Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Želja po tistih pravih brkih me je spremljala že v preteklosti in medtem, ko me že vsaj petnajst let krasi kozja brada, sem nekega dne proti koncu lanskega leta rekel – zakaj pa ne. V bistvu nisem pred tem nikogar opozoril na to, ker pač ni bilo razloga in konec koncev ne vidim povoda, zakaj bi sploh moral. Sledil sem pač želji, ne, ker jih bi potreboval, pač pa zgolj zato, da vsaj enkrat vidim, kakšen sem z brki.

Okej, naj bo jasno. Slike tu ne bom nalepil. Kdor je hotel, je že opazil na določenih socialnih omrežjih. In, naj zveni še tako narcisoidno, z brki sem si pač všeč. Bodisi me delajo resnejšega, kot sem v resnici, kot tudi, v kombinaciji s kapo s šiltom, prikazujejo nežno in čuteče bitje (mene, da ne bo pomote) kot serijskega morilca iz kakega filma, vseeno sem to jaz. Potem se pa takoj najdejo. ”Meni pa z brki nisi všeč.” ”Ne pristaja ti.” ”Postara te.”.

Pojdimo malo v preteklost. Ne ravno vsi pomembni možje v zgodovini, ampak večina njih, je bila okrašena z naturnim obraznim nakitom. Od Lincolna in Roosevelta juniorja, od Tesle in Westinghousa, od Stalina in Marxa, pa vse do McCartneya (v nekem obdobju) in dveh članov ZZ Top, ter do Bobovnika in Pižame, pozabiti ne smemo pa niti na Flisarja. Na nobenega, pač.  To ne pomeni, da je od zgodovine do sedanjosti le korak, ampak da bi piscu tega zapisa vzelo preveč časa, če bi hotel našteti vse – ker bi se potem spodobilo našteti tudi tiste brez. In da sem si jih pustil, ne pomeni, da imam plan ostati zapisan v zgodovino, sploh ne. Še iz sedanjosti bi se kdaj pa kdaj najraje izbrisal. Niti ni povod za to dejstvo, da prihajajo ponovno v modo. Ja, hipsterji si jih puščajo, lepo in prav od njih, ampak – ko jih imaš, jih imaš. Jih ne obriješ, kot bodo to verjetno storili slednji. Kot klobuk. Ko ga začneš enkrat nositi, potem ne rečeš, da si se ga naveličal. Gre za pogum. Klobuka ni sposoben vsak nositi, že zgolj zaradi dejstva, da bi z njim bil videti smešen. Kot z brki. Obstajajo modeli, katerih obrazna dlaka ne sme biti nikoli in nikomur vidna. Ne rečt, da ni res, ker je.

Če se vrnem k drugemu odstavku. Odgovori na mnenja, čisto tako, na kratko. Nimam jih zato, da bi bil tebi všeč. Zakaj bi ti moral biti? Verjemi, tudi na tebi je verjetno kaj, kar meni ni všeč. Ne vem, pobarvani nohti, preglasno govorjenje ali lasni narastek. Pa ti zaradi tega ne težim in te primerjam z… no, do tega še pridem. Da mi ne pristaja. Mogoče res ne, ampak to je tvoje mnenje in v kolikor bom nekega dne dobil jasen znak, da to tudi škoduje mojemu zdravju in da je zaradi tega moja storilnost manjša ter da me pri večini službenih opravil kot tudi hobijev motijo – potem bom razmislil o britju. In da me postara, bwhpomagej – lani mi niso hoteli prodat cigaret, dokler nisem zdrdral svoje emšo cifre.

Še najbolj zanimivo pri vsem tem je to, da take izjave običajno dajo ljudje, ki v isti sapi zatrjujejo, da videz ni pomemben. In ko jim to omeniš, rečejo, da je pomembnejše, da je človek iskren, pošten in bla bla bla, ampak brk in brade pa ne sme imeti. Če te torej obrazna poraščenost moti, potem ti je en kurac važno, kakšen je človek. Je potem bolje, če človek laže, krade, goljufa in posledično prezimi v arestu, saj je konec koncev važen le videz, ki ne sme vključevati dlak na območjih telesa, na katere sije sonce? Se mi zdi skoraj neverjetno, dvojno polnoletnost imam, pa še vedno se vsak dan naučim nekaj novega o psihah bebcev in vase zagledanih zlikancev in počesancev. Važno, da smo na zunaj lepi, četudi smo v notranjosti gnili in plesnivi. A lahko eno vedro, prosim, malce bi bruhnil, pa nočem na tla…

Top of the top je že ničkolikokrat izrečena in v večini primerov tudi slišana izjava, ki je že sama po sebi skregana z logiko. ”Obrij si že tisto, nisi nobeni svinji podoben”. Vau. Merilec inteligenčnega kvocienta bi se obrnil nekam v minus. Že res, da kaj veliko po svetu ne hodim, a svinje z brki nisem še videl. Torej, če z brki nisem podoben svinji, to pomeni, da sem ji brez bil podoben? In ji sedaj nisem, ter, ko in če se bom obril, ji bom zopet? Niti ne vem, ali bi to vzel kot kompliment ali kot žaljivko. Vem pa, kako bom pokomentiral nekoč tvojo novo jakno, tvoj novi pirsing ali frizuro. Ker, a veš, nekako tako gre to, ti meni, jaz tebi. V bistvu ne, ker se jaz ne obremenjujem s tvojim videzom in kolikor je bilo moč razbrati, niti s svojim. Važno je, da se jaz dobro počutim, če pa tebi nisem všeč – glej, menda je še nekaj samskih tipov, pa najdi enega, ki bo lep, obrit in zabit, ali karkoli.

