Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Nekaj dni sem bil blogersko precej neaktiven. Pride obdobje, ko ni inspiracije, ko iščeš motiv, pa ga kljub trudu ne najdeš. Da ne izgubljam besed o tem, kako sem pred dnevi že nekaj napisal in tik pred objavo ugotovil, da prevladuje prazno nakladanje, kakršnega se ne bi sramovali recimo parlamentarci. Ampak jaz sem se ga. rad vidim, da se imajo bralci ob branju dobro, kar se pri parlamentarcih verjetno ne dogaja.

Da sem danes sedel za tipkovnico, je pravzaprav kriv blogerski kolega Uroš. V zaprti skupini na fejsbuku, kjer se dobivamo blogerji, je postavil vprašanje, kako bi se opredelili. In sem začel razmišljati. Če komu ni jasno, o čem govorim – seznam blogerjev je razdeljen na nekakšne kategorije, kamor sem po svojem mišljenju in pregledu blogov vtaknil blogerje. Torej, samo razmišljanje me je pripeljalo do tega, da nisem politični bloger, da nisem niti modni in lepotni pisec, da niti približno nisem kulinarični in še manj športni oddajalec srednje berljivih zapisov. Da ne govorim o DIY ali čem drugem. V odgovor sem sicer označil, da na blogu objavljam zgodbe, kar je sicer res. To so zgodbe mojega življenja, kot bi pisal avtobiografijo. Marsikaj spustim, kot se za avtobiografijo pač spodobi, veliko pa vseeno povem. Tudi to, kar včasih najraje ne bi.

Dovolj nakladanja. Če bi se že moral opredeliti, bi se za lifestyle blogerja. A ker je po eni strani skregano z logiko, ker so za, bodimo bolj domači, lajfstajl blogerje označeni tudi tisti, ki pretežno pišejo o modi in lepoti. Jaz pač o tem ne in zato niti ne vem, če sem lahko nelepotni in nemodni bloger, a vseeno lajfstajl. Lajfstajl, še bolj domače, življenjski slog, niso samo kozmetika in obleke, temveč marsikaj drugega. Tudi kulinarika je lahko tvoj življenjski slog, pa vse od prehitre vožnje z avtomobilom, do sestavljanja ajflovega stolpa iz vžigalic. Ali mogoče ne?

Kaj sploh je lajfstajl? Ne samo življenjski slog, ki ga kažeš navzven, temveč tudi tisto, kar si. Predalčkanja je že tako preveč in po zunanjosti te lahko hitro označijo za metalca, hipsterja ali metroseksualca. Po tvojem krožniku te delijo na vegana, vegetarijanca ali mesojedca. Po prevoznem sredstvu te označijo za ekologa, adrenalinca ali, v kolikor uporabljaš vlak, časovnega popotnika. Skratka, vse je neko opredeljevanje. In vse, kar posameznik počne, je del njegovega lajfstajla. Ob tem ne zanemarimo dejstva, da katerikoli življenjski slog se odločiš furati, moraš pred tem imeti vsaj življenje. Ne življenje, v katerem prideš iz službe, se zavališ na kavč in gledaš nogometne tekme. To, če se mene vpraša, ni življenje, to je pot na psihiatrijo. Imeti moraš življenje, v katerem ti dogaja. Aktiva. Vibracije. Mali porazi in velike zmage. Uživanje, kot tudi trdo delo. Znanje in večno učenje.

