Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Nekaj let sem imel upanje, da še obstaja možnost, da se na tem področju kaj spremeni, pa mi je nekaj dni nazaj umrlo. Upanje, namreč.

Več kot petnajst let opravljam poklic trgovca in bilo naj bi mi približno jasno, kako se mora prodajalec obnašati. Oziroma, ne da bi se hvalil, ampak tisto ”naj bi mi bilo” bom kar popravil v ”mi je jasno”, kako se mora prodajalec obnašati. In potem nastane problem. Problem, ki se mu reče poklicna deformacija.

Pridem onega dne v trgovino, ne bom je imenoval, ker mi pač v tisti trgovini z izjemo tega osamljenega primera, vse ustreza. Torej, pridem, naberem, se dam na blagajno in prodajalka začne s skeniranjem. Čaki mal… a je to zdej kakšna nova moda, nekaj trenutno aktualnega, kot recimo pred leti tiste sončne špegle, ki pokrijejo cel obraz, al kako? Nikjer nisem slišal pozdrava. Je že res, da nekateri ljudje govorijo tako zelo tiho, da jih sploh ne slišiš, a vseeno nisem še gluh, pa tudi zaznal bi premikanje ustnic. V kolikor pa je prodajalka izvajala in tudi izvedla miselni pozdrav – sori, če v tem primeru bereš, se ti opravičujem, če sem slučajno tvoj proces miselnega pozdrava prekinil z ”dan” in nekaj sekund kasneje, po neodzivnosti v smeri pozdrava, le tega nadgradil z ”daaaan”. Resnično, nisem hotel.

Ampak, zakaj bi bil samo en šok, če sta lahko dva. Če bi bilo to vse, bi bilo tega zapisa že konec oziroma bi po prejšnjem odstavku sledilo še nekaj izlivanja žolča na ljudi, ki ne pozdravljajo, tako pa je…

No, vzel sem dve vrečki. Preden ekološko osveščeni ljudje skočite v zrak, naj povem, da vrečke, ki jih kupim, zelo malo prizadenejo ekosistem. Sicer dvomim, da koga zanima, za kaj jih uporabljam, a recimo da bo nekoč prilika spregovoriti tudi o tem. In ko ju položim na tekoči trak, me začudeno pogleda in začne se kratka debata.

”Dve si vzel”.
”Ja, saj lahko? Ali je omejeno na eno”, vprašam.
”Ne, hotela sem vprašat, če rabiš dve, ali si ponesreči vzel dve”.

Ja, saj vem, človeško je vprašati in konec koncev verjetno tudi lažje, kot pa kasneje brisati iz računa. Tudi nisem tiste sorte človek, ki bi na blagajni delal dren, kot ga nekateri z iskanjem centov po vseh žepih ali z ”na polici je bila drugačna cena”. Če bi se zmotil, ajde, pokasiraj mi dve vrečki, ne bo konec sveta zaradi tega. Tak človek sem,da se nočem predolgo zadrževati v trgovinah in obenem plesti nekakšnih prijateljskih vezi s prodajalkami. Razen, če so samske, pa še tu je nekaj prednostnih omejitev.

Na splošno me ni motilo nič, razen tikanja. Prodajalke nisem poznal niti po imenu in priimku, niti po videzu. In dvomim, da je ona mene. Mogoče so moje cunje izražale mojo preprostost in odprtost ter dojemljivost, ampak to ne bi smel biti razlog. Mogoče je vizualno ocenila, da sva približno istih let, a tudi to ne bi smel biti razlog. Neizobražena mi ni delovala in ker nisem mogel najti drugega vzroka, sem to, za trgovko skrajno neprofesionalno vedenje, pripisal neotesanosti.

Pa nisem nek zadrtež, ki bi želel, da vsi delajo tako, kot jaz hočem. Ne, sem le zagovornik stare šole. Odstopanja sedežev starejšim, pridržanja vrat, ustavljanja pri prehodih za pešce in nenazadnje tudi pozdrava, ko nekam pridem. Ampak, tega dne mi je postalo jasno, da nas je le še peščica. Ne, ni mi všeč, da pridem nekam in nekdo začne z menoj s tikanjem, kot da sva bila istočasno v plenicah, pa tudi če sva bila. Sori, prijateljski odnos je treba graditi od začetka, ravno tako kolegialni, pa službeni in še marsikateri drugi.

Še bolj pa mi dvignejo pritisk ljudje, starejši od mene. Recimo, deset let. Pridejo in te začnejo tikati, kot da si samo zaradi tega, ker sem mlajši in si posledično ne zaslužim normalnega odnosa z njimi. To so običajno nekakšni kvazi pomembneži, kateri so prepričani, da v okolici delujejo kot blazno poznani, tako zvane legende, carji in vrh družbene smetane.

Dejstva: iz male vasi, kjer smo se vsi poznali in bili vsi z vsemi na ti, sem se preselil v manjše mesto, kjer se očitno vsi poznajo in je vsaj večina z večino na ti. Ko pa pridem nekam, pa naj bo to trgovina, pošta, lekarna, bencinska črpalka, zdravstveni dom ali policijska postaja, pričakujem neko primerno obnašanje, katerega se kaže med drugim tudi s tikanjem.

