Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Niti ni tako zelo pomembno, kaj bom v kratkem praznoval, temveč je od vsega skupaj najbolj zanimiva časovna usklajenost vseh dogodkov. Gre se za tri zanimive dogodivščine, ki so se dogodile v obdobju enega meseca, niti ne tako zelo važno, kdaj. Ajde, bile so štiri. Pa niso rdeča nit tega zapisa, vsekakor so se mi pa zazdele dovolj zanimive za uvod v tole razmišljanje. Konec koncev imajo skupni imenovalec, ki, kot je iz naslova razvidno, cilja na uro, pa dejansko ni tako.

Bilo je zajebano obdobje. Tako zelo zajebano, da bi se mi lahko, če bi bil dovolj šibek, porušil svet in če bi mi dali na izbiro, ali grem še enkrat skozi to, ali si raje izberem blažjo obliko mučenja, bi prekleto razmislil. Ampak, težave in problemi so zato, da se rešujejo in jaz sem jih rešil na način, kateri je meni najbolj ustrezal. In s tem je konec. S problemi, pač. Nekako jih nimam, iz dveh preprostih razlogov – ker jih ne delam in ker jih ne iščem. Je že res, včasih se v življenju ne znajdem najbolje, včasih zjutraj ne vidim razloga, da bi vstal in včasih tanko piskam proti koncu meseca. Kot je tudi res, da se včasih znajdem, ko se marsikdo drug ne bi, včasih zvečer ne vidim razloga, da bi šel spat (vse tiste ponočnjaške mantre v stilu ”noč je še mlada”) in včasih vem, da je nekje (in točno vem kje) kupček, za vsak slučaj, če pride do česa nepredvidenega. Pismo rosno, da mi ni hudega v tem življenju.

Včasih se je reklo, da je nekdo za luno. Da mu manjka kolešček. Da je sto let za leseno žlico ali za kačami. Odkar smo sužnji časa, se uporablja tudi izraz pet do poldne, kar ima pravzaprav isti pomen, kot zgoraj navedeni primerki predalčkanja oseb z drugačnim pogledom na svet. Niti ni nujno, da so zgoraj navedena poimenovanja slabšalna, saj ni nekih dokazov, da bi bil nekdo, ki je za leseno žlico, za kačami ali mu manjka pet do poldne kaj slabši od tistega, ki ga s tako besedno zvezo označi. Vse, kar je, je nezmožnost gledati na svet in dogajanje drugače in vsak, ki gleda drugače kot ti, je… no, vsakega je treba označiti, kot nekaj slabšega od sebe. In pri vsem tem je najbolj zanimivo, da nikogar ne označijo za vizionarja, misleca, razgledanega, zaradi samega prepričanja, da je prav samo tako, kot mislijo oni, vse ostalo je slabše.

Na določeni točki sem prišel do spoznanja, da manj kot se obremenjujem z drugimi, bolj cenim sebe. Glej, dol mi visi, kakšni koncerti so nekje, kaj vse so nam z zakoni prepovedali, koliko pik je nekdo dobil, ko so ga ustavili in koliko je nekdo odprl denarnico, da je lahko šel v Premanturo na dopust. Boli me le še za tiste, ki zaradi velikih in blazno premišljenih potez pomembnih ljudi ostanejo brez služb, na cestah, prepuščeni na milost in nemilost. In za svoje bližnje ter tiste, ki mi največ pomenijo. Če je možnost, pomagam, ker vem, da se da tudi z besedami. Ne vprašajte, kje sem se to naučil.

In če pomislim, kolikokrat so meni rekli, da mi manjka pet do poldne – ja, velikokrat. Samo zaradi tega, ker imam svoje cilje. Katere se trudim doseči. Ker razmišljam drugače, kot bi si marsikdo želel. Rekli so, da sem nor, ker se ne trudim. Oprosti, ampak lahko prideš namesto mene in se trudiš, da boš videl, kakšen je rezultat. Rekli so, da mi manjka pet do poldne, ker v določenem trenutku nisem spakiral in šel domov, ampak sem se odločil oditi v najem. Rekli so mi, da je nakup novega kolesa stran vržen denar, sploh če mi bo ležalo v kleti. Česa vse nisem slišal in s čim vse sem se obremenjeval, dokler si nekega dne nisem rekel – Grega, pa zakaj to sploh počneš? Tvoj lajf, tvoja pravila. Tvoja pravila, tvoje kršitve. Tvoje kršitve, tvoja šola za naprej. In potem sem zadihal s polnimi pljuči.