In če pogledam sebe in svoj življenjski stil… no ja. Prisegam na glasbo, kjer so kitare. Biti mora slišati riffe in vsebovati mora solaže, ob vsem tem pa mora biti poskočna, ne utrujajoča in depresivna. Tako se običajno sliši iz mojega avtomobila. Prisegam na filme, ki niso holivudski, ob vsem tem pa mora biti komedija. V kolikor ne pišem, se me najde na gorskem kolesu. Približno 182 cm od tal me krasi irokeza, vmes pa kavbojke in športna jakna. Kot pisca se me odkrije po prvem stavku in seznamu blogerjev. Kot uporabnika družbenih omrežij se me ne najde med žaljivimi komentarji. Kot ljubitelja kave me spoznaš po črni brez sladkorja, če je le možnost, s kakšno sladico poleg. Ja no, marsikaj se mi dogaja in marsikaj bi lahko še izpostavil in če ni zgoraj opisano lajfstajl, potem pa tudi ne vem kaj je. Mogoče se razlikuje od drugih, ki življenjski slog gledajo skozi materialne dobrine, ampak, roko na srce, ni mi do spoliranih avtomobilov, usnjenih naslanjačev pred 60 colskimi tv ekrani in počitnikovanja na najetih jahtah, kjer bi, po vsej logiki, moral kazat bicepse, tricepse, tatuje, pirsinge in sikspek. Saj ne, da nimam sikspeka, a ga največkrat ne nosim s sabo. Običajno je na varnem v hladilniku. Prav tako mi ni do tega, da bi redno večkrat dnevno obveščal preko družbenih omrežij, kje sem, kaj počnem in kot dokaz prilagal slike z mondenih plaž in restavracij. Moj lajfstajl je pač kolesarske hlače, majica in Škot, nekje, najraje bogu za hrbtom. To je zame. Noben luksuz, nobeno preseravanje.

Skoraj bi pozabil. V zadnjih štirih dneh kolesarjenja, sem štirikrat zavil na Keltiko. In prepričan sem, da vsaj eden čaka na podatek, za katerega sem nekaj zapisov nazaj rekel, da ga bom izdal, ko se zapeljem po njej. Od vseh štirih sta dva bolj kot ne nepomembna, saj sta trajala samo kak kilometer. Včerajšnji in današnji trening pa je potekal večinoma po Keltiki, zato se spodobi držati besedo. Torej, šlo se je za omembo kilometrov mojega letošnjega cilja deset tisoč. In ta podatek je točno zaradi tebe. Do osvojenega cilja mi manjka še točno 9314,68 kilometrov. In da ne bo spraševanja, kdaj naslednjič objavim kilometre, sporočam že zdaj – ko mi uspe v enem treningu prevoziti več kot 110 kilometrov. Dober sem, vsa čast mi.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Upanje umira predzadnje, pravijo. Za njim menda umre samo še tisti, ki upa. In jaz srčno upam, da obstaja poseben krog pekla, kamor bodo nameščeni ljudje, ki zamujajo.

Zamujanje mi nikoli ni šlo v račun in najraje bi zamudnikom stisnil roko in jim čestital. Pustimo ob strani, da se je dogajalo tudi meni. Zamudil sem v šolo, na avtobus, v službo in če omenim svojo najdaljšo zamudo – k zobozdravniku sem prišel mesec kasneje. Sicer ni moja krivda, njegova asistentka je datum napisala tako nečitljivo, da je šlo bolj za uganko, kot za novo plombo. Ampak ljudi, ki konstantno zamujajo, teh pa ne razumem. Še iz časov, ko ni bilo mobitelov, smo bili dogovorjeni, da se dobimo ob osmih in gremo, pač, pijančevat. Kdor je bil dodeljen za voznika, pač ni pil, smo bili pa solidarni in mu cel večer plačevali nealkoholne pijače. In eden od pivskih bratcev je zamujal, ne samo za na žur, temveč tudi za domov. V pričakovanju dobrega žura smo bili vsi na dogovorjenem mestu že pol ure pred odhodom, a on je moral zamuditi petnajst minut. Enkrat, dvakrat, neštetokrat. V miselnosti, da ga bomo spremenili, smo nekega večera ob dogovorjeni uri štartali. Bil je nor večer brez njega, saj nam ni bilo treba nikogar čakati, ne za tja in ne za nazaj. Le naslednji dan smo bili vsi pač (vstavi poljuben spolni organ), ker ga nismo počakali. Pazi, mi, ne on, ker je zamujal. Sicer smo s tem kvečjemu profitirali, saj ni več hodil z nami in je raje sedel v gostilni s spužvami.

