Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Spretno oko je opazilo, da sem si vzel nekaj pavze od urejanja spletne strani, na kateri se trenutno nahajate. Pride pač včasih tako, da je treba sesti, trezno premisliti in potem nenadoma cikniti zopet v svet, ki je pač takšen, kakršnega si zamisliš.

Tega odstavka mi sicer ni treba napisati, pa ga preventivno vseeno bom, ker sem opazil nove bralce, katerim mogoče še ni prišlo v kri, da med mojimi zapisi ne bodo našli nekaterih slovenskih tradicionalnih športov, kot so recimo zavidanje, opravljanje in na prvem mestu pritoževanje čez vse, čez kar se je pritoževati pač možno. Zatorej ne bom o politično priljubljenih pijavkah, zastavonošah in medaljah, niti o Dubaju in stavkah. Mogoče lahko rečem le, da se je občasno postaviti v kožo nekoga drugega dobro, ker se s tem odpre marsikateri drugačen pogled na svet, a žal niso vsi na stopnji te sposobnosti. Najlažje je pač živeti z opranimi možgani, verjeti v medijsko servirane govorice in za vsako nastalo stvar kriviti nekoga drugega. Lažji od takšnega načina življenja je zgolj ta, ki ga prakticiram sam in je sestavljen iz visoke stopnje ignorance do politike in ozkoglednih državljanov.

Teden se je začel z dobrim kosilom in obiskom cesarsko-kraljeve sodnije, kjer so sodni mlini počasi, a še vedno hitreje od tistih pravih sodišč, brali obtožnico Pustu, katerega so, popolnoma po pričakovanjih, na koncu tudi obsodili. Za prvi dan začetka tedna čisto dovolj. Nadaljevalo se je s snežnimi padavinami in nakupom lopate, predvsem ker je ob prejšnjem sneženju nekdo prekidal celotno parkirišče, z izjemo okolice mojega prevoznega sredstva. Na kratko, nakup lopate je bil predvsem povod prikaza preostalim članom hišnega sveta, kako se stvarem streže, kajti, če že nekaj začneš, naredi do konca. In sva z upokojencem v pičlih dveh uricah vsem na oknih zrečim stanovalcem prikazala nekaj vljudnostnih gest, za katere upam, da niso bile zgolj razvedrilne narave, temveč tudi informativne.

Mimogrede, še vemo, kakšen cilj imam letos glede kolesarjenja? No, če je odgovor pritrdilen, berite naprej, v kolikor ni, pobrskajte po minulih zapisih. Vsekakor pa nisem načrtoval pavze na štiriinštirideseti dan. Popolnoma jasno je, da bi jo prej ali slej imel in popolnoma jasno je, da bo občasno prišlo do tega, da kakšen dan pač ne bom uspel izvesti treninga tako, kot se spodobi. Da bo pa to ravno na pustni torek… no ja. Ker sem v nedeljo imel obiske, kateri so bili nad lokalnimi maskami, po domače laframi, navdušeni, nisem sledil celotnemu dogajanju in sodbe nisem slišal v celoti. Zato sem (in z razlogom, da naredim kakšno fotko) imel željo slišati celoten kalamuon še enkrat. In potem oditi domov, opraviti trening, nekaj pojest in se zrelaksirati na kavču. Potem pa…

…a greš neki spit? Pa ja. Alkohola se sicer otepam in spijem precej manj, kot sem pred nekaj leti. Prav zato že dva pira delujeta, kar je v bistvu dobro. In se je začelo, najprej v baru z ženskim imenom, nadaljevalo v drugem z imenom iz sveta favne, sledil je obisk tretjega, zopet po ženski imenovanega miniaturnega pribežališča pivcev in šele nato četrtega, glasbenim sladokuscem priljubljenega bara z moškim imenom. Od koder sem, pod pretvezo, da grem poiskati izgubljenega pivskega samoroga, ušel in stopil nazaj v dvojko, v svet favne. Kjer sem, pa mi ni ravno v ponos, tudi zaplesal ob živi glasbi. Pa, ne zahajam pogosto ven in lokalni običaji mi niso ravno znani, a kolikor ljudi je tega večera rajalo v teh štirih barih, kar znaša polovico od vseh razpoložljivih, sredi tedna, me je rahlo fasciniralo. Seveda sem imel vse možnosti, da bi ostal in se konkretno nasmukal, a ko sem se odločil za skrivnostni pobeg… ”posluši, Burjevc, ne nakladi in ne zmikej se, dej tole še niki za spit”… ”ja, pa dej”… Vseeno mi je po nekaj minutah uspel pobeg z zločinom tretje stopnje – na mizi sem pustil pol pira. Ne sprašujte po zločinu prve in druge stopnje.

