Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Ne gre brez tega, da se ne bi dotaknil še ene popolne idiotizacije človeštva. Med tem ko mladi klešejo svoja telesa v telovadnicah, se tisti v srednjih letih zadržujejo na spletu in iščejo najboljšo možno rešitev in upokojenke kuhajo čang šlang čaj – takrat nekdo služi. Perfektna idiotizacija, sploh ker se uporabniki teh zadev tega ne zavedajo.

Debata je o dietah. Ne, ne gre se za pumpanje mišic, kot mislijo mladi, ki prosti čas preživljajo v od švica smrdečih fitnesih, za kar dajo zajeten kupček denarja mesečno, namesto da bi doma prekladali drva, kosili travo in podobna hišna ter izvenhišna opravila. Ne, ne gre se za to, da mamice, ki nimajo časa za nič, po spletu brskajo za dietami z brokolijem in v kis namočeno redkvico in ne, sploh se ne gre za to, da babice, misleč, da bodo shujšale ob telenovelah, pijejo čaje, ki so bolj kot ne polni kemije. Gre se preprosto za to, da vas vrtijo okoli mezinca, ne da bi se vi tega sploh zavedali.

Resnica je, da nekih starih for o dieti ne prenašam. Kot je recimo tista, kako se reče dieti po francosko. ”Manjžri”. In ob tem se pripovedovalec drži ponosno, kot bi odkril sveti gral ali pa vsaj ostanke Atlantide. In da je posebnost kivi diete v tem, da ješ vse, razen kivija ne. Pa halo, to so si izmislili v istem letu, kot je Džirlo lansiral njegov blazno jebački zeliščni čaj, ki kar sam od sebe topi maščobe. Ja, bravo. Čakamo še na ponudbo ponve brez dna s sloganom ”kar boste spekli v tej magični ponvi, vas ne bo zredilo”.

Če rečem iz lastnih izkušenj, pa ne da bi se hvalil ali se vsaj poskušal hvaliti, je precej lažje, kot si marsikdo sploh predstavlja. Ne, nisem bil debeluh, le močnejše postave. In mi kljub trudu ni uspelo znižati kilogramov. Odvisnik od sladkega, kot sem pač bil in sem še vedno, pač ne more kar tako shujšati. Ja ja, prazne marnje. Vse se da, če se le hoče.

Istočasno s selitvijo, sem čakal tudi na novo kolo. Škota. In tiste dneve, ko sem urejal stanovanje, sem le na hitro vrgel nekaj vase, da bi bilo delo čimprej zaključeno. Vem, blazno zdravo za telo in prebavo. Povsem nobenih posledic ni, če to delaš pet dni v celotnem življenju. Na dolgi rok bi zagotovo fasal nekaj, česar se ne bi upal znebiti. In ko se mi je življenje dokončno umirilo, se je vse spet postavilo na prave tirnice. Imam štiri redne obroke dnevno. Občasno dva zajtrka, če je eden od obeh petelinji. Kuham si sam – specialist hitre kuhinje za samske in osamljene moške. Ajde, pretiravam, osamljeni moški ne obstajajo, ker jim dela družbo alkohol. Ampak meni uspeva. Brez alkohola, čeprav ne bom lagal, kak večer si odprem pir in premišljujoče gledam na cesto pred blokom. In kadim. In razmišljam, kam se bom jutri odpravil s kolesom.

Ne vem, koliko sem že prekolesaril letos, definitivno pa več, kot bi prevozil s svojim starim biciklom. Našel sem strast. Našel sem željo. Našel sem nekaj, da se zamotim ob popoldnevih. S Škotom odkrivava nove kraje v bližini mojega novega prebivališča in ti kraji so tako lepi, da je razlog oditi naslednji dan na isto turo z dodatkom videti in odkriti še kaj več. Brez kake pretirane muke narediš tistih trideset kilometrov, od česar je osemdeset odstotkov klanca in ko prideš domov – nobene čokolade v omari. Nobenega bombona nikjer. Niti žlice cukra. Niti soka v hladilniku. Jebeš. Počasi se navadiš. Že dobro leto pijem kavo brez sladkorja, že en mesec nisem pogoltnil sladkega soka, sanja se mi ne, kdaj sem nazadnje pojedel nekaj sladkega. Sej, pol pride do tega, da rečeš ko jebe vse skupi, kupiš neko sladko jebo in jo za šalo malo pospraviš na kavču, medtem ko gledaš instant karma filmčke na jutubu.