Sus scrofa domestica, v kolikor tole berete, se opravičujem, če sem kakorkoli užalil. Glede na to, da smo na približno isti ravni, sem prepričan, da razumete.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tisti trenutek, ko se v tebi pojavijo znaki nihilizma – glej, vzemi si dopust, zapri se v temo in delaj nič. Ne butaj z glavo ob zid, ne ugašaj si cigaret na telesu in ne reži si žil. Ker, ni vredno. Ljudje radi le mislijo in spregovorijo o tem in poročajo, kot da so doživeli katarzo, dejansko pa so se zaradi nerazčiščenega uma smilili sami sebi in bili prepričani, da jih nič na tem planetu ne zadovoljuje ter da jih nihče nima rad.

Napaka. Fak of, ane. Kaj narediš, če padeš? Ležiš kak teden, dva, potem pa se pobereš in greš naprej? Ja, gre nekako tako, na žalost. Vsaj tisti življenjski padci potekajo tako. Če padeš na kotalkah (jebi ga, otrok osemdesetih sem, nikoli nisem priznal rolerjev), se pobereš takoj, ane. Ne ležiš tam na parkirišču do naslednje srede, potem pa počasi vstaneš. Karkoli se ti zgodi, kar te čustveno podre, miselno ubije in psihološko pripravi do te mere, da se ti zazdi, da ni vredno – zajebi. Vstani in pojdi. V kolikor te tlačijo ljudje, pusti jim zmago za tisti dan. Pokaži jim, da znaš pasti. Takoj naslednji dan jim pokaži, iz kakšnega testa si in pojdi ponosno mimo njih. Ni se ti treba ubadati z njimi, niti si ne maži rok. Ni vredno. Milo za žajfo, se reče.

V bistvu sem od prvega odstavka do tu pozabil, kaj sem hotel povedati. Nenehno se mi dogaja in velikokrat v družbi izpadem idiot. Skozi leta slišanj takih primerjav, sem dobil marsikaj. Od polen pod nogami nisem zmogel preživeti zime, zato sem dobil debelejšo kožo. Redkokatera stvar me prizadene, če ne vključuje ljudi, ki mi veliko pomenijo. Ljudje so mi zagodli takšne in drugačne, ki bi morale povzročiti najmanj to, da bi po mestu hodil s sklonjeno glavo. Pa jim ni uspelo. S tistim, kar se dogaja za mojim hrbtom, se ne obremenjujem, ker je pač za mano.

Veš kaj? Moje življenje je in živim ga točno tako, kot ga hočem. Ne živim ga tako, kot sem si želel (mogoče ga kdaj bom), zato pa se prilagajam trenutni situaciji. In če si nekega popoldneva želim videti morje, ga bom tistega popoldneva videl. Ker mi nihče ne more tega preprečiti. Vem, da kdo tega ne razume, zato bom dal enega najpogostejših primerov.

  • Zakaj si samski?
  • Ker sem lahko.
  • Jaz mislim, da bi bilo bolje…

Ja, ni treba nadaljevati. Ti misliš, da bi bilo bolje. Le en problem je – ti nisi v moji koži. Ti ne živiš mojega življenja, ampak svojega. Ti nimaš istih hobijev, kot jaz, tebi nekaj pomeni več, kot meni in obratno. Zavoljo rednega fuka se pač ne mislim vezati in kadar bom sam začutil potrebo po iskanju družice, takrat bom ravnal po svoje. In potem včasih še kdo pribije o mojem kolesarjenju. Saj vem, da te moje poti s kolesom niti najmanj ne zanimajo in nihče te ne sili brati, ampak, stari moj – se spomniš, kolikokrat smo na soboto zvečer šli ven in si polovico noči govoril o modelarstvu in tvojih aviončkih? Nihče ti ni nič rekel, pa nam je ravno tako dol viselo za tvoje skyraiderje in thunderbolte. Štekaš?