Kasneje sem se čudil zamudnikom v službo. Imel sem sodelavca, ki je redno zamujal pet minut. Vsak dan. Pomagale niso niti besede nadrejenih, niti disciplinski ukrepi. Čez čas so odnehali in samo zamahnili z roko, nimamo kaj, takšen pač je. Kasneje je obupal še sam in dal odpoved. Čudil sem se, oziroma se še čudim ljudem, ki zamujajo povsod. Prideš k zdravniku pet minut pred uro. Sediš v čakalnici, priteče model, ki je imel uro deset minut nazaj in pokvari sistem vsem, ki so naročeni ob določeni uri in mislijo, da bodo ob določeni uri tudi na vrsti. Pa niso, ker zdravnik pokliče naprej zamudnika. Ja, fak of, ane. Jaz ga bi pustil čakati in ko bi opravil z vsemi pacienti, bi najprej spil kavo in šele potem bi ga sprejel. Red mora biti, ne vem, kaj ni jasnega tu. Pa še ko pridejo na avtobusno postajo – ja, kako je odpeljal avtobus, kaj ni mogel počakati pet minut? Halo, dvajset ljudi je bilo točno tu in vsi bi morali čakati tebe? Kdo si ti, da bi te morali čakati? Ne veš? Totalna nula si. Ker če je dogovorjeno ob tej in tej uri, moraš biti ob tej in tej uri tu. In če tega nisi sposoben, pojdi, zapri se med štiri stene in se uči točnosti. Čas je samo ena od stvari, kateri se je treba prilagoditi. Kot naravi, recimo. In če se znaš naravi prilagoditi in v decembru ne hodiš naokrog v kratkih hlačah, potem si se sposoben prilagoditi tudi času.

Pa pustimo sedaj obdobje pred mobilnimi telefoni. S trenutkom, ko so imeli mobilnik vsi, s katerimi sem bil ali sem še v kontaktu, sem prenehal s toleriranjem akademskih petnajst. Imaš mobitel? Imaš. Torej znaš verjetno tudi poklicati in sporočiti, da boš zamudil. Ker pa tudi to ne gre vsem najbolj od rok, sem začel prakticirati taktiko, ki sem jo poimenoval pet minut. Zmenjena ob uri. Običajno sem na dogovorjenem mestu pet minut prej. Pet minut čez uro odidem. Potem zvoni telefon čez pol ure, da kje sem. Ja, doma. Kako doma, madona, če smo zmenjeni. Ne, bili smo zmenjeni. Počakal sem pet minut, ni bilo ne tebe in niti sporočila ali klica, ki bi mi dal vedeti, da boš zamudil, pa sem odšel. Pa saj veš, da vedno zamujam. Vem, ti pa sedaj tudi veš, da jaz ne čakam. Pa ko se je dogovarjalo za uro, nisi rekel, da takrat ne moreš. Če bi, bi se zmenila drugače. Sedaj pa ti povej, kdaj ti ustreza.

Sam se ravnam preprostega načrta, kako ne zamujati. Od doma grem prej in raje na dogovorjenem mestu počakam. V kolikor ugotovim, da zaradi kakšne nezgode na cesti ali bilo česa drugega ne bom uspel priti pravočasno, to sporočim. Poskusi, ni težko, samo številko vtipkaš. V kolikor se na pot odpravljam s kolesom, to raje povem, da je čakajoči seznanjen s tem, da se lahko dogovorjena ura premakne tudi na kasneje. Tudi marsikatero resnejšo stvar, kot so recimo kakšni bolj uradni sestanki ali obisk zdravnika, raje preložim na popoldanski čas, da si ne jemljem dopusta.

In ko stojim v vrsti, naj bo na banki ali pred blagajno v trgovini in se nekdo poskuša vriniti predme, nisem tiho. Marsikdo vljudneje vpraša, če ga spustim naprej, ker se mu mudi. Oprosti, ampak, če se ti tako zelo mudi, zakaj nisi prišel? A, avto imaš na modri coni, torej se ti ne mudi, le kazni se bojiš? No, kar lepo na konec vrste. Ali pa poskusi pri komu drugemu. Moj čas je ravno tako dragocen, kot tvoj.

V bistvu vsi, ki zamujajo, hočejo dajati vtis blazne zaposlenosti, enako kot vsi, ki so ob nedeljah v trgovskih centrih. In potem to zaposlenost po možnosti upravičujejo s posedanjem po barih, kavica sem, pivo tja. Vendar, ko ima Hofer nekaj izredno dobrega po izredno nizki ceni, takrat imajo čas stati pol ure pred odprtjem tik pred vrati.

