Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

In je prišel. Zadnji dan. Ne da sem se ga veselil. Bolj sem se veselil tega, da bom prišel domov in spal v svoji postelji. Glede kolesarjenja ne bi bil problem, brez problemov bi se odpeljal še kam.

Po poznem zajtrku sem šele okrog desetih zavrtel proti cilju. Iz Čezsoče do slapu Boka, katerega sicer nisem videl, saj se stranska pot na glavno cesto priklopi malo nižje. In naprej, naprej je teklo samo od sebe, do Kobarida. Tam sem na mostu naredil kratko pavzo. Prelep razgled na Sočo mi je dal misliti. Tako blizu doma, taki naravni biseri, da bo zagotovo še kakšna kolesarska nedelja usmerjena v te konce.

Dan11

Tak biser, tako blizu doma, da bom prišel še kdaj.

Nekaj časa sem razmišljal, da bi se zapeljal do Drežnice. Ne vem po kaj, ampak bi se. Še Škot je bil obrnjen v tisto smer. Ampak. Pa ne, no. Ja, vem, dopust, ne bi se mi smelo nikamor muditi, ampak vseeno.

Dan11 - 1

Škot je hotel v Drežnico. On, ki ne ve, kakšen klanec je…

Do Tolmina sem ubral stranske poti. Neprometna povezava skozi Ladro, Kamno in Volarje je prav toliko lepa, kot je lepa vsaka pot, kjer te ne ogrožajo avtomobilisti. Brez problema lahko prostoročno kolesariš po sredini ceste, brez kakršnega koli strahu. To se žal neha, ko prideš v Tolmin. Hotel sem se ustaviti na pumpi, a ker je bil cilj tik pred nosom, sem odkolesaril mimo in naredil postanek v Mostu na Soči. V luštnem baru s pogledom na jezero, kjer se ustavim vedno, ko grem tam mimo. Kava in radler pripadata.

Dan11 - 2

Most na Soči. Še zadnji pogled na jezero in… Dopusta bo konec.

In od tam naravnost proti domu. Imel sem cilj in imel sem določeno uro, ob kateri moram biti na cilju. Edini dan, da se mi je mudilo. Pritiskal sem na pedala kot nor, sonce je žgalo in prešvican sem bil kot jamski človek, ki iz kosti plena izdeluje nože. Ampak uspelo mi je. Pet minut pred uro sem čakal na dogovorjenem mestu za kavo. Prejel sem čestitke najboljše prijateljice. Bila je ponosna name in vesela, da sem končno doma. Saj vem, bila je v skrbeh zame. Takšna pot za hobi kolesarja, kakršen sem, ni ravno mačji kašelj.

Seveda sem bil tudi sam ponosen. Že preden sem tistega jutra šel od doma, sem vedel, da mi bo uspelo. Nisem pa vedel, kaj naj pričakujem na poti, ali bo z mano vse v redu, ali bo Škot deloval tako, kot sva se zmenila, koga vse bom srečal, kje vse bom spal. Prepustil sem se občutku. Deloval popolnoma sproščeno, neagresivno in umirjeno. Razen nekaterih momentov, sem imel glavo ves čas na svojem mestu.

In doma je sledilo pranje vseh stvari, ki sem jih tovoril. Škot je odšel na zaslužen počitek v klet, kjer počiva še danes in čaka, da se tale saga konča, da ponovno odideva. Najboljši prijatelj med materialnimi stvarmi.

Opomba avtorja: sledi še en zapis s podrobnejšimi informacijami celotnega kolesarjenja.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ja, sinoči sem padel v posteljo in zaspal kot ubit. Po dolgem času sem se naspal tako, kot se pač človek na dopustu mora. In ko sem ob osmih še napol speč prispel v kuhinjo, me je tam čakalo pravo kmečko vzdušje in pravi kmečki zajtrk. No, kar je bilo na mizi, je bilo domače, razen kave. Salama, sir, maslo, kruh, mleko in da ne pozabim treh vrst marmelad, ki so bile nekaj posebnega. Grenka rabarbarina, sladko kisla ringlojeva in sladka slivova. Z gospo sva med zajtrkom sproščeno klepetala in se smejala, nato pa mi je zaželela srečo proti Vršiču.