Vtikanje mi ne gre. No, ne v smislu penetracije, pač pa vtikanje v tuja življenja. iz stanovanja imam krasen razgled na vsaj štiri hiše in lahko bi oprezal, kaj se dogaja, ampak ne. Ker me ne briga. Spoznaš nekoga in najprej se vsuje plaz vprašanj. ”Kdaj imaš rojstni dan? Koliko si star? Imaš kaj otrok? Imaš brate ali sestre? Kaj delaš? Kje delaš? Delaš že dolgo? Si poročen? Imaš punco? Imaš psa? Imaš mačko? Imaš akvarij? Kaj najraje ješ? Živiš v hiši? Imaš rad živali? Kam hodiš ven? Kaj pa prosti čas? Šport? Imaš rad filme? Kakšno glasbo poslušaš? …” Bwhpomagej, ma za koji klinac te vse to zanima? Saj nismo na hitrih zmenkih. Kakorkoli, jaz nikoli ne sprašujem. Če kaj izvem iz pogovora, prav, če ne, pač ne. Zakaj bi spraševal? Kaj bom imel od tega, če bom vedel, kakšno hrano najraje ješ? Za primer, dve leti in pol imam eno sodelavko, pa niti ne vem koliko je stara. Niti me ne briga. Niti ni potrebe, da bi me brigalo. V kolikor bi me zanimalo, bi vprašal, pa me ne. Na splošno nikogar ne sprašujem, ker si nekako ne odpiram vrat v njihova življenja. Če bi me vabili vanje, bi sami povedali. In če jaz ne vstopam v njihova življenja z vprašanji o najljubši pijači, najljubšem filmu in še čem drugem, pričakujem enako od njih. Ampak, smo ljudje tako zvedava bitja, da včasih dobim občutek, da nisem človek. Polniti si glavo z brezveznimi informacijami je zame… no ja.

In, ker je pač moj lajf, ga menda lahko živim tako, kot je meni všeč. Brez mnenj v tilu ”mislim, da i ti moral…”, sploh če ne vprašam zanje.

In potem obstaja še posebna pasma bitij na dveh okončinah, imenovana ljudje – tisti, ki so nezmotljivi in te vsakič znova poskusijo prepričati, da si ti kriv. Tudi za take raste šiba.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Vsi poznamo tisto, da ob utrinku ne smeš povedat, kaj si si zaželel, ker se ti povedano ne bo izpolnilo. Sicer sam ne verjamem v take stvari, kot tudi ne verjamem, da dimnikarji prinašajo srečo. Glej, šlatal sem se za vse mogoče gumbe, ko sem jih srečeval, pa nikoli nisem nič dobil. Sploh ne od njih, razen mastnega računa, da je malo posvetil v dimnik. Sreča pride drugače dodeljena in zase lahko rečem, da jo kar imam. Pa čeprav bo nekdo, ki na življenje gleda drugače, rekel, da je nimam.

Kakorkoli. Obljuba dela dolg, jaz pa, učenec stare šole, obljubo tudi držim. Za to bo čas v zadnjem odstavku. Skratka, sklenil sem biti tiho o naslednjih dveh kolesarskih podvigih, samo zato, da ne bo kdo rekel, da se hvalim in iščem pozornost. Ker, je pač to daleč od tega. Kolesarim zase, to je moj hobi in moj letošnji izziv. Vem, da so ljudje, ki imajo kolesarjenje veliko bolj v krvi, kot sam, zato nikoli, nikjer in nikdar nisem trdil (in tudi ne bom) da sem zaradi tega nekaj več vreden, niti nimam namena se držati vzvišeno, kot to recimo počnejo nekateri specialkarji in, naj pljunem malo še v svojo skledo, gonilci gorskih koles. Vsem takim – ne vozite en ob drugem na prometnih cestah in ne mečite odpadkov v naravo. Tudi če je ta narava mišljena kot bankina magistralke. Frajer si, če daš ovitek od čokolade v žep, ne pa da ga vržeš nekam ob cesto, kot to počnejo na raznih tourih. Doma tudi vržeš na tla?

No ja. Znano je, da pogostokrat zaidem. V blogih, mislim. Tako nastane nekakšen uvod v nekaj, kar sploh ni bistvo zapisa. In potem se prepletajo misli, dejanja, besede letijo na kup in iz vsega tega nastane nekaj približno berljivo. Nekaj, s čimer sem zadovoljen. Ker vem, za koga pišem, se s tem ne pretirano obremenjujem. Na ta način, se niti ne čudim, da mi uredniki raznih spletnih portalov ne ponujajo sodelovanj in me ne kličejo v medije v stilu ”vi se na to spoznate, bi prišli nekaj povedat na to temo”. No, razlogov je sicer več, ampak ajde.

Kar sem hotel povedat, je pravzaprav to, da ne glede na to, ali si rojen pod srečno zvezdo ali ne, obstajajo neki cilji. Ki se delijo na dva dela. En del je tisti, ki ga deliš z vsemi. Vsi moji bralci vedo, da se letos ukvarjam z dosego cilja deset tisočih kilometrov. Vsi moji bralci spremljajo moje kolesarske podvige in vse bralce redno obveščam o stanju prevoženih kilometrov. No, to je tisto, kar vas čaka v zadnjem odstavku. In redni bralci vedo, da se tudi letos odpravljam na kolesarski dopust po Sloveniji, kjer bom, tako kot lani, na voljo za kave in druženja. Drugi del ciljev je tisti, katerega ne zaupaš nikomur. Iz več razlogov. Med njimi je tudi ta, da preprečiš zatiranje blazno dobrih idej še preden dodobra vzkalijo. In ta, da na koncu lahko opazuješ začudene face, ki govorijo ”nč nisi reku”. V kolikor bi imel malo večji ego in bil malenkostno bolj prepotenten, bi rekel, da nisem o tem poročal zgolj zaradi tega, da bi se izognil trumi oboževalk, ki me zasledujejo na vsakem koraku. A veš, kao, en bloger ima oboževalke, ki mu ne pustijo spati. Idealno za Slovenske novice.