Od vseh zunajzemeljskih možnosti življenja ni vrag, da ne bi obstajal poseben oddelek pekla za osebe, ki ob debatah začenjajo stavke z ”jaz bi na tvojem mestu…”. Mora obstajati. Ker vsak, ki nič ne da nase, ti pove, kaj bi on na tvojem mestu. En bi na mojem mestu to, drugi bi na mojem mestu drugo, spet nekdo tretji bi na mojem mestu nekaj povsem drugačnega. Bi, bi, vse je samo bi. Nihče pa ni tako reagiral, ko se je znašel v podobni situaciji. Zakaj ne? Kje je bila takrat vsa tista pamet, ki jo sedaj trosijo naokoli, kot da bi bili prav oni tisti, ki imajo največ izkušenj. Ja, vse lepo in prav, če imaš izkušnje, cenim to, da si jih pripravljen deliti, a dovoli mi, da si jih tudi sam pridobim. Nočem nekoč na smrtni postelji rečt nekomu, ki bo ob meni – a veš, jaz pa nimam izkušenj, ker sem vedno delal tako, kot so mi drugi svetovali. Fak ne.

Še za večjo idiotizacijo poskrbijo tisti, ki so misleci. Kvazi misleci, se razume. Spoznamo jih po stavkih, ki se začenjajo z ”jaz mislim, da bi ti moral…” – ma čakaj, kaj imaš ti za misliti, kaj bi jaz moral? Imaš pri sebi vse pošlihtano? Vse tipi topi? Kdo sploh si, da mi lahko rečeš, da ti misliš, da bi jaz moral? Glej, zapri se v svojo dušo in razčisti najprej svoje probleme sam pri sebi in potem se ubadaj z drugimi. Ne z mojimi, z drugimi. Imej ti, oziroma imejte vsi tisti, ki znate soliti pamet drugim, svojo perfektnost, svojo prepričanost, da je vedno in povsod vse tako, kot si vi zaželite. Imejte svoj milni mehurček okoli sebe in pazite, da ne poči, ker boste padli na realna tla. Takrat, verjetno, ne boste drugim govorili, kaj in kako. Imejte vašo perfekcijo o idealnem svetu in imejte svojo sposobnost greniti življenja drugim. Jaz bom za zmeraj imel svojih pet do poldne.

Za boljše in predvsem sproščeno življenje mora poskrbeti vsak sam. Ne rečem, mogoče komu ustreza, da ima okrog sebe te zombije, ki mu narekujejo življenje. A ključ se mora nekega dne zavrteti in zakleniti vrata pred vsiljivci. Ker ni vredno. Dve osebi na tem svetu si nista enaki – vsak drugače misli, če pa misli enako kot drugi, ima vseeno neko lastnost, ki ga dela drugačnega. Zato pride do konflikta med tem, kaj svetuješ drugemu in kar pravzaprav delaš. Ja, ko se gre za druge, znamo biti pametni, ko gre za nas, pa malenkostno zmrznemo. Pet do poldne v vseh ljudeh, le da tega ne priznajo vsi.

Če sem že v uvodu omenjal dogodivščine, lahko grem do konca, ali vsaj do bližine le tega. Razhod, rojstni dan, nakup Škota, selitev. Vse v roku enega meseca, leto nazaj. Obup in pogum v enem stavku, poraz in zmaga v istem odstavku, iz nemoči do čiste duše v enem dnevu. Sredinec preteklosti, palec prihodnosti. Sam, s svojimi mislimi in svojimi dejanji, iz dneva v dan višje. Pa četudi spremenimo izrek iz pet v deset do poldne.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zopet je minil teden in spodobi se, da vržem na plano nekaj besed. Žal je bil to teden, v katerem nisem kaj prida kolesaril, saj zaradi časovne stiske nekako ni šlo, kar pa ne pomeni, da nisem nekaj kilometrov dnevno odvrtel na sobnem kolesu. Ampak, tokrat se bom podal v srčiko problema, katerega s svojim pisanjem ne bom rešil, pač pa le predstavil svoje mnenje. Ker se mi zdi, da se na tem področju ni kaj veliko spremenilo.

Sem udeleženec v prometu. Kot avtomobilist, ki ima to srečo, da avtomobila ne uporablja vsak dan. Tudi kot voznika viličarja me je moč zaslediti, predvsem pa se v cestnem prometu pojavljam kot kolesar in pešec. Problem nastane tam, kjer se pojavim kot kolesar. Naj, preden povem kakšno krepko, dam na znanje, da tudi jaz nisem ravno angelček. Ne kot avtomobilist, kjer nemalokrat pozabim na omejitve hitrosti, niti kot kolesar, ko včasih zaidem na pločnik. A naj povem v svoj bran tudi to, da se na pločniku znajdem zaradi lastne varnosti, sploh če je cesta ozka, avtomobilisti pa preveč zaljubljeni v desni rob. Vedno pa se v tem primeru umaknem pešcem.

