The End

Kot vidite, štrajkam. Že nekaj časa nisem napisal pametne objave. Tisti, ki se imajo za nekaj več, bodo rekli, da je sploh nikoli nisem. Ampak vseeno.

In ker sem opazil, da v vsem tem ne uživam več, kot tudi ne uživam več v branju negativnih komentarjev, obenem pa imam pomanjkanje časa zaradi drugih stvari, sem se odločil, da neham. Neham z blogom in ostajam samo še kot komentator, občasno, na meni priljubljenih blogerjih in blogerkah.

Zaenkrat pa vam ne znam pojasniti, kaj to sploh pomeni, ali je to le dopust, daljši počitek ali upokojitev. Definitivno pa je to to, kar rabim, da zbistrim glavo, se nekaj časa posvetim drugim stvarem. In predvsem odjebem vse tiste ljudi, ki negativno pišejo v komentarjih. Ne, nisem prizadet, sam da napišeš sto blogov in da se najde nekdo, ki ti v vseh stotih napiše negativizem… ma jebeš vse skupaj, zvenim kot Dajana.

Torej: vsem mojim priljubljenim blogerjem in blogerkam, vas berem še naprej in po potrebi komentiram. Vsem unim tistim neprijaznežem, misleč da držijo boga za jajca, pa tole.

Jebeš negativce na rtvslo blogu… Ne, jih ne.

Obljubljena slika (in ostalo sranje)

Ker smo že dober mesec po tistem dnevu, ko se lahko zamenja zimske pnevmatike z letnimi in pogosto tudi z lepšimi platišči, sem se tudi jaz pred kratkim odločil sneti zimske in nadeti letne. Običajno počakam kake dva tedna, da se ne gužvam pri vulkanizerju, kar se običajno zavleče v kak mesec.

Letos sem, misleč, da bom moral kupiti vsaj dve pnevmatiki z drugim vozilom šel do vulkanizerja, svetoval mi je to pa to, povedal sem, da bom premislil in si na koncu rekel, kurc, bom pa moral dati tistih 200 evrov, kar pri moji plači ni ravno malo. Ampak varnost je na prvem mestu in bom očitno zaradi tega v pomanjkanju nečesa drugega. Shit no, kako je vse to drago.

Pridem domov, pogledam letne gume, ki se mi zdijo še kar dobre, ampak še vedno mislim na tistih dvesto evrov. Jebemu mast. Naložim v avto in grem. Pri vulkanizerju fuknem gume ven, pogleda in reče, da saj so še vse dobre. Dvigne avto, zamenja, zimske fuknemo nazaj v prtljažnik in ves vesel, ker sem poceni prišel skozi, mu izročim petnajst evrov, kolikor je pač računal, in se odpeljem.

Posledično se veselim, ker mi bo tudi ta mesec uspelo dat nekaj na stran za že rezerviran dopust nekje na morju, dva tedna čistega odklopa in predvsem upam na to, da ne dobim nobenega poznanega.

In odločitev, da od takrat naprej, ko bom spet potreboval nove gume, preverim preko interneta najbolj ugodno ceno in privarčujem.

Da pa ne bom sral o tem cel blog, bom raje držal obljubo. Nekoč sem že omenil, da bom v blog prilepil svojo sliko. In to se bo zgodilo kmalu. Tako kmalu, da vam ne bo treba čakati še ne vem koliko časa, ampak boste le z miško odrolali po mojem današnjem prispevku in me boste videli. Sicer nisem za to, da se razkrinkam, ampak sem se odločil, da se ne bom več tako zelo skrival, da mi je vseeno, če me kdo prepozna in da vseeno ohranim neko diskretnost, ker sem prepričan, da me moji znanci ne berejo.

V ozadju vidite starinski radio, za katerega garantiram, da je boljši kot kakšno sedanje sranje, ki se ga dobi v Mercatorju za 40 evrov. In na vrh njega so pločevinke piva, katerega ljubitelj sem in se na celotni zbirki predvsem nabira prah, ostajajo spomini in podobno. Dokler ne bom imel vsega poln kufer in bom zmetal v kontejner.

That’s me, Filec.

Utapljamo se…

…v rdeči pesi, ker mamo luknje na železni zavesi. Tole mi gre že približno peti dan nonstop po glavi in si jo nenehno prepevam. Potem vidim reklamo od jackpota in si prepevam še tisto.