No, dej, pejmo k bistvu. Prazniki so mimo in ko si prepričan, da so vremenske razmere samo momentalne – bemti, kaj pa če niso? V tem mesecu me čakata dva večja kolesarska podviga, katera sem načrtoval potiho, brez komu karkoli omeniti. Na oba sem se ustrezno pripravljal in delal na tem, da mi uspeta. Pravzaprav, če sem natančnejši – na oba se še vedno ustrezno pripravljam in delam na tem, da mi uspeta. Eden od podvigov je zgolj rutinsko kolesarjenje, kakršnega sem izvedel že lani in ga hočem letos ponoviti zgolj iz enega razloga. Drugi podvig je organizacijsko zahtevnejši, pot je zajebana, a želja po njemu tli v meni že vsaj eno leto. Da pa ne bo zajebano samo zame, sem v to zvabil kolega, ki ima enako željo. Da bo zajebano za oba. V resnici, da bova eden drugega bodrila v trenutkih obupa.

In potem, ko že dva tedna kolesarim v kratkih hlačah, ko že dober mesec ne kurim in ko imam že vse zmenjeno in vse začrtano ter pazim, da mi kje ne uide beseda o kakem podvigu – potem pride zima. Okoliško gričevje postane belo, ljudje privlečejo na plano bunde in kape, iz dimnikov se kadi. Manjka samo še jingle bells melodija v lokalnem Mercatorju in snežinke iz papirja na oknih osnovne šole. In kaj naj? Ampak, resno, kaj naj? V bistvu mi ne preostane drugega, kot da tačas opravljam treninge na sobnem kolesu in si medtem, ko nastaja tale zapis, privoščim kozarec belega vina. Ker, v primeru, da zagode vreme, nimam kaj. V mrazu ne bom silil ven, če me pa preseneti sredi poti, me bo presenetil pripravljenega. V kolikor bo ekstremno slabo – bo še vedno boljše od situacije, ko ti antena lovi samo tretji program nacionalke. Kakorkoli pa bo – o vsem boste brali v maju. Če so naši predniki preživeli vojno, bomo pa menda ja tudi mi svobodo. Kakorkoli pa bo, sem prepričan, da bom v teh dveh podvigih užival kot majmun ob banani.

Če se vrnem k obljubi. Nekaj zapisov nazaj sem omenil, da bom v tednu po veliki noči, ki je mimogrede za nekatere manjša od katere druge, zares velike noči (pustimo podrobnosti) objavil stanje kilometrov, ki me še čakajo v tem letu. In ne sprašujte me kak mesec o napredku, ker bom brž po Magnumu zopet spregovoril. Torej, do dosega cilja me čaka še 7820,94 km. Pestro bo.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tudi če sem v prejšnjem zapisu ugotavljal, da so leta samo številka, se vseeno opazi razlika. Če ostanem pri številkah, ne samo pri številu izkušenj in modrejšemu razmišljanju, temveč tudi pri urah spanja.

Da ne bo dilem – v najstništvu je bilo spanje moj najljubši hobi. Nedelje do dvanajstih, kar danes ne počnem več, razen ob izjemah, da grem izredno pozno spat. Nekako z jutrom, no. Prosti dnevi, ko sem lahko sredi tedna zategnil vse tja do desetih, česar tudi ne prakticiram več, če ne ravno prejšnji večer ne nečesa praznujem. In če me spomin ne vara vsaj toliko kot bivše partnerice, sem na trditve kolegov, da jim je povsem dovolj sedem ur spanja, postavljal vprašanja – čaki, kako samo sedem ur? Meni je neka logika bila, da mora človek za popolno naspanost odležati vsaj deset ur. In, če sem iskren, sem podobnega mnenja tudi danes.

S to razliko, da se je moje mnenje za nekaj ur zmanjšalo. Še vedno pa trdim, da mora biti konkretnega počitka vsaj osem ur. Ampak, gremo lepo počasi. Odrastel sem, se spopadal z insomnio in se po trdnem spancu zbujal utrujen. Da bi kar pritisnil tisti snooze knof in spal, dokler me ne bi prijelo na izločanje ali ne bi postal lačen. Sčasoma sem odkril težave za oboje in jih pozdravil postopoma, brez zdravil ali pomoči zdravnikov. Človek je menda sam sebi najboljši dohtar, kar nekateri vzamejo preveč zares in menijo, da so pametnejši od vsakega zdravnika, potem pa svoje bolečine zdravijo z … no ja, saj konec koncev niti ni važno. In z razmišljanjem o tem sem prišel do raznih ugotovitev ter tudi zaključkov in resnično, nimam več problemov s spanjem. Spim namreč spanje pravičnega.