Kot strastni ljubitelj kolesarjenja, ki je raje na makadamu, kot na cesti, v tem trenutku dajem respect vsem specialkarjem, ki tako zelo obožujete kolesarjenje, da se vozite tudi po najbolj makadamskih asfaltih širom naše kure. Ne mislim metati vseh v en koš, nikakor ne. Za to nisem niti prava oseba, niti nisem na položaju, kjer bi lahko v borbi proti temu karkoli dosegel. Ampak, zanima me, zakaj morate na cestah voziti v štric? Razumem, so nekatere ceste manj prometne, ampak nekateri to počnete tudi na bolj prometnih in se, ob morebitnem trobljenju avtomobilistov nekaj bunite, rekoč ”tudi jaz sem udeleženec v prometu” ali še kaj bolj egotripskega. Ne dvigne mi pritiska, ko zagledam kolesarja, nasprotno, prehitim ga v širokem loku, ampak ko zagledam dva ali celo tri, ki vozijo eden ob drugemu in s svojim početjem ne le zasedajo cel vozni pas, temveč tudi ogrožajo svoja življenja ter posledično, ne da bi se sploh zavedali, tudi življenja drugih. Priznam, da sem poskusil in ni bilo zanimivo. Je res med samim kolesarjenjem potrebno klepetati ter zaradi tega voziti vzporedno eden ob drugemu? Madona, odpeljita nekaj kilometrov, ustavita se na kavi in klepet nadaljujta zvečer prek družbenih omrežij.

Ker pa sem kot avtomobilist varen voznik, se takim kolesarjem seveda nič ne zgodi, izjemoma jim včasih potrobim, misleč, da vedo zakaj. Niso pa vsi taki in če meni, ki največkrat vozim po beli črti na desnem robu voznega pasu, trobijo in vozijo z vzvratnim ogledalom nekaj centimetrov stran od balance, kako ihtavi morajo postati taki avtomobilisti šele, ko srečajo dva, ki lagano sportski furata eden ob drugemu, kot da sta sama v radiusu desetih kilometrov? Ja, vem, tile specialkarji v dresih kolesarskih klubov in s sončnimi špegli na cesti delujejo blazno frajerski in arogantni. Žal se ta frajerizem in aroganca končata, ko pride do klofut s strani kakega nadrkanega voznika ali, bwhndej, kakšne nesreče s hujšimi posledicami. Takrat so namreč vsi drugi krivi, le kolesar ne.

In kaj pravijo besede izpod prstov nekih dobro plačanih uradnikov, ki so zgolj zapisali blazno dobre ideje nekih veleumnih mislecev? 93. člen Zakona o pravilih cestnega prometa pravi, da morajo vozniki koles voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Kjer teh površin ni ali niso prevozne, morajo voziti ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje. V nadaljevanju Zakon določa še, da morajo vozniki koles voziti drug za drugim, razen na kolesarski poti, kjer lahko vozita dva vzporedno, če to omogoča širina poti. Naj se javi tisti kolesar, ki je že plačal globo v višini 80 evrov.

Boste rekli – pravila so zato, da se kršijo. Ti kar krši svobodno, kdo ti kaj more. Ampak nikar se ne pritožuj nad tem, kako vozijo vozniki avtomobilov, če sam voziš tako, kot ne bi smel. In če se bo kdaj naša policija zmigala in pisala kazni kolesarjem tudi izven strogega centra province, bo še toliko bolje.

Ja, saj vem. Kdo sem, da bi sodil. Sem le pisec blogov. Ki mimogrede še kolesari. Polagam pa na srce, bodite previdni na cesti, ker nikoli ne veste, kaj vas čaka. Ohranite pozitivo v sebi in to dovolite tudi drugim. Z naduvanostjo ne boste nikamor prišli. Kot tudi ne z mišljenjem, da imate vedno in povsod samo vi prav.

Bi se dalo še kaj napisati o tem, kako je poskrbljeno za kolesarjenje pri nas, a naj bo to tema za kdaj drugič. Važno je, da nismo dobili odgovora na vprašanje, zakaj hudiča se kolesarji vozijo eden ob drugemu.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po prvem dnevu dopusta sem bil tako utrujen, da sem legel že ob devetih. Kako tudi ne bi bil, postavil sem letošnji osebni rekord v prevoženih kilometrih. A za omembo le teh bo priložnost na koncu tega zapisa. No, da sem legel o devetih, ne pomeni, da sem takrat tudi zaspal. Telo je bilo utrujeno, duša pa še polna adrenalina in doživetij. In nikakor nisem mogel zaspati. Kaj bi pomagalo bolj kot pivo? Vstal sem, spil tisto zasluženo in šel nazaj spat.

In se naslednjega dne zbudil ob šestih, sorazmerno spočit in pripravljen na nov podvig. Krepak zajtrk, malo raztezanja, čokoladice v nahrbtnik in že pred deveto sem bil pripravljen na odhod. ”Fajn se obleči, ker piha”, se je glasil sms. Piha? Skozi okno se je zdelo vse mirno, sicer pa, rahel vetrič me že ne bo ugnal. Konec koncev sem otrok burje.

Imel sem opravke v Ljubljani. Za letošnji Magnum maraton se poigravam z mislijo, da bi šel s kolesom na sam štart in hotel sem preveriti, koliko časa traja kolesarjenje do tja, da bi vsaj približno vedel, ob kakšni uri bi moral oditi od doma. In sem pognal v klanec. Da sem v dobri kondiciji, mi je dal vedeti že prelaz Kladje, saj sem ga zmogel dobrih pet minut prej, kot v ostalih, lanskih podvigih. In potem se začne najlepša cesta. Čeprav se to lahko razume tudi slabšalno.