Kakorkoli, tistega dne mi je bilo dano vedeti, vsaj po mojih sklepanjih, da je olika umrla. Nihče ne ve datuma smrti, niti razloga. Domneve so, da jo je njeno pomanjkanje pri ljudeh tako prizadelo, da se je zaprla v temen prostor, nekaj časa čakala na boljše čase, nato pa izpustila svojo dušo v upanju, da bo vsaj nekaj predstavnikov človeške rase ostalih zvestih pravilom bontona.

Če bi vedel, kje je pokopana, bi šel prižgat svečo.

Minute za realnost: boste rekli, zakaj za vraga svetega se sploh ubadaš z ljudmi, ki se obnašajo drugače, delujejo drugače, izstopajo iz povprečja, kar ni nujno dobro in ne nujno slabo. Saj se ne ubadam. Pri dobrih delih ljudi celo podpiram, pri slabih pa se ne ukvarjam z njimi. Živim pač svoje življenje, kjer ni prostora za vse. Na kratko, boli me kita, če se obnašaš kot retardiranec, žal mi je le za to, da sta olika in bonton danes vredna še manj kot petak.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Nekega dne sem začel piti. Nekje pri petnajstih. Pravi razlog mi ni znan, a sklepam, da gre z roko v roki s tistim, zakaj sem začel s kajenjem. Biti frajer. Narediti se bolj odraslega, pogumnega, pustiti vtis na kakšni mladoletnici in biti drugačen. Ne kot kak mlečne zobe pljuvajoči piflar, ki zna govoriti le o najnovejši igralni konzoli in o zadnji knjigi, ki jo je prebral, seveda ne v slovenščini. Ne, mi smo bili odrasli petnajstletniki v karirasti flanela srajci, daljših las in s cigareto v vogalu ustnic. Bili smo nekakšni odpadniki na Tomosovih šestkah z brušenimi bati. Nasprotniki sistema, uporniki, anarhisti, ne da bi sploh vedeli dobro, kaj to pomeni. A bilo nam je vseeno. Najvažnejše je bilo to, da smo v petek, soboto in nedeljo lahko šli zvečer ven in pili.

In se je začelo. Nekaj manjših bedarij, ki bi nas lahko drago stale, nekaj pobruhanih noči, občasno doma, povečini pa kje drugje, da niso starši zjutraj ničesar posumili. Preventivno tiščanje prstov v usta in žlica jedilnega olja, preden se je pitje začelo. Ne sprašujte zakaj, ker niti sam ne vem. Bile so rane, ki jih je lahko celil le alkohol in bili so grehi, ki jih ne bi bilo brez alkohola. Koliko je bilo petkov, ko smo špricali šolo in šli ob osmih zjutraj na špricer. Koliko je bilo lokalov, kjer ni bilo treba naročiti pijače, ampak so jo kar prinesli. Koliko je bilo vezi, ki so se zaradi alkohola spletle in koliko jih je bilo, ki so se zaradi alkohola strgale.

In potem – polnoletnost. Vozniški izpit. Obdobje, ko bi moral človek imeti malo več pameti in jo dejansko tudi ima. Čeprav ne vsak. Meni je nekako uspevalo med tednom, med vikendi pa bore malo časa. Takrat nisi bil del ekipe, če si prišel v družbo in naročil Sprite. Izgovori, da voziš, niso veljali. Ampak sem kak mesec preživel, nato pa so alkoholni hlapi izrazili željo po občutku grla. Veseli tobogan za tekočino, ko se spusti po grlu, malo poskače v želodcu in se nato izloči skozi spodnjo ali zgornjo izločevalno odprtino.

Tiste večere smo ob vikendih hodili v bližnjo diskoteko. Ne diskoteka, kjer bi se vrtel tehno, ampak prostor, kjer so se odvijali koncerti. Odiralska vstopnina 1200 tolarjev je večkrat omogočila zabavo pred diskoteko in čakanje na prost vstop dve pesmi pred zaključkom. Valda nismo igrali kart tisti čas, ampak iskali razloge za nazdravljanje in gasili nepopisno žejo sredi zime. In ni se spodobilo iti trezen domov, ne glede na to, ali si imel vlogo voznika ali ne. Rek, da bolje voziš, če nekaj spiješ, je bil takrat pokazatelj krute realnosti. Samo enkrat sem poškodoval avto in nikoli napihal, kadar so policisti ustavljali. Ne bi škodilo, če bi me kdaj ustavili, kot mlademu vozniku pobrali vozniško dovoljenje in prepovedali vožnjo za pol leta. Ampak to govorim sedaj – takrat bi se mi verjetno snelo.

Ko se nam ni ljubilo zapravljati po lokalih, smo preprosto okupirali vinsko klet kakega izmed nas in tam preživljali večer, ki se je čestokrat zaključil zgodaj zjutraj. Da nismo zgledali sumljivi, smo se priklopili karavani vernikov, ki je ravno odhajala od nedeljskega bogoslužja, svojo mlahavo hojo pa smo pripisovali hostiji, ki je bila nekam čudnega okusa. Saj ne da so nam verjeli, so se pa smejali. In smeh je pol zdravja, mi pa smo bili še cel naslednji dan bolni. Kasneje se je odprl lokalni vaški žur plac, kjer smo pogostokrat gledali filme, nabijali glasbo, poskušali različne bolj ali manj legalne zadeve in se na take in drugačne načine zadevali. Top of the top je bil plejstejšn, na katerem smo zvozili nešteto dirk in testirali, koliko alkohol vpliva na sposobnost vožnje namišljenega avtomobila. Saj je šlo, občasno je grafika odpovedala ali pa crknil procesor in marsikdo je zaspal z džojstikom v roki.

