Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Medtem, ko se je blog prenavljal na način, ki bralcem ni viden, sem si jaz privoščil beg možganov. Par dni na off, vsaj kar se bloga tiče. Ker pa vseeno ne morem iz svoje kože, se je po nekaj dneh nabralo novih in novih idej in dovolil sem si jih zmetati na ekran, da bodo nekega dne predstavljene javnosti.

”Ti ne moreš imeti ravno visoke branosti”, me zbodejo občasno. Ja, res je nimam. Verjamem, da so blogerji, ki imajo precej več in vem, da so blogerji, ki imajo še manj kot jaz. In potem sledijo besede ”moral bi pisati o aktualnih temah, predstaviti svoja mnenja” in ostali bla blaji, ki jih znajo povedati občasni bralci in tisti, ki so mnenja, da mi blog navrže nekaj stotakov mesečno.

Kje naj začnem? Ah, ne bom šel predaleč nazaj, recimo, naj bo začetek pri Evroviziji. Okej, pri nas je zmagal Omar in vsi mediji so ga bili polni, vključno s tviterjem in fejsbukom, da ne govorimo o Slovenskih novicah, ki so, kot je v njihovi navadi, secirale vsako njegovo dejanje, privlekle na dan še nekaj tračev iz preteklosti in sestavile članek (če se temu lahko reče članek) domala za vsako stvar, ki jim je padla na pamet. Seveda ne smemo pozabiti na komentatorje in ljudi, ki so prepričani, da se na glasbo spoznajo. Ne, da igrajo inštrumente, temveč da jo poslušajo in preko lastnega okusa poznajo okus vse ostalih. Kje sem bil jaz? Jaz sem bil tiho.

Potem je bil tisti glavni del te jebe, ki izbira evropsko popevko, kjer se je Omar odrezal tako, kot se pač je. In so bili zopet vsi pametni o tem, zakaj se ni izšlo, kaj je bilo narobe, kaj bi morali spremeniti, koga bi morali poslati in še in še materiala za nekaj knjig, ne le za en blog. Seveda so o tem pisali vsi, od resnejših medijev, do družbenih medijev, nekaj trač revij in seveda tudi nekaj blogerjev. Kje sem bil jaz? Jaz sem bil tiho.

Potem je prišel Thompson. No, v bistvu ni prišel. Politično obremenjeni ljudje so nasprotovali, menda. Pa se je zopet pisalo, nekateri zgolj za lajke, drugi bolj resno, a vsak je izustil svoje mnenje in vak je imel nekaj komentarjev, zaradi katerih bi se njih avtorji od sramu lahko osamili do konca življenja, v svoje dobro. Da se bi ozavestilo še nekaj mlade in prepotentne čefurjadi, se je preventivno omenilo še Ceco in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo na vrsti še razne Karleuše, Bojići in Žečići. Naj vprašam? Ajde, bom. Kje sem bil jaz? Jaz sem bil tiho.

Ampak, se je kdo vprašal, zakaj?

Šest let bo kmalu, odkar sem začel z blogom. In ko sem začenjal, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bo tole trajalo. Prepričan sem bil, da je to občasno, da se bom po letu, mogoče dveh naveličal, opustil in se vrnil v nek življenjski tok, katerega sem fural pred blogom. Pa ne. Potegnilo me je vase, občasni hobi je postal rednejši, resnejši in predvsem bolj premišljen konjiček. Mimogrede, nikoli nisem štekal, zakaj se hobiju reče tudi konjiček. ”Stari, maš ti kaj konjičkov?” ”Pa kaj si mona, živim v bloku, kam naj dam konja.” Ravno tako, za presekat, no. Torej, šest let kasneje, šeststo in še nekaj zapisov po začetku in po kakih sto člankov za druge medije, lahko priznam – ja, tudi sam sem kdaj z napisanim nabiral lajke. Lajkfehtar, bi lahko rekli. Želel sem biti bran in v kolikor je bilo mogoče, tudi ustrezati vsem. Sizifovo delo. Ker temu nikoli ne prideš do dna. Na svojo srečo sem kaj kmalu ugotovil, da to ni to. Da to nisem jaz. Pisati nekaj, kar ni tvoje mnenje, kar niso tvoji občutki in zgolj za druge, to je tisti filing, ko si misliš – zdaj pa sem tam, ljudje me berejo, dol mi visi za negativne komentarje, berejo me in to je glavno. Veš kaj? Moški spolni organ pa glavno. Bralci niso neumni in slej ko prej se izkaže, da to nisi ti.

In zato sem sam sebi že kmalu po začetku postavil neke omejitve. Ena izmed njih je, da ne pišem o politiki, ker to raje prepuščam tistim, ki se nanjo ne spoznajo. In kasneje sem dodal še eno, poimenujmo jo druga svetovna vojna. Minilo je sedemdeset let, ljudje pa še vedno pogrevajo razne domobrance, partizane in še kaj drugega. Ljudje, ki jo niso doživeli. Ljudje, mlajši od mene. Sanja se mi ne, do kdaj bo to trajalo, a ko iz vseh komentarjev kar poka od egotripa in žlehtnobe – ja, takrat si še bolj želim hišice v gozdu, brez interneta in brez redne povezave z zunanjim svetom, kjer bi v miru ustvarjal raznorazne zapise in v jutranjih meglicah pil kavo na iz hlodov zbiti klopci v družbi negovanega labradorca in garjave, a prijazne oranžne mačke.