Sicer še vedno ne štekam ljudi, ki lahko spijo štiri ure. Se zgodi tudi meni, ampak da bi to fural leta in leta, mi pa nikakor ni povšeči. Mogoče je skrivnost v tem, da po kosilu redno ležejo na kavč. Procentualno gledano, koliko je takih ljudi, mi ni znano, obstaja pa možnost, da jih je precej. Po mojih izkušnjah. Imel sem namreč sošolce, sodelavce in znance, ki so vsak dan znali izreči edino stvar, za katero je vredno živeti prihodnost vsakdana : ko pridem domov, grem spat. Resno? Nikoli mi ni bilo jasno, kako in kaj. Prideš domov, zmažeš kosilo, se daš v pižamo in v posteljo za dve, tri ure? Ali morebiti zakinkaš na kavču? In če prespiš polovico popoldneva, potem lahko spiš samo štiri ure na noč. To bi lahko tudi jaz, tri čez dan, štiri ponoči. Skratka, jasno mi pa ni bilo, ker sam tega nisem nikoli prakticiral. Bilo je tako, da je bilo treba v dobi odraščanja obvezno nekaj počet čez cel dan in je bilo poležavanje na kavču časovno opredeljeno na nedeljo. Ko sem se preselil, je pri hiši bila navada, da se po kosilu malo poleži, nato pa gre po delu naprej – in meni to nikakor ni ustrezalo. Pustimo ob strani to, da če sem se jaz sredi dneva ulegel na kavč, sem bil lenuh, če se je kdo drug, je bil pa blazno utrujen osebek. Ne pravim zaman, da je še dobro, da je šlo vse skup v kurac.

Zdajšnje obdobje je drugačno. Ker živim sam, si lahko ležanje na kavču in odhode v posteljo planiram kadarkoli. In ker živim v bloku, dejansko nimam slabe vesti, če kdaj pri belem dnevu sedem na kavč. Saj dejansko nimam drugih obveznosti. Vseeno pa je najboljši trenutek za to početje šele zvečer, ko se naporen dan konča in mesto pokrije mrak. Večerni človek sem bil od vedno in ob večerih premorem največ kreativnosti.

In ker sem večerni človek, nikakor ne morem biti jutranji. Čeprav sem se z leti zdresiral, da po dobrem zajtrku in kavi kar nekako gre, je žal vedno tako, da bi, ko je treba vstati, še kar spal, ko je pred mano neomejena možnost spanja, pa se zbudim ob nehumani šesti. Z izjemo izletov. Če vem, da me čaka dolg in lep kolesarski izlet, mi ni problem vstati niti sredi noči in – opazovanje jutra nekje, sam s sabo in s svojimi mislimi, ima svoj čar. In običajno večer pred takim podvigom, ne grem ravno zgodaj v posteljo.

Danes sem mnenja, da je najboljše spati nekje med šestimi in osmimi urami. Redkokdaj spim več, razen po napornem kolesarjenju ali po prebedeni noči. Marsikdo bo trdil, da spi manj. Da se zjutraj kar sam od sebe zbudi in da mu je pet ur čisto dovolj. Ja, super, ane. Ljudje si morami biti različni, ker če bi vsi spali osem ur na noč in ob tem še vsi imeli radi dež in iste telenovele – o čem bi se potem pogovarjali na kavah in v čakalnicah?

Eno je pa neizpodbitno – najlepša jutra so tista, ko se zbudiš brez budilke, naspan in pred tabo je dan brez obveznosti. Ko je vse na izi. Ležerno. Ker ležerno je moderno.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

In sem v nekem določenem trenutku prišel do druge polnoletnosti. Do točke, kjer bi moral, če bi to seveda sploh počel, prenehati z branjem, kaj vse mora človek doseči do določene starosti. Ker pa tega nisem nikoli počel, je zdaj zame lažje, saj se sploh ne obremenjujem z vsem, kar naj bi bilo primerno ali pač tudi ne za človeka moje starosti. Da nisem narejen po družbenih normativih, je seveda že splošno znano in da ne delam tako, kot si želijo drugi, temveč na meni ustrezen način, pa tudi. Kar je meni normalno, običajno drugi kritizirajo in ko vidim, s čim vsem se ljudstvo obremenjuje, sem samo vesel, da nisem kot oni.

V minulih dneh sem postal drugič polnoleten. Nič takega. Sem eden tistih ljudi, ki ob spoznanju nekoga, ne povprašam po njegovi starosti. Ženskam je to všeč, moške živcira. Ko opazim njih črvičenje, nalašč ne vprašam. In ko je že posebej hudo, vprašam, ampak ne, ker bi me zanimalo, pač zgolj iz razloga, da jim olajšam muke. V bistvu je zadnjih nekaj stavkov brezpredmetnih, zato se bom vrnil k bistvu. Leta so zame samo številka in se zaradi njih ne sekiram ravno preveč. Nekako mi dol visi, če moj videz ne sovpada z mojo starostjo in še najraje ob hvalisanju znancev zadanem v srčiko z izjavo ”jaz do tvoje starosti nisem dosegel nič”. Kar jih skozi njih oči naredi še vplivnejše, pri meni pa se stopnja njihove debilnosti še poveča. Ja, debil si, če se moraš hvaliti s svojimi dosežki, ki so, največkrat na stopnji ”kupil bmw”, ”bil v Zrčah” in ”se tetoviral”. Kdaj si pa nazadnje kaj prebral, tako, mimogrede?