Saj res, čas je denar. Ni važno, ali zaslužen ali privarčevan.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bil bi malodane greh, če ne bi tudi jaz, na ta kultni (ali kulturni, kakor vam ljubše) praznik, spisal nekaj berljivega. Žal, tako kot vsako leto, tudi letos ne bom o Prešernu, preprosto iz dveh razlogov. Prvi je tale, da so o njem že vsi vse povedali, sam pa nočem prilivati olja na ogenj, imenovanega deljenost. Ja, tudi tu so ljudje deljeni in medtem, ko ga eni označujejo za zapitega rimarja, ga drugi kujejo v sam vrh domače poezije. Svoje mnenje bom zadržal pač zase. Drugi razlog pa je ta, da se, kljub temu, da se skregano z logiko, praznuje njegovo smrt in ne rojstvo, ljudstvo spomni nanj le ob teh dveh dnevih in na socialna omrežja lepi vse mogoče o njem. Žalostno, resnično žalostno.

Zadnji dnevi so bili bolj kot ne dolgočasni. To pa zato, ker me je položila. Sicer obožujem družbo v postelji, sploh če je aktivna in poskočna. In če slučajno do tega pride, sem pristaš obojestranske aktivnosti in poskočnosti, ne pa kot v navedenem primeru, kjer je bila aktivna samo ona. Pa četudi je krivda za moj švic pripadala njej. Ja, mrzlično sovražim vročino in počutje ob njej. Ne, da ne maram ležanja, nasprotno – obožujem ga. Sem lenuhar in vsak prosti trenutek dneva izkoristim za ležanje. Naj bo na kavču ali v postelji, važno je le, da sem ob tem koristen sam sebi. Tudi če se ob tem bašem s čipsom, vsaj skrbim za prehrano. Če berem, se vsaj izobražujem. In če gledam film, prav tako. Ležanje v družbi vročine je pa nočna mora vsakega lenuharja, saj ti ob tem ne gre niti za branje, niti za gledanje filmov, niti za nič. Je le prazno bolščanje v strop in smiljenje samemu sebi, ker se pač nimam komu smiliti.

Produktivnosti pač ne maram. Na vsak način sem rad aktiven in če ne gre v družbi zgoraj navedenih pripomočkov, rad vsaj razmišljam. O včeraj, o danes in o jutri. O popolnih bedarijah, trenutnosti, kot o resnih stvareh v mojem življenju. Ampak žal to pot ni uspelo in se tako v zadnjem tednu zame ni zgodilo nič, kar bi bilo omembe vredno. Razen…

…tega, da sem globoko razočaran nad svojim 10000 kilometrskim projektom. Čeprav v januarju nisem dosegel toliko, kot sem si zamislil, sem bil nad skupnim izkupičkom kilometrov zadovoljen. Vem, da bo treba še trdo delati za dosego postavljenega cilja in glede na to, da sem zadnjih šest dni izpustil, je skrajni čas, da jutri zopet pljunem v roke in poženem pedala sobnega kolesa. Ker vreme žal ne dopušča drugače. In kar sem kilometrov izpustil v teh dneh bolehanja – ja, tudi to moram prinesti noter. Dodelati, nadgraditi in se nagraditi. Želja, da bi v februarju odvrtel več kilometrov, kot v januarju, še vedno tli. In jutri začnem delati na tem. Trenutno je pozabljenih tistih deset tisoč. Vse se odvija sproti in vse se bo nadoknadilo v toplejših mesecih s Škotom širom Slovenije. Več o tem kdaj drugič, sedaj le toliko, da ne bo potem izgovorov – tudi letos imam namen dopust koristiti na kolesu in se, kot lani, povezovati z blogerji in bralci.