Tako sem nekega petkovega večera takoj po službi zavil v ta famozni klub, s kolegom sva prižgala aparature in začela najdaljšo dirko, okrepljeno s špricerji in cigareti. Kaj vem, okrog devetih zvečer sva začela. Vsa klapa je šla na kdo ve kakšno prireditev v mesto, midva pa sva izbirala med Imprezami, Lancerji in Focusi v legendarni Colinovi igri. Zasnežene ceste Švedske, makadamske grške serpentine in španski ne tič ne miš. Ena dirka, eno pivo. Druga dirka, dva špricerja. Tretja dirka, dva deci čistega vina, kaj pa. Četrta dirka, zdej pa nč, ajprou, greva po tej na en čik. Pa je bilo po čiku treba vseeno nekaj spit, pred naslednjo dirko. Potem pa še ena, pa nekaj za presekat. Pa daj dvojnega jegra, da ne bom stalno vstajal in točil.

Kako se je stvar končala, vsaj glede vožnje namišljenih vozil, se ne spomnim. Vem pa, da sva pila, dokler se je piti dalo. Preventivno. Mogoče se zjutraj ne zbudim in ne bi se spodobilo žejen zaspati. Ura se je nagibala k šesti zjutraj in jaz sem še vedno zvračal, kot da mi ni treba biti čez dobre štiri ure v trideset kilometrov oddaljeni službi, po pričakovanju nadrejenih pač spočit, naspan, čil in logično, trezen. Nihče ne mara nekoga, ki pride opotekajoč in z zadahom po žganju v službo. Ob devetih zjutraj. Meni je tisto soboto uspelo. Celemu paketu orbitov ni uspelo pregnati zadaha in na srečo nadrejenih tistega dne ni bilo v službo, a trpljenje je bilo nepopisno. Ravno pravi trenutek o razmisleku. Ali je vredno? Ob neki drugi priliki bi me bilo sram tole priznati, ampak zdaj me ni več. Bil sem star 28.

Kasneje sem bil prepričan, da sem se zresnil. A se je pokazalo, da mi ni ravno uspelo. Imel sem ravno dovolj pameti, da pijan nisem več sedal za volan in da sem raje prespal v avtu ali nadaljeval peš. Sem pa še vedno zlival vase enormne količine alkohola, najraje sem segal po pivu ali vinu. Največkrat ob vikendih, priložnostno pa tudi med tednom. In priložnosti je bilo vedno veliko.

Ne, ne morem trditi, da sem bil alkoholik. Tisti tapravi začnejo zjutraj, nadaljujejo čez dan in zaključijo pozno popoldne, saj jim v večer ne uspe vstopiti. Pogostokrat jih spremljajo zakonske težave, imajo probleme z obvladovanjem jeze in nasilja in so, dokler je kri razredčena, blazno pogumni. Bil sem le vikend pivec, občasni pijanec, ki je pod vplivom alkohola počel neumnosti, katerih se bi moral danes sramovati, če bi se jih le spominjal. Kar vem, so mi povedali drugi, pa še tu ni dokazana pristnost, saj je povsem mogoče, da so dogajanje podkrepili z lažnimi dodatki.

Dokler mi ni nekega dne kliknilo. Vsako pijančevanje me je uničilo za vsaj dva dni. Časi, ko sem mačka pozdravil z daljšim spanjem in pol litra gazirane pijače, so minili. Minilo je tudi to, da je bilo lepo. Ostajali so le spomini na pobruhane majice, avtomobile in postelje. Je vredno? Zunaj sije toplo poletno sonce, ljudje prihajajo s plaže na kosilo, jaz pa sem se šele prebudil in sem še vedno omotičen, obenem pa se mi niti sanja ne, koliko denarja sem včeraj zagonil za tekoče prekletstvo – in zdaj naj hiberniram še celo popoldne? Oprosti, ampak škoda dneva. Vsak dan nam je podarjen, nikoli ne vemo, kdaj bomo odšli in jaz se ne bom več zezal s tem, da bi dan vrgel stran.

Da ne bo napačnih mnenj. Še vedno rad spijem kozarec dobrega vina ob dobri hrani. Še vedno se rad hladim s pivom, sploh v dobri družbi. Ampak prišel sem do spoznanja, da moram uporabljati mejo. Mejo, katere nekoč nisem imel in sem pač prosto po Prešernu in še katerem drugem umetniku pil, dokler nisem omagal. Bravo, Grega. Še dobro, da si imel dovolj pameti in se s tem ne ukvarjaš več.

Res je. Nepričakovani premiki in zapleti v življenju bi mi po sami logiki morali zamegliti um, pa mi ga niso. Izkoristil sem dane možnosti in se, ker sem pač tak človek, pozitivno podal na novo pot. So nove stvari, ki me osrečujejo, spet odkrivam hobije, ki sem jih nekoč zanemarjal in predvsem delam vse to, kar sam hočem. Življenje zna biti zelo zabavno in zanimivo, če ga ne žereš prekomerno. In te zabavnosti in zanimivosti si želim.