Ker, ni samo to. Ljudje, ker mislimo, da smo mi kot skupek, imenovan človeško telo, skupaj z mislimi, dušo in dejanji najbolj perfektno bitje tega planeta, se, namesto sami s seboj, najraje obremenjujemo z drugimi. Glede na to, kolikokrat mi kdo reče ”nimam časa”, se sprašujem, kdaj najde čas za vse ostalo. Kot za predalčkanje, recimo. In potem pride vprašanje ”a ti kej bereš?”. ”Ja, kar. Lainšček mi je dober.” ”Ja, on je fajn, ampak je janšist. ” Halo? Včasih se je sodilo ljudi po barvi kože, po versi pripadnosti, spolni usmerjenosti in po stilu oblačenja (v bistvu se jih sodi po vsem naštetem še danes), zdaj pa še po tem. A ker je janšist, potem pa ni človek? Ko sem pred kratkim iskal zdravnika za moje zamašeno uho in sem povprašal, če je določeni dober, so mi nekateri odvrnili ”ma ja, srb je”. Ja, in? Naj ponovim. Ja, in? Iščem nekoga, da mi pozdravi uho in me pri tem zanima samo ali je dober ali ne. ne zanima me narodnost, ne barva kože, ne kakšne vere je, niti njegova spolna usmerjenost, niti najmanj me ne zanima, ali je športnik ali morebiti verižni kadilec, niti kaj vozi, niti koliko otrok ima. Je že res, v nekem sproščenem klepetu pride tudi do teh vprašanj, ampak nikoli nisem obsojal ljudi po tem, kaj in kar so. Pa so tudi meni rekli, zdaj ko veliko kolesariš, se pa držiš, kot da bi malo zrasel. Ne, ni res. Le vem, da če grem jutri na daljšo turo, ne morem zapravljati večera v vlogi spužve za šankom. Zagotovo pa bom imel od tega več, kot od pivskega udejstvovanja.

Se najdejo tisti, ki nimajo mnenja, se najdejo tisti, ki hvalijo zares in tisti, ki hvalijo lažno. Oboje poznam. Se najdejo tudi taki, ki kritizirajo, ampak to so itak ljudje brez svojega življenja in s preveč prostega časa. Nikoli zadovoljni. Ni kaj, tudi sam kdaj kritiziram, če pač resnično nisem zadovoljen z nečim, včasih to celo v blogu napišem, največkrat pa sem v takšnem stanju, kot se je prej glasil odgovor. Ja, tiho sem.

Ker, a veš, nekoč prideš do spoznanja, da je biti tiho najlažje. Ne v smislu, da ne poveš svojega mnenja, pač pa da si tiho na način ”boli me”. In to je tisto, kar sam počnem. Ne, marsikaj se mi ne zdi prav, ampak sem tiho, ker se me ne tiče. Ne podpiram tega, da so prepovedali en koncert, ker bi po tej logiki morali tudi kakšnega drugega, ampak, naj se sliši še tako egoistično – ali je en koncert ali ga pač ni, moje življenje bo šlo naprej in še več – ne glede na vse, bom zjutraj šel služit kruh. Ker, če nisem nič prikrajšan in če se nič ne spremeni zame, zakaj bi se potem sploh moral obremenjevati z neko zadevo? In če se z njo ne obremenjujem, tudi ne vidim razloga, zakaj bi moral o tej zadevi pisati. Ob vsem tem o vsem tem pišejo drugi.

Ja, moj blog je z leti postal bolj osebne narave. Najraje pišem o stvareh, ki se mi dogajajo, ker o njih lahko pišem. V kolikor se mi ne bi dogajalo nič, bi enkrat tedensko objavil nepopisan wordov dokument. Tisto bi bilo šele dolgočasno branje.

Ja, tak sem. Pa me sprejmi ali zavrzi.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po preračunavanju, da bom za prvomajske praznike tri dni prost, kar je za ljudi mojega poklica že luksuz, je začela cveteti ideja o malo daljšem kolesarskem popotovanju. Malo zato, da se sprosti adrenalin, malo zato, da bom bližje cilju za letos postavljenih kilometrov, malo pa tudi zato, ker je bila že lani želja, da… no, naj pustim za kasneje. Po kratkem klepetu sem ta izziv ponudil blogerskemu in kolesarskemu kolegu Simonu, iz zgolj dveh razlogov – družba pride vedno prav, obenem pa sem vedel, da ima tudi sam željo osvojiti Vršič.

In sva približno dva meseca prej dorekla datum, težave so bile zgolj pri organizaciji poti. Ali se odpraviti čez Predel, naslednji dan pa bi me on čakal v Kranjski Gori in bi ga osvajala po kockastih ovinkih, kar meni ne bi pomenilo ravno veliko, saj sem to pot osvojil lani, ali pa ga napadeva iz Trente, kar bi meni bil izziv, njemu pa – no ja. Če se pač odločiš prevoziti Vršič, naj bo za prvič odločitev za start iz Kranjske gore. Zakaj temu tako, v nadaljevanju. Potem je Simon rekel – če gremo na Vršič, gremo na Vršič in ne na Predel. Okej. Glede na to, da sem zase načrtoval dvodnevno avanturo, sem rezerviral prenočišče in se predal treningom.

… In ti mi boš krvava tekla…

Sem blazno nejutranji tip. Vstati ob sedmih in iti v službo je zame velika muka. A vstati ob pol petih in iti na izlet, to pa je lahko izvedljivo. Brez problema sem tistega nedeljskega jutra skočil iz postelje, si pripravil krepčilen zajtrk, nadel nase kolesarske cunje in jo mahnil proti Tolminu, kjer sva bila dogovorjena. In kaj kmalu sva po lokalni, od prometa odmaknjeni cesti vštric vrtela poti Kobaridu. Kjer nisva niti delala pavze, saj nama je šlo dobro, poleg tega pa sva imela oba namen v Bovcu spiti kavo, malo posedeti in nato kreniti naprej, proti vrhu. To smo valda naredili, se znebili nekaterih delov oblačil, saj je bila ura blizu dvanajste, sonce pa je prijetno grelo.