Od vrha, skozi Sovodenj in vse do Trebije lahko tudi z gorskim letiš 40 in več. S cestnim tega ne priporočam, saj bo hitro šla kakšna guma ali pa bo nespretnemu izmikanju udrtin sledil padec. Na določenih mestih lahko zaradi avtomobilistov končaš v zaščitni ograji, če imaš srečo, v kolikor je nimaš, pa tudi na drugi strani ograje. Toliko o najlepši cesti, kdor jo je prevozil, že ve. Meni je všeč predvsem zato, ker se da pošteno pognati in ne dobiš občutka, da se nikamor ne premakneš.

V Gorenji vasi sem zavil proti Lučinam in čeprav sem šel tam čez samo enkrat, pa še takrat z avtom, naj me strela z jasnega, da se tistega klanca nisem spominjal. In če sem se že včeraj peljal skozi kraj snemanja filma, zakaj se ne bi še danes – v okolici Brebovnice so namreč posneli film Dolina miru. Miru pa se ni našlo v mojem besednem zakladu, saj sem dnevu primerno preklel vseh štirideset mučencev in del zasedbe evangelija po Mateju. Vseeno nisem obupal in vztrajno vrtel, dokler nisem prišel na svoj račun – rahli spust. Namen iti čez Vrzdenec proti Horjulu ter čimprej proti provinci je padel v vodo, brž ko sem zagledal vzpon. In sem raje zavil levo, kar ne označuje mojih političnih prepričanj, proti Polhovemu Gradcu. Škot, a vidiš? Makadam. Užitek resda ni bil dolgotrajen, a bil je. Bil bi še toliko večji, če ne bi pihal sunkovit veter, kar me je toliko demotiviralo, da sem dober kilometer pred Polhovim sedel v eno od avtobusnih postaj in razmišljal o tem, kdo bi me bil zmožen v to, oprostite izrazu, vukojebino priti iskat. Pa sem si rekel, ej – 800 kilometrov lanskega kolesarskega dopusta z vzponom na Vršič, bil moker, dehidriral, zgubljal občutek za prostor – ti, ki si vse to naredil z veseljem, ti bi sedaj obupal? Imaš prav. Monolog s samim seboj mi je dal občutka, da sem nepremagljiv. In sem jo mahnil naprej.

V nadaljevanju se veter ni kaj prida umiril in Ljubljana je bila vedno bližje. A vseeno sem naveličan ozke poti raje v Dobrovi zavil proti… no, najprej na kavo. Tam sem se najprej ustrezno pomiril, saj mi je živce dodatno dvignil traktorist, ki je s stranske poti zavil neposredno predme, da sem moral zavirati kot budalo. Očitno kot kolesar, v živo rdeči vetrovki, nisem dovolj viden in se me ne smatra kot udeleženca v prometu. Ko bi lahko bilo že prepozno, me je le opazil in dvignil roko, kot bi hotel rečt sori. Domov pejd, pa staršem reč sori, šalabajzer.

Sicer mi je bil del poti znan še od enega lanskega poskusa in prav tako mi je znano tudi nadaljevanje. Če vam je zbezljalo iz spomina, le berite dalje. Kajti po tisti kavi v Dobrovi, kjer je prav tako pihalo, sem se odpravil proti Horjulu. Kraj nesrečnega imena, saj sem ob zadnjem nahajanju tam končal mojo kolesarsko sezono v lanskem letu. Najprej boleče koleno, potem še strgana zajla zavore, da ti ja vse pade dol. Saj ste brali o tem. Tokrat pa sem klanec proti Vrzdencu poslal v oplojevalni organ in zavil proti Vrhniki. Dvakrat me je sunek vetra prestavil na sredino voznega pasu. Ma kaj je vredno? Mar bi ostal doma.

V Mantovi sem spil kavo, starejša gospa me je spraševala, če na kolesu zebe in pri sosednji mizi je pet žensk jedlo en tiramisu. Punce, če ne bi vsega zapravile za tiste fine kostime, ki ste jih imele, bi si lahko vsaka svojega privoščile. Pihalo je kot na obrobju Wajdušne. V glavi sem iskal opcijo čim hitrejše teleportacije na domači kavč. Vedoč, da ne bom imel sreče, sem na družabnem omrežju objavil, da bi, v kolikor se bi našla dobra duša in peljala mene in kolo domov, ta duša tudi nekje dobro jedla. Odziv je bil fenomenalen, kajti v vsej tej fenomenalnosti sem moral zagristi v vrhniški klanec. Če ni druge, pa pejmo, ane. Tempomat v glavi sem nastavil na lagano sportskih 9,5 km/h in preklinjajoč vse svetnike in njih prednike odkolesaril proti Logatcu. Tam sem pojedel še drugo frutabelo in optimistično nadaljeval čez Kalce proti Godoviču. Nekaj sem vedel. Čeprav bom prišel domov izmozgan kot Napoleon, bom vsaj podrl včerajšnji rekord.