Tipičen prodajalec megle, boste rekli. Idiotizator. Ampak je dejstvo, da če omejiš sladke zadeve, zmanjšaš porcijo hrane in se redno rekreiraš ter vsaj malo omejiš alkohol – ni hudič, da ti ne uspe. Ker če je meni, kdo si ti, da ti ne bi?

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Občasno pride v karieri blogerja do neke točke, ko se pisec pač počuti ustvarjalno in poskuša s potezami večjih, a tudi bolj bolnih medijev povečati svojo branost. Blogerjev se pač ne bom neposredno dotaknil, saj je blogerska scena že tako majhna, obenem pa si vsak, ki ima deset minut časa dnevno in vrže na svojo spletno stran neko packarijo v obliki dvestotih znakov misli, da je ful dober in cenjen bloger. Ne, pa nisi. Biti bloger je veliko več, kot zdravljenje svoje zavrtosti in zakasnelega uma skozi politične teme. A o tem nekoč drugič ali še raje nikoli.

Večji, razmeroma rumeni mediji se v svojih spletnih izdajah trudijo na vse mogoče načine pritegniti čim večje število bralcev. Da gre za normalno stopnjo idiotizacije bralcev, je jasno takoj, ko kliknemo na zanimiv naslov. Tipičen rumeni časnik z rdečo podlago recimo blazno rad napiše naslov v stilu ”znani pevec pretepel svojega otroka” in bralstvo, ki je žejno tračarskih novic, ker pridejo le te pač prav na privatni zabavi, klikne na naslov, da bi dobilo več informacij. Na koncu se izkaže, da gre za povsem neznanega pevca iz Južne Karoline ali katere še manj eksotične dežele, ki ima izdan en singel, pa še tega v poznih osemdesetih, obenem pa je pod vplivom alkohola nehote udaril svojega sina, kateri se bliža štiridesetemu rojstnemu dnevu. Sin ni utrpel posledic in zatrjuje, da je šlo za nesrečo. Ajde, razčlenimo malo tole. Znani pevec, ki je v bistvu neznan, je pijan udaril otroka, katerega sploh ni udaril, ampak je bila nesreča, obenem pa ni storil prav ničesar narobe, saj je sin že dovolj velik, da se brani. Po naslovu sodeč bi pričakovali, da je Snoop Dogg zaradi kraje trave pretepel sina in ta zaradi hujših poškodb leži v umetni komi. Aja, ne. V tem primeru bi bil naslov ”Snoop Dogg brutalno pretepel…”, saj bi tako že v naslovu povedali polovico bistva. Ker pa gre za neznanega pevca, je treba v naslovu napisati, da je znani pevec to pa to, logično. Če bi napisali, da je neki starec, ki je v osemdesetih izdal singel, pretepel svojega sina, itak ne bi nihče kliknil, pa čeprav bi bil tak naslov še najbolj realen.

Nekateri še bolj butasti mediji, kot je recimo medijski portal s številom dnevnih ur v imenu in ki skrbi še za različne novičarske strani, na primer ”zadovoljna.sem”, ”bibaleze.alpane”, cekin.kje?” ali ”okusno.ne”, so pravi mojstri v postavljanju naslovov sicer brezveznim in vsebinsko praznim člankom. Sklepam, da članke piše zapohana študentarija, naslove pa ljudje z vizijo biti nekoč uspešen pisec in živeti življenje junaka iz holivudskega filma. Naslovi v stilu ”to vam bo izboljšalo prekrvavitev”, kjer v članku svetujejo prekomerno uživanje rdeče pese, ”naj podočnjaki ne bodo več na dnevnem redu”, pod katerim priporočajo vsaj devet ur spanja in ”zmanjšajte račun za elektriko”, kjer nas razsvetlijo z iztikanjem vtikačev pri vseh elektronskih napravah, ki jih ne potrebujemo in ugašanju luči pri belem dnevu.