Naslednjega dne sem bil presenetljivo dober. Bolj kot karkoli me je motilo pomanjkanje spanja, sledovi tistih nekaj pirov so se poznali predvsem v počasnejšem gibanju, večjih nihanj v razpoloženju pa ni bilo zaznati. Dovolj je, popoldan sem opravil tradicionalni trening in ignoriral valentinova sporočila oboževalk. Ker pač tega uvoženega praznika trgovcev ne praznujem zaradi svojega (mogoče napačnega) mišljenja, da je potrebno ljubezen izkazovati vsak dan in vsak dan presenečati z malenkostmi. Ni kaj, malo pač sem zavrt.

Naslednjega dne bi se pa že spodobilo kaj napisati, mar ne? Seveda. A sem še tisti večer, tako kot večino večerov od zadnjega zapisa preživel v družbi komedij, serij in knjig. Sem se pa zato danes z vso svojo strastjo vrgel v tale zapis, ker, pač tako delam. Karkoli delati, delati dobro. S srcem. Z nasmehom.

Trenutno stanje: zadovoljen in srečen.

Opomba avtorja: zaradi avtorjeve varnosti niso razkrita prava imena barov, kjer sem se zadrževal in jih občasno obiskujem, so pa opisi njihovih imen realni in resnični.

 

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Kako začeti s temle zapisom, ne da bi deloval samohvalno in bahaško, pravzaprav ne vem. Lahko pa strnem nekaj misli v ličen paketek, dodam pentljico in rečem ”evo vam darilo”. Dejstvo je, ker se pač o tem rado govori, da marsikdo misli, da blogerji uživamo nekakšen status. No, v bistvu ga – to je naš hobi. Dejansko smo ljudje, ki svoj prosti čas posvetijo pisanju, s katerim krajšajo prosti čas bralcem. In tu je potem črta. Saj so novodobni prijemi, saj so opcije roke v ogenj za nekaj lajkov več in nekateri so verjetno pripravljeni dati veliko več zgolj za to, da bi bili oboževani, brani, karkoli. Nerazumljivo? Dobro in odkrito pisanje, lahko zagrenjeno, lahko razposajeno, vseeno je, proti posiljevanju na družabnih omrežjih in gnusno vabljivim vsebinam na instastorijih, ki kar ližejo tvoj ekran z notranje strani, kot bi ti hotele dejati ”pridi, beri me, sledi mi, jaz sem car in kralj, najboljši, legenda”. O sveti fuj in fej .

Vseh enajst rednih bralcev obeh spolov že ve, da se letos ukvarjam pretežno s kolesarstvom. No, ni res, da se ubadam zgolj s tem, o tem le pišem. Ker, sem se preprosto naveličal delati in deliti predsodke, s katerimi sem se velikokrat nezavedno ukvarjal in so potem nastajali zapisi, kateri mi danes ne štejejo ravno v ponos. Zato sem, kljub temu, da sem ostal ista oseba, spremenil zgolj blogersko vsebino in če vas je strah, da se bo na teh straneh pojavljala zgolj kolesarska tematika – ne, to se seveda ne bo zgodilo. Včasih bom seveda razdrl še kakšno butasto, dve, tri.

In ker je od vseh enajstih rednih bralcev vsaj tretjina takih, ki vas moja kolesarska pot zanima in preko omrežij sledite dogajanju, katero me sicer počasi, a zato toliko vztrajneje pelje proti zastavljenemu cilju, sem se odločil o tem vsaj na koncu meseca podati število prevoženih kilometrov. Medtem, ko so pri večini populacije novoletne zaobljube že bile spoznane za totalno bedarijo, pri meni pač še traja. Zagnano kot še nikoli. Z glavo na pravem mestu, z vednostjo, da se zavedam svojega dela in z odgovornostjo. Ne vem še kakšno, ampak zagotovo se najde kakšna.