Prvih 35 kilometrov, s Škotom v Tolminu čakava na Simona.

In potem nadaljevanje. Adrenalinskih sto metrov makadama za Simona in njegove ozke gume, zame in za moje 2.2 pač nekaj normalnega, rahel spust in potem ravnina, ki se postopoma dviguje. Kot nekdo, ki je nekoga povabil, se je spodobilo, da sem vozil prvi. Občasni pogledi nazaj so mi dali vedeti, da Simonu ne gre ravno tako, kot bi mu moralo iti, poleg tega sem bil seznanjen s tem, da ni prav dobro pripravljen. Zato sem prilagodil tempo in občasno postal, da me je dohitel. A veš, s kolegi na kolesarjenju je tako, kot z zakonci – skupaj v dobrem in slabem. Potem so naju dohiteli štirje specialkarji. Kasneje sem v pogovoru z enim od njih izvedel, da se pripravljajo na DOS, da gredo na Vršič in v istem dnevu čez Predel nazaj – ja, vsa čast, fantje. Vsaj niso delovali tako nadrkani, kot so specialkarji običajno, ko imajo v glavi samo eno in posledično tudi ne pozdravljajo, saj jim bi zaradi tega lahko padla krona z glave. Kakorkoli, ko sem v ne kaj preveč strm klanec slišal Simona za seboj, sem si mislil – ola, ogrel se je, zdaj gre zares. A kilometer kasneje so ga izdali krči. Čakal sem, njega od nikjer, obrnem in stal je tam, jedel in zrl v smaragdno Sočo, niti razjahati ni mogel. ”A bo?” ”Bo”. Okej.

Ni nama krvava tekla, je bila pa zaradi minulega deževja bolj jezna. Smaragdna barva pride še bolj do občutka.

V Trenti je ugotovil, da bi bilo dobro, če bi imela kaj žganega pri sebi. Ker alkohol širi žile, kar pomeni, da bi magnezij hitreje prihajal v kri in… no, saj ni pomembno. ”O, glej, market”. In pristopica ven z malo flašo priljubljene žganice. Rukneva in se podava, malo s strahom, malo pa s spoštovanjem, proti vrhu. In ko sem po prvem ovinku spreminjal nastavitve menjalnika, sva sprejela odločitev – greva vsak s svojim tempom, prvi pa bo drugega čakal na vsakem drugem ovinku. V bistvu je meni to sedlo, saj so dvominutni postanki občasno dobrodošli – ravno toliko, da zadihaš, ker po tem lažje nadaljuješ. Žal so ti postanki bili vse daljši in moj izračun, da bi ob štirih popoldne morala biti na vrhu, se je vedno bolj krhal. In ko sem na enem od ovinkov čakal, se prikaže Simon, potiskajoč bicikel ob sebi. Krči, pač. Postojiva, nekaj besed in nadaljujeva, vsak v svojem tempu. Imel sem upanje, da nama bo uspelo. A žal sem imel tudi dvome, saj, čeprav me med kolesarjenjem krči nikoli ne mučijo, se popolnoma zavedam, da te totalno demotivirajo. In ko sem na enem ovinku zopet čakal, ni bilo ne duha in ne sluha o kolegu. Zvijem cigaret in prižgem, v tem času se bo že prikazal, si rečem. A Simona ni. Preverim telefon, če sem slučajno spregledal kak SMS. Nič. Ugasnem cigaret, zrem v cestišče, kdaj bom zagledal njegovo živopisano majico, pa še vedno nič. Nazadnje zaslišim kopitljanje njegovih čevljev in ko pristopica do mene, sledijo besede predaje. ”Stari, js ne morem več. Ne gre.” Ni panike. Poklical je spremljevalno vozilo, podala sva si roke, si zaželela srečo in šla naprej. No, jaz, on ne. Pa čeprav, na srečo ni tekla krvava Soča, sva na momente oba skoraj krvavim pot potila.

Nadaljujem sam.

Podam se naprej, zagrizem v zadnje štiri kilometre pod vrhom, povečam hitrost na približno osem kilometrov na uro. Gledam table, preračunavam v glavi, postojim ob strani za dve minuti, nadaljujem in se predam občutkom. Kilometer in pol pred vrhom nastopi kriza. ”Ob šestih moram biti na vrhu”, si rečem, a nekaj me strašansko zavira. Razjašem, dobrih dvesto metrov potiskam kolo ob sebi, nato zopet zavrtim. Ne, Grega, tu si, imaš to željo v sebi že dobro leto, preveč si garal, da bi sedaj odnehal. Moraš, moraš, jebenti. Vidim kočo. Vidim ljudi na vrhu. Zdrži.

Pet minut pred šesto popoldne pridem na vrh. Štirje neznanci mi zaploskajo. Zmagovalno stisnjeno pest dvignem v zrak, pomaham v pozdrav in brez ustavljanja nadaljujem do table, kjer se slika vsak, ki želi ovekovečiti ta trenutek. Plani, kako se bom na vrhu preoblekel v suhe cunje, so odpadli. Sonce ni več sijalo, bilo je svinjsko mraz, posledično sem samo škljocnil dve sliki. Nasproti prisopiha kolesar, med njegovim kompletnim preoblačenjem in mojim dodatnim oblačenjem vrževa nekaj besed, si zaželiva srečno in že jo mahnem v dolino.