Razlog, da si mrmram železno zaveso je v tem, da sem čez vikend bil na enem dobrem koncertu, kjer so jo mladi pankerji zaigrali tudi ta komad. Ne spomnim se njihovega imena, ampak če se spomnim, vam povem. Ob njih so nastopali še eni mladi talenti, kateri so name naredili bolj vtis zaradi scenskega nastopa kot zaradi glasbe. Psihoza.

In potem je bila spet nedelja, na katero sem bil po nočnem trudu ne preveč spiti, še kar dober. Tako dober, da sem ob desetih šel v trgovino, nakupil par stvari, popoldne opral avto in zvečer gledal televizijo. Jebat ga, življenje ni potica.

Kuhar

Sam zase menim, da sem odličen kuhar, kar pa zveni zelo samohvalno, predvsem v ušesih moje mame in Petre. Zato največkrat potem to spremenim v rek, da pač lačen ne bom, toliko že znam skuhati.

Da sem gurman, na kar kažejo predvsem kilogrami, ki pa se počasi izgubljajo. Ja, malo gibanja, drugačne hrane, pa gre kilca dol. Ali več.

Sicer prisegam na sadje med delovnim časom, pa na kavo in cigaret, ampak včasih se zgodi, da prinesem vse nazaj domov. Enostavno ni časa jesti. In potem je treba doma dati nekaj v usta, čimprej, ker lačen sem ful drugačen. Siten, tečen in še kaj. In kaj na hitro pripraviti, da te po zajtrku ob petih zjutraj in je to edini obrok do treh popoldne nasiti? Pašto. Tako je bilo danes, le da nisem kuhal pašte.

Všečno mi je gledati nekoga, ki se kot profesionalni amater v kihanju suče okrog štedilnika, sam pa ne zdržim, da bi dve uri nekaj čaral, kar bi potem zmanjkalo v petnajstih minutah. Zato vsem, ki so glede hrane zahtevnejši od mene, ne kuham. Največkrat le zase. In takrat uživam, ker porabim pol ure, od tega petnajst minut za kuhanje.

Danes sem naredil takole. Šel sem v Špar, kjer sem ob dvanajstih litrih mehčalca kupil še bloško klobaso. Tako je zrasla ideja o nečem, kar imam rad, čeprav se mi ob prehranjevanju s tem več kot dvakrat na mesec začne gabiti. Nabavil še dve lepinji in stvar je bila rešena. Pridem domov, fuknem par klobas v vodo, ki sem jo prej še posolil in pustim na štedilniku cirka šest minut. Pravijo, da si moraš vzeti čas za kuhanje, jaz pa pravim, da ne smeš pustit, da ti čas narekuje, kdaj moraš pobrat klobaso ven. No, v tistem času prerežem lepinjo po sredini in ker mora biti dobro, naredim še eno podlagco s sirom. Vzamem kar tistega, Milfininega iz Hoferja in položim dve rezini na kruh, ki ju potem še premažem z gorčico. Klobasa sili na prosto, vzamem ven, dam v kruh in obed je pripravljen. Danes je to izgledalo takole.

Običajno, če je pri roki, vržem par kolesc čebule, slanega paradižnika in nekaj paprike na vrh, ampak danes ni bilo. Mi je pa teknilo, kar pomeni, če bi mi jutri to ponudili, mi definitivno ne bi. Ja, pa zraven tega paše Laško ali pa dva kozarca kabernet savinjona iz vipavske doline. Zagotovo.

Potem je človek takoj boljše volje in bolj komunikativen, pripravljen na nove izzive. In gre delat nekaj, kar pomaga pri izgubi kilogramov. Pa nisem s tem obremenjen, le nočem imeti prevelikega trebuha za poletje. In ja, ker lačen si ful drugačen je odgovor na vprašanje, zakaj so ljudje v Afriki črni. Šala.

Sistem

Približno dva tedna nazaj sem naredil najboljšo potezo v življenju. A žal sem vsepovsod, kamor grem, obkrožen z drugimi, meni škodljivimi napadalci, ki me prisilijo k razmišljanju.