Naj še pred izdajo prevrtenih kilometrov prvega meseca povem, da se mi ne sanja, koliko se vam bo to sploh zdelo. A bodimo realni. Imam službo, zato si ne morem privoščiti biti na kolesu kadarkoli. Nimam partnerice in nimam otrok, kar pomeni, da si lahko privoščim biti na kolesu kadarkoli, razen ko sem v službi. In glede na moj prosti čas, se bo zagotovo našel nekdo, ki bo rekel, da bi pa na sobnem kolesu lahko bil tudi več kot uro na dan, ne da bi sam sploh kdaj poskusil, kako to je. Vedno se najde pač nekdo, ki te jebe v živ mozak. In, resnici na ljubo, prosinec ni ravno topel mesec in dnevi so kljub daljšanju še vedno kratki. Vseeno mi je uspelo opraviti štiri poti tudi na prostem, sicer kratke, v skupni dolžini komaj kaj več kot dvesto in dvajset kilometrov, vse ostalo je plod vrtenja na sobnem kolesu. Katero je, če pustim za sabo lanski pritoževalski blog, odlično za še kaj drugega. Recimo, odkar ga redno poganjam na mestu, sem prebral že nekaj zanimive literature. Jebi ga, tako živimo ljudje brez televizije.

Kaj naj rečem za konec. Bil je zanimiv mesec, testni. Zdaj vem, kolik zmorem, priznam pa, da sem se malenkostno šparal. Teh 1206 kilometrov je odlična iztočnica za naslednje mesece, čeprav se drugega meseca ne veselim kaj preveč. Čakam na pomlad, daljše dneve, poletje… Do takrat bom primoran, kot kaže, kilometre nabirati na mestu. Ampak, tistim enajstim in vsem ostalim – to je šele začetek.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Nadvse zanimivo je, kako se ob večerih, potem ko pogledam film ali nekaj delov serije ali ko zaprem knjigo, v mislih oziram naprej. Kako se možgani, če so ravno dovolj obremenjeni, ne obremenjujejo s preteklostjo. Kako stremim k ciljem, kako zapolnjujem svoj prosti čas, kako imam nenadoma več stvari planiranih, kot sem sploh kadarkoli mislil, da jih je možno planirati. A ob vsem tem, zgolj iz lastne radovednosti in iz razloga, da lahko brijem norce iz sebe, kukam v preteklost. Povsem zavedajoč se tega in, kar je najpomembnejše, v tisto preteklost, ki me zanima. Seveda, vseh enajst rednih bralcev pozna razlog in v kolikor si na teh straneh bolj nov, naj ga na kratko predstavim še enkrat.

12.000.

Po tem, ko mi lani iz verjetno že vsem znanih razlogov ni uspelo doseči deset tisoč kilometrov na kolesu, sem se letos kaznoval na ne ravno primeren način – ciljem, da dosežem dvanajst tisoč. V igri sta tako sobno kolo in Škot, kateremu dajem več možnosti in priložnosti. Za potrebe realne primerjave sem celo izmeril, če so kilometri na sobnem kolesu enaki kot tisti na Škotu in, verjeli ali ne, ni večjih odstopanj, tista mala pa v stotih kilometrih lažejo za približno sedemsto metrov. Ob rednih zapiskih seveda to razliko upoštevam.

Ozirajoč se na lanske začetke tega norega podviga ugotavljam (in o tem sem že pisal), da sem lani začel skrajno amatersko in da je bil podvig že v samem začetku obsojen na neuspeh. Tako sem lanskih januarskih štiristo in nekaj kilometrov letos dosegel že pred polovico meseca in še se nisem ustavil. A počakajmo še nekaj vrstic do tistega glavnega, pointa tega zapisa.

Omenil sem amaterstvo. Letos ni nič drugače. Nobenega profesionalizma ne omenjam, ker ga pač ni. Vse počnem zaradi lastnega veselja, zaradi preverjanja svojih sposobnosti in za svoje kilometre nisem plačan. Tudi podvigi, katerih sem se lani loteval in tisti, ki me čakajo letos, bodo financirani iz lastnega žepa, ker, resnici na ljubo, nisem influencer, da bi iskal sponzorje in jim pisal osladna sporočila. V kolikor bo ta zgodba kogarkoli zanimala, me bo kontaktiral sam, zagotovo pa ne bo konec sveta, če bo šlo vse naprej tako, kot sem vajen in kot je šlo do sedaj.