Mraz in 6 stopinj. Slika na hitro in nazaj v dolino. Če si mnenja, da je slika od lanskega vzpona, pobrskaj po strani in boš ugotovil razliko.

Iti hitro ali iti počasi, je večno vprašanje. Počasi te zebe manj, ampak dlje, hitro te zebe bolj, ampak manj časa. Izbral sem slednje. Preklel sem kocke, spoznal razloge za obnovo ceste, pozdravil še kolesarja, ki je premagoval strmino in ob Jasni lovil sončne žarke, da se vsaj malo ogrejem.

Plan, da se s Simonom in spremljevalkama dobimo v Kranjski Gori, kjer bomo nekaj pojedli, sem obrnil v svojo korist in predlagal kar mesto moje nočitve – Rateče. Imel sem namreč željo, da pridem čimprej na končno destinacijo, spijem pivo ali dve in nekaj konkretnega pojem. Poleg tega, večerja se zna zavleči in ni mi ravno fetiš kolesariti v temi, sploh na neznanem terenu.

Konec prvega dne.

Prijaznega domačina povprašam o natančni lokaciji mojega prenočišča in po njegovih besedah bi moral biti čez minuto tam. Točnejše navigacije še nisem srečal. Kolesarsko-spremljevalna družba me že čaka, sam preverim stanje števca in oddam kolo v varovano garažo. Za mizo prijetno klepetamo, Simon ima še vedno težave z nogami, nato pa zagrizemo vsak v svoj obrok. Ne bom lagal, ampak te kalamare sem čakal nekje od desetih dopoldan. Prvo pivo steče po grlu kot za stavo in šele drugoje bilo tisto, ki mi je res sedlo. Ob ravnanju računov, kjer mi zaradi zmedenosti prikupne natakarice ni uspelo plačati niti pijače gostov, je sledilo še vprašanje, na katero ni nikalnega odgovora. Seveda smo še za nekaj kratkega. ”Ti dobiš dvojno, ker si kolesaril”, je rekla natakarica. No, meni je prav.

Dame in gospodje, pogosto je možnost, da se moja fotka pojavi v blogu, redkeje pa do te realizacije pride. Naj bo danes po dolgem času ta šansa.

Glavna akterja tokratnega zapisa. Avtor fotografije: I.K.

Dobil sem krasen in prijetno ogret prostor v mansardi, kateri je bil pisan na kožo nezahtevnemu gostu, kakršen sem sam. Edina pomanjkljivost je bila, da so bile vse vtičnice zapolnjene in je bilo polnjenje mobilnika možno samo v kopalnici. Kar je pomenilo samo eno – za ugašanje budilke bom dejansko moral vstati iz postelje. Že pod tušem sem se komaj obdržal na nogah in bilo je jasno, da bom zaspal kot dojenček. Žal pa ni bilo ravno tako. Po prvih štirih urah spanca me je zbudil glavobol. Vstal sem, se napil vode, ugasnil tisti električni radiator in odprl okno. Nato sem imel dobre pol ure črnih scenarijev iz preteklosti, sploh ne vem zakaj, nato pa sem zopet trdno zaspal do budilke ob pol osmih. In zjutraj sem bil ponosen na dve stvari: na to, da mi je uspel Vršič s težje strani in na to, da sem naročil zajtrk ob devetih. Pozabi hemedeks, daj mi namaze vseh sort in dobro porcijo kave, pa bo. Poravnam stroške nastanitve, povlečem Škota iz garaže in ovržem misel na Planico.

Praznik konj…

Kot sva že ob večerji ugotovila, biti v Ratečah in si ne ogledati Planice, je nekako tako, kot iti v pivovarno in ne piti piva. Vseeno sem zjutraj, ob rahlem in hladnem vetru, ravno takšnem, da se ne moreš odločiti, ali te zebe, ali ti je ravno prav, krenil proti Italiji. Za Planico bo že priložnost kdaj drugič.

Kolesarska steza proti meji je v bistvu lepa in prijetna. Če pač ni polna konj in njihovih fig, kot je bila v mojem primeru. Če sem realen, me to pravzaprav ne moti – tistih nekaj konjenikov na kolesarski stezi že preživim. Bolj me zanima, koliko časa bodo tiste fige še tam. Brž čez mejo mi je postalo jasno, da se to tam ne dogaja. Kakorkoli, kolesarska steza je čisto nekaj drugega od kolesarske steze v Sloveniji. Nisem postavljen za to, da bi pisal o tem, svetujem pa vsakemu, ki hvali naše kolesarske poti, naj se zapelje kdaj še kam drugam. Ni treba daleč.

Medtem, ko so se konji zbirali na travniku tik pred mejo in so ob zvokih harmonike čakali na žegnanje, vsaj sklepam, da gre za nekaj v tem stilu, sem sam že zavil proti Predelu in užival v čudni, a vseeno čudoviti pokrajini. Ob jezeru sem se ustavil za čokoladico in magnezij, nato pa nadaljeval skozi tunel proti vrhu. Glede na to, da sem bil prvič in da si poti nisem ogledal na zemljevidu, sem pričakoval več. Predvsem več napora in več vzpona in ko sem delal kratko pavzo, sem zagledal tablo. ”Čaki, a to je to?” Očitno. 31 kilometrov po startu sem bil na vrhu, zopet v Sloveniji. Ne delam pretirane panike, ustavim se zgolj za selfi, nato pa proti Bovcu, kjer, za razliko od Rateč, naletim na drugačne konje. Predvsem tiste z našimi registrskimi tablicami. Ampak, za to bo priložnost kdaj drugič. Če sploh velja kaj o tem pisati, saj se ljudi ne prime kaj veliko.