Logično. Nekateri pravijo, da so ljudje ovce in s tem mislijo tudi nase. Človeštvo namreč prav rado nasede naslovu, ki veliko obeta, ponudi pa prekleto malo. Pisci takih člankov so plačani. Zaradi vas. Zaradi ljudi, ki so že po naslovu bili prepričani, da bodo izvedeli nekaj novega, ob prebiranju celotnega članka pa so ugotovili, da niso izvedeli ničesar novega in da so bili še najbolj na izgubi prav sami. Pisec članka jim je namreč ukradel pet minut, katere bi marsikateri bralec zagotovo preživel koristneje.

In zakaj nastaja tole besedilo? Zato, da bodo bralci le vedeli, da dobijo koristnejše informacije tudi kje drugje, ne le na najbolj obiskanih in najbolj lajkanih straneh. In za razliko od tistih, tu vsaj niso informacije neke leve sorte, ampak znamo blogerji, ki nismo plačani, napisati marsikaj precej bolje od zapohane študentarije, ki dobi za slovnično nepravilen članek vsaj za cigarete in par gramov.

Pa čeprav bi lahko sledil trendom teh nategunskih člankov in strani – ne, ne bom. Ajde no, pa bom, ker verjamem, da vas zanima. Dovolil si bom idiotizacijo ostalih rumenih medijev, čeprav na to nisem ponosen, a se vsaj tolažim z dejstvom, da si načina nisem izmislil sam, ampak gre le za boljšo kopijo medijskega spletnega sranja. Vem, da vas zanima, kaj se zgodi, če vam pade sol na tla.

Pozor, če vam pade sol na tla, bo na tleh. Pa morali boste pometati, čistiti…

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ura je odbila štiri popoldan in ko sem prisopihala do bara, me je tam že čakala Sara. Sara je moja najboljša prijateljica in že nekaj let se vsak torek ob štirih popoldne dobiva na pijači. Tam obdelujeva različne, aktualne in življenjske teme. Čestokrat se zaklepetava do pozne ure, saj je življenje vendar zanimivo, drugih obveznosti pa ob torkih nimava. Kljub temu, da sva obe samski, imava popoldneve kar zapolnjene, Sara redno dela za šankom, največkrat popoldne, ker ni jutranji tip človeka, jaz pa imam ob popoldnevih fitnes, manikuro, frizerja ali solarij.

”Poglej tega tipa”, mi reče Sara. Pogledam, na prvi pogled mislim, da je klošar. Julijsko sonce pripeka. Oblečen je v kratke, zguljene kavbojke, na sebi ima karirasto srajco, kakršne so bile moderne v poznih osemdesetih, obut je v japonke in čez ramo nosi tisto obupno moško torbico. Podrobnejše opazovanje da vedeti, da je povsem normalen tip, na kratko postrižen in brez stila za oblačenje. Vseeno pade skupna odločitev, da s takim tipom pa ne bi bile. Iz preprostega razloga, poglej ga, tipičen mestni kmetavz, njegova pokončna drža pa daje videz, da si misli, da je boga za jajca prijel. Verjetno je večni študent, če pa ne, je pa ravno začel v novi službi in si sedaj misli, kakšen car je, ker jo ima.

Najino razmišljanje je vedno enako in tudi Sara je bila mnenja, da bo tak tip vedno ostal samski, če ni slučajno gej. Oni so, pa čeprav ne vsi, za razliko od žensk sposobni ljubiti tudi bolj tetkaste tipe. Da bi ga imela rada katera od naju, bi moral skozi temeljito preobrazbo. Najprej o stilu oblačenja, potem o pravilni drži med hojo in na koncu še naštevanje točk, zakaj moški ne smejo nositi japonk.

Nekaj ur kasneje, ko sva še vedno govorili o moških stilih in njihovih stilskih neokusih, se je tip vrnil, v rokah je držal modro mapo. Razmišljali sva, kje je bil in prišli do zaključka, da je verjetno šel h kakemu sošolcu po zapiske predavanj. Verjetno je študent FDV, sva si rekli, tam so totalno vsi tipi brez stila za karkoli. Pobrskal je po torbici, izvlekel ključe, pritisnil na daljinca in le nekaj korakov stran so utripnili smerniki športnega audija a4 zadnje serije.

”Mogoče bi ga imela”, je rekla Sara. Mogoče ga bi imela tudi jaz. Saj je povsem normalen tip.

Keš pičke!!!