Idealen čas za pogled v preteklost, kar ne počnem pogosto. In idealen čas za malo razgaljanja. Ker vem, da bralke to obožujete. Naj se moja zgodba začne pri sedemnajstih, čeprav sem začel hoditi ven dobre dve leti prej. Takrat nisem še poznal rodilnika, oziroma sva bila znanca, a se en z drugim nisva družila. Torej, dobri dve leti prej, a zaradi tehničnih okvar mojega spomina iz tistega obdobja nimam kaj napisati. Pri sedemnajstih sem začel pecati (takrat še nisem vedel) vaško radodajko, katera me je gladko zavrnila. Kako tudi ne, če je bilo to obdobje, ko so bila merila visoka. Več je denimo pomenilo, s kom se boš pokazal v javnosti, kot to, kako se dejansko z njim počutiš. Že takrat me je bolela kita za vse, ki so imeli avte, jaz pa star moped. Ob vsem tem je druge narava obdarila z gladko kožo na obrazu, meni pa dodelila še vse njihove mozolje. Če si me gledal od daleč v obraz, je bil občutek približno enak tistemu, ko gledaš pico s štirimi siri. Če si me pogledal od bližje, si videl, da je bila dvojna porcija sira. Kasnejši poskusi osvajanj deklet so sicer pripeljali do rezultatov, a kot se je izkazalo v največ primerih, zgolj zaradi avta. Že takrat sem zasovražil materializem. Seveda sem bil za vse razhode kriv jaz, kot je moški v babjih krogih pač vedno.

Potem se je začelo. Pil in kadil sem že prej, takrat pa začel intenzivneje. Vmes sem posegal še po marihuani, predvsem na takšne načine, da nisem doživljal vseh njenih čarov. Imel sem redno službo, avto, v sredini meseca denar in če se je takrat lahko reklo ”ima se, može se”, se je kak teden pred plačo to spremenilo v ”nema se, glumi se”. Bilo je obdobje, ko sem se iskal, pa se nikjer nisem našel. Popivanja čez vikend so me zadovoljevala, za razliko od pivskih bratcev, ki so za šanki viseli tudi med tednom. Čeprav sem še vedno mnenja, da takrat nisem imel pameti, sem jo vseeno premogel toliko, da sam tega nisem prakticiral. Zgodbice, ki so se takrat dogajale, bom raje obdržal zase in čeprav mi katera ni ravno v ponos, še vedno ponosno stojim na nogah in z dvignjeno glavo. Ker so se nekaterim dogajale še hujše, spet drugim pač ne, ker so ostajali doma. Do trenutka, ko bi se moral zresniti, vsaj v tistem obdobju ni prišlo.

Vedno sem trdil, da bom umrl v svojem sedemindvajsetem letu starosti. Kot rokerji. In prav rock je bil kriv za vse. Recimo. Kolikokrat sem odšel na kak koncert, se napil in se znašel na kakem sopotnikovem sedežu, nekje med trtami, s pobruhanimi fejk allstarkami ali kavbojsko jakno. Kolikokrat sem šele v ponedeljek ugotovil, da še vedno živim. Nisem delal samomora, vsaj da bi se tega zavedal. Dejansko pa je bilo obdobje, ko sem več kilometrov prevozil mrtvo nabasan, kot pa trezen. Nič mi ni bilo odveč in o morebitnih posledicah nisem razmišljal. Danes, danes sem vesel, da nisem sledil rokerjem. Da nisem sledil pivskim bratcem. Da sem nekega dne sam pri sebi zbral toliko poguma, da sem si rekel, da se tega sranja ne grem več.

Nekaj časa je bilo mirno. Odločitev, da se stabiliziram, odpovem alkoholu, začnem z nečim novim, z nečim, kar me bo osrečevalo, je bila na mestu. Redkeje sem zahajal ven, večere preživljal ob francoskih komedijah, raznih hobijih in predvsem zgodnejšemu odhajanju v posteljo. Ampak, zakaj bi bilo lahko in enostavno, če je lahko zajebano? Zaljubil sem se, jaz, budalo, v dominantno žensko. In ji sledil, misleč, da imam dovolj energije, da jo spreobrnem. Jaz, sposoben prilagajanja. A veš, da smo ljudje, ki si po tridesetem želimo nekakšne umiritve? Filmi ob sobotnih večerih z nekom, ki ti nekaj pomeni, nedeljski izleti in pohodi z dobrim kosilom in skupni zajtrki pred službo, recimo. In so ljudje, ki so jim pomembne dve stvari – kje se ga bodo napili med vikendom in če ima kdo kaj trave za prodat. Hvala lepa.