Zadnjih 70.

Ko v Bovcu spijem kavo in dve kokakoli, se podam na zadnjih sedemdeset kilometrov. Pretirane vročine ni, mraza pa tudi ne. In od tu naprej pot poteka mirno, trasa je že od dneva prej poznana in nič ne more presenetiti. Na Napoleonovem mostu sem ustavil samo toliko, da sem odložil nekaj oblačil, nato pa nadaljeval proti Tolminu in naprej proti domu.

In v teh zadnjih sedemdesetih se ni zgodilo nič zanimivega in pretresljivega. Z izjemo ene stvari. Lepo počasi: Škot je v sredini aprila praznoval eno leto, oziroma je takrat minilo leto, odkar sem ga prevzel. In na tisti simpatični cestici med Kobaridom in Tolminom sva skupaj dosegla skupnih 3000. Kar tudi ni kar tako.

Leto in pol meseca po skupnem druženju, je Škot dosegel 3 jurje. Za hec – najdeš podatek, kdaj sva dosegla prvega skupnega tisočaka?

Potem, ko sem spil kavo še v Tolminu, se je pooblačilo in imel sem vizijo, da bom prišel domov moker. Ampak, če mi je v teh dveh dneh uspelo vse, mi tole zadnje ni – dež je začel pol ure po tem, ko sem parkiral v domači kleti.

Obljubil sem – zakaj na Vršič za prvič iz Kranjske Gore? Ker je s te strani lažje.

Za konec.

Preden zaključim s pisanjem o tej krasni dvodnevni avanturi, še nekaj besed, ki niti niso tako prazne, kot bodo morebiti delovale. Hvala vsem, ki ste spremljali na twitterju pod hashom #kprvim, hvala vsem, ki ste všečkali, bili ste motivacija brez da bi to sploh vedeli. Mimogrede, kakšno sliko, ki ni ravno za v blog, lahko vidite tudi tam ali na instagramu. Simonu hvala za spremstvo – nikar se ne sekiraj, ker ti ni uspelo. Imaš le razlog več, da poskusiš ponovno.

Hvala tudi vsem, ki ste prehitevali v skladu s pravili, pozdravljali in dvigovali palce ob vzponu. Ni bilo lahko, bilo je pa lepo.

Celoten izkupiček edine stvari, ki jo merim: 252,76 kilometrov.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo pojavila nova bizarna igrica za uporabnike spleta. Ne za tiste, ki splet odprejo, preberejo dnevno novičje, nekaj tračev, odigrajo nagradno igrico na Facebooku in navržejo nekaj političnih komentarjev, v večini primerov tja, kamor sploh ne spadajo. V bistvu niti ne gre za igrico, temveč zgolj za to, kdo si upa več. Kot pri večini bizarnih spletnih trendov.

Po duckface trendu, kateri se je tudi v Sloveniji dobro prijel, je sledil, na našo veliko žalost težje sprejemljiv (ker slik niso množično lepile na svoja socialna omrežja) izziv čebeljih oči, potem izziv za moške nutscape, na veselje tudi ne najbolj sprejemljiv, je čas za nekaj bolj odpičenega. Verjamemo, da so nudistično usmerjeni primerki naroda to počeli že davno pred sedanjostjo, z izjemo prikazovanja na spletu. Je pa res, da so se na večini družinskih srečanj gledali albumi s slikami zadnjih počitnic na morju. Zavrtost morda takrat ni bila tako zavrta kot sedaj.

In ne, assselfie ni niti približno isto kot tole.

Ker pa uradnega imena za to početje še ni in ga večina imenuje kar preprosto ekshibicionizem, se je trend med uporabniki spleta navzel kar imena Instagramovemovega profila – Cheeky Exploits. Za kaj gre? Preprosto. Izziv je na, v ali ob turistični znamenitosti spustiti hlače in pokazati svoje golo ozadje. Primerno za najbolj pogumne in manj primerno za tiste, ki iščejo svojih pet minut slave, razen če so si pripravljeni za to tudi zlomiti vrat.

In, več kot 71 tisoč sledilcev na Instagramu kaže na to, da ljudi pač to zanima, ane. Dovolj dolgovezenja, kliknite na @cheekyexploits in si sami poglejte.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Želja po tistih pravih brkih me je spremljala že v preteklosti in medtem, ko me že vsaj petnajst let krasi kozja brada, sem nekega dne proti koncu lanskega leta rekel – zakaj pa ne. V bistvu nisem pred tem nikogar opozoril na to, ker pač ni bilo razloga in konec koncev ne vidim povoda, zakaj bi sploh moral. Sledil sem pač želji, ne, ker jih bi potreboval, pač pa zgolj zato, da vsaj enkrat vidim, kakšen sem z brki.

Okej, naj bo jasno. Slike tu ne bom nalepil. Kdor je hotel, je že opazil na določenih socialnih omrežjih. In, naj zveni še tako narcisoidno, z brki sem si pač všeč. Bodisi me delajo resnejšega, kot sem v resnici, kot tudi, v kombinaciji s kapo s šiltom, prikazujejo nežno in čuteče bitje (mene, da ne bo pomote) kot serijskega morilca iz kakega filma, vseeno sem to jaz. Potem se pa takoj najdejo. ”Meni pa z brki nisi všeč.” ”Ne pristaja ti.” ”Postara te.”.