Od Godoviča do Idrije je šlo kot namazano, žal pa od Idrije naprej ne. Kdorkoli reče, da gre od tam samo, se moti. In še tam, kjer naj bi šlo samo, je bilo treba goniti. Tega dne sem preklel vetru vse, kar se mu je prekleti dalo, čeprav je on še najmanj kriv. Proti naravi ne moremo nič, mi ljudje smo idioti, ker ji gremo kontra.

Ne morem izraziti čustev, ki so me prevevala ob vrnitvi v moje skromno stanovanje. Boleče mišice, večerja, magnezij, tuš in spanje. In če sem v prvem delu ugotovil, da se da tudi brez mobilne aplikacije, sem danes ugotovil, da se nikoli ne sme obupati. Ker če bi obupal tam, kjer sem sprva nameraval, bi imel za seboj eno dobro izkušnjo manj. Tako pa imam eno več.

Torej, naj zaupam še kilometrino. Prvi dan 98,62, drugi dan 136,62. Skupno 235,24 kilometrov. In tretji dan, ko tole pišem, čutim bolečino v mišicah, zato sem dan namenil počitku. Vseeno sem na sobnem kolesu izvedel krajši trening, ker me jutri čaka nov dan, z novimi dogodivščinami.

Slik tokrat ni, ker sem bil celo pot ravno dovolj siten, da se mi je slikanje zazdelo brezpredmetno.

Naj na koncu objavim še obljubo, ki sem jo objavil nekaj zapisov nazaj in se je glasila nekako tako, da ne bom razkril, koliko še manjka do cilja, dokler ne bom v enem dnevu prevozil več kot 110 kilometrov. Ker se je to zgodilo, čutim dolžnost. Torej, do končnega cilja manjka še natanko 8723,23 kilometrov. Je pa res – v kolikor bereš tole na dan objave, se že nabirajo novi in bo številka še manjša. Naslednjič izdam razliko v prvem tednu po velikem ponedeljku.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V kolikor si pameten, si pustiš nekaj lanskega dopusta še za marčevske sončne dni. V kolikor nisi, koristiš letošnjega. No, slednjega nisem storil jaz, saj mi je ostalo še nekaj dni lanskega, katerega si vedno pustim za rezervo. Za vsak slučaj. In bil je skrajni čas, da ga porabim. Priznam, da sem ciljal na lepe dneve in jih na koncu tudi preživel. Posledično bo tale zapis nastal v dveh delih, ker bi v enem samem bilo preveč informacij, kljub temu, da bi kakšno pozabil napisati.

Kaj naj človek, živeč v bloku, počne na sončen dan sredi tedna, poleg lenarjenja ali celodnevnega visenja na internetu? Logično, gre ven. Kot sem šel jaz. Saj vemo, moj za letos postavljeni cilj, o katerem sem že govoril, se ne bo dosegel sam. Zato, Škot, pripravi se, ker greva.

Že nekaj časa sem imel v mislih Javorco, danes pa je končno dovolj časa, da se tja tudi odpravim. Sicer vremenska aplikacija kaže delno oblačnost, a vsaj del poti me spremlja sonce. In da ne zopet zavijem na dolgočasno Keltiko, se odločim čez nekaj vasi odkolovratiti proti Mostu na Soči. Za ta letni čas je vreme presenetljivo toplo, mene pa dodatno segreva že prvi klanec. Sicer ga odvrtim kot za malo šalo, ker vem, s kakšnimi razgledi bom nagrajen. Čez Kojco in Bukovo gre brez problema, čeprav sem že rahlo naveličan, predvsem zato, ker sem pot v obratni smeri prekolesaril že lani. Malenkostno olajšanje sledi, ko se spustim po dolini, kjer so pred sedemdesetimi leti snemali prvi slovenski zvočni film in pripeljem do železniške proge.

Dvakrat v življenju po isti poti, dvakrat naletel na spuščene zapornice. Naključje? Grem vplačat loto.

Glede na to, da sem že enkrat doživel spuščene zapornice, ko sem vrtel v obratno smer, bi lahko predvideval, da tam vozi nadpovprečno število vlakov, ali pa da imam jaz v obeh do sedanjih primerih izjemno srečo, ali pa smolo, kakor vzameš. Jaz rečem temu sreča. Vlak je odpeljal, zapornice so se dvignile, jaz pa sem zagrizel v tisti majhen klanček do Grahovega in se po lepi, čeprav na momente ozki cesti spustil proti Mostu. Za spremembo nisem počival, ampak kar jadrno ubral proti Tolminu, kjer je Škot za minuto ali dve spočil svoje pnevmatike ob pogledu na Sočo, jaz pa škljocnil nekaj slik za osebni arhiv. Sonce je nato pomahalo v slovo in depresivna oblačnost me je spremljala v Zatolmin in naprej proti cilju, kar mi ni bilo ravno všeč. A zaenkrat je najpomembneje dvoje: da dosežem želeni cilj in da me ne ulovi dež.