Zgornjih štiristo besed se bere kot kopipejst bloga približno osemindvajset let stare ženske, ki je mentalno obstala nekje na sredini najstništva, prebrala dvakrat Burdo, površno prelistala PIL, prečekirala Avenijo in si na youtube pogledala vse videospote Gustavo Lime ter se prepustila sanjarjenju, saj njeni oprani možgani več od tega pač ne zmorejo.

Kako iz ženske postane keš pička? Ali gre za problem vzgoje, ali pač le za občutek biti nekaj več in se posledično metati za tipi, ki imajo dobre avtomobile, lepa stanovanja, izgledajo kot iz filma, pa čeprav so čustvene nule, ne bo nikoli razjasnjeno. Mame velikokrat svetujejo ”najdi si enega, s katerim boš srečna”, a ta sreča se na koncu kaže skozi materialne stvari. Nekoč sem ujel delček nekega pogovora, v katerem je sicer spedenana deklina v visokih štiklih razlagala drugi, bolj preprosti punci, da ”jo Jasmin sicer občasno udari, a ko jo kam pelje, jo pelje v tanovem avtu”. Obup. Resno.

Naprej, Sara in njena best frendica sta obsojali povsem normalnega tipa, brez obrazložitve, zakaj ne bi smel imeti kariraste srajce in japonk. Ker tako zapovedujejo modne smernice? Ma katere modne smernice? Tiste iz Cosmopolitana? Lagerfieldove? Od Done Karan? Sare Džesike Parker? Po modnih pistah hodijo shirane manekenke, odete v pobarvane vrečke za smeti in vsi ploskajo tistemu, ki si je to izmislil – zakaj se, modne navdušenke potem ne odenete v polivinilne vrečke in si naredite dekoracije iz trislojnega toaletnega papirja ter paradirate po Šiški? Aaaa, kaj bodo rekli ljudje, vas skrbi. Mar niso modni oblikovalci samozavestni, oboževalci modnih smernic pa še bolj?

Skratka, povsem normalen tip je bil mestni kmetavz, gej, večni študentek, celo klošar in samovase zagledani samovšečnež, dokler ni sedel v avto višjega cenovnega razreda. To bi tudi ostal, če bi sedel v deset let staro corso ali pežoja 106. Dva ženska osebka ga ne bi niti povohala, a je, na srečo prijatelja, ki mu je posodil audija, iz mestnega kmetavza, geja, večnega študenta, celo klošarja in samovase zagledanega samovšečneža postal povsem normalen tip.

Žal znajo osebe, kot sta Sara in njena prijateljica, obrekovati druge, brez da bi se pogledali. Važno je, da je na frisu pol kile pudra, najnovejša maskara, da so obleke fensi in šmensi, četudi jih delajo Kitajci za pol pesti riža dnevno in so v C&A znižane za polovico, da so noge v čevljih z visoko peto, iz katerih kukata dva nožna nohta, popleskana v turkizno zeleno barvo in okrašena z nekimi marjeticami, ker je to blazno moderno in da se po kolenih mečejo za tipi, ki delujejo kot vikingi iz priljubljene serije, pa ne glede na to, ali so sploh ljubeči ali so kamni brez čustev. Le to je važno, da okolica opazi, da nekdo reče ”to pa je ženska” in da drugi dajejo vtis, da zavidajo. Oprostite, keš pičke – keš pičk moški ne zavidamo. Ker se nam smilite. V dno duše. Vi ste tako lepe, tako pametne, tako oh in sploh, top of the world, tako samozavestne, da bog ne daj, da tip razbije avto in vas bo moral v nadomestnem saxoju prevažati naokoli, ga boste kar pustile. Tako vzvišeno se držite, da bo moški prej bruhnil, kot vas spoštljivo pozdravil.

Druga kategorija so moški, ki želijo tem ženskam ugajati. Prodati seat ibiza, se zapufati, kupiti športnega bavarca in lepe obleke, doma pa jesti neslan kruh in piti vodo iz pipe, važno da zunaj delujem frajer. Da dobim lepo dekle, ki bo z mano hodila ven, tudi če me ne bo ljubila in bo obupna v postelji – važno, da jaz izpadem the best pred drugimi.