Ob desetih sem čakal na obronku Kranjske Gore, da se prikažejo moji sorodniki in prevzamejo moj nahrbtnik. Če zna kdo biti točen, znam to jaz. In če zna kdo zamujat, znajo oni. Ampak ni panike. Zbasal sem nahrbtnik v njihov kombi, zmenili smo se za postanek pri Ruski kapelici in ni me bilo treba dolgo čakati. Do tam vse po načrtih. Kratka pavza, nekaj vode, čokoladica, cigaret. To pripada.

Preostanek poti sem razmišljal o onih, ki ga osvojijo s poniji. Ni kaj, dobri so. Imajo sicer drugačne pogoje kot jaz, ampak vseeno. Ponija imam doma in mogoče naslednje leto poskusim. Medtem sem se umikal avtodomom in se smejal specialkarjem, kako so po tlakovanih ovinkih vozili kot po jajcih. Vmes sem se še zaklepetal z modelom, ki je spodbujal sina pri prvi osvojitvi Vršiča. Ni kaj, zanimivi ljudje.

Sorodniki ob poti so mi mahali, me slikali in navijali, da sem se počutil kot na kakšni izmed pomembnih dirk, katerih se sicer ne udeležujem. Mi je pa prišlo prav. Da se ne bom na vrhu veselil sam.

In ko sem tako vrtel pedala … čaki malo. Pa saj to je že vrh. Vrh, madona! Saj niti zašvical nisem. Ne pretiravajmo, sem, ampak uspelo mi je. Toliko so govorili o Vršiču, da sem imel občutek, da je nekakšen bau bau, ampak sploh ni tako zelo hudo. Ena ura in pol, za prvič, se mi zdi odličen čas. Sploh zato, ker sem šel skrajno turistično. Ampak tisto veselje, ki sem ga doživljal na vrhu – neprecenljivo.

Dan10 - 1

Škot je ponosno poziral ob motorjih, sploh ker je v pot vložil več truda, kot oni.

Seveda, čas za slikanje, za spomine in za hvalisanje.

Dan10

Spust je potekal zabavno. Ko sem gledal vse kolesarje, ki so ga osvajali iz druge strani, mi je kliknilo. Današnji dosežek mi ni bil dovolj, kar naenkrat. Čeprav sem vedel, da je to vrhunec mojega kolesarjenja po Sloveniji. Nekega dne ga želim osvojiti tudi iz Bovške strani. Mogoče še letos.

Kdor trdi, da do Bovca teče samo, se moti. Običajno to trdijo taki, ki se tam vozijo z avtom. Vsekakor pa ni bilo vložene veliko energije za dosego današnjega cilja – vsaj od Vršiča naprej. Vmes nisem niti pavziral, sem pa prehitel skupinico kolesarjev, po opremi sodeč iz nekje daleč. Torbe spredaj, zadaj, ob straneh, nahrbtniki… Madona, niti predstavljam si ne, da bi jaz vse to vlačil s seboj. Vse za normalno preživetje sem imel v nahrbtniku in v torbi na balanci. Več nisem potreboval in samo en večer se nisem stuširal.

Evo ga, Bovec. Edini kraj, kjer nisem imel rezerviranega prenočišča vsaj dan vnaprej. ”Pridite jutri mimo, nekaj bomo že našli”, je rekla uslužbenka TIC-a po telefonu. In res, narisal sem se tam, povedal kaj rabim, spomnila se me je iz telefonskega pogovora, povprašala po željah in zavrtela številko. Odgovor je bil nikalen. ”Kam pa greste jutr naprej”? ”Proti Kobaridu”, sem odvrnil. Zavrtela je novo cifro, med pogovorom povprašala, če bi mi Čezsoča odgovarjala in če mi je cena dvajsetaka okej, pritrdil sem in napovedala me je čez eno uro.

V samem centru sem pri opciji, kakršno sem koristil že v Kočevju, spil kavo in radler ter jo mahnil proti Čezsoči. Apartma po smešno nizki ceni je vseboval vse, kar sem si zaželel in tudi kar si nisem. Bil je pa večji od mojega stanovanja.