Škot zre v Sočo, jaz lovim njegovo prednje kolo v objektiv…

In nato: makadam. Raj zame in raj za Škota. Cesto sem prevozil pred nekaj leti z avtomobilom in takrat je bila malenkostno lepša, kar pa ne pomeni, da je bila sedaj slaba. Le občasno sem se izogibal večjim kamnom, sicer pa užival v razgledu, tišini in vrtenju ter trpel na tistih nekaj metrih asfaltirane poti. Ja, saj vem. Ljubitelji makadama se moramo včasih pritoževati, ampak prav hudo nam pa tudi ni. Obstaja kar nekaj cest, ki niso vredne poimenovanja ”asfaltirane”. Zato me marsikdaj kdo ne razume, zakaj si nočem omisliti cestnega kolesa. Glej, zame je gorsko kolo z 2.20 gumami, ti pa vozi kar hočeš.

Pogled na Tolmin in Zatolmin.

Prav tam, na koncu, kamor je nadaljevanje dovoljeno le peš, sem si vzel nekaj minut zase. Nikjer žive duše, globoko pod mano bučanje vode, okoliške gore prekrite s snegom. Nazadnje le prikolovrati starejši gospod, brez nahrbtnika, brez kakršnekoli planinske opreme, z leseno palico v roki. Daleč že ni bil, si mislim. Skromen pozdrav in mahneva jo vsak na svoj konec – on proti Zatolminu, jaz proti cerkvi. Strmina pa takšna, da sestopim in hodim, potiskajoč kolo. Neverjetno, kakšen pogled na okolico, na cerkev in na čevlje, ki jih je tam z obvestilom v več jezikih pustil madžarski pohodnik. Menda jih je nosil osem let in v njih prehodil še pa še kilometrov.

Madžar se je pred cerkvijo sezul in pustil čevlje s simpatičnim obvestilcem.

Cerkev svetega Duha so leta 1916 zgradili avstro-ogrski vojaki, leta 2007 pa se je kot najlepši spomenik 1. svetovne vojne uvrstila med zgodovinske spomenike, ki nosijo znak evropske kulturne dediščine.

In odrinem nazaj proti Tolminu. Na koncu makadama še enkrat prehitim pohodnika brez nahrbtnika in leseno palico, zaželi mi srečno pot, jaz pa njemu tudi.

Samo meni se lahko zgodi, da si na kuhinjski pult pripravim čokolade in jih tam tudi pozabim. Sicer na krajše ture ne jemljem, a tokrat bi mi prav prišle. Pravzaprav se čudim, da nisem doma pozabil tudi denarnice, kar se običajno zgodi. Seveda pa s seboj nimam ključavnice, da bi Škota priklenil pred kako trgovino, brez varovanja pa ga ne mislim spustiti iz obsega pogleda. Tako se ustavim pri trafiki, kjer povprašam po čokoladi.

”Ja, imam, kakšno pa bi?” Tisto vprašanje, ko ne bi imeli nič, kar bi omenil.
”Prepuščam izbiro vam”, sem spravil v zadrego mlajšo gospodično.
”Moja izbira je tale” in pomaha s Kitkatom. Plačam, se zahvalim in se zapeljem do bližnjega lokala, kjer spijem dve kavi in pomalicam izbor mladenke. Medtem gledam ljudi in neverjetno, tudi tu je prisotna moda, katere človek ne razume – pulover, bunda in kapa, a gležnji na zraku. Poslal bi ”glezenj5” na 1919, če bi vedel, da bo pomagalo.

In brž ko zavijem proti Mostu, mi na očalih pristane kaplja. Samo dve opciji sta – da se mi je nekaj posralo direkt na očala, ali pa dežuje. Izkaže se za slednje. Celotno Keltiko so me spremljale rahle dežne kapljice, tako rahle, da me niso niti motile. Le na balanci sem jih občasno opazil, pa jim nisem posvečal preveč pozornosti. Bil je le en namen – čimprej priti domov, zato sem vneto vrtel pedala.

Prvič mi je bilo v čast videti voznika, ki je izgubil občutek za čas in prostor, saj je med gledanjem v telefon najprej zapeljal v obcestno lužo, nato je poletela prazna pirovska piksna, nato je volkswagnova piksna podrsala po kamniti škarpi in za finiš človekove neumnosti je bilo slišati topotanje predrte pnevmatike. Če ne bi ogrožal svoje varnosti, bi med samim kolesarjenjem pozdravil to neumnost s ploskanjem.

Da je Keltika nevarna, vemo. Zakaj? Ker jo stalno nekaj preurejajo in postavljajo na njej semaforje, ki upočasnijo promet. V bistvu je to super, ker imam nekaj časa mir pred tistimi, ki pripeljejo za mano. Ampak, če je večina tovornjakarjev sposobna voziti za tabo, dokler ni možnosti varnega prehitevanja, tega nikakor niso zmožni tisti, ki prevažajo hlode. Dvakrat je peljal tako blizu mene, da sem na lastna ušesa slišal lubadarja v njih.

Pred koncem še slika za oboževalke. Ker, menda ne velja, da sem bil nekje, če me ni na sliki.

Menda me ni bilo tam, če me ni na sliki. Ženitvene ponudbe pod zasebno, prosim.