Kje tiči izvor keš pičk? Že od pamtiveka so dekline za vsakim, ki je osvajal glasbene odre, filmska platna ali odrske deske, vzklikale. Grupijke, se jim je reko. To naj bi bili ne le poklici, kjer bi se obračali veliki denarci, pač pa tudi službe, kjer so bili ti ljudje vidni celemu svetu. In stati ob takemu človeku je takrat nekaj pomenilo. Biti del njega tudi ti. V bistvu to še sedaj nekaj pomeni. Zato se najstnice mečejo za Biberjem, bolj odrasle za Ramacotijem, upokojenke pa za Wernerjem, če ni ravno Jaggerja v bližini. Tako so danes videospoti na MTV, ki že dolgo, na žalost, ni le program za glasbo, ampak za idiotizacijo populacije, polni lepih avtov na peščenih plažah, nabildani tipi čutno božajo Mileno Sajrus in Rihano, pleše se po mizah v okrnjenih poletnih oblekicah, reperji kradejo avte in se streljajo, thug life, porko dio, metalci si režejo žile, panksi pijejo pivo in zvijajo špinele enega za drugim, Zlatko ozavešča ljudi o okolju. Zakaj se slabe stvari oponašajo, dobre pa ne? Življenje ni videospot, življenje ni film in ni treba biti podoben nekomu, ki je bil mastno plačan za to, da je bil v njemu lep.

Bodi preprosto ti. Ne hlini, ne fejkaj, ne delaj se nekaj, kar nisi, pa te bodo ljudje imeli radi. Ne hodi vzvišeno, zato ker si petnajst let nazaj zmagal pri malih sivih celicah, ampak bodi preprosto človek. Ker keš pička ni človek. Keš pička je navaden kup dreka. Tistega zelenega in mehkega, ko se naješ špinače.

Opomba avtorja: dekleti iz poševnih črk sta plod avtorjeve domišljije, kar ne pomeni, da ne obstajata. Vez z vsako resnično osebo je zgolj naključna.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Po dolgem času je prišlo spet do tega, da sem preizkušal pivo namesto vas. V bistvu sem med zadnjo objavo v oddelku ”pivovarna” preizkusil nekaj zanimivih okusov, a so se le ti zaradi pretirane žeje pomešali med seboj in stanje je bilo naravnost neprimerno za opisovanje.

Tokrat mi je pod roke prišel črnobeli dvojček iz Olimja, katerega mi je osebno dostavila meni ljuba oseba, za kar se ji, pa naj se sliši še tako zguljeno, iskreno in iz srca zahvaljujem. Torej, v ličnem kartonastem zabojčku, ki po obliki spominja na vremensko hišico, počivata dve steklenici. Tista s svetlim in tista s temnim pivom. Ker sem poskusil vsebino obeh, bil bi greh, če o tem ne bi poročal.

Začnimo s svetlim, ker so pač blondinke vedno prve. Okus preseneti. Ni grenkobe, kot je običajno pri drugih pivskih napitkih. Ali je razlog v tem, da proizvajalec uporablja izključno hmelj, ki je pridelan v Sloveniji, ali pač tiči skrivnost kje drugje, mi ni znano, dejstvo pač je, da ko pridem na obisk h kolegu, ki ima vedno nekaj zanimivosti na preizkušnjo, po kratkem ogledu vedno rečem ”kar enga Halerja mi dej”. Ne samo zato, ker je treba podpirati domače proizvajalce, ampak predvsem iz preprostega razloga, da je Haler, roko na srce, preprosto dober pir.

Haler

Ampak, kot pravega moškega, čeprav bi se o tem dalo diskutirati, me vedno vleče k temnejšim. Govorimo o pivu, še vedno. Na koncu sicer ni važna barva, temveč okus, a vedno so mi temnejša piva nekakšen izziv. Na spletni strani, kjer se lahko dogovorite tudi za ogled pivovarne, omenjajo, da ženske bolj prisegajo na temno pivo. In glede na to, koliko izkušenj imam s pivom in ženskami, bi jim kar verjel. Je bolj sladkega okusa, a vseeno ne tako zelo, da bi bilo presladko. Pozna pa se blagi okus karamele.

