, izpopolnjevanje, rast, bit, skupni interesi in kolegialnost. Pričakujem komentarje v stilu ”nič čudnega, da si sam”, ampak veš kaj?

Ivan je krasno zaključil.

O trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Nekoga moraš imeti rad, res je. Ampak najprej moraš imeti rad sebe. In dokler sebe nimaš rad, nikar ne išči nekoga, da bi te imel.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ne zgodi se velikokrat, da se mi porušijo plani. Predvsem je razlog v tem, da planov ne delam. Kadar pa jih, takrat je pa druga pesem. Sicer se v večini primerov izide nekako tako, kot si želim in kot sem predvideval, včasih z večjimi odstopanji, drugič z manjšimi, a važen je rezultat na koncu in ta me najbolj zanima. Danes ni bilo tako. In bil sem na trenutke resnično slabe volje.

Zadal sem si prevoženih 3000 kilometrov v letošnjem letu, s Škotom, seveda. In ker se kolesarska sezona počasi bliža koncu, sem sprejel odločitev, da za izziv v tem vikendu prekolesarim skupno vsaj 250 kilometrov. Roko na srce, to je izvedljivo. 125 na dan je realno možno, saj smo jih prevozili tudi že več. Kakorkoli. Težave s kolenom imam že nekaj časa, saj me pri napornejših vzponih, pa tudi ob daljših ravninah začne boleti. Ta bolečina je bila rahla in običajno je po polurnem sedenju v kakem baru izginila. Če ste se kdaj spraševali, zakaj toliko pavz. Do danes je bila še razmeroma prijazna z mano in se je pojavila nekje okrog šestdesetega kilometra, danes pa se je odločila, da bo storila vse, da mi pokvari plane.

In ko sem začel vzpon na Kladje, se je že pojavila. Pa ajde, na sedmem kilometru. Kva ti ni jasno, sem si mislil. Sicer je kasneje, po osvojitvi vrha izginila in svobodno sem lahko zavrtel, kolikor sem mogel. Super cesta in s tem ne mislim asfalta, temveč to, da lahko klen kolesar z gorskim kolesom, kot sem pač sam, dosega hitrost 40 in več kilometrov na uro. In vse je delovalo tako popolno.

Ko sem v Gorenji vasi na pumpi jedel čokolado, sem razmišljal, kam sploh grem. Ena izmed mojih prednosti – največkrat greva s Škotom v neznano. Sploh če je pred nama cel dan in je še zgodnje jutro. In sem zavil proti Škofji Loki. Sanja se mi ne, če sem kdaj bil v Loki, a delovalo je prav simpatično mesto. Zapolnil si ga bom po tem, da sem v enem izmed mimovozečih avtov za volanom videl gospo, ki je med vožnjo pila kavo. Ne tisto v papirnatem lončku, ampak v keramični šalci. Kdo za boga milega si doma skuha kafe, si ga natoči v keramično šalco in si reče ”bom spila po poti”? Za take verjetno obstaja poseben krog pekla, sicer pa se zaradi dejanj te gospe bojim, da ne bo videla nebeškega kraljestva. Ampak, naj bom vsaj malo milostljiv, to je pač njen problem.

loka

Za prvič je Škofja Loka pustila pozitiven pečat.

Iskanje lažje opcije me je prisililo v to, da sem še malo vrtel po Loki, nato pa se odločil oditi proti Medvodam, potem pa kratka pavza in odločitev, kam naprej. Pa nisem ne pavziral in ne gledal, kam bi šel. Tle more bit lepo, sem si mislil in zavil za Golo Brdo. Nič ne bo narobe, če si privoščim malo adrenalina in zapeljem na tole makadamsko cesto, ampak, budalo kot sem, sem odločitev kmalu obžaloval. Če ni bilo ravno golo, saj sem se potikal po gozdu, da sem se počutil kot nabiralec klopov, je bilo pa vsaj brdo. In sem zalutal (to mi je bilo jasno takoj) nekam, kjer nisem vedel, kje sploh sem. Kasnejši pregled poti je pokazal, da poti tam sploh ni. No, saj je res ni bilo, v strm klanec sem porival po vlaki. Koleno je bolelo. Da bi šel nazaj, je odpadlo. Nikoli se ne smeš predati in iti nazaj. Potem si poraženec. Kao, modrosti pa to. Sedel sem na tla in utrujeni hrbet naslonil na drevo. O, da bi imel cigarete. Sedaj bi v miru enega prižgal in trezno razmislil o nastali situaciji. Saj, v bistvu tudi dokler sem kadil, tega nisem nikoli počel. Tako pa mi ni ostalo nič drugega, kot se nekaj trenutkov smiliti samemu sebi. Če ne bi bil prepričan sam vase, bi potočil kako solzo, kot veganski hipster s čepico na stran in pedertašno v Das ist Walter.

Ko sem se rešil gozda in sem nad sabo videl nebo, sem ugotovil, kje sem. Topol. Pavza? Ne. Le telefon sem priklopil na prenosno baterijo in se spustil. Pa, a ni hudič, da sprednja zavora čudno deluje? Morebiti se mi je le zdelo. In na tistem križišču se je bilo treba odločiti. Polhov Gradec ali Dobrova? Dobrova, da bom nadaljeval skozi Horjul in se tam odločil za Vrhniko ali Lučine. In s kolenom je bilo vse slabše.

Tik pred Horjulom sem naredil daljšo pavzo. Bela kava in radler rdeča pomaranča, ker ta je namreč najboljši, pol ure sedenja in preventivni sms, da bom mogoče potreboval pomoč. Povratni sms, da ni problema. Lepo je imeti človeka, na katerega se lahko zaneseš. Ampak, mogoče bo sedaj s kolenom boljše in pomoči ne bom potreboval. Mimogrede sem ulovil prekrasno teženje natakarici – presrana upokojena ljubljanska srajca ji je razložila, da je pohan piščanec pač pohan, paniran pa paniran, nikakor pa to ni eno in isto. Že zaradi tega… ma nič, najbolje da sem tiho.

Nadaljevanje ni obrodilo sadov. Sms, pridi, okej, pojdi po tej poti, te bom že srečala. In sem zavrtel čisto počasi in v drugi prestavi v dolg, a blagi klanec. Ravno toliko, da se je na števcu obrnilo na 100 kilometrov. Potem sem obupal. In počakal v senci.

V kolikor najboljši prijateljici ne bi uspelo priti, bi me z bolečim kolenom in s strgano zajlo zavore, ki je popustila ravno ko sem parkiral za pavzo ob kavi, čakalo še štirideset kilometrov. S povečanim številom pavz bi cilj dosegel nekje v nočnih urah. Ja, boleče koleno in vzpon, idealna situacija, da s ti v glavi rahlo zmeša. Ampak se mi ni.

In tako se je kolesarski vikend zaključil že v soboto. Še en razlog več, da bom v prihodnje manj planiral.

Naj bodo tokrat za konec še zahvale. Najprej njej, ki me je prišla iskat, potem pa tudi vsem, ki ste me bodrili na socialnih omrežjih. Brez ene in brez drugih bi bil še malenkostno slabše volje. Tako sem pa sedaj dobre, kaj.