Večerjo so mi postregli v bližnji gostilni, kjer sem rezerviral še zajtrk. In ob devetih sem vesel in ponosen nase drnjohal kot pandin mladič.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Včerajšnji dan je bil super, noč pa še bolj. Pošteno sem se spočil, čeprav pred mano ni bilo veliko poti. Prav zaradi relaksacije sem si organiziral kolesarjenje le do Kranjske Gore. Vedel sem namreč, kaj me čaka v naslednjih dneh in nisem hotel omagati ter zopet spreminjati poti, kot sem že v soboto.

Hotel sem zajtrk ob osmih, a ker je Adele rekla, da bi šla del poti z mano, če bi šel prej, sem bil ob pol osmih že sit in pripravljen, da prikolesari mimo. Pripeljala se je točno, kot švicarska ura. Samo čelado sem nadel, pa sva šla.

No, potem se je videlo. Moje zavore so bile totalno zanič in upal sem, da ne bo potrebno menjavati ploščic. Čeprav, raje ploščice, kot disk. No, pa bomo imeli v Kranjski Gori kaj delat.

Mahnila sva jo večinoma po stranskih poteh skozi Hraše in mimo Vrbe do Jesenic ter do Hrušice. Tam sva se poslovila, ona je odšla nazaj proti domu, jaz pa proti Mojstrani. Ajde, povsem po resnici, pojma nimam, zakaj se nisem ustavil, šel še malo okoli, ampak lej – naslednje leto bo zopet prilika. Ali še prej.

Dan9

Škot še ni vedel, da bo v Kranjski Gori šel na mizo…

V Kranjski Gori sem najprej poiskal modela, ki popravlja kolesa in mu obrazložil, da planiram vzpon na Vršič in da bi se na drugi strani rad tudi ustavil še kje pred Bovcem. Razumel je namig, pustil sem mu Škota, jaz pa sem zavil na zasluženo kavo in radler. Vmes sem ogledoval turiste. Neverjetno veliko kolesarjev. Ko si enkrat v tem, opaziš vsako znamko kolesa in po torbah sodiš, od kod so prišli. Pustimo ob strani šminkerje, ki gonijo in istočasno pišejo sms, taprav ljubiteljski kolesar na dpustu ima na balanci nosilec za mobilnik, kateri mora biti postavljen toliko pokonci, da ovira pogled na cestišče. Ne, kje pa, meni se ne more nič zgoditi, če gledam navigacijo, ko kolesarim.

Glede kave. Nikoli nisem za navadno kavo z mlekom plačal evro osemdeset. Do danes. In od danes naprej tudi ne bom več. Žal je tako, da v mnogih turističnih mestih mislijo, da morajo postaviti visoko ceno zaradi turistov, dejansko pa visoka cena le te odvrača. Ampak, kaj bi jaz o tem govoril, ki nimam pojma in vse gledam le skozi oči turista. Ne pomaga ne fensi lokacija in niti ne fensi natakarica – ko človek rabi kavo, jo bo spil kjerkoli. Pa četudi pri sladoledarju, skoraj pol ceneje.

Pred dvanajsto sem bil že pri oddajateljici sobe.
”A, vi ste. Filec, kajne” je vprašala z ne ravno gorenjskim naglasom.
”Bo držalo”.
”Mislila sem, da pridete kasneje…”.
”Saj, če sem prezgoden, lahko grem še en krog, pa na kavo in pridem ob štirih nazaj”.
”Ne ne ne ne. Imam že vse pripravljeno za vas”.

Super. Bila sva zmenjena drugače, a je prebrala moj zapis, kje vse se bom potikal in se odločila, da mi da najbolj luksuzno sobo. Ne vem, kako se na turistični kmetiji delijo sobe na luksuzne in manj luksuzne, a imel sem wifi, balkon, udobno posteljo in predvsem mir. Tišino. Nobenih čudnih šumov sredi noči, nobenega prometa in zjutraj so namesto starih dizlov peli ptički.

Popoldne sem izkoristil za pohajkovanje po Kranjski Gori in med drugim zavil tudi v športno trgovino. Nabavil novo majico, ker pač na Vršič se ne gre v stari in sploh ne v prešvicani. Kasneje smo se dobili s sorodniki, ki so tam preživljali dopust in se zmenili, da mi naslednji dan peljejo nahrbtnik na Vršič. Ne zdaj o tem, da bi moral imeti nahrbtnik na ramenih, ker to ni bilo bistvo.