Nekoč je nekdo napisal, da mu je alkohol dal najlepše spomine, ki se jih žal ne spomni. Nekaj podobnega bi lahko napisal tudi sam. K temu lahko dodam samo to, da mi vseeno ni žal niti za en trenutek, ki sem ga doživel pod vplivom alkohola. In še najpomembnejše, vse sem preživel. Od belih miši, zaničevanj, zavrnitev, do tega, da sem mu pomahal v slovo. Alkoholu, pa še komu drugemu.

Življenje je tako narejeno, da moraš iz njega potegniti najboljše, najslabše pa ti mora biti šola za prihodnost.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Pravijo, da sem še relativno mlad in tako se tudi počutim, čeprav vem, da ne zmorem več istih stvari, vsaj ne na tak način, kot sem jih lahko petnajst let nazaj. Drugi že vidijo srebrne kocine v moji bradi in v primeru popolne iskrenosti bi morali rečt, da se mi vidijo leta. Ampak, te iskrenosti kar ni. Saj ne da jo rabim, ampak nisem človek, ki bi dovolil, da mi v faco vržejo nekaj fake iskrenosti, če jim v očeh piše, da mislijo nekaj povsem drugega.

Na kratko strnjen prvi odstavek – dovolj dolgo sem že na svetu. Dovolj, da sem si nabral nekaj izkušenj, obenem pa imam dovolj pameti, da v teh izkušnjah ne tekmujem z drugimi. Iz preprostega razloga. Ni mi treba. Z osebki, ki znajo govoriti samo o sebi, o svojih dobrih lastnostih in o svojih dosežkih, hitro končam. Pa čeprav velikokrat dam vtis, da sam nisem nič boljši. A za spremembo od drugih, sem kdaj že napisal kak blog, kjer so bile poudarjene tudi moje slabe lastnosti. Vsi vedo, da preveč kadim. Da je moja nedavna abstinenca trajala zgolj nekaj dni. Potem so prišle druge težave, sekiranje, živciranje in pali Grega, ena ti ne bo škodila. Ja ja, delam na tem.

Znanja imam veliko, četudi sem v šolah bolj kot ne zabušaval. Pa ne gre tu o tistem šolskem znanju. Tisto ti v življenju koristi le toliko, da znaš pravilno uporabljati rodilnik in postaviti vejico tja, kamor spada. Realno, marsikdo tega ne osvoji nikoli. Govorim o znanju, ki ga črpaš iz življenja samega. O vseh polenih pod nogami, o vseh padcih, o vseh nožih v hrbet in o vseh besedah, ki kažejo le na to, kakšen izmeček je tisti, ki jih izreče proti nam. Če bi seštel vse, bi danes imel nekaj kubikov drv, ležal bi na tleh, ker bi obupal nad vstajanjem, imel bi nekaj garnitur Petrolovih nožev in zbirko kletvic, psovk in žaljivk, urejeno po abecednem vrstnem redu. Ker pa vse, kar je priletelo vame, ni bilo materialno in je to samo metafora, nimam nič od naštetega, z izjemo zbirke, ki pa niti ni urejena. Je pa z vsakim porazom, najsi sem ga priznal ali pa tudi ne, prišla nova izkušnja. In te izkušnje me danes delajo to, kar pač sem. Če se upam spremeniti, se lahko spremenim samo na bolje.

Veliko let sem govoril ja, ja, ja, seveda, da, ni problema. Bil sem bebček v očeh drugih, totalno necenjena oseba, ki je samo kričala in z besedami napadala druge. Bo že prišel kdo, manjka se jih, so govorili. In nato sem dal odpoved. Občasno me je poklical kak sodelavec in mi priznal, da ni več isto. Oni zabušava, ta nima pojma, oni je len, tretjemu se ne da ničesar dopovedati. A pejdi no, ko sem pa jaz to govoril, ste se pa smejali in govorili, češ, kaj se pritožujem, če sam nisem nič boljši. Mogoče sem deloval preveč samovšečno in samozavestno, ko sem pravil, da vam bo še žal za mano. Nisem pa vedel, da vam je.

Recimo, tistega maja me je presenetil klic. Slučajno sem nekega dne srečal sodelavca, videl je, da v avtu prevažam mizo in stole in se pozanimal, kaj imam to za en les. Pa sem povedal, kaj bi skrival. Selim se. Živemu človeku se vse zgodi. In je seveda to razbobnal po bivšem podjetju, verjetno so se o tem pogovarjali, bili žaljivo sarkastični, kot so znali biti že kdaj prej in nekega dne – klic. S kratkim, skoraj da prijateljskim odnosom in s tistimi vljudnostnimi vprašanji ”kako si” smo prišli do glavnega vprašanja. ”Bi prišel nazaj?”. Hmm. Lahko bi postavil pogoje, katere bi mi obljubili in se jih na koncu ne držali. Tega sem vajen. In kar naenkrat se da vse zmenit, prej pa toliko let nič? ”Oprosti, ampak nekaj mi smrdi tle. Moj odgovor je ne. A veš, Lassie se vrača, js pa ne.”. Ni kaj, znam z besedami. Ko sem kasneje med kolesarjenjem po tistih koncih srečal bivšo sodelavko, mi je zaupala, da bivši šefi še kar sanjarijo o želji, da bi prišel Grega nazaj. Vidiš. Prej toliko časa podcenjen, zdaj pa kar naenkrat želja po moji bližini. Tisto o samovšečnosti in samozavestnosti iz prejšnjega odstavka je kar naenkrat postala realnost.