Za informacijo o kilometrih bo treba počakati na nadaljevanje, zato pa bom prvi del zaključil z dvema zanimivima ugotovitvama. Prva – izklop mobilne aplikacije, katero sem redno uporabljal. Ker mi je v današnjem primeru namesto vijugaste poti izrisala ravno črto in štela deset kilometrov manj. Na dvajsetem kilometru sem sklenil, da je ne bom več uporabljal. Druga – kolesarske hlače z naramnicami lahko delujejo še tako smešno, a so izredno praktične, saj ti ne privzdigujejo majic na hrbtu. Je pa tudi en dolgotrajen projekt, če moraš nekje it lulat.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Dnevi so iz dneva v dan daljši, kar lahko služi tudi kot opozorilo vsem, ki se bodo par dni pred odhodom izgovarjali na to, da niso pripravljeni, da je to prevelik zalogaj in, kot je v Sloveniji običaj, valili krivdo na druge, češ, zakaj niste prej povedali. In če ni osmega marca dovolj zgodaj, je to storil kolega Simon že v sredini januarja. Bolj zgodaj pa že res ne gre. Na objavo tretjega, ki čuti, da mora o tem še nekaj napisati, še čakamo. In kolikor nam je znano, še bomo čakali.

Za kaj se sploh gre. Za to, da se pride. In mi bomo tistega sobotnega jutra šli zato, da bomo prišli. Na naše veliko veselje pa ne gremo samo zato, da pridemo do cilja, temveč zato, da se družimo cel dan, od štarta, pa do cilja. Da stremo nekaj dobrih, vržemo na plano nekaj šal, se pobahamo s kolesarskimi dosežki, spijemo pivo ali osem in nato pišemo o tem. Tisti, ki pač pišemo.

Skratka, šalo na stran in balanco v roke, ker se datum odhoda bliža. Ajde no, povej že. Ja ja. Že osmič torej, se na zadnjo majsko soboto dobimo na starem mestu in odvrtimo pedala proti tradicionalnemu cilju. Vem, da ti ne zveni zabavno, lahko pa verjameš meni, ki se bom samega maratona udeležil že petič, da je zabavneje od spanja do devetih in celodnevnega spomladanskega čiščenja stanovanja. Naj omenim še, da noben od udeležencev ne razkrije vsega, kar se dogaja po poti, ker čisto vse pa res ni za vsaka ušesa, kar pomeni, da ti tudi branje prejšnjih vtisov ne bo serviralo teh magičnih občutkov na pladnju. V kolikor si vseeno želiš branja, lahko preveriš, kako je bilo na četrtem, petem, šestem in sedmem rekreativno družabnem kolesarjenju iz Ljubljane proti Izoli.

Dovolj odlašanja. V kolikor se odločiš, te čakamo 27. 05. ob sedmih nula nula zjutraj na parkirišču poslovne stavbe Viški center Inženiring, ali natančneje na Tržaški 132 v Ljubljani. Kar potrebuješ je kolo in dobra volja, vseeno pa imej nekaj pijače in energije v celofanu s seboj. Vse ostalo izveš tekom vrtenja pedalov.

Več kot nas bo, bolj bo veselo.

Mimogrede, ne branimo se niti oboževalk, ki bi ta isti dan na samem štartu, kot tudi vmes, postregle s piškoti.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Nekega dne sem presenečeno ugotovil, da svojega prenosnika preprosto nisem prižgal že sumljivo dolgo časa. In če se vam je v tem trenutku zazdelo, da sem postal eden tistih osebkov, ki nenehno jamrajo, da nimajo časa – potem berite dalje, ker se to zagotovo ni zgodilo. Prenosnik je nazadnje bil toliko časa ugasnjen za časa lanskega dopusta, ko sem kolesaril po Sloveniji. V zdajšnjem primeru se gre samo za švoh štiri dni in preden pomislite, kako blazno sem bil zaposlen, naj vam povem, da sem v bistvu bil. Pa se zaradi tega ne pritožujem in še manj jamram, ker mi je zadeva konec koncev prijala. Počutil sem se namreč kot zagrenjen fotr v blokovskem naselju v sredini devetdesetih.

Prenosnik redno uporabljam, sploh zato, ker vsak dan pišem. Če se vam kak zapis zdi na hitro spackan – no, pač ni. Čedalje pogosteje se zalotim, da eno objavo sestavljam več dni, čemur sem prvotno nasprotoval zaradi mnenja, da mora biti ideja bralcem servirana v najkrajšem možnem času. Ja, leta v življenju in leta v blogih prinesejo modrost in drugačne poglede na iste stvari. Ne bom lagal, s posedovanjem pametnega telefona preverim elektronsko pošto in socialna omrežja, brez da bi prižigal računalnik, za kaj več pa ga je že treba.