Zvečer ni bilo kaj razmišljati. Padel sem v posteljo in…

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Misleč, da se bom pošteno naspal, sem se zmotil še enkrat več. Ne le, da je pod mojim oknom potekal ogled nogometne tekme, temveč se je v bližnjem hotelu odvijalo tudi poročno slavje, kar je pomenilo nekaj čudnih krikov sredi noči, petje brez posluha in bruhajoče svate. Na srečo je dež, ki je začel zgodaj zjutraj, vsa ta ne ravno uspavalna sredstva odgnal domov, mene pa zazibal v sladek, a kratek spanec tja do devetih.

Že zajtrk je bil fenomenalen. Glede na to, da sem bil edini tisto noč, ki sem prenočeval, sem pričakoval nekaj skromnega. Ampak ne. ”Glejte, tu so hrenovke, gospod, jajca pa še prnesem”. In sem odkril tisto kastrolo s hrenovkami, noter pa osem parov. Ma, kaj to so vse skuhali zame? Najedel sem se pošteno, po zajtrku še malo odležal, da bo vsaj malenkost boljše, kot je bilo včeraj in se počasi pripravil za na pot.

Dež me je motil. Že včeraj sem zaznal slabo delovanje zavor, danes bo veliko huje. Ko se diski zmočijo, ni ravno idealnih pogojev za zaviranje. Ampak, plan je iti samo iz Naklega do Lesc, predvsem zato, da se tudi malo spočijem. In sem zajahal.

V Lescah sem v prenočišče prišel totalno premočen in natakarji so me samo čudno gledali. Sledilo je sušenje cunj, počivanje, ker je bila noč kratka, tuširanje in kaj kmalu je bil čas za moj novi blogerski zmenek.

Pred gostiščem me je namreč pobrala avtorica odličnega bloga Adele in Slovenia. Peljala me je v Radovljico, mi razkazala nekaj znamenitosti in med drugim sem ujel v svoje možgane nekaj zanimivih stvari, ki mi bodo pri blogih prav prišle. Sicer je Radovljica izredno lepo mesto, katerega si bom ogledal ponovno, ob lepšem vremenu.

Dan8

Ena od stvari, ki sem jih razmišljal po poti. Dokler nisem ugotovil, da sem že znan.

Mogoče sem bil visok devetdeset centimetrov, ko sem si nazadnje ogledal grad Kamen, a ta še vedno stoji mogočno kot je stal takrat. Kot je stal že takrat, v letu 1200 in še malo. Vsekakor vredno še enega obiska in podrobnejšega raziskovanja.

Dan8 - 1

Grad Kamen.

Lakota naju je gnala in Adele pozna dobre kuhinje boljše od vsakega domačina. Peljala me je v pristno domače gostišče Draga v Begunje, kjer so naju sprejeli odprtih rok. Vse je delovalo tako zelo preprosto, domače, kmečko, hrana pa… Hrana se je topila v ustih. Slike kosila sicer ni (realno, bila je bolj večerja), ampak verjeti mi boste morali na besedo in sami preizkusiti njihovo kuhinjo. Če morebiti v kakšni od prejšnjih objav nisem omenil, da sem nor na sladice, bom sedaj. Nor sem na sladice. In štruklji z belo čokolado… Ne, ni ti treba znat likat, prat in obrezovat žive meje, le to mi pripravi in te poročim takoj.

Dan8 - 2

Štruklji z belo čokolado, gostišče Draga. Lahko človek sploh pričakuje več?

Zvečer sem gledal tiste na pol suhe kolesarske cunje in si mislil – ostale dni boste mokre samo še od švica. Legel sem v posteljo, nekaj časa gledal televizijo, nato pa razmišljal. Ker nedeljski večeri so pač taki, odkar ni Maria. Sem si sploh kdaj domišljal, da bo moja blogerska kariera prišla tako daleč? Da bom med drugim tudi za potrebe bloga šel s kolesom po Sloveniji? Resnica, nisem si mislil. Je pa tudi res, da ko nekaj dosežem, ne obstanem, ampak želim še dlje, še višje, še bolj blizu ljudem. Naj ostane zaenkrat med nami, da v mislih že kujem kolesarski plan naslednjega leta.