Ta poteza je bila, da sem ugasnil tv in je od tistega dneva naprej največkrat v takem stanju. Z izjemo, če se ne odločim pogledat kak dober film, ali če mi po sobotni pijanici pomaga pri preganjanju mačka. Ampak, žal, ko grem kam, je prižgan radio ali podzavestno v baru vzamem časopis ali pa če srfam, vidim tudi novice in mi gre resnično povsem na kurac, da povsod govorijo in pišejo o politiki. Varčevanju. Ukinjanju tega. Ukinjanju onega.

Tu se potem naredijo vsi pametne. Ta bi zaprl vse brezposelne v nek objekt, kjer bi morali delati. Drugi bi postrelil vse, ki imajo prevelike plače. Tretji bi vzel tistim, ki služijo pošteno, četrti pa tistim, ki nekulturno žvečijo. Peti bi vzel ljudem, ki nosijo bele nogavice, šesti kadilcem, sedmi veganom, osmi in deveti pa homoseksualcem in opatom. Ja, vsi bi samo jemali, dajal pa ne bi nihče. Običajno sem v takih debatah tiho. In tudi takrat sem bil.

Potem sem en večer, ob Petrinem smrčanju in tiščanju mrzlih nog ob moje premišljeval, kako spraviti našo lepo deželo iz dežja pod kap. Sam se sicer tega ne bom lotil, ampak če se komu da ubadati s tem, ima mojo podporo. Torej, najprej je potrebno vse poslance postaviti k delu. In jim za to dati 750 evrov plače, plus potne stroške in prehrano. Nato je treba vse državljane zaposliti in jim dajati 750 evrov plače in potne stroške in prehrano za osem ur dela dnevno, pet dni na teden. V bistvu, vsi zaposleni bi dobivali enako plačo. Nato, človeku bi ob dopolnjenem 25 letu starosti avtomatsko pripadalo stanovanje, za katerega bi moral sam poravnavati stroške. Ob selitvi dveh starejših od 25 let v skupno stanovanje, bi se enemu stanovanje odvzelo. Ob razhodu bi oseba zaprosila za stanovanje in ga dobila. Zdravstvo, šolstvo in kultura bi bili zastonj, prav tako bi ljudje dobivali subvencije za obiske koncertov in športnih prireditev. V bistvu, kdor bi kaj potreboval, recimo avto, bi zaprosil državo, ta bi dala deset tisoč evrov, če bi želel dražji avto, bi pač dodal sam. In tako naprej.

Ampak, ker tak sistem ne bi bil vsem všeč in bi bili zaradi tega potrebni referendumi, stavke, upori, shodi na ulicah, protesti, večerna poročila bi se podaljšala za eno uro, politiki bi postajali sivi in plešasti, je boljše, da se držimo drugega predloga. Ta bi se recimo glasil nekako takole, da je pač najboljše, da državi dovolimo, da nam pobere vse kar imamo. Dolgo ne bo trajalo, saj nam kmalu ne bojo imeli več kaj vzeti.

Potem sedem na kolo ali na školjko in se zamislim nad samim sabo. In res. Največkrat sploh ne vem zakaj se ukvarjam s tem in ne s stvarmi, ki me veselijo in ki jih rad počnem.

In naj že neha ta dež, naj posije sonce, naj bo poletje.

Sestanek

Po sicer deževnem, a vseeno lepem vikendu, je bilo treba danes zopet v službo. In lahko le rečem, da sem se tega veselil, čeprav ne vem zakaj.

Žal pa mi je dan pokvarilo to, da je tista opica, o kateri sem že večkrat pisal, zopet pametovala. Tokrat preveč. Govorim namreč o edini sodelavki, ki je ne prebavljam. Čeprav rad jem Ego in bi lahko rekel, da moj ego zlahka prebavi tako kokoš, se tu opravičujem vsem ljubiteljem živali, ampak take govedine pa resnično ne prebavi.

Čeprav imam rad svoje delo in mi ni težko narediti kake stvari več, izkoriščanja vseeno ne prenašam. So moški na firmi, ki naredijo zelo malo, pa jih nihče niti ne dregne. In sem jaz ter še šopek sodelavcev, ki naredimo vse in nas povrh še take tridesetletne device drkajo, da nič ne delamo. No, in ko je na sestanku tekla debata o planih, načrtih in rešitvi pred potopom ekipa vodilnih določila, da pač Filec ne počne več določenih del, ampak da to od danes naprej počne vsak sam, ji je skoraj da zavrela kri. Najprej je zmagoslavno izjavila, da zakaj ne, ker sem jaz tisti, ki ima najmanj dela in bi lahko njim, ki so bolj zaposlene, pomagal. Potreben je bil podatek, da grem med delovnim časom velikokrat na cigaret ter da veliko počivam. Zvenelo je, kot da bi vsi zbrani morali vstati ter najmanj štiri minute aplavzirati, ona pa bi kot papež mahala z roko.