Pojdimo malo v preteklost. Ne ravno vsi pomembni možje v zgodovini, ampak večina njih, je bila okrašena z naturnim obraznim nakitom. Od Lincolna in Roosevelta juniorja, od Tesle in Westinghousa, od Stalina in Marxa, pa vse do McCartneya (v nekem obdobju) in dveh članov ZZ Top, ter do Bobovnika in Pižame, pozabiti ne smemo pa niti na Flisarja. Na nobenega, pač.  To ne pomeni, da je od zgodovine do sedanjosti le korak, ampak da bi piscu tega zapisa vzelo preveč časa, če bi hotel našteti vse – ker bi se potem spodobilo našteti tudi tiste brez. In da sem si jih pustil, ne pomeni, da imam plan ostati zapisan v zgodovino, sploh ne. Še iz sedanjosti bi se kdaj pa kdaj najraje izbrisal. Niti ni povod za to dejstvo, da prihajajo ponovno v modo. Ja, hipsterji si jih puščajo, lepo in prav od njih, ampak – ko jih imaš, jih imaš. Jih ne obriješ, kot bodo to verjetno storili slednji. Kot klobuk. Ko ga začneš enkrat nositi, potem ne rečeš, da si se ga naveličal. Gre za pogum. Klobuka ni sposoben vsak nositi, že zgolj zaradi dejstva, da bi z njim bil videti smešen. Kot z brki. Obstajajo modeli, katerih obrazna dlaka ne sme biti nikoli in nikomur vidna. Ne rečt, da ni res, ker je.

Če se vrnem k drugemu odstavku. Odgovori na mnenja, čisto tako, na kratko. Nimam jih zato, da bi bil tebi všeč. Zakaj bi ti moral biti? Verjemi, tudi na tebi je verjetno kaj, kar meni ni všeč. Ne vem, pobarvani nohti, preglasno govorjenje ali lasni narastek. Pa ti zaradi tega ne težim in te primerjam z… no, do tega še pridem. Da mi ne pristaja. Mogoče res ne, ampak to je tvoje mnenje in v kolikor bom nekega dne dobil jasen znak, da to tudi škoduje mojemu zdravju in da je zaradi tega moja storilnost manjša ter da me pri večini službenih opravil kot tudi hobijev motijo – potem bom razmislil o britju. In da me postara, bwhpomagej – lani mi niso hoteli prodat cigaret, dokler nisem zdrdral svoje emšo cifre.

Še najbolj zanimivo pri vsem tem je to, da take izjave običajno dajo ljudje, ki v isti sapi zatrjujejo, da videz ni pomemben. In ko jim to omeniš, rečejo, da je pomembnejše, da je človek iskren, pošten in bla bla bla, ampak brk in brade pa ne sme imeti. Če te torej obrazna poraščenost moti, potem ti je en kurac važno, kakšen je človek. Je potem bolje, če človek laže, krade, goljufa in posledično prezimi v arestu, saj je konec koncev važen le videz, ki ne sme vključevati dlak na območjih telesa, na katere sije sonce? Se mi zdi skoraj neverjetno, dvojno polnoletnost imam, pa še vedno se vsak dan naučim nekaj novega o psihah bebcev in vase zagledanih zlikancev in počesancev. Važno, da smo na zunaj lepi, četudi smo v notranjosti gnili in plesnivi. A lahko eno vedro, prosim, malce bi bruhnil, pa nočem na tla…

Top of the top je že ničkolikokrat izrečena in v večini primerov tudi slišana izjava, ki je že sama po sebi skregana z logiko. ”Obrij si že tisto, nisi nobeni svinji podoben”. Vau. Merilec inteligenčnega kvocienta bi se obrnil nekam v minus. Že res, da kaj veliko po svetu ne hodim, a svinje z brki nisem še videl. Torej, če z brki nisem podoben svinji, to pomeni, da sem ji brez bil podoben? In ji sedaj nisem, ter, ko in če se bom obril, ji bom zopet? Niti ne vem, ali bi to vzel kot kompliment ali kot žaljivko. Vem pa, kako bom pokomentiral nekoč tvojo novo jakno, tvoj novi pirsing ali frizuro. Ker, a veš, nekako tako gre to, ti meni, jaz tebi. V bistvu ne, ker se jaz ne obremenjujem s tvojim videzom in kolikor je bilo moč razbrati, niti s svojim. Važno je, da se jaz dobro počutim, če pa tebi nisem všeč – glej, menda je še nekaj samskih tipov, pa najdi enega, ki bo lep, obrit in zabit, ali karkoli.

Sus scrofa domestica, v kolikor tole berete, se opravičujem, če sem kakorkoli užalil. Glede na to, da smo na približno isti ravni, sem prepričan, da razumete.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tisti trenutek, ko se v tebi pojavijo znaki nihilizma – glej, vzemi si dopust, zapri se v temo in delaj nič. Ne butaj z glavo ob zid, ne ugašaj si cigaret na telesu in ne reži si žil. Ker, ni vredno. Ljudje radi le mislijo in spregovorijo o tem in poročajo, kot da so doživeli katarzo, dejansko pa so se zaradi nerazčiščenega uma smilili sami sebi in bili prepričani, da jih nič na tem planetu ne zadovoljuje ter da jih nihče nima rad.

Napaka. Fak of, ane. Kaj narediš, če padeš? Ležiš kak teden, dva, potem pa se pobereš in greš naprej? Ja, gre nekako tako, na žalost. Vsaj tisti življenjski padci potekajo tako. Če padeš na kotalkah (jebi ga, otrok osemdesetih sem, nikoli nisem priznal rolerjev), se pobereš takoj, ane. Ne ležiš tam na parkirišču do naslednje srede, potem pa počasi vstaneš. Karkoli se ti zgodi, kar te čustveno podre, miselno ubije in psihološko pripravi do te mere, da se ti zazdi, da ni vredno – zajebi. Vstani in pojdi. V kolikor te tlačijo ljudje, pusti jim zmago za tisti dan. Pokaži jim, da znaš pasti. Takoj naslednji dan jim pokaži, iz kakšnega testa si in pojdi ponosno mimo njih. Ni se ti treba ubadati z njimi, niti si ne maži rok. Ni vredno. Milo za žajfo, se reče.