Haler2

Vsekakor pa Haler pivo ni nekaj, kar boste postavili v vitrino in rekli, da ga boste odprli ob posebni priložnosti. Zaradi nedodajanja konzervansov pač nima dolgega roka uporabe, kar v bistvu podpiram. Ni ga slabšega, kot v piksni pakirano pivo z dvoletnim rokom uporabe. Čista kemija.

Za vse poznavalce in obenem za vse skeptike, če je pivo zvarjeno po nemškem starograjskem receptu, ne more biti slabo. In za tiste, ki menijo, da vrednost alkohola pomeni vse – pri Halerju variira od 4,3 do 5,3.

Na zdravje.

Ne samo minister za zdravje, temveč tudi avtor tega prispevka opozarja, da hladnejše pivo lepše teče.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Trditve, da časi niso rožnati, so bolj kot ne iz trte zvite, primerjave med sedanjostjo in nekimi drugimi, boljšimi časi iz preteklosti so zgolj slepo hrepenenje po tem, da se bo nekoč vse popravilo samo od sebe, za vse pa je najboljše kriviti, tipično slovensko, nekoga drugega.

Ker moj blog dosega za moje pojme lepo branost in ker se cinično imenuje ”idiotizacija norca” ne z namenom, da iz bralcev delam idiote, temveč da opozarjam na vse ostale, ki nas idiotizirajo, ob vsem tem pa nimam nič drugega, kot lastno zadovoljstvo, sem se po daljšem času odločil dodati nekaj izobraževalne note. Ne, ne v stilu kvazi strokovnjakov na določenih področjih, niti ne na načine, ki nam jih prodajajo izkušeni mojstri vrtenja okrog mezinca.

Svoje nasvete podeljujem skozi svoje lastne oči in na tisti način, ki ga imate najraje – da se na koncu nasmejete in rečete ”jebemu, tale Pero je pa car na svojem področju”. Vse itak ni res, ampak v katerem mediju pa je?

Za glavno temo današnjega bloga sem si izbral varčevanje. Ker, saj vemo, varčevati je treba. Nekoč so ljudje varčevali, da so lahko nekaj ustvarili, si nekaj privoščili, danes pa vse manj gospodinjstev uporablja hranilnik, v katerega bi lahko občasno spustili kak dvoevrski cekin. Ja, namenoma sem napisal, da bi lahko, ker si pač ne morejo vsi privoščiti, da ga lahko brez občutenja nekakšnega primanjkljaja vstavijo v nek klavstrofobičen prostorček običajno keramične živalske figurice. Varčevati je treba znati. Pozabite vse nasvete, ki ste jih kdaj kliknili na internetu – napisani so bili samo zato, da ste kliknili in s tem nekomu finančno pomagali.

Dame in gospodje, cenjeno bralstvo in vsi, ki ste sprejeli odločitev, da boste na tem mestu prenehali z branjem, ker predvidevate, da je tole navaden bulšit – pred vami je najcenejši vodič za ustvarjanje prihrankov.

Hrana: Vse se začne in običajno tudi konča pri hrani. Tu se da privarčevati čudovito vsotico, če se le hoče. Ja, pozabite na razne bio in eko izdelke, hrano nakupujte preudarno in v ne prevelikih količinah, da se vam ne pokvari. Akcije minus trideset na izdelke, ki so pred rokom uporabe, znajo prepričati kupca, da jih kupi, čeprav jih ne potrebuje. Kot ne potrebuje vseh čokolad za zvečer in piškotov za zajtrk. Kot ne potrebuje ustekleničene ali še slabše, uplastenkane vode, saj mu za isto ceno iz pipe priteče desetkratna količina. Tudi kuhanje vsebuje posebne finte – vodo, v kateri si kuhal pašto, lahko shraniš in uporabljaš še cel teden za kuhanje hrenovk in podobnih zadev. Na koncu tedna imaš narejeno juho, v katero ni treba dati drugega, kot jednu malu žličicu vegete. In če pravijo da gre ljubezen skozi želodec… no, ta juha gre tudi. Zelo hitro. Glej pozitivno, sit boš, obenem pa boš še shujšal.