Pa vedno pravim, da se vse v življenju vrne. In se mi smejijo. Ker sem razmišljal drugače, sem bil vedno vaški luzer, povprečnež, nič posebnega, pač nekdo. Predvsem zato, ker se nisem trudil z izstopanjem. Totalni nematerializem. Nisem se kazal z dobrim avtom, s takimi in onakimi bundami, telefoni in z besedami, kje vse sem bil ter kaj vse sem videl. Za vse, ki so to počeli, sem bil prepričan, da so bahači, nakladači in ljudje, ki bolj kot vase, vlagajo v svoj videz. In sem vedno rekel, da se v življenju vse vrne. In so se mi smejali.

Karma, rečejo eni. Oprostite, karme ni. Je le življenje. Tudi če delaš slabo in ti vsi govorijo, da se ti bo vse slabo povrnilo, se to tudi ne zgodi. Kot se dobro z dobrim ne povrne vedno in vsem. Bolj mi je zanimivo, da se je skoraj v večini vsem tistim, ki so mi zarili nož v hrbet, na nek način to povrnilo. Pa so jadikovali, vzdihovali in dvigali roke kvišku, rekoč, zakaj ravno meni. A zdej se sprašuješ, prej pa nisi znal pomisliti na to? In sploh ne povežejo dogodkov iz življenja.  Potem pa je tako, kot pač je. Največkrat prepozno. Takrat ne pomagajo ne takšne in ne drugačne prošnje, daj, Grega, vrni se. Ne. Ko grem, grem za zmeraj. Za seboj znam brisati sledi bolje od serijskih morilcev, čeprav mi jih sploh ne bi bilo treba. Ampak jih. Če me nisi znal ceniti, dokler si me imel, si se zdaj, ko me nimaš, vsaj naučil ceniti tiste, ki jih imaš. Upam. Ali pa si ostal enako budalo, kot si bil prej. Vase zagledan egoist s točno določenim ciljem, katerega namen je bil osvojiti za časa življenja.

Za geeke. Svoje življenje si predstavljam kot ogromno tipkovnico. Ob dobrih ljudeh delam smajlije, skačem po tipkah in pišem spomine. Ob slabih skačem po tipki delete.

Pa sploh nisem slab človek. Nisem eden tistih, ki drugim želijo slabo. Nekateri se tudi fizično potrudijo, da se drugim godi slabo. Jaz pač nimam energije za to. Odvečno energijo raje porabljam za druge stvari iz preprostega razloga – ker se mi zdi s preteklostjo ukvarjati nepomembno. Za vsa maščevanja, čeprav jih ne nameravam, je očitno tu nekdo drug.

In kljub vsemu je še vedno jasno, da nisem še odrasel. Kar je pravzaprav logično – človek naj ne bi nikoli odrasel. Vedno se mora izobraževati, vedno ga mora gnati želja po nekaj več, po nečem boljšem. Moder človek mi je nekoč rekel, da če človek ne bi stremel k boljšemu, bi še vedno živel v jami. Danes bi temu modremu človeku rekel kaj drugega in ga ne imenoval za tako zelo modrega. Iz njega je materializem butal na veliko. Stremeti k boljšemu ne pomeni imeti boljši avto. Boljši telefon. Boljše cunje. Sploh ne karkoli boljšega od sosedovega. Ja, res ne pomeni tega, pa čeprav vsi mislijo. Stremeti k boljšemu pomeni delati na tem, da ti bo v življenju boljše. Delati nekaj za svojo dušo, nekaj, kar te notranje bogati, vpliva na tvoj psihični razvoj, miselnost in posledično tudi počutje. Tako tudi precej lažje pomahaš ljudem v slovo, kot tudi podaš roko novim priložnostim.

Nekateri so opazili, da se je moj blog spremenil. Ni več tistega praznega nakladanja, ki bi kljub izmikanju pisanja o politiki in erotiki vabilo bralce. Vse skupaj postaja veliko bolj osebno, kot je bilo tistega leta, ko sem začenjal, mišljeno. Očitno je, da sem v zadnjem času sprostil nekatere svoje čakre in se začel počasi razgaljati. Očitno je tako prav. Neki zlaganec pač ne morem biti in pisati nekaj, kar nisem jaz. To naj počnejo drugi.

To bo odslej moja pot. Ne več toliko kvantitete in malo več kvalitete. S puščenim pečatom. Z nečim, kar ne bo nastalo v desetih minutah, ampak bo nastajalo več časa in bo toliko bolj iz srca in realno. Razgaljanje, bi rekli. Odkrivanje samega sebe in svojih mej. Brez olepšav in brez cenzure.

Naj se moj pohod začne.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Čez praznike sem si vzel prosto. Popolnoma prosto. Tri dni nisem šel v službo in bi, če ne bi imel obiskov, verjetno napisal kak zapis in danes obžaloval. Iz preprostega razloga, ker bi sledil večini domačih piscev, kolumnistov, blogerjev in še komu drugemu.