Bilo je čudno obdobje, o katerem nočem govoriti. Dogajalo se je marsikaj, tudi kar se ne bi smelo. Vseeno ne obžalujem nič. Od vedno sem bil mnenja, da moraš skozi nekatere preizkuse življenja preprosto iti, da spoznaš prednosti in slabosti le tega. Še najbolj sem bil razočaran, da sem zopet padel v alkohol. Ja, lahko bi rekli, da imam dovolj pameti, da se mi to ne bi zgodilo, a neka neznana sila me je preprosto vlekla in me naslednjega jutra prežvečenega izpljunila. Tako sem se tudi počutil. Zopet sem začel z marihuano, le da tokrat z namenom sprostitve. Imel sem naporno službo z neposlušnimi ljudmi, doživljal sem živčne izpade, stres je bil stalnica na mojem urniku, večkrat sem iskal nekaj, kar bi lahko vrgel v nekoga. In potem: ”bi se preselila skupaj?”

Jaz, naivnež, misleč, da bo vse okej, z željo po neki trdni zvezi, ki se bo nekega dne nadgradila s potomci, sem bil za. In zopet stres. Iskanje nove službe, odpoved, selitev, novi obrazi, novi kraji, drugačen stil, drugačne navade. Ja, bere se, kot da bi se selil v Malezijo, šel sem pa le trideset kilometrov stran. A vseeno. Ni mi žal. Začel sem se oddaljevati od nekdanjih pivskih bratcev, mama je umrla, zveza je razpadla, na hitro sem moral najti rešitev. Dovolj razlogov, da se zapijem, da se mi zmeša in končam v kateri od ustanov. Pa se mi ni. Še dobro.

Blog, ki sem ga pisal in ki ga redno berete, se je začel v pravo smer razvijati šele lani, ko bi se mi moral podreti svet. Pa se mi ni. Začel se mi je na novo graditi, z mojim trdim delom na sebi in s pomočjo ljudi, ki mi stojijo ob strani. Delam stvari, ki me veselijo. Veliko kolesarim, veliko berem, celo kuham. Marihuani sem pomahal v slovo, alkohol je zelo redko na sporedu in kadar je, ni na način, kakršnega sem poznal nekoč. Spoznal sem, da sem stvari, ki sem jih delal za druge, počel pravzaprav zase. Nenehno so se pojavljali znaki, katerih nisem znal prepoznati, zdaj pa jih razumem.

Ja, včasih sem bil pizda. Lažnivec, postopač, pijanec, živčnež, nasilnež, hinavec. Ni mi žal, čeprav sem kdaj pa kdaj naredil kakšno neumnost, zaradi katere bi mi moralo biti. In če sem prvo polnoletnost doživljal bolj v materialnem stilu (saj vemo, prvi avto, dobre cunje, ki te kao naredijo frajerja, marlboro, viski…), sem drugo doživel čisto nasprotno. Materializem je pri meni že nekaj časa pokopan in tudi tokrat sem praznoval tako – bolj kot darila, ki so mi nepraktična, mi pomeni to, da nekdo pride, da se imamo dobro, se veselimo, smejemo, nekaj prigriznemo, nazdravimo. Zaradi mene ni treba v trgovino in izbirati med dragimi majicami. In ko so me vprašali, kaj si želim za rojstni dan – kar si želim, se ne da kupiti. Je res, da bi mi prav prišle nove kolesarske rokavice, ki jih imajo v določeni trgovini trenutno v akciji, ampak… A ne, saj se razumemo? Čeprav je res, da praktične stvari, ki jih dejansko uporabljam in so dobljene v dar, služijo svojemu namenu, z mislijo na tistega, ki mi jih je podaril – in če sem lahko za nekaj besed malo poženščen – ko odslužijo svojemu namenu, je pri srcu rahlo tesnobno.

In če se do prve polnoletnosti nisem naučil veliko, razen kar je bilo treba v šoli, pa še tam sem več kot polovico preslišal, kar pa nisem, sem do danes pozabil, sem v drugo polnoletnost vstopil drugačen. Če bi mi pri osemnajstih nekdo rekel ”stari, ne veš, kako se lahko življenje spremeni”, bi prasnil v smeh in si mislil svoje. Danes sem veliko modrejši, veliko pametnejši, za sabo imam dovolj dobrih in slabih izkušenj, skozi katere sem izoblikoval svoje mišljenje, um, razum in na koncu tudi življenjski stil. Malo je stvari, ki me še lahko presenetijo, a kljub vsemu si vsako jutro rečem – ajde, vstani, ne veš kaj te čaka.

In grem naprej, ne glede na vse, z dvignjeno glavo in ponosno. Še naprej bom scal na tiste, ki me bodo sodili zgolj po videzu in ljudem, ki me bodo obrekovali, bom še vedno kazal hrbet. Prosim samo, brez polen pod nogami. V kolikor niso prava, me bo pozimi zeblo. Imam trdo kožo,moč, ki se je ne vidi, jekleno voljo in dobro srce, dokler ne zavoham izkoriščanja. Potem se spremenim.

In tako sem skromno praznoval. Prijatelja sem povabil na večerjo, družino na kosilo in pohod, prijateljico na narezek in kozarec vina. Drugače ne more biti. In prav je, da je tako.