Velikokrat slišim od ljudi, predvsem starejših, kar pa ne pomeni, da ni vmes tudi mlajših od mene, kako so se jim porušili plani. ”ja, jaz bi, potem pa me je zajebalo…”. Itak. Vedno je nekaj drugega krivo, po vsej verjetnosti ima prste vmes tudi nekdo drug. Nikoli se ne zajebeš sam, kajne? Nikoli ni razlog za neuspeh to, da si si zadal previsoke cilje, temveč vedno nekaj. Zakaj ne priznaš? Če meni ne uspe, boste lahko brali o tem, da mi je zmanjkalo dni, moči, da sem si cilj postavil previsoko ali, upam da ne, kaj drugega, hujšega. Pozabi na druge in imej toliko časti, da uresničiš to, kar si se namenil. Ne obupaj in če ti spodleti, ti spodleti samo zato, ker si delal na tem, da ti ne bo. Vse, kar je okoli nas, je mnogo preprosteje, kot se na prvi pogled zdi. Pa tudi na drugi. In glave nimaš zato, ker bi brez nje izgledal smešen, pač pa zato, da z njo misliš.

O mojih kilometrih pa, kot sem že nekaj tednov nazaj obljubil. Ko prevozim vsaj del Keltike. Srčno upam, da bo to še v tem mesecu.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Včasih ljudje rečemo, da nečesa ne razumemo. Tudi sam. Velikokrat. Ker, mogoče resnično ne razumemo, ali pa mogoče ne razumemo samo zato, da se izognemo nadaljnjim pogovorom. In če jaz rečem, da ne razumem – prekleto dobro razumem. Le presneto dol mi visi za tvoje probleme, katere imaš samo zato, ker se ti ne ljubi z njimi ukvarjati. Sej, kot da jih nisem imel tudi sam. Velike, male, rešljive v minuti in tudi navidezno nerešljive. In odkar sem pred leti odkril, da je vsak problem rešljiv, jih sploh nimam. Seveda, imeti moraš razčiščeno v glavi in gledati z vsaj malo pozitivnosti. Ker problem se ne bo rešil sam od sebe, ampak ga moraš sam. In da ga rešiš sam, moraš najprej storiti dvoje, kar večina ljudi ni sposobna: gledati širše. Ta ozkoglednost, ki jo nosiš v sebi, te pripelje do tega, da vidiš samo tisto, kar želiš videti. Vse to vodi v egoizem, kar ni nujno slabo, dokler ne začneš misliti, da se cel svet vrti samo okoli in zaradi tebe. In druga, prepričanost. Nikoli ne zagotavljaj, da imajo nekje najboljšo hrano, če v istem mestu ješ vedno v isti restavraciji. Če si toliko prepričan, jej, drugim pa pusti, da se odločijo po svoje. In če imaš ti slab okus – oprosti, ampak ljudje smo si različni. Ker si tako prepričan, v karkoli, začneš postajati oseba, ki je nihče ne mara. Ja, sem popoln laik na tem področju: nimam niti izobrazbe take smeri, niti je nočem imeti. Mi je bila pa psihologija vedno pri srcu in z malo truda bi pokopal vsakega šolanega psihologa ali psihiatra. In zaposlen sem v trgovini, kar ne pomeni le, da znam postavljati ceno, ampak znam človeka tudi prebrati. Zelo na hitro.

Neko noč me je zbudilo iz sladkega sna pravičnega. Ni me prijelo za roko in potegnilo, niti me ni nežno dramilo. Bil je le glas. Glas, ki ga poznam, a ne vem točno, iz kje. ”Ej! Kaj ti je? Si normalen? Je vse okej s tabo?”. No ja. Kaj mi je? Nič mi ni. O normalnosti ne bi, saj veš, kako gre to. Različni ljudje, različna čutenja. Sicer sem pa okej, glej. Povsem normalno življenje samca tik pred drugo polnoletnostjo, z redno službo, streho nad glavo, s hobiji, smislom za humor in na momente čudnimi navadami. Najraje bi, v izogib vsem nenapovedanim stikom, pred seboj nosil tablico s sporočilom, da ne grizem in da nimam navodil za uporabo, a moj čuden smisel za humor včasih pri ljudeh izzove še kaj drugega, kot le nasmešek. Okej, šalo na stran in šal okrog vratu. Le ne zategni preveč.

Moje življenje je zanimivo, čeprav večinoma rutinsko in na zadnji stopnici pred prostorom, imenovanim askeza. Hote ali nehote, to v tem trenutku ni važno. Ko bi lahko zabredel, sem znal plavati in ko je bilo treba plavati, sem raje hodil. Realno gledano, sem se vedno pomikal naprej. Včasih hitro, včasih komaj za korak tedensko. A sem se. Če ne greš naprej, obstaneš. Spremeniš se v sitnega človeka, omejenega na lastno korist in aktivnega uničevalca lepih dni drugim. Želja? Fak mi, da ne. Za nič na svetu.