Zadeva je znana. Že kratek pregled svetovnega spleta vam pokaže na tisto tipično. Tisto, da smo ovce. Zadnjega v mesecu se spomnimo na Trubarja. Takrat znajo vsi pisati ”stati inu obstati”, potem pa to mine do naslednjega leta. Vsi so pametni, a nekje v aprilu znajo bore malo povedati o Primožu. Nekoliko bolj pomembneje je, da se tistega dne ne gre v službo, kajne? Ne rečem, praznik prav pride, a ne bi škodilo, če bi vedeli razloge zanj.

Sledi halloween, katerega naši mediji pogosto preimenujejo v haloween, hallowen ali, naj se jih usmili že nekdo, halloveen. Poslovenjeno v noč čarovnic, iz česar sledi glup izrek, da je to isto kot dan žena, le da je ponoči. In ne samo to, uvršča se v sam vrh najbolj bednih praznikov, ki smo jih uvozili iz Use. A veš, ker se nikjer nič ne dogaja, je pač treba uvoziti totalno brezvezen praznik, da bodo v vsaki kantini nekje bogu za hrbtom igrali lokalni godci, v večjih mestih pa bodo v ta namen postavljene šotore polnili razni balkanski izvajalci, od Nede Ukraden, Sandre Afrike in Harisa Berkovića, vse tja do Indire Radić in Petre Kovačević. In ne, ni samo moje mnenje, ampak vseeno je boljše, da se ne dogaja nič, kot da se dogaja to, kar se. Ravno tisti, ki so bili v soboto na koncertu Halida Bešlića, so v ponedeljek v Mercatorju spraševali po poreklu jabolk in jih zavrnili, ker niso bila slovenska.

In potem še praznik vseh svetih. Ki se, na mojo veliko žalost spreminja v praznik blišča, ki ga v vsej svoji bednosti kažejo tisti, ki si med letom ne vzamejo časa za obisk grobov svojih bližnjih. Priznam, da mi je vedno smrdelo obiskovati pokopališče na prvi november, sploh ker tam nisem imel nikogar bližnjega. Posledično tudi nisem redno zahajal, ne na praznik, ne med letom. Odkar imam bližnje, grem redno in se največkrat zgražam. S krizantemami, ikebanami in svečkami okrancljani grobovi v meni povzročijo žalost. Žalost, ker vem, kakšni so grobovi med letom. Enkrat na teden obiščem pokopališče in situacija mi je poznana. Pa ne samo to – mlada dekleta se okitijo z novimi visokimi petami in plaščem, moški z brivsko vodico, katera je za posebne priložnosti, dan prej se žena skoraj zlomi od vsega likanja in pomerjanja oblek, moški pa dobi mehke prstne blazinice od glancanja avtomobila. Pa če se celo leto trudiš, da je grob tvojih bližnjih skromen, čeprav skromen na način, da le redko gori kakšna sveča, namesto rož pa poganja plevel, zakaj potem pretiravaš z vsem, kar privlečeš za praznik na grob? Da je le ta lepši od sosedovega? Ne reci, da s pogledom ne ošvrkneš sosednjega groba in si misliš ”bemti, kje so dobili temno viola vahtnco”.

Naslednjega dne se zopet začne enoletni proces. Sveče dogorijo, krizanteme ovenijo, buče zgnijejo. Ostanejo spomini. Ker drugega nima kaj ostati. Razen člankov o porabi sveč in brezveznosti noči čarovnic, ki jih uredniki pridno kopipejstajo iz preteklih let. Ker, kdo bi v teh turobnih dneh napisal kaj novega, svežega. Čemu, sploh.

Z vsem spoštovanjem do buč in do umrlih, vas prosim, ljudje, pridite enkrat v začetku januarja vsaj malo k pameti. Sklepam, da prej tega ne gre pričakovati.

Pa sploh nisem hotel o tem pisati. No, vzemite ta tekst pač, kot da ga niste prebrali in da ga nisem napisal. Če lahko.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Včasih smo to gledali v filmih. In se kot otroci bali, četudi je bilo samo na televiziji. Kasneje smo lahko pranke na podoben način gledali na Youtube in bili enotnega mnenja, da bi se usrali v hlače, če bi se to zgodilo nam. In danes, danes imamo vse to pred svojim lastnim pragom.

Zadeva bi se mi verjetno pred dvajsetimi leti zdela smešna, z izjemo, da se ne bi ustrahovalo otrok. In brez motorne žage ali noža. Preprosto le iti oblečen v klovnov kostum skozi mesto. Danes se mi zdi ideja butasta, sploh zaradi nadlegovanja otrok, ki niso nič krivi in povrh vsega se jih najlažje prestraši.

Klovnomanija, ki se je v zadnjih dneh razpasla po slovenskih mestih, je najverjetneje razlog dolgočasnosti nedoraslih fantov, ki so prepričani, da ne delajo nič slabega in si vse skupaj predstavljajo pod pojmom zabava. Ta zabava se bo nekega dne končala, ko bodo naleteli na nekoga napačnega, ki bo stvari vzel v svoje roke in pošteno prestrašil klovna.