V bistvu sem od prvega odstavka do tu pozabil, kaj sem hotel povedati. Nenehno se mi dogaja in velikokrat v družbi izpadem idiot. Skozi leta slišanj takih primerjav, sem dobil marsikaj. Od polen pod nogami nisem zmogel preživeti zime, zato sem dobil debelejšo kožo. Redkokatera stvar me prizadene, če ne vključuje ljudi, ki mi veliko pomenijo. Ljudje so mi zagodli takšne in drugačne, ki bi morale povzročiti najmanj to, da bi po mestu hodil s sklonjeno glavo. Pa jim ni uspelo. S tistim, kar se dogaja za mojim hrbtom, se ne obremenjujem, ker je pač za mano.

Veš kaj? Moje življenje je in živim ga točno tako, kot ga hočem. Ne živim ga tako, kot sem si želel (mogoče ga kdaj bom), zato pa se prilagajam trenutni situaciji. In če si nekega popoldneva želim videti morje, ga bom tistega popoldneva videl. Ker mi nihče ne more tega preprečiti. Vem, da kdo tega ne razume, zato bom dal enega najpogostejših primerov.

  • Zakaj si samski?
  • Ker sem lahko.
  • Jaz mislim, da bi bilo bolje…

Ja, ni treba nadaljevati. Ti misliš, da bi bilo bolje. Le en problem je – ti nisi v moji koži. Ti ne živiš mojega življenja, ampak svojega. Ti nimaš istih hobijev, kot jaz, tebi nekaj pomeni več, kot meni in obratno. Zavoljo rednega fuka se pač ne mislim vezati in kadar bom sam začutil potrebo po iskanju družice, takrat bom ravnal po svoje. In potem včasih še kdo pribije o mojem kolesarjenju. Saj vem, da te moje poti s kolesom niti najmanj ne zanimajo in nihče te ne sili brati, ampak, stari moj – se spomniš, kolikokrat smo na soboto zvečer šli ven in si polovico noči govoril o modelarstvu in tvojih aviončkih? Nihče ti ni nič rekel, pa nam je ravno tako dol viselo za tvoje skyraiderje in thunderbolte. Štekaš?

Vtikanje mi ne gre. No, ne v smislu penetracije, pač pa vtikanje v tuja življenja. iz stanovanja imam krasen razgled na vsaj štiri hiše in lahko bi oprezal, kaj se dogaja, ampak ne. Ker me ne briga. Spoznaš nekoga in najprej se vsuje plaz vprašanj. ”Kdaj imaš rojstni dan? Koliko si star? Imaš kaj otrok? Imaš brate ali sestre? Kaj delaš? Kje delaš? Delaš že dolgo? Si poročen? Imaš punco? Imaš psa? Imaš mačko? Imaš akvarij? Kaj najraje ješ? Živiš v hiši? Imaš rad živali? Kam hodiš ven? Kaj pa prosti čas? Šport? Imaš rad filme? Kakšno glasbo poslušaš? …” Bwhpomagej, ma za koji klinac te vse to zanima? Saj nismo na hitrih zmenkih. Kakorkoli, jaz nikoli ne sprašujem. Če kaj izvem iz pogovora, prav, če ne, pač ne. Zakaj bi spraševal? Kaj bom imel od tega, če bom vedel, kakšno hrano najraje ješ? Za primer, dve leti in pol imam eno sodelavko, pa niti ne vem koliko je stara. Niti me ne briga. Niti ni potrebe, da bi me brigalo. V kolikor bi me zanimalo, bi vprašal, pa me ne. Na splošno nikogar ne sprašujem, ker si nekako ne odpiram vrat v njihova življenja. Če bi me vabili vanje, bi sami povedali. In če jaz ne vstopam v njihova življenja z vprašanji o najljubši pijači, najljubšem filmu in še čem drugem, pričakujem enako od njih. Ampak, smo ljudje tako zvedava bitja, da včasih dobim občutek, da nisem človek. Polniti si glavo z brezveznimi informacijami je zame… no ja.

In, ker je pač moj lajf, ga menda lahko živim tako, kot je meni všeč. Brez mnenj v tilu ”mislim, da i ti moral…”, sploh če ne vprašam zanje.

In potem obstaja še posebna pasma bitij na dveh okončinah, imenovana ljudje – tisti, ki so nezmotljivi in te vsakič znova poskusijo prepričati, da si ti kriv. Tudi za take raste šiba.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Vsi poznamo tisto, da ob utrinku ne smeš povedat, kaj si si zaželel, ker se ti povedano ne bo izpolnilo. Sicer sam ne verjamem v take stvari, kot tudi ne verjamem, da dimnikarji prinašajo srečo. Glej, šlatal sem se za vse mogoče gumbe, ko sem jih srečeval, pa nikoli nisem nič dobil. Sploh ne od njih, razen mastnega računa, da je malo posvetil v dimnik. Sreča pride drugače dodeljena in zase lahko rečem, da jo kar imam. Pa čeprav bo nekdo, ki na življenje gleda drugače, rekel, da je nimam.