Promet: Izračunaj, koliko te stane avtomobil letno. Gorivo, zavarovanje, vinjeta, stroški amortizacije, vse to plačuješ, pa čeprav ti omogoča enako funkcijo kot dežnik. Bistvo je namreč streha nad glavo. Če to ne bi bilo bistvo, bi imeli vsi kabriolete. Šalo na stran in šal okrog vratu – če ti avto ne pomeni ničesar več kot kup pločevine in plastike, ga enostavno prodaj in se po opravkih odpravi peš. Ja, saj vem, kdo bo nosil težke vrečke iz trgovine, kdo bo hodil z dežnikom, katerega ti vedno ukradejo, po opravkih in kdo bo klical rent a car za it na morje, ampak…

Osnovne potrebščine: Če so bile včasih osnovne potrebščine voda in elektrika, je danes povsem drugače. Tak nož, take vilice, tak dostop do interneta, dišeči toaletni papir in menjava še dobrega hladilnika samo zato, ker je prišel na tržišče nov v drugačni barvi. Ajde. Z vodo se da varčevati. Umiješ se enkrat tedensko. Da so tako počeli včasih, lahko povprašaš Mileno Miklavčičevo. Ima prednosti. Bolj boš odporen proti boleznim, kar bo pomenilo varčevanje, saj ne boš zapravljal za tablete, obenem boš pa ravno toliko smrdel ljudem, da se te bodo izogibali. Tako ti ne bo treba hoditi na rojstne dneve in kupovati dragih daril, obenem pa tudi tebi ne b treba prirejati zabave, saj veš, da nihče ne bo prišel. Elektrika je sicer pomembna, ampak če zvečer ne gledaš televizije, imaš dodaten plus. Privarčuješ, pa še neumnega te ne dela. Obenem vse informacije izveš naslednjega dne med ljudmi, če ne smrdiš preveč. Ko se stemni, je najboljše ležati na postelji in gledati v strop. Ko ga končno zagledaš, je jutro in luči ne potrebuješ. Tudi pri kurjavi precej privarčuješ, če se pokriješ z eno odejo več in kuhaš v bundi.

Šport: Pozabi nanj. Edina opcija je hoja, ta te ne stane nič, pod pogojem, da hodiš po krajih brez gostiln, barov in drugih opcij plačljivega pitja in prehranjevanja. Superge lahko imaš celo leto iste in za različne priložnosti, od pohodov čez gnojne njive, do udeleževanj nedeljskih cerkvenih obveznosti. Prav tako lahko greš povsod v trenirki, katero uporabljaš za večerno ležanje na kavču. V primeru, da privarčuješ dovolj, si lahko kupiš smučke in začneš varčevati za smučarske karte.

Luksuz: Počitnice v Dalmaciji, pametni telefon, čelna svetilka in hlače na črto so stvari, ki jih ne potrebuješ. V Sloveniji je toliko neodkritih in turistično neobleganih krajev, ki jih lahko obiščeš z nahrbtnikom in hrano iz njega. Pregledovanje novic vsako polno uro in še dvakrat vmes je zgolj razvada, katere ne potrebujemo, za klic v sili pa je povsem uporaben tudi Sagemov čuk. Sicer pa nimaš prijateljev, ker smrdiš.

Ljubezen: Peljati nekoga na zmenek, plačati, skupno urejanje bivalnih prostorov, prilagajanje, dvakrat letno vikend v toplicah, v poletnem času vsaj deset dni na tujem v mondenem letovišču, poroka, otroci, večji avto, šolnina, brezposelnost otrok, ločitev, vnuki… vse le zapravljanje.

Dejstvo: Nekega dne spoznaš, da si star osemdeset let, nimaš družine, nimaš otrok in zajeten kupček prihrankov se svaljka po TRRju. Nimaš prijateljev, ker smrdiš, obenem si pa totalno asocialen, saj v življenju nisi obiskal nobenega koncerta, niti nisi zavil na pivo in niti nisi nikogar ogovarjal, da ga le ne bi bilo treba povabiti na kavo. Ljudje te poznajo kot betežnega starostnika, škrtuha, senilneža. Ure so ti štete, malenkostno se ti zbistri um in kar naenkrat se zaveš, da je bilo tvoje življenje posvečeno odrekanju z namenom privarčevati čimveč. Nenadoma si bi rad kupil življenje, mladost, izlete v neznane kraje, ročno uro in črno, elegantno obleko. A na žalost ti ostane samo ogled kataloga krst in žar.

Dejstvo številka dva: Je bilo vredno?