V zadnjem finskem filmu, ki sem ga gledal, je name naredil vtis osamljeni in ostareli fotr, ki je svojemu odraslemu sinu razložil, da gredo ženske iz skupnega življenja samo zaradi ene stvari. Toplote. Serješ, stari, sem se nasmehnil. Če ji postane hladno, se gre gret k drugemu. Če ji postane tako vroče, da ji iz ušes piha para, tudi gre. Da se ohladi. Bolj kot ljudem razkriješ dejstva, za večje budalo te imajo. In ugani – ne zaradi tebe, ampak zaradi sebe. Ker živijo z neko ograjico v možganih, katera jim preprečuje razmišljanje bolj, kot je potrebno.

Življenje, cenjena bralka in spoštovani bralec, mora iti zabavno. Ni pogojeno s tem, da vedno, ampak se ti mora dogajat. Mora te razveseljevati in dajati smisel. Vsak ga najde drugje, če ga le išče. Kdor ga ne najde, postane zagrenjen ali pa obremenjujoč se z drugo svetovno vojno in podobnimi zgodovinskimi tematikami. In veš kaj? Ni težko. Le poskusi. Ko si najbolj slabe volje, se nasmehni. Če so naši predniki preživeli vojno, bomo pa tudi mi svobodo. Vse, kar rabiš, je klik. Tisti, v glavi.

Poznam ljudi, je rekel. On. On, o katerem včasih nisem imel najlepšega mnenja, danes pa ga imam za modreca. Malo mu manjka, da me doseže.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Če je favšija dolgo let veljala za najbolj množičen in najpopularnejši šport med Slovenci, danes temu ni več tako. Sam nisem nikoli nikomur ničesar zavidal. Mogoče v rani mladosti, ko sem živel v prepričanju, da materialne dobrine osrečujejo, pozneje pa nikakor ne. Dodobra sem spoznal komolčarstvo, ritolizništvo, metanje polen pod noge, črnjenje pred drugimi ljudmi, lažne nasmeške, zaigrano poštenost in še marsikaj drugega. Da bi se s tem ubadal? Ne, hvala, nimam časa. Mogoče boš nekega dne pokazal na svojo vilo in prestižen avtomobil, ki si ju zaslužil s svojim delom. Seveda ob tem ne boš omenil, kako si do tega prišel. Sprašujem se, kaj bom pokazal jaz. Verjetno svojo preprostost, iskrenost in poštenost. Tiste vrline, ki se jih ne da kupiti. Ampak, veš kaj? Ne bom ti zavidal. Zakaj ti bi? Pregrešno dragega avtomobila ne rabim, prav tako ne razkošne vile. Kaj naj počnem v njej, če mi je za normalno življenje dovolj sto kvadratov? Če imaš vse to in si kot človek podn od podna… ne, ne zavidam ti.

Sicer tudi nimamo kaj zavidati. Sosedje ne kupujejo več novega avtomobila. Če ga že, se mogoče to zgodi vsakih deset let. In razlika je, če pripeljejo domov nekaj rabljenega ali čisto novega. In od tega, ali je romunskega ali nemškega ali japonskega porekla. Ne rečem, je sosed dve leti nazaj pripeljal korejca, sem šel pogledat, sva nazdravila, sem mu zaželel srečno vožnjo in če je kaj Slovenca v njem, o naslednje takšno druženje zopet na sporedu čez osem let. Ali še več. Službe se po mnenju prebivalstva dobivajo samo še po vezah in tisti, ki nimajo vez, obsojajo. Zanimivo je slišati, ko slučajno dobijo službo po neki vezi z nekom, ki ima veze pri nekom, ki ima veze.