Kakorkoli. Obljuba dela dolg, jaz pa, učenec stare šole, obljubo tudi držim. Za to bo čas v zadnjem odstavku. Skratka, sklenil sem biti tiho o naslednjih dveh kolesarskih podvigih, samo zato, da ne bo kdo rekel, da se hvalim in iščem pozornost. Ker, je pač to daleč od tega. Kolesarim zase, to je moj hobi in moj letošnji izziv. Vem, da so ljudje, ki imajo kolesarjenje veliko bolj v krvi, kot sam, zato nikoli, nikjer in nikdar nisem trdil (in tudi ne bom) da sem zaradi tega nekaj več vreden, niti nimam namena se držati vzvišeno, kot to recimo počnejo nekateri specialkarji in, naj pljunem malo še v svojo skledo, gonilci gorskih koles. Vsem takim – ne vozite en ob drugem na prometnih cestah in ne mečite odpadkov v naravo. Tudi če je ta narava mišljena kot bankina magistralke. Frajer si, če daš ovitek od čokolade v žep, ne pa da ga vržeš nekam ob cesto, kot to počnejo na raznih tourih. Doma tudi vržeš na tla?

No ja. Znano je, da pogostokrat zaidem. V blogih, mislim. Tako nastane nekakšen uvod v nekaj, kar sploh ni bistvo zapisa. In potem se prepletajo misli, dejanja, besede letijo na kup in iz vsega tega nastane nekaj približno berljivo. Nekaj, s čimer sem zadovoljen. Ker vem, za koga pišem, se s tem ne pretirano obremenjujem. Na ta način, se niti ne čudim, da mi uredniki raznih spletnih portalov ne ponujajo sodelovanj in me ne kličejo v medije v stilu ”vi se na to spoznate, bi prišli nekaj povedat na to temo”. No, razlogov je sicer več, ampak ajde.

Kar sem hotel povedat, je pravzaprav to, da ne glede na to, ali si rojen pod srečno zvezdo ali ne, obstajajo neki cilji. Ki se delijo na dva dela. En del je tisti, ki ga deliš z vsemi. Vsi moji bralci vedo, da se letos ukvarjam z dosego cilja deset tisočih kilometrov. Vsi moji bralci spremljajo moje kolesarske podvige in vse bralce redno obveščam o stanju prevoženih kilometrov. No, to je tisto, kar vas čaka v zadnjem odstavku. In redni bralci vedo, da se tudi letos odpravljam na kolesarski dopust po Sloveniji, kjer bom, tako kot lani, na voljo za kave in druženja. Drugi del ciljev je tisti, katerega ne zaupaš nikomur. Iz več razlogov. Med njimi je tudi ta, da preprečiš zatiranje blazno dobrih idej še preden dodobra vzkalijo. In ta, da na koncu lahko opazuješ začudene face, ki govorijo ”nč nisi reku”. V kolikor bi imel malo večji ego in bil malenkostno bolj prepotenten, bi rekel, da nisem o tem poročal zgolj zaradi tega, da bi se izognil trumi oboževalk, ki me zasledujejo na vsakem koraku. A veš, kao, en bloger ima oboževalke, ki mu ne pustijo spati. Idealno za Slovenske novice.

No, dej, pejmo k bistvu. Prazniki so mimo in ko si prepričan, da so vremenske razmere samo momentalne – bemti, kaj pa če niso? V tem mesecu me čakata dva večja kolesarska podviga, katera sem načrtoval potiho, brez komu karkoli omeniti. Na oba sem se ustrezno pripravljal in delal na tem, da mi uspeta. Pravzaprav, če sem natančnejši – na oba se še vedno ustrezno pripravljam in delam na tem, da mi uspeta. Eden od podvigov je zgolj rutinsko kolesarjenje, kakršnega sem izvedel že lani in ga hočem letos ponoviti zgolj iz enega razloga. Drugi podvig je organizacijsko zahtevnejši, pot je zajebana, a želja po njemu tli v meni že vsaj eno leto. Da pa ne bo zajebano samo zame, sem v to zvabil kolega, ki ima enako željo. Da bo zajebano za oba. V resnici, da bova eden drugega bodrila v trenutkih obupa.

In potem, ko že dva tedna kolesarim v kratkih hlačah, ko že dober mesec ne kurim in ko imam že vse zmenjeno in vse začrtano ter pazim, da mi kje ne uide beseda o kakem podvigu – potem pride zima. Okoliško gričevje postane belo, ljudje privlečejo na plano bunde in kape, iz dimnikov se kadi. Manjka samo še jingle bells melodija v lokalnem Mercatorju in snežinke iz papirja na oknih osnovne šole. In kaj naj? Ampak, resno, kaj naj? V bistvu mi ne preostane drugega, kot da tačas opravljam treninge na sobnem kolesu in si medtem, ko nastaja tale zapis, privoščim kozarec belega vina. Ker, v primeru, da zagode vreme, nimam kaj. V mrazu ne bom silil ven, če me pa preseneti sredi poti, me bo presenetil pripravljenega. V kolikor bo ekstremno slabo – bo še vedno boljše od situacije, ko ti antena lovi samo tretji program nacionalke. Kakorkoli pa bo – o vsem boste brali v maju. Če so naši predniki preživeli vojno, bomo pa menda ja tudi mi svobodo. Kakorkoli pa bo, sem prepričan, da bom v teh dveh podvigih užival kot majmun ob banani.

Če se vrnem k obljubi. Nekaj zapisov nazaj sem omenil, da bom v tednu po veliki noči, ki je mimogrede za nekatere manjša od katere druge, zares velike noči (pustimo podrobnosti) objavil stanje kilometrov, ki me še čakajo v tem letu. In ne sprašujte me kak mesec o napredku, ker bom brž po Magnumu zopet spregovoril. Torej, do dosega cilja me čaka še 7820,94 km. Pestro bo.