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Danes, na dan nedelje, ko bi lahko večni utrujenec, za katerega se smatram, lahko svobodno spal do trenutka, ko bi kazalec kazal dve enici ali še dlje, je budilka zazvonila že pred šesto. Bilo je težko, a sem brez problema dvignil svoje okostje, obdano s kitami in kožo, iz postelje in se napravil v takmašno obleko. Ajde, lažem. Posebna obleka je, ki kljubuje letom.

Če lahko ima Bregovič svoj orkester za svadbe i sahrane, lahko imam tudi jaz obleko, namenjeno vsemu, kar je pomembnejše od otvoritve nove mestne ulice. Skozi leta je dala skozi nekaj porok, obhajil, krstov, pogrebov in službenih večerij, kjer je pač treba izpasti v najboljši luči. Sam pravim, da še dobro, da se staram, saj bi v nasprotnem primeru na fotografijah delovalo, kot da se je vse dogajalo v enem dnevu. In ta obleka – no, nekaj posebnega je.

In ko sem si jo zjutraj nadel, sem se počutil čisto drugače. Kot nekdo, ki nisem, ampak bi moral biti. Ker sem z avtom potoval na dogodek dobro uro, je bil čas več kot primeren za razmišljanje. Stišal sem radio in se prepustil toku ovinkov ter lastnim mislim.

Vsaka stvar, ki se ti dogaja v življenju, pusti določen pečat. Spomin. Proti temu ne moreš ukreniti ničesar. Odločitev, ali bo to lep ali grd spomin, je pa tvoja. Kot je tvoja tudi odločitev, katerih spominov se boš spominjal. Če si pameten, v nekem trenutku tleskneš s prsti in si rečeš to je to. To rabim, to mi nekaj pomeni, to bi ohranil, to je brezveze, tega nočem, to je navaden kič v mojem lajfu. Presortiraš zadeve na dobre, slabe in nepotrebne in narediš selekcijo, katere boš zavrgel in katere obdržal. Preden karkoli narediš, si moraš odgovoriti na dve vprašanji.

Zakaj? Zakaj bi sploh to počel? Razlog je preprost. Včasih moraš narediti prostor za nove stvari, a nove stvari ne pridejo, če jih nimaš kam shraniti. Z istim razlogom ljudje odvajamo blato – da naredimo prostor za nove potrebe. In kot imamo potrebe po hrani, prav tako imamo potrebe po drugih stvareh. Včasih v naše življenje zaidejo ljudje, s katerimi se blazno dobro štekamo, a na neki točki spoznamo, da niso ravno to, kar smo pričakovali. Kaj storiti je pač stvar vsakega posameznika, a če vidimo, da zadeva ne pije vode, je najbolje zapreti pipo. Vsaka stvar se zgodi z namenom in če znamo iz vsake stvari, tudi najslabše, potegniti tisto najboljše, smo zmagali. Zakaj? Zato, ker lahko. Samozavest ne pride z rojstvom, samozavesti se naučiš. Ne v učilnici, pač pa med dogodki, ki te spremljajo.

Kdo? Kdo sem in kdo si ti, da si dovoliš upravljati z mojim življenjem? Vedno se nekje najde nekdo, ki bi te rad učil. Sprejmi, srkaj znanje, a ne dovoli manipulacije s tabo. Tipični primeri variante ”če narediš to pa to…” ne obstajajo. Kdo si ti, da ne bi smel? Glej, če imaš željo in če imaš možnost, naredi to, kar ti pravi srce. Ne pozabi, mogoče se boš opekel, zajebal, padel, a vse to bo tvoja šola za prihodnost. Ni ovire in ni osebe, ki bi ti karkoli preprečila. Odločitev, kje se boš ustavil, ustalil, pognal korenino, je le tvoja. Vedno glej na svoje interese, ne na želje drugih, ki ti mogoče hočejo škoditi, pa to delajo tako prefinjeno, da niti ne veš, da te nategujejo na suho. Zapomni si, sam si lastnik svojega telesa in gospodar svojega življenja.

Pa če sem v zgornjih vrsticah deloval kot kak motivator, mi nikarte ne zamerite. Tak dan pač je. Dan zmage. Dan, ko človek obleče posebno obleko in gre nekam, kjer bi lahko bila duša in srce. Pa nista. Ker je taka moja volja.