Kakorkoli. Ne, zavistnost že dolgo ni več tako zelo popularen šport. Danes prevladuje metanje krivde. Na srečo ni ocenjevano, saj bi se v tem primeru še več krivde prenašalo na nekoga bližnjega. Ali daljnega. Da je nekdo brezdomec, je največkrat kriva država, da ob prekoračitvi hitrosti dobiš kazen, je največkrat kriv policist, kar je v bistvu isto, kot država, da je nekomu pogorel hlev, pa je kriv gasilec, ker ni pravočasno prišel na samo območje požara. Da sem padel na poledenelih stopnicah pred blokom in si zlomil nogo, bo krivo komunalno podjetje, če ne oni, pa vsaj oskrbnik bloka. Zakaj nisem sam kriv? Ker nisem prijel lopate ali iz lastnega žepa kupil pet kilogramov soli in jo potresel? In pari se vedno ločijo, ker je kriv eden. Ne oba. Dejte no, vas prosim. Na prejšnjem delovnem mestu je večkrat prišlo do napak in ko se je iskalo krivca, so skoraj stali v krogu in kazali eden na drugega. In ker sam nisem nikoli na nobenega kazal, sem, nič kriv in nič dolžan, moral napako odpraviti. Na moje veselje, samo enkrat. Naslednjič sem stegnil gobec, po kmečko povedal, zakaj je do tega prišlo in bil sem največje žensko spolovilo na planetu. Potem se pa pejd kolegialnost, pa dobre odnose, pa še pivo po službi. Hvala lepa. Nekega dne sem se odločil stati za svojimi besedami in za svojimi dejanji. Mogoče bi se v mojem dosedanjem življenju našlo nekaj trenutkov, ki bi jih moral obžalovati, a žal mi je samo za eno potezo. Da sem se rutini navkljub in pod psihičnim pritiskom drugih oseb nekega popoldneva odločil početi nekaj povsem drugega, kar je bilo izven mojih nenapisanih pravil. Vem, da se ne bi spremenilo nič, če bi ravnal drugače, ampak vseeno. Mislil sem, da sem si oprostil. Da sem sam sebi odpustil in čeprav sem sam pri sebi razčistil, me nek majhen košček besa in zavedanja, da sem ravnal narobe, še vedno razjedata.

Večkrat, ko pridem do konca zapisa, si mislim, da se mora v moji glavi dogajati cel cirkus, brez živali in invalidnih klovnov. Saj, v bistvu se. Odločitve sprejemam hitreje, kot jih moji možgani uspejo zaznati. Včasih se opečem, drugič ne. Če se, si rečem – življenje je prekratko za dve stvari. Za to, da bi se sekiral in za to, da bi pil slabo vino. Znam pasti, a znam se tudi pobrati in iti naprej. V bistvu pa, če sledim začetku tega odstavka, vedno na koncu zapisa opazim, da me je zaneslo in potem imam blazne težave, kako dati zapisu naslov. In največkrat dam nekaj, kar nima ravno veze.

In če sem bil danes cel dan siten, se zdaj počutim precej bolje. Tako je, če je pisanje tvoja meditacija.

Resnica boli, sovraštvo pa še bolj. Alžirski.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bila je nora nedelja. Edini dan v tednu, ko si ne planiram nič. Vsaj v tem smislu ne, da bi se moral lepše obleči in nekam iti. In to navado imam še iz otroštva. Smrdelo mi je hoditi na obiske, pa četudi je bilo tam sokov in sladkarij v izobilju. Smrdelo mi je hoditi na izlete in smrdelo mi je sploh iti iz hiše. Nedelja je pri meni toliko cenjena, da jo spoštujem in tisti dan ne delam ničesar drugega kot samo to, kar me izpopolnjuje. Dokler nimaš službe tudi na ta dan. ”Saj je samo za par uric”, rečejo. Ja, že, ampak če moraš vstat pred petelinom in nase navleči šihtne cunje, je nedelja pokvarjena. Tega sem se sicer kasneje odrešil in nedelja je zopet tisti moj dan. Najpomembnejši del pri mozaiku tedna.