Trenutno stanje.

Nekaterih stvari pač nimam v glavi, zato imam zapiske. Ob sobnem kolesu je na vrata prilepljen ogromni koledar, na katerem so napisani kilometri vsakega dneva posebej (za grammar nacije: posebaj), v posebnem kolesarskem dnevniku pa podrobnejše informacije, od števila treningov, časa, namenjenega kolesarjenju, kilometrov in v primeru koriščenja Škota tudi pot in povprečna hitrost. Nimaš kaj, mahnjenec na statistiko. Ker, verjemite mi, bo po koncu te avanture zanimivo videti in vedeti te podatke.

In tako sem, ne da bi ravno planiral, v petindvajsetem dnevu, med dvaintridesetim treningom presegel prvo tisočico. Prvih tisoč kilometrov. Kar bi, če bi sledil lanski navadi omenjanja trenutnega stanja, napisal nekako takole: do konca še manj kot enajst tisoč. Seveda letos ne gre tako. Svojih kilometrov ne mislim skrivati in lahko pričakujete ducat ali dva zapisov o peklenskih mukah s kolesarskih poti. Ker, pač lahko. In, ker sem se samega sebe kot pritoževalca čez karkoli, naveličal.

Za konec.

Meseca še konec ni, jaz pa že delam načrte. Vse, kar sem doživel v prvih tisoč kilometrih, je šele začetek. Vem, koliko časa pred začetkom nisem kolesaril in pamet mi je dejala, naj se ne zaletim. Začel sem previdno, počasi, a vseeno zagnano. In sedaj, ko mi je vsakdanji trening in občasno tudi dva treninga na dan, postalo rutina, lahko že stavim, da bom v februarju naredil več kilometrov. Ampak, kot me poznate – norec. Ker niti ne vem, koliko bom še prevrtel do konca januarja.

Sem pa neizmerno vesel, to pa lahko povem. In ni me sram, najboljše plačilo za dva moja hobija bo to, da bom imel podporo bralcev, sledilcev in to, da se mi bo kdaj na poti kdo pridružil, bodisi samo ob kavi ali tudi na kolesu.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Verjetno dokler ne bom s pisanjem tega zapisa nadaljeval vsaj tja proti tristoti besedi, se tistim rednim enajstim bralcem niti približno ne bo sanjalo, kaj naslov sploh pomeni. Ne gre namreč niti za meglo in niti za brezplačne igre na spletu, temveč za nekaj povsem drugega. No, mogoče je prisotne nekaj megle, a to tu in sedaj ni pomembno.

Eksperiment.

Sem zagovornik tega, da je v življenju treba eksperimentirati. Nekateri to počnejo prekomerno in dobesedno pri vsaki stvari, katere se polotijo. Drugi so že v otroštvu postavljeni na nekakšne tirnice in je njihova pot tako skrbno načrtovana, da zna vsak nenapovedan dogodek zamegliti um in porušiti sistem življenja. Taki ljudje so običajno dolgočasni, vase zagledani in v večini primerov postanejo zavaljeni uradniki ali bok ne daj, politiki. Tretji smo nekje vmes. Zanimajo nas nove stvari, ki v bistvu sploh niso nove, le mi na njih gledamo kot na izziv in nas seveda zanima rezultat. In medtem ko nekateri posegajo po nikoli zaužitih drogah ali po še neodkritih seksualnih izkustvih, si drugi obrijemo glavo. V nekem trenutku se mi je to namreč zazdela noro dobra ideja in ker v petintridesetih letih svojega obstoja (čeprav štejem dejansko več, a o tem nekoč drugič, recimo v sredini aprila) nisem nikoli imel obritega lasišča, se mi je tistega hladnega petkovega popoldneva to zazdela odlična popestritev turobnega vsakdana.

In sem šel.