Ampak ne. Zgoraj omenjeni zagrenjen fotr v blokovskem naselju v sredini devetdesetih se nikakor ne more kosati z mano. Pač, klasika, po službi je svoje otroke nagnal, da so mu pomagali nekaj delati v kleti ali na najetem vrtičku, čeprav so zgolj bili tam in se dolgočasili. Vmes jim je povedal nekaj stvari, ki jih ne praktično in še manj teoretično niso zanimale, nato pa so se morali učiti, on pa je pogledal dnevnik in kasneje še nogometno tekmo. Pa še osmi dan, če ni zaspal že med nogometom. Že samo zaradi naštetih stvari se ne more kosati z mano, ob vsem tem pa nisem niti fotr, niti zagrenjen, še manj pa živim v blokovskem naselju. Štirje bloki s štirimi nadstropji menda ne spadajo v to poimenovanje. Poleg tega ne pomnim dneva, ko sem zadnjič gledal dnevnik, še dlje pa je dan, ko sem gledal nogomet.

Sem se pa vseeno počutil kot takrat, ko ni bilo računalnikov, interneta in pametnih telefonov. Dobil sem namreč noro dobro idejo o preureditvi kleti. Dolgočasno belo steno je vsekakor treba preurediti in lesene pregrade med sosedovimi kletnimi prostori nekako zaščititi pred radovednimi pogledi. Lahko še koga zamika moja lastnina in nikakor nočem imeti stroškov niti zaradi menjave obešanke, kaj šele s čim drugim. Pa sem navlekel domov nekaj lesenih podstavkov in nekaj kvadratnih metrov kartona, kupil žeblje in kladivo, amerikan tejp in se začel počutiti kot MacGyver. In po nekaj dneh je narejen krasen kotiček za drva, ki je rahlo privzdignjen, malo zaradi vlage, malo pa tudi zato, ker sem si tako zamislil. Seveda je z vseh strani, razen z edine dostopne, oblečen v debel karton, malo zaradi dodatne izolacije, predvsem pa zaradi zvedavih sosedov. Ker v kleti, ko ni drv, domuje Škot, je torej jasno, da se gre bolj za to, da dobri sosedski odnosi ostanejo dobri,  kot za samo izolacijo. Po nekaj dneh zabijanja in lepljenja so tako očem skrite tudi vse najmanjše luknjice in nad končnim izdelkom sem nadvse zadovoljen.

Dokler ne ugotovim, da je zaradi rjavega kartona zmerno do pretežno depresivno. In se odločim, umetnik kot pač sem, popestriti vsaj tisto steno, katere ne bodo zakrivala drva. Ker se zavedam, da je pač le klet in da moja umetnost ne bo dosegla ravno velikega števila oči, si lahko dovolim šlampasto in cenovno najbolj ugodno popestritev. Od človeka (beri, mene) s čudaškim smislom za humor in še bolj čudaškim čutom za umetnost, pač ne moreš pričakovati nečesa, kar ti bo všeč. In sem zgolj za lastno zabavo začel na steno lepiti smešne slike iz reklam. Zakaj to počnem, mi niti ni jasno, a domnevam, da predvsem iz lastne zabave. In tako na steni že kraljuje ženska v pižami iz Kikovega kataloga, pridelovalec mesnin iz Hoferjevega letaka in slika neznane ter ostarele pisateljice, ki v rokah vihti očala in sem jo izrezal iz lokalnega časopisja. In ne me jebat, kako se ob vseh teh bizarnih slikah, ki bodo nasmešek na usta narisala samo tistemu, ki me razume, zabavam. Čudak, nimaš kaj.

In vsak dan, po končanem operiranju v kleti, sem pač sedel na sobno kolo in odvrtel tistih deset in še nekaj kilometrov, ker pač delam na tem, da dosežem postavljen cilj. Sledilo je tuširanje, pa tudi na hranjenje nisem pozabil. Po vsem tem pa sem, tudi zaradi službe, bil samo še za v posteljo. Ob devetih zvečer, kot v devetdesetih.

En dan me pa tudi doma ni bilo. Vsak, ki me redno bere, je seznanjen s tem, kam grem vsaj enkrat tedensko. In tudi ta teden je bilo treba iti. Malo zaradi drugih, predvsem pa zaradi mene. Ne da se mi ravno ljubi, ampak zavedam se marsičesa in marsikaj se da sedaj popraviti, za kar bo lahko že kmalu prepozno. Spili smo kozarec piva, piknili narezek, pojedli krof in malo podebatirali. Kot v devetdesetih.

In preden pade še kakšno beseda o tem, kako se je živelo v devetdesetih – sem otrok osemdesetih. Iz začetka obdobja milenijcev. V devetdesetih sem imel deset let, kasneje bil najstnik, se prvič napil, prvič kadil in prvič bruhal. Prvič začutil metuljčke v trebuhu in kol na hrbtu. In še marsikaj, kar mora mlad človek dati skozi. Brigalo je mene takrat za stvari, katere omenjajo tisti, ki se danes z grenkim (ali pa tudi ne) priokusom spominjajo preteklosti. V bistvu me tudi sedaj ne briga in ko kdo začne o takratni politiki – adijo, mudi se mi.

In potem je nekega dne projekt zaključen in preden zapadem v običajno popoldansko rutino, se dan začne daljšati, ozračje postaja toplejše in poti ter stranpoti začnejo vabiti. Horuk v nove zmage, horuk v nova devetdeseta.