Današnji relaksacijski dan je bil popoln. Drugačno vreme, drugi kraji, novi ljudje, nove zanimivosti. In kot sem užival do sedaj vsak dan, tudi včerajšnji, ko sem napol mrtev prispel v prenočišče, prav tako sem užival tudi danes. In prepričan sem, da bom tudi vse ostale.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Dejansko so se receptorjeve besede uresničile, vsaj delno. Glede na to, da so bil v sosednji sobi štirje glasni Bosanci in da sem samo enkrat slišal Lovšina z njegovimi španskimi borci, sem celo dobro spal. In ko sem malo čez osmo uro zavrtel čez Dravo, je bilo počutje preprosto krasno.

Dan7 - 1

Da nekaj ne bo v redu, sem vedel že med jutranjo meditacijo.

A se je kmalu spremenilo. Eden od razlogov je bil ta, da sem planiral spati v Črni, a mi zaradi slabih organizacijskih sposobnosti ter neodzivnosti turističnih delavcev to ni uspelo. Na ta način bi za današnji podvig privarčeval trideset kilometrov. Drugi razlog je bil v tem, da sem bil že precej utrujen od vsakodnevnega kolesarjenja, saj sem se pretirano gnal. Sicer kolesarjenje ni postalo muka in se mi ni zagravžalo, le bilo je malo drugačnejše od lahkotnega popotovanja iz kraja v kraj.

Iz Črne naprej je šlo vse le še navzdol, le pot ne. Motivacija na nuli, strma makadamska pot in ugotovitev, da sem v vsej svoji raztresenosti pozabil napolniti bidone, pa sta me še totalno zabijali proti dnu. Dovolj. Razjašem Škota in začnem porivati. Ni druge. Niti mi ni v ponos in če ne bi bil samozavesten, tega niti napisal ne bi v blog. Škot si je malo oddahnil, saj je bilo na njemu kar naenkrat približno devetdeset kilogramov manj tovora, meni je pa tudi prijalo drugačno gibanje, kot le kolesarjenje. In sredi te hoje zagledam…

Dan7

Pitna voda. Ledeno hladna, kot zapuščena ženska. Sredi ničesar.

Bil je najlepši smerokaz, kar sem jih v teh sedmih dneh videl. Parkiral sem Škota, pograbil bidone in jih napolnil z ledeno hladno studenčnico. Dobrih petnajst minut sem pavziral na klopci, nato pa je nekako steklo naprej. Že kilometer kasneje sem dosegel nekakšno planoto, kjer je skupina gorskih kolesarjev posedala v senci.

”Kam greš”, me je ogovoril eden od njih.
”Do Naklega”, sem ponosno odvrnil.
”Aja, kje pa”?
”Čez Pavličevo in Jezersko”.
”Mi smo pa pršli iz Slovenj Gradca in imamo dvodnevno kolesarsko turo. Po kaj pa greš v Naklo”?
”Spat, potem pa grem naprej”.

Začel se je krohot, zbadljivost in žaljivke.
”Ti ne boš videl Naklega danes”, je odvrnil eden, verjetno največja faca v skupini.
”To praviš ti. Ampak ne vidim razloga, da ga ne bi videl”, sem odvrnil.

Igral sem njihovo igro. Njihova kolesa so bila vredna desetkrat več kot Škot in presenetljivo čista za makadamsko pot, oni pa so se mi pa zazdeli kot tisti osebki ki o vsem vse vedo in iz njihovega hvalisanja sem slišal bolj ”v bistvu smo pršli samo mal šminkirat, pa mal bananc pojest pa mal olupkov zmetat v grmovje, pa mal isostarja spit in se mal nafilat s čokoladicami, pol pa damo kolesa na avto in gremo nazaj dol neki pojest”. Medtem je eden ovitek čokolade odvrgel v grmovje. Verjetno so ga starši tako naučili in doma naredi enako, saj, bo že mamica pobrala, ker ima čas, jaz moram pač gledati GoT, ker ko grem šminkirat s svojo hondo 91 letnik, moram vedeti, kaj se je dogajalo. Kaki kreteni, ej. Mrzim take ljudi.