In rekel frizerki ”posluš, naredi najkrajše, kar zmoreš”. In je naredila najkrajše, kar je zmogla. Sedem evrov in pol kasneje sem si nadel kapo in odšel proti domu ter ugotavljal, da bi znal to narediti sam. Že res, da verjetno ne tako spretno, definitivno pa ceneje. Nato sem opravil redni kolesarski trening ter se znova zazrl v ogledalo. Nekaj ni bilo okej. Dejstvo, da sem služil vojsko na način, kjer sem lahko imel daljše lase, me je le še bolj podžigalo, da bi v roke prijel žiletko in…

Pa ja. Kaj pa stane. Stara luna je, kar v najslabšem pomenu pomeni prav to, da bo hitro pognalo in v kolikor se z nekom ne bom videl en mesec, ta skoraj ne bo opazil razlike. V najboljšem primeru, da vzljubim boje boso lasišče in se na to navadim, bo pač postalo del vsakdana, kateremu bom z nekaj vežbe z veseljem ukradel dnevno nekaj minut in tako omogočal na dotik in na pogled gladko glavo. Nevešč takih opravil, vsaj ne na tem delu telesa in niti na tem delu glave, sem si razmazal brivsko peno in zapeljal žiletko po sredini. Poti nazaj ni več. Ali mi je všeč ali ne, ne morem imeti gladke črte sredi glave. Videti je kot pristajalna steza za muhe. In tako so se potegi nadaljevali vse dokler ni bila glava gladka kot dojenčkova ritka. Nastala je F.O.G. Filčeva obrita glava.

S špeglom še nikoli nisva bila v tolikšni časovni povezanosti. Moby. Vin Diesel. Walter White. Boštjan Gombač. Sami znameniti obritoglavci, katerim mimogrede to stanje lasišča tudi pristoji. Meni… no, meni ne. Zdim se sam sebi dobr tip (koliko narcisoidno se to sliši?) prvih pet minut, potem pa ne več. In se zahvalim stari luni. Bil, obril, se odločil.

Vseeno sem začel iskati prednosti in slabosti. Razen v temu, da nekega dne ne zapravljaš več za šampone in da lahko vse glavnike prodaš na Bolhi, nisem videl veliko prednosti. Naj mi lastniki pobritih glav ne zamerijo, v temu sem laik in obrito lasišče sem si lastil natanko dva dni.

Prednosti / slabosti.

No, med svojim eksperimentom sem spoznal, da se na običajno poraščenem predelu glave manj potim, med drugim pa zahteva veliko manj nege. Že res, da ni potrebno kupovati šampona, niti ni potrebno trošiti elektrike za fen, a potrebno je trošiti za kaj drugega. V kolikor namreč želiš ohranjati ta stil, moraš vsaj vsak drugi dan to lepo zgladiti, kar pomeni ali trošenje za električni brivnik, ali pač za brivsko peno in žiletke. Saj vem, ni veliko, ampak vseeno je. Za videz pa se menda splača.

Po dveh dneh sem, navajen da med oblačenjem majica lepo zdrkne preko lasišča na hrbet, ugotovil, da se prav tam zatika. Problem ostane tudi, ko kape ne moreš sneti in ko se brisača po tuširanju nekako izogiba drugih delov telesa. Saj vem, potrebno bi bilo redno vzdrževanje, ampak po dveh dneh? Še drugemu dlačju ne namenjam pozornosti pretirano redno, da pa bi se redno bril po glavi… ne. Plus tega moja glava pod nekim kotom deluje kvadratna, pod drugim pa ne veš, če mi na ramenih mogoče počiva ogromno jajce z očali.

Ne. Z veliko podporo in rišpektom do tistih, ki se za to potezo odločijo, ampak jaz se te igre ne grem več. Zahvaljujoč stari luni in svoji enkratni, pa čeprav kratki, izkušnji. In tako se je F.O.G. zgodil enkrat in bo to ostal neponovljiv dogodek. Ajde, mogoče ponovim še kdaj, čez par let.

V izogib izgubi bralcev slike ne dodajam. Za firbčne, da se jo dobiti na vsaj dveh družbenih omrežjih

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Prav sedaj, ko bi najbolj potrebovali to zimo, je ona na dopustu. Namesto da bi se narava spočila, da bi pomrznili vsi insekti, katere čez celo leto kolnemo zaradi takšnih in drugačnih nevšečnosti, no, namesto tega se bodo ljubitelji flore kmalu razveselili prvih cvetov in stare tete, ki še verjamejo v luno in hranijo setvene koledarje za obdobje trideset let nazaj, bodo v zemljo potisnile prva semena babur in kurtovskih kapij. Ampak, to ni point današnjega branja.