In ker sem zaradi seznama blogerjev že sobotni odhod v posteljo zamaknil do zgodnjega nedeljskega jutra, sem si, čisto po najstniško, privoščil spanje do enajstih. Ker imam vse privilegije, da lahko. Kot to, da lahko neposredno iz postelje preverim stanje na blogu. Tega sicer običajno ne počnem, vsaj ne iz postelje, a ob prebujanju se mi je na ekranu mobilca nabralo toliko notifikejšnov, da sem si mislil – nekaj ne more biti v redu. Ampak, počasi. Že res, da sem v seznam vložil nekaj mesecev prostega časa, a tu so tudi drugi plani, na katerih je treba delati. Še pomnite prvega letošnjega zapisa izpod mojih prstov in skromne omembe o zadanem cilju prekolesariti slabih deset tisoč? Točno o tem teče beseda. Brž po prebujanju s pomočjo naravne budilke je sledilo pol ure treninga na sobnem kolesu, nato zajtrk in šele nato… ne me zezat. Ma kaj ste nori? Štirikratnik povprečnega števila obiskovalcev se vas je nabral, pa ura še niti poldan ni odbila. Očitno sem s tem seznamom zadel v sredino.

Logično sem bil vesel in ponosen nase. Odgovarjanje na mejle, zasebna sporočila, prejemanje pohval in tudi graj, sledenje in še marsikaj se je vleklo do poznega popoldneva, ko sem si rekel – zdaj pa dovolj, čaka te še en trening, pa pozno kosilo ali zgodnja večerja, kakor vzameš in potem… potem si bi lahko privoščil tudi kako uro sprostitve. Ja, seveda. Še enkrat sem odgonil pol ure, si privoščil skromno večerjo in romantično kopel. Čeprav ne vem, zakaj bi samec sam delal romantiko. Kakorkoli, po vsem tem sem se posvetil še enemu izmed mojih hobijev, poleg kolesarjenja in branja. Zagotovo letos nisem pogledal še filma. Ne dobrega ali slabega, temveč nasploh nobenega. Pa me čaka na disku kar nekaj komedij, ki niso produkt holivudskega kakanja. Ker če gledam film, gledam komedijo. Angleško, srbsko, nemško, francosko. Drame je bilo namreč dovolj v realnosti, tragedije so pretirane, grozljivke izvirajo iz adult verzije pravljic bratov Grimm, znanstvena fantastika pa je itak vse okrog nas. Seveda tudi med filmom ni bilo miru z vsemi piski, ki obveščajo na mejl, sporočilo, messenger ali katerokoli drugo obliko sporočanja. Sicer sem bil pameten in zvok že popoldne izklopil, a po končanem filmu sem se zopet čudil vsem delitvam.

Očitno je, drage bralke in cenjeni bralci, da vam je seznam všeč. Nisem si pa predstavljal, da bo šlo tako daleč. Toliko pozitive, da ima človek končno občutek, da je naredil nekaj dobrega ne le zase, temveč predvsem za razvoj blogerstva. Naj se na tem mestu opravičim vsem, ki na seznamu še niste pristali. Nova posodobitev prihaja že to nedeljo in povem vam, da vas je že veliko, ki ste na listi za uvrstitev.

Seveda sem po filmu zopet odgovarjal na elektronsko pošto, dokler si nisem rekel – ej, spat moraš. Boš jutr zjutr. Ampak vseen, stari, zjutr ne bo cajta. Ni kaj. Tista, res prava zimska nedelja. Ker če bi bila spomladanska, poletna ali zgodnja jesenska, bi si navil budilko za ob sedmih in šel kolesarit na sveži zrak. Kar počnem običajno od marca do oktobra.

Samoumevno je, da sem moral v ponedeljek zjutraj preveriti, če je vse okej in vse tako, kot mora biti ali vsaj kot bi moralo biti. Prišlo vas je desetkrat več, kot ob običajnih dnevih. Nato sem si umil zobe, počesal brado in šel v službo. Ker takšno življenje blogerjev.

Če delaš dobro, se ti dobro povrne. In če delaš slabo, se ti povrne slabo. Skozi vaše komentarje sem spoznal, da sem naredil nekaj dobrega, čeprav je verjetno kje napisanega tudi kaj takega, kar nisem še zasledil. Nikarte ne mislite, tisti, ki niste blogerji, da je to nekaj, kar ti vzame deset minut dnevno – ne, od same strani, ideje, piljenja teksta, urejanja slik, do objave in vzdrževanja odnosa z bralci, sledenja drugim piscem in še kaj več. Takšno je blogersko življenje. Jure že ve.

Včasih celo pozabiš na svojo šestničnič objavo. Kot sem jaz, vzhičen zaradi pisanja uvoda v seznam.