Ker za otroka ni dovolj hudo spoznanje, da Božiček in Dedek Mraz ne obstajata, ne – treba je pokvarit še nekaj drugega, zabavnega. Naj si nekdo nadene še kostum Miki Miške in gre z nunčaki skozi center mesta in na nedolžnih meščanih izvaja kung fu finte, mediji pa naj to opišejo na najbolj bizaren način, da se bo Miki Miška v vsakršni obliki zagravžala ljudstvu. Ja, tista simpatična miška.

Ni moja navada, da bi v blogih pozival k nasilju, predvsem zato, ker nisem take sorte človek, pa tudi sicer sem blazno neagresiven tip. Verjamem, da si občasno nekdo zasluži kakšno na gobec, tudi dve, če je potrebno, čeprav se temu najraje izognem. V življenju mi je bilo dano samo dvakrat kresniti. In oba sta si zaslužila.

In v primeru, da srečam klovna, bi kresnil še tretjič. Šamar sem, šamar tja, dobrodošel bi bil nekdo od mimoidočih, ki bi ga vsaj držal. Ne zato, da bi se šla nefer opcijo dva na enega, ampak zato, da gospodu klovnu ne bi bilo treba čakati na sodnika za prekrške. Snel bi mu masko, ga poslikal, vzel bi denarnico iz njegovega žepa in slikal njegov osebni dokument. Vse to bi potem objavil na družabnem omrežju, pa naj ga narod sam kaznuje. Seveda bi mu vzel tudi deset evrov, da bi si kupil gazo, s katero si bi povil poškodovane členke in tistega, ki ga bi držal, povabil na pivo. Masko bi mu nataknil nazaj na obraz, zdaj pa straši, govno neodgovorno.  Nato bi šla domov in mirno živela naprej.

Klovn ne bi niti vedel, kdo ga je premlatil. Pa tudi če bi, bi mu po prvem srečanju moralo biti jasno, da z menoj ni dobro češenj zobati. V bistvu se pa sploh ne bi izpostavljal, ker je zadnja od mojih želja, da bi me proglasili za heroja občine in mi podelili medaljo za hrabrost. Glej, bil sem tam in storil sem, kar bi moral storiti vsak moški.

Ob vsem tem ne bi policije niti vmešaval. V naši mali je namreč tako, da bi na koncu jaz fasal večjo kazen, kot sam klovn. Pa čeprav bi naredil manj slabega, kot on.

In policiji dajejo potuho še mediji. Oni znajo samo napisati, da se klovn potika tu pa tam pa to pa ono. Ni vrag, da kolikor se jih je te dni razpaslo po naših mestih, da ni vsaj eden dobil kakšne vzgojne. A veš, če znajo skopirati vsaki tvit in iz njega napisati članek, bi lahko znali tudi o tem, kako je kdo klovna premlatil. A ga očitno pri nas ni še nihče.

Za razliko od Hrvatov. Pred dnevi so namreč v Osijeku trije modeli naleteli na klovna. Ne bomo šli v detajle, a za klovna se ni najbolje končalo. Ni znano, ali je fotografija podplutega klovnovskega obraza prava ali ne, a ne deluje najbolj lepo. Ne bom je nalepil, pač, avtorstvo pa te fore. Verjetno se tudi ni sam slikal in objavil.

Ampak, kaj se bo zgodilo, ko bo nekdo klovna premikastil, mu dal nekaj vzgojnih, iz prtljažnika povlekel tričetrt colski ror in ga nekajkrat vžgal po nogah? Ljudje nismo neumni, vseeno pa se najdejo tudi taki. Ni jih treba ravno z lučjo pri belem dnevu iskati. Ta isti klovn bo prepričan, da je on žrtev in bo v navalu besa, jeze, žalosti, česarkoli že, na družabno omrežje napisal nekako takole:

”Včeri zvečer sem se sprehaju skoz park pri stadionu, ko je kar naenkrat uletu en tip z eno cevjo in začel tolči po meni. Neki cajta sm se branil, pol sm se ulegu na tla in se naredu mrtuga in ko je šel, sem se pobral in šel domov. Noge imam čist povne modric, pa nism šel k zdravniku alpa na polcijo, k sm bil v šoku. Da ga dobim kretena, ga žiuga odrem.”  Kletvice so namerno cenzurirane.

Kar pa sploh ni smešno, dokler se ne bi iz komentarjev pod statusom razbralo, ob približno kakšni uri je to bilo in bi nekdo napisal ”sm šel lih tam mim, k je en z rorom mlatu klovna, škoda k nism sliku”.

In potem bi vse tiho bilo.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ne ravno pogosto, na mojo srečo, a vseeno dovoljkrat imam čast, da me obišče v postelji. Takrat me sicer ne uniči, ker je to skoraj nemogoče, mi pa pusti posledice, ki se običajno pokažejo popoldne oziroma proti večeru. Ko je pred leti gostovala v moji postelji kak teden, sem je bil sicer naveličan, v zadnjem času, ko je na obisku redkeje, pa imam drugačno taktiko, da jo na hitro odpravim.

Je četrta na spisku najbolj neželenih pojavov ženskega spola, takoj za puško in pištolo. V tem vrstnem redu. Orožje je itak brezvezno in najbolj glup izum nekih dominantnih sadomazo obsedencev. Te pa za razliko od tretje, insomnie, znajo konkretno položiti. V veliko primerih za zmeraj.