Dasiravno nisem odločen, kateri letni čas mi je ljubši, ker mi pač sedejo vsi in do nobenega ne gojim posebnih zamer, se mi zdi vse tole malo pretirano. Ja, saj vem, taki časi so, da lahko štiri letne čase dobiš le še na pici, ampak vseeno, jaz bi zimo. Ne dež in deset stopinj po Andersu. Jaz bi sneg, če pa že tega ne, vsaj jasno vreme in osem pod ničlo. Da prasketa v peči in se kadi iz dimnikov. Da ribaš vetrobransko steklo zjutraj in da škripa pod čevlji. Saj je mučno zjutraj, ampak to se dogaja tista dva, tri mesece v letu. To rabim. Nočem se v januarju počutiti enako, kot v aprilu. Potem je april brezvezen. Ker je že vse znano in se nimaš česa veseliti.

Pa če bi ti…

Seveda. Namesto pametovanja bom raje napisal kaj o sebi. Pač, tistega dne sem imel totalno zabasan urnik. Služba, nato obisk zobozdravnice. In ko mi je skozi vizir, kakršnega uporabljajo kosci, gledala v oralno votlino in so se ji črni kodri izmuznili na moje pobrito lasišče, me je spreletelo. Kaj pa če bi jaz, glede na to, da sem si splaniral dopust za naslednji dan, opravke, ki jih imam jutri, preložil na danes? In tako sem iz mesta mrtvih knapov švistnil naravnost v kastrum ad fluvium frigidum, kjer sem obiskal prednike, ker pač, spodobi se in pravično je. Po kratki debati s fotrom in nekaj mejlih z njegovega naslova (ker zna uporabljati samo miško), sem zbezljal nazaj v avto in naravnost v objem svojega najemniškega fleta. Ura kakopak pozna in za trenutek me je zaskrbelo, da dnevnega treninga na sobnem kolesu ne bo. Ne morš tako, no. Šele deseti dan je, pa bi imel že pavzo.

Valda. Nikoli in nikjer nisem rekel, da bom kolesaril vsak dan, čeprav načrtujem vsaj tri dni na off. Ne enega za drugim, ampak tam okrog stotega dneva bi se pa že prilegel kak dan. Seveda se zavedam tudi, da zaradi opravkov kak dan sploh ne bo uspelo. Pa vem, šta se mora, nije teško, je rekla Dijana in odštela nekaj tisoč zdravniških plač. Kakorkoli, če pač kakšen dan ne bo uspelo, ne bo konec sveta, ni mi pa najbolj dišalo, da bi bilo to še preden se mišice dobro ogrejejo. In sem tako opravil zgolj dvajset minut na sobnem kolesu. Roko (ali katerikoli drugi ud) na srce, malo sem v prednosti, ker sem letos zares zagrabil in ker imam v prihodnjih dneh še nekaj lanskega dopusta, se bo ta prednost še povečala. Sklepam.

In naslednji dan…

Sem poležal malo dlje. Sodeč po vremenu prejšnjih dni sem sklepal, da se bo dan naredil šele okrog devetih. In se je, kakopak. Kazalo je na rahlo oblačnost brez dežja, čeprav je jutranja temperatura bila nižja, kot v preteklih jutrih. Ampak, ni panike. Navlečem nase dokolenke in zimsko kolesarsko opremo, nadenem podkapo z masko in čelado, of kors in jo mahnem. Na križišču se odločam in odločim, da krenem desno, proti MNS. Že sam pogled na zanimivost, ki jo imajo tam te dni, govorim o izpraznjenem jezeru, me mika. In nekaj semaforjev na Keltiki kasneje, ko ulovim celo sončne žarke, ugledam to… no, ne morem rečt znamenitost. Je pa zanimivo za videti, sploh če imaš MNS v spominu, kadar jezero je. Kakorkoli, do tam vse lepo in prav čeprav brez plana in svobodno kot že tolikokrat poprej. Vzeto na znanje, da so dnevi še vedno kratki in da ni časa za pretirano raziskovanje in odkrivanje novih poti, zato izberem lani največkrat prevoženo relacijo – Kobarid. Ker, ko si v Tolminu s kolesom, brž narediš greh, ker ne greš do Javorce, ali pa ker ne greš do Kobarida. Javorca me bo letos še čakala, Kobarid pač ne.