”Ja, model, srečno”, so rekli, ko sem zopet sedel na kolo.
”Tudi vam. Pa upam, da pospravite za seboj”. In sem šel.

Že preden sem prišel do njih, sem vedel, da bosta Pavličevo in Jezersko ostala za nekoč drugič. In zaradi tega nisem bil niti najmanj dobre volje. Ja, vem, dopust je in ne bi se smel obremenjevati in bi moral uživati. Pač, te dve uri nisem užival in sam pri sebi sem čuti razočaranje zaradi spremenjenih planov, ampak jaz grem naprej, Pavličevo in Jezersko bosta pač tam, čakala na nov poskus osvojitve.

Malo naprej sem ponovno ustavil in občudoval pokrajino. Nikjer nikogar. Jebeš gužvo na plaži, dren pri sladoledih, pivo, ki se segreje v minuti in zagorele ljudi, ki se na plaži derejo ”krafne, krafne”. Mir, tišina in lep razgled – ga ni lepšega. Ne da sovražim morje, sovražim ljudi, ki se pritožujejo nad tem, da so na poti na morje stali štiri ure v koloni. Pejt v hribe, jebemti, ne boš nikjer čakal.

Najbolj odbit Petrol na Slovenskem, tisti v Solčavi. Počutil sem se kot v poznih osemdesetih. Znova dolijem vodo, se nafilam s hrano, še malo posedim in…

”Čak, a nis ti …” ogovorim nekega kolesarja.
”A se poznava? Js te ne poznam. Nergač, drgač”, se predstavi.

Stopim do njega, se predstavim, me prepozna, vrževa nekaj besed, narediva selfie in minuto in pol kasneje že drvi naprej. Ne se hecat, no. Cel teden sem aktiven na socialnih omrežjih, pozivam blogerje, da se pridružijo in povsem nenapovedano, brez da bi kogarkoli pričakoval, srečam Nergača, ki je najino srečanje tudi lepo opisal. Sicer sem si ga predstavljal povsem drugače, bolj kot zateženega intelektualca z zoprnim glasom, ki se nikoli ne posmeje, a iz prve roke lahko povem, da temu sploh ni tako. Na koncu sva eden drugemu zaželela srečo in šla vsak svojo pot. Me je pa veselilo, da sem ga spoznal, predvsem zaradi tega, ker ga redno berem.

Iz Solčave do Luč je letelo kot sneta sekira. Ko sem zavil proti prevalu Volovljek, malo manj. Totalno izmučen sem na 71 kilometru zopet hodil. Jebi ga, ne moreš imeti vsega. In šele na vrhu sem videl, kje sploh sem. Ajde, preveč poti je bilo pred mano, bil sem slabe volje in sploh nisem ustavljal. Cilj mi je bilo Naklo, da se pošteno stuširam, pošteno najem in pošteno naspim.

Slabo voljo sta še pred vasjo Krivčevo pregnala dva še ne polnoletna fanta s foro, katero sem neštetokrat videl v skritih kamerah in ji letos podlegel tudi sam – denarnica na laksu sredi ceste. Ustavil sem, naslonil kolo in se sklonil, da bi pobral, ta pa se je premaknila in iz grmovja se je slišal tih in nagajiv smeh. ”Kurba, sta me nategnila”, sem rekel, in se smejal. Potem sta še prosila, če jima premaknem bolj na sredino ceste. Boljše volje sem postal.

Malo naprej sem srečal modela, ki je kolo porival po ravnini. To lahko pomeni samo eno – prazna guma. Ustavim ob njemu, ponudim pomoč in ja – model ni imel ničesar. Dal sem mu flike, posodil pumpo, skupaj sva sestavila prastaro gorsko kolo in odbrzela vsak po svoje naprej. Tu se je videla kolesarska solidarnost – v tistih desetih minutah je mimo šlo vsaj šestdeset kolesarjev, a nihče ni niti trznil. Edino jaz. Samo zato, ker bi tudi sam rad videl, da bi meni kdo pomagal v takem primeru.