Okej, da bo jasno, to ni znanstveno raziskovalni blog, da bi iskali vzroke in posledice nespečnosti, ampak zgolj razmišljanje in morebiti tudi pomoč pri odpravljanju le te. Vzroki so lahko od človeka do človeka različni, kot je lahko različno od človeka do človeka tudi samo ukvarjanje z nespečnostjo.

Sicer ne pozivam k alkoholizmu, a lahko se ga nažrete vsak večer in zaspite tudi kje drugje. V tem primeru boste pač postali alkoholik, koža se vam bo starala hitreje, verjetnost, da storite nekaj, kar bi pozneje obžalovali, se nenadoma poveča in v roku nekaj let boste postali mestna maskota, oblečena v vedno iste cunje. Če se odločite za to pot, vas prosim samo nekaj – ne krivite mene.

Lahko si pomagate z drogami. Nekega dne vas bodo začeli prepoznavati kot momljajočega zombija, ki pred Hoferjem fehta za 50 centov in rahlo zaudarja po plesnobi. Če se odločite za to pot, vas prosim isto, kot v zgornjem odstavku.

Lahko se vržete v šport. Ne v po švicu zaudarjajočem fitnesu, pač pa v naravi. Lahko hodite, tečete, kolesarite, se vozite s kanujem, planinarite, skratka, karkoli. Le ne šetajte po gozdu oblečeni v klovna, zna biti smrtno nevarno. Po vsaki fizični aktivnosti boste, ko se umirite, spali kot angelček.

Pred spanjem lahko berete. Verjemite, od vseh knjig, kar jih obstaja, boste zagotovo našli kakšno dolgočasno, ki vas bo uspavala. Ali pa zaspite s pomočjo filma. Imamo celo nekaj uspavalnih filmov domače produkcije, lih tolko, da se podpira lokalno, pač.

Lahko meditirate. Se notranje umirite, ne razmišljate, se ne obremenjujete, ste tam in okoli vas ni ničesar. Tudi če je, ni.

Ali pač svoje bojevanje zaključiš tako, kot to naredim sam.

Opozorilo. Preden se najde kdo, ki bo zagovarjal to, da se pred spanjem ne sme jesti, piti alkohola, kave, čaja, kaditi, se tuširati in še karkoli drugega – meni ne škodi nič od navedenega. Sam pri sebi ne najdem vzroka za nespečnost in niti ne vem, ali bom danes ponoči spal, ali pač ne. Vsako telo, vsak organizem na določene stvari reagira drugače in če nekomu kava škoduje, glej, meni ne. Lahko jo spijem kadarkoli, pa ne bo nič narobe.

Moj način sem ljubkovalno in prav nič zlagano poimenoval ”nočne urice”. Običajno se začnejo tako, da v postelji ugotovim, da ne morem spat in če po branju in igranju androidovih igric še vedno ne zaspim, preprosto vstanem. Samo ležanje je dolgočasno, če ni končnega izdelka, v tem primeru spočitosti. Skuham si kavo, pokadim cigaret in potem se začne.

Kaj početi? Glede na to, da živim v bloku, ne morem sredi noči sesati stanovanja, prah se lepše briše pri dnevni svetlobi, v kleti pa tudi ne morem zganjati ropota. Socialna omrežja so polna raznih dežurnih medicinskih delavcev, križanke so rešene, knjige se ti ne ljubi brati. Hočeš tišino, kar pomeni, da ne gledaš koncertov na Youtube, porniči so pa le manj tekmovalna različica formule ena. Povsod se dogaja isto – enkrat enega drugače zanese v ovinku, enkrat nekdo spusti seme nekam drugam. Rdečelaska se drugače dere, Ferrari ima drugačen zvok motorja.

Dame in gospodje, čas je za kreativnost. Ne bom se zlagal, če rečem, da je četrtina mojih zapisov, predvsem v preteklosti, nastala pod vplivom alkohola ali marihuane. Ena četrtina jih je nastala v nočeh brez spanja, ostalo pa ko je bila inspiracija. Ampak občutek je res dober.

Sedeš, zbereš misli, začneš. Vzameš pavzo, srkneš kavo, nadaljuješ. Zbrišeš, popraviš, dodaš. In gre. Kmalu prideš na 600 besed, na hitro preletiš zapisano, prižgeš cigaret in si misliš, da konec koncev sploh ni tako slabo. Potem zazvoni budilka, ki te bolj kot budi, opozarja na službo. Skuhaš še eno kavo, pripraviš zajtrk, shraniš zapisano, se oblečeš, greš. Nočnih uric je konec.

V službi si pravzaprav nekako spočit, glede na to, da nisi spal. In po glavi ti roji nočni zapis. Premlevaš, kaj bi moral dodati, kaj odvzeti. Nekaj, da boš res ti. Da boš pokazal bralcem, da si dober. Pozno popoldne prideš domov, odpreš wordov dokument in si misliš – kaj za vraga mi je bilo, da sem sredi noči pisal v comic sansu?

Kljub vsemu je vsebina pomembnejša. Bereš in se čudiš. A veš tisti občutek, ko sam nase narediš vtis? Ko veš, da si nekaj dobro naredil in da bodo bralci dobro sprejeli. Mala zmaga. In kar naenkrat se ne sekiraš več za nespečnost.

Nočne urice so zaključene. Enter.