Skoraj da pomladno vreme je prisililo v razmislek, ali pač sleči eno majico ali pak ne. Na koncu nisem, ker, kdo se bo ustavljal in slačil, pa čez kak kilometer ponovno ustavljal in oblačil… Snel sem samo masko, saj res ni bilo neke potrebe po skrivanju obraznega dlačja. In Kobarid je bil v momentu pred nosom. Kar je pomenilo, da je prvi del neplaniranega cilja dosežen. Ker drugi del je ipak znan – dom.

Pot nazaj ni bila tako lahkotna, kot bi si želel – rahel vetrič je na senčnih področjih še ohlajeval že tako hladno ozračje. Začelo me je malenkostno zebsti, a pomislil sem na Zaplotnikovo Pot, ki sem jo bral pred kratkim. Model ni kaj preveč jamral, da jih je zeblo, čeprav je vsem jasno, da na vzponih na osemtisočake niso imeli pretirane toplote. Jaz pa, ki bom čez uro pa pol na toplem užival ob šalci čaja, bi tu pisal o mrazu. Lepo prosim, no…

Padla je…

Že takoj, ko sem se v Tolminu obrnil proti Kobaridu, sem vedel. Padla bo stotka. Tako je vedno. A sem vseeno vzhičen, ker je pač prva stotka letos. Ni kaj, kar bi napisal več, bi izpadlo kot hvalisanje. Vseeno pa naj dodam še nekaj zanimivosti. Glede na lansko leto, ko sem se obnašal kot pravi amater (čeprav, amatersko se obnašam tudi letos, le zagrabil sem resneje), sem v enajstem dnevu že presegel kilometre, ki sem jih lani prevrtel v celotnem januarju. In, ni kaj dodati, ampak če bo šlo tako naprej, bodo kmalu doseženi še tisti februarski. In enajsti dan stotka, ki sem jo lani prvič dosegel, če me spomin ne vara (kar je boljše, kot da me ženska) nekje v začetku marca. Ni kaj, lahko me pohvališ…

Da pa ne bo vse tako pusto – šestina ducata slik.

Most na Soči – pogled na jezero, ki ga trenutno ni (jezera, namreč). Nazadnje izpraznjeno leta 2001. Vseeno je pogled lepši, kadar jezero je.

 

Škot se je v Kobaridu počutil domače, po zimskem počitku pa se po prevoženi stotki ni kaj preveč pritoževal.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ukvarjanje s preteklostjo nikoli ni preveč dobro, kar na socialnih omrežjih in še vse povsod drugje kažejo ljudje, ki se še vedno prerekajo o drugi svetovni vojni, rdečih, belih in še čim, kar spada poleg. Namesto, da bi skrbeli za prihodnost in … mislim, da je škoda besed, a minilo je sedemdeset let, madona. Kaj takim ljudem ni jasno, bo večna uganka in samo upanje ostane, da se bo to nekoč spremenilo. Pa ni bil namen takega uvoda, temveč drugačna …

Preteklost.

Ja, dasiravno se s preteklostjo ni za ubadati, je včasih potrebno. Ampak, nikarte ne pozabite, s svojo preteklostjo. Ko se to predela, se lažje živi, ker se konec koncev učimo na napakah, ki smo jih naredili v preteklosti, obenem pa imamo izkušnje. In v povezavi enega z drugim postanemo močnejši, pametnejši, previdnejši. Vsega tega nam ni mogoče vzeti in na ta način postajamo, ja, boljši. Ker, jebeš teorijo, če je praksa drugačna. Teoretično je možno vse, dokler nas praksa ne postavi na realna tla.

Kakorkoli. S prvim sem začel z izzivom, kakršnega sem si naložil že lani. Deset tisoč kilometrov na kolesu, skupaj s sobnim, se ve. Ker mi ni uspelo in ker me ni imel kdo kaznovati, sem se pač sam. In si zadal za letošnje leto dodatna dva. Pa sem, prilično zgodovinsko navdahnjen, šel v zapiske iz samega začetka minulega leta in preverjal številke prvih dni izziva. Šel sem preverjati bloge iz tistega časa. Kaj naj rečem… svoje zapise nerad prebiram. Baje je z vsemi umetniki tako – voditelji se neradi gledajo po televiziji, filmskim igralcem je ob premierah v kinu nelagodno in celo Werner samega sebe ne posluša rad. Čeprav, dvomim da to slednje sploh kdo rad počne. Mogoče v primeru življenja in smrti, pa še tam bi večina verjetno izbrala dva kvadratna metra v hladni in vlažni zemlji. Malo sem zašel.