Tistega dne sem si želel samo še cilj. In pot iz Kamnika do Naklega se je svinjsko vlekla. Kazalo je na dež in hitel sem, kolikor sem upal, da bi le čimprej prišel in zaključil to današnjo tako imenovano satanovo pot. In samo meni se lahko zgodi, da v Kranju ne vidim table za Naklo. Povprašam nekoga, ki je nosil kolo (pojma nimam, s kakšnim namenom) in je veselo odvrnil ”daj, grem s tabo”. Ne vem, ali je bil rahlo opit, pod vplivom kakšnih substanc ali je le njegovo, že na prvi pogled ne ravno izpravno kolo bilo krivo, da se mi je model na poti do Naklega dvakrat skoraj smrtno ponesrečil.

”Kje pa spiš v Naklem”, je povprašal.
”Uh, ime sem pozabil, ampak tam nekje. Saj, ko bom videl napis, se bom spomnil”. Jaz, luzer.
”Veš, Naklo ni tako zelo majhno…” Aja, ti to men resno?

Me je pa pravilno pripeljal do prenočišča, naredil častni krog, pomahal v slovo in šel, jaz pa… Naročil pozen zajtrk, se v sobi najprej spočil, nato pa stuširal in šel na čevapčiče. Dišali so mi celo pot in cel dan nisem konkretno jedel. Valda sem v sobi pozabil cigarete, seveda jih v tisti gostilni niso imeli, dobil sem pa goro čevapčičev, par lepih pogledov in malo flirta simpatične natakarice in notranji mir. Teh 124 kilometrov me je ubilo, a mi znova dokazalo, da zmorem več, kot sem pričakoval.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Včerajšnje zle slutnje so se uresničile že navsezgodaj. Ne samo, da sem spal v nekakšni hiši duhov, kjer se je ponoči dvakrat spustila voda iz kotlička v školjko in sem rahlo paničaril, da kaj če je v kopalnici zlobni duh kakega zapitega Šentjurčana, temveč tudi promet pod oknom čez noč ni miroval. Če bi bili samo avtomobili, ampak so bili tudi kamioni, ki so ustavljali na rdeči luči, tik pod mojo zaveso. Že to je bil vzrok moje slabe volje ob vstajenju. Še zajtrk mi ni teknil in dejansko bi najraje odšel nekam v mir, kjer ne bi bilo hrupa, ljudi in predvsem prometa.

Vseeno sem ob osmih zavrtel proti Vojniku. Sonce se je še sramežljivo skrivalo za oblaki in dišalo je po nevihti. Ajde, saj vem, danes imam eno izmed krajših tur, ampak vseeno ne bi rad bil moker. Da ta tura ne bo ravno tako kratka, se je izkazalo kaj kmalu – že na dvanajstem kilometru sem pavziral. Čudno sem se počutil, dve noči sem slabo spal, bil sem utrujen in kljub temu, da sem bil že nekaj dni sam s sabo, sem si želel tiste prave samote. Ko sem pil kavo na petrolu, so prigonili trije starejši modeli in napumpali gume.

”Ti pa ne greš blizu”, je začel eden.
”V bistvu samo do Dravograda”.
”Lepo. Mi gremo do Nove Cerkve. A si mel kaj defektov do zdej”?
”Nč, stari. Ajde, lepo gonte, vam pomaham v Novi Cerkvi”. Nekako sem se jih moral znebiti, nisem bil na volji.

Vseeno sem zavrtel naprej in doživel eno najlepših poti. Proti Vitanjam in še naprej je cesta pravzaprav lepa. Všečna. Ne bi je rad prekolesaril samo enkrat, a vseeno nisem obrnil in šel znova. In ko sem v Gornjem Doliču obrnil proti Slovenj Gradcu, sploh nisem vedel, da me bo tam čakala kolesarska steza. Dobrih petnajst kilometrov ravne ceste, kjer z lahkoto dosegaš hitrosti preko 30 kilometrov na uro, je lepo urejenih. S počivališči, klopcami in koši za smeti. Ja, tale kolesarska steza bi lahko bila zgled marsikateri občini v Sloveniji. Žal je ponekod tako, da raje vlagajo v karkoli drugega in se potem zgražajo in lažno sočustvujejo, ko avto zbije kolesarja.