Ostajam miren, ko kdo kakšno realno pove o meni. Zakaj pa ne. Tako sem ostal tudi sedaj, še vedno sedoč na svojem stolu, z rahlim nasmeškom na obrazu, moj pogled pa je švigal od nje do vodilnih. In ker ko ima hudič mlade, jih ima pač veliko, je še njena najboljša prijateljica podala svoje mnenje. Da odhajam predčasno iz delovnega mesta, da delam površno, da izdajam poslovne skrivnosti in da kršim še nekatera določena pravila. Ob teh lažnih trditvah mi tudi ni prekipelo. Če ima pač nekdo veselje, mu ga ne mislim kratiti. Vez med tema dvema sodelavkama se je nedvomno še utrdila po teh besedah.

”No, Filec, kaj menite na to”, je povprašal vodja. Odvrnil sem, da verjetno on kot vodja, ki preživi osem ur na dan med nami, verjetno ve, kam pes taco moli in je samo še vprašanje časa, kdo mu jo bo podal. Ja. Izzval sem ga, da on prvi pove svoje mnenje, samo da sem se izognil svojemu, ki bi mogoče znalo koga spraviti v jok. Pa halo, potem bi bila poprava, kdo bi brisal. In iz joka bi spravilo v depresijo, furala bi safr 350 na uro in nato bi se sama sebe od sramu zalučala pod prvi vlak, ki bi pripeljal mimo. Zaradi mene, izvoli, vse šanse imaš. In jaz ne bi šel s pušpanom kropit.

”Veste, ko gre Filec na cigaret, premišlja o mnogih rešitvah, ki so potrebne na njegovem delovnem mestu. Poleg tega, kdaj ste ga nazadnje slišali med delovnim časom govoriti o svojem privatnem življenju?”, je začel vodja. ”To je drugo”, je začela nemarna kuzla skakati v besedo. Ma kaj je drugo, kaj je drugo, pička ti materna, da ti ne dam take, da boš mela gobec na tilniku, sem si mislil. Če bi imel jajca, bi vstal in kaj rekel. A bil je ravno dan po velikonočnih praznikih. ”Veste, vedno ko grem mimo vas ali ko opazujem dogajanje, vidim klepet, slišim, kje ste bili čez vikend, kako ste preživeli večer in kam greste na dopust. Ko boste pojasnili, da s tem naredite več za firmo, kot Filec, potem bomo tudi njegovo kajenje obravnavali kot zabušavanje”.

Tišina. Občutek sramu, obraz postaja vedno bolj rdeč, najraje bi se v tistem trenutku začarala v povsem neopaženo vazo, polno umetnih tulipanov. Njena sodelavka pa v sekundni kazalec na stenski uri.

”Filec, vaše mnenje?”, je vprašal vodja. ”Eh”, sem kratko odvrnil. ”Hoteli so, imajo”, izustim z merico črnega humorja. Počasi smo zapustili sestankovalnico (prostor, namenjen sestankom) in mirno odhajali nazaj na delo. Vsi, le ona, pametnejša kot vse knjige skupaj, je ihtavo hodila po hodniku in blebetala predse, češ, kaj pa vodja ve. Nato je pograbila torbico in kot največja poraženka oddrvela domov.

Par minut kasneje, ko sem si s cigaretom miril živce, je pristopil vodja. ”Peter, imam izkušnje. Ne dovolite, da vas drka vsakdo, ki ima dve minuti časa. Slej ko prej bo oplela in se poskušala na vse možne načine smiliti ostalim. Mimogrede, imate cigaret?”

Potegnil sem L&M modre 100′s iz žepa. ”Vzemite dva. Vem, da je tudi vas spravila ob živce”, sem rekel. Le presenečeno me je pogledal. Vzel je dva. Jebenti, škatla je že dva evra osemdeset…