Sram.

Skratka, pregledoval sem prevožene kilometre in zmerno do pretežno nerad delim tole z vami in je tole edini trenutek, ko sem resnično hvaležen, da imam tistih enajst rednih bralcev, ker se pač zaradi tega ne bo razvedelo, da me je sram. Ne rahlo sram ali zgolj sram, temveč me je sram tako strašansko, da bi znal Cvitkovič iz zgolj mojega priznanja narediti nov celovečerec, ki bi povozil vse od na jug šetajoče babice, pa do obeh delov mladih tabornikov, ki naj bi šli po svoje, čeprav so šli tja, kamor je scenarij narekoval. O moj Bok in sveti Anton pri Kopru, kaj mi je lani dogajalo v okolici možganskega debla, mi sicer ni jasno in mi verjetno nikoli ne bo. Pravzaprav mi ni jasno nič, razen enega – projekt je bil že v samem štartu tako slabo zasnovan in tako žalostno premišljen, da je bil že s prvim vrtljajem obsojen na propad. K temu je pripomoglo še mišljenje, češ, saj boš nadoknadil, ne pozabi, poleti bojo daljši dnevi, si šele v prvem tednu, vse boš prinesel notri… boš, ja. Na koncu ti bo kazalo tako slabo, da boš spustil veke in iskal razloge, zakaj ti ni uspelo. Na mojo srečo, vsaj vem kje je krivda in sem jo v enem od zapisov tudi obelodanil. Pa nočem se ponavljati. Drek menda smrdi, če ga mešaš in moj lanski začetek podviga, ki naj bi postal epski, je zgolj šita poln bokal.

Naj se ne razume napak – izredno ponosen sem na nekaj vrhov. Izredno ponosen na vse, kar sem prevozil in neizmerno vesel, da sem se na delih te poti spoznal z raznimi blogerji, ki so si vzeli čas zame, da sem spoznal dobre ljudi, ki so me v hladnem deževnem popoldnevu meni nič, njim pa še manj, peljali na destinacijo dneva in še marsikaj. Vse je ostalo v lepem spominu, imel sem se lepo, četudi sem kdaj pa kdaj na kolesu preklinjal vse svetnike in ko je teh zmanjkalo, nadaljeval s parlamentarci in tako naprej. In v kolikor mi bo dano, bom vso pot še kdaj ponovil. Nemara celo letos, pa ne obljubim.

Ampak ob preverjanju kilometrov prvega tedna ostanem… ne vem kakšen. Brez čustev. Kaj mi je bilo, da sem začel tako površno, mi ni znano. Sedem kilometrov dnevno. In ob nekem spoznanju, da tako ne bo šlo, sem pojačal na devet. Ker, saj vemo, bo prišlo poletje in bom več na kolesu in bom nadoknadil. Boš nadoknadil (vstavi organ po želji, kot namig: najbolj paše moški spolni).

Danes.

Ne glede na naslov, se postavljam v sedanjost. Začel sem tako obetavno, da po prvih petih dneh, v kolikor se bo tako nadaljevalo, ocenjujem dosego cilja precej pred Silvestrom. Seveda je prerano o tem pametovati, ker se nikoli ne ve, kaj vse lahko prepreči, ampak tisto glavno imam – voljo. In ko me podporniki o tem povprašajo, me ni sram povedati koliko več imam povprečnih dnevnih kilometrov od tistih, ki bi zadostovali. In upam si trditi, da bomo čez leto uživali (jaz in ostalih enajst bralcev) v statistiki, katero vztrajno beležim. In ob vsem tem, sedaj, ko sem na začetku, ko se še vedno vsak dan naučim nekaj novega, je bil zgolj slučaj, da sem vzporedno z branjem Armstrongove knjige povsem naključno pogledal še njegov film. Verjemite, povsem slučajno.

Si pa, po vseh serviranih informacijah, postaviš vprašanje, koliko je res. Ampak kdo smo, da bi sodili in tehtali o tem? Je sploh pomembno? Ni, ne?