Dan6

Zanimivost je tunel. Ker sem se ravno pred njim odločil delati pavzo, sem si ga na hitro ogledal. Postaval sem pred njim, konca ni bilo videti in kot človeka, ki se boji majhnih in temnih prostorov, mi ni bilo ravno lepo pri srcu. Vklopim žarek svetlobe na Škotu in še nekaj brskajoč šarim po števcu zapeljem v tunel. Bemti, dobr sveti ta luč od mimovrste, si mislim in ko dvignem glavo sem še bolj presenečen – pred mano se vžigajo svetilke. Ne me hecat. Prideš v tunel in se ti na senzor vžigajo lučke – to moram napisat v blogu in dati širši javnosti v branje. Najraje bi še enkrat napisal, da bi ta kolesarska steza lahko bila zgled marsikateri občini. No, saj sem.

Dan6 - 1

Tunel na začetku kolesarske poti. Z lučmi na senzor.

V Slovenj Gradcu sem bil zmenjen s po mojem mnenju najbolj zvestim bralcem mojega bloga, Davidom. Zmenjena sva bila za kavo, pila sva vse ostalo, vmes se nama je pridružil njegov sodelavec, začel je padati dež, preventivno smo naročili še eno, dež je ponehal in pičila me je osa. Lepo je bilo, v dobri družbi niti ne delaš panike, ker niti ne veš, da te je pičila. Le nekaj čutiš, ampak radler ozdravi večino bolečin, sploh v večjih količinah.

Ko sem kasneje v enem lokalu spraševal za pot in je ena izmed sedečih za mizo spraševala, kaj me je prineslo iz tam, kjer pač sem, sem pokazal na kolo. A veš, tisti ljudje, ki ne bi premaknili svoje riti, če ne bi bili za to plačani? ”Jaz ne bi šla, tudi če mi bi vsak dan dali 500 evrov”, je pametovala. O, bi šla, sem si mislil. Se ti vidi, da si razvajena pleharca, ki bi rada čim več imela za čim manj delat. ”Saj jaz tudi ne bi šel za 500, ampak ker grem za veliko več, mi ni problem”, sem odvrnil. Vsi dogodki iz poti, neprecenljiva izkušnja, dobri ljudje, obisk krajev, katerih zagotovo ne bi videl nikoli, ker se nikoli ne bi dal na to, da bi šel z avtom na izlet v (vstavi poljuben kraj), če pa ni to vredno več kot 500 evrov – potem je pač miselnost enaka tisti od pleharce.

Ko sem nadaljeval proti Dravogradu, je za menoj po kolesarski pripeljal skuterist. Oblečen v črno, s črno čelado. Če bi imel še kak telovnik s katerim bi izkazoval pripadnost kakemu moto klubu, bi prasnil v smeh. Začel je debato z mano, nato izginil in se kar naenkrat spet pojavil za mano. Trikrat se je to ponovilo in model mi je postal sumljiv. Ko sem ga povprašal, kje je hotel, je rekel, kar pojdi, te bom vodil. Da ni to slučajno kakšna Dravograjska skuter mafija, ki preži na turiste in jih na koncu oropa. Zato se pred hotelom preventivno nisem želel ločiti od Škota in kljub temu, da me je tiščalo v mehurju, sem najprej pospravil kolo v klet in šele nato obiskal prostore za notranje zadeve. Krč. Iz veceja sem stopil kot državni podprvak v brejkdensu.

Prijazni receptor, ki je bil deklica za vse – od natakarja do čistilca, me je povprašal, od kod sem prišel in ko sem mu povedal, je ostal rahlo odprtih ust. Ker beseda ni konj, sem dodal še podatek, da sem zadnji dve noči slabo spal in povedal je, da je sicer danes v Dravogradu mega žur, a da je zelo majhna verjetnost, da bom karkoli slišal. Joj, model, iz tvojih ust v božja ušesa.

Prepričan sem bil, da mi bo popoldanska relaksacija dobro dela, zato popoldne nisem zapustil sobe. Pa mi je? Že samo psihične priprave na jutrišnjo pot so me izčrpale, kaj bo šele fizično…