Zdaj pa naprej.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Niti ni tako zelo pomembno, kaj bom v kratkem praznoval, temveč je od vsega skupaj najbolj zanimiva časovna usklajenost vseh dogodkov. Gre se za tri zanimive dogodivščine, ki so se dogodile v obdobju enega meseca, niti ne tako zelo važno, kdaj. Ajde, bile so štiri. Pa niso rdeča nit tega zapisa, vsekakor so se mi pa zazdele dovolj zanimive za uvod v tole razmišljanje. Konec koncev imajo skupni imenovalec, ki, kot je iz naslova razvidno, cilja na uro, pa dejansko ni tako.

Bilo je zajebano obdobje. Tako zelo zajebano, da bi se mi lahko, če bi bil dovolj šibek, porušil svet in če bi mi dali na izbiro, ali grem še enkrat skozi to, ali si raje izberem blažjo obliko mučenja, bi prekleto razmislil. Ampak, težave in problemi so zato, da se rešujejo in jaz sem jih rešil na način, kateri je meni najbolj ustrezal. In s tem je konec. S problemi, pač. Nekako jih nimam, iz dveh preprostih razlogov – ker jih ne delam in ker jih ne iščem. Je že res, včasih se v življenju ne znajdem najbolje, včasih zjutraj ne vidim razloga, da bi vstal in včasih tanko piskam proti koncu meseca. Kot je tudi res, da se včasih znajdem, ko se marsikdo drug ne bi, včasih zvečer ne vidim razloga, da bi šel spat (vse tiste ponočnjaške mantre v stilu ”noč je še mlada”) in včasih vem, da je nekje (in točno vem kje) kupček, za vsak slučaj, če pride do česa nepredvidenega. Pismo rosno, da mi ni hudega v tem življenju.

Včasih se je reklo, da je nekdo za luno. Da mu manjka kolešček. Da je sto let za leseno žlico ali za kačami. Odkar smo sužnji časa, se uporablja tudi izraz pet do poldne, kar ima pravzaprav isti pomen, kot zgoraj navedeni primerki predalčkanja oseb z drugačnim pogledom na svet. Niti ni nujno, da so zgoraj navedena poimenovanja slabšalna, saj ni nekih dokazov, da bi bil nekdo, ki je za leseno žlico, za kačami ali mu manjka pet do poldne kaj slabši od tistega, ki ga s tako besedno zvezo označi. Vse, kar je, je nezmožnost gledati na svet in dogajanje drugače in vsak, ki gleda drugače kot ti, je… no, vsakega je treba označiti, kot nekaj slabšega od sebe. In pri vsem tem je najbolj zanimivo, da nikogar ne označijo za vizionarja, misleca, razgledanega, zaradi samega prepričanja, da je prav samo tako, kot mislijo oni, vse ostalo je slabše.

Na določeni točki sem prišel do spoznanja, da manj kot se obremenjujem z drugimi, bolj cenim sebe. Glej, dol mi visi, kakšni koncerti so nekje, kaj vse so nam z zakoni prepovedali, koliko pik je nekdo dobil, ko so ga ustavili in koliko je nekdo odprl denarnico, da je lahko šel v Premanturo na dopust. Boli me le še za tiste, ki zaradi velikih in blazno premišljenih potez pomembnih ljudi ostanejo brez služb, na cestah, prepuščeni na milost in nemilost. In za svoje bližnje ter tiste, ki mi največ pomenijo. Če je možnost, pomagam, ker vem, da se da tudi z besedami. Ne vprašajte, kje sem se to naučil.

In če pomislim, kolikokrat so meni rekli, da mi manjka pet do poldne – ja, velikokrat. Samo zaradi tega, ker imam svoje cilje. Katere se trudim doseči. Ker razmišljam drugače, kot bi si marsikdo želel. Rekli so, da sem nor, ker se ne trudim. Oprosti, ampak lahko prideš namesto mene in se trudiš, da boš videl, kakšen je rezultat. Rekli so, da mi manjka pet do poldne, ker v določenem trenutku nisem spakiral in šel domov, ampak sem se odločil oditi v najem. Rekli so mi, da je nakup novega kolesa stran vržen denar, sploh če mi bo ležalo v kleti. Česa vse nisem slišal in s čim vse sem se obremenjeval, dokler si nekega dne nisem rekel – Grega, pa zakaj to sploh počneš? Tvoj lajf, tvoja pravila. Tvoja pravila, tvoje kršitve. Tvoje kršitve, tvoja šola za naprej. In potem sem zadihal s polnimi pljuči.

Od vseh zunajzemeljskih možnosti življenja ni vrag, da ne bi obstajal poseben oddelek pekla za osebe, ki ob debatah začenjajo stavke z ”jaz bi na tvojem mestu…”. Mora obstajati. Ker vsak, ki nič ne da nase, ti pove, kaj bi on na tvojem mestu. En bi na mojem mestu to, drugi bi na mojem mestu drugo, spet nekdo tretji bi na mojem mestu nekaj povsem drugačnega. Bi, bi, vse je samo bi. Nihče pa ni tako reagiral, ko se je znašel v podobni situaciji. Zakaj ne? Kje je bila takrat vsa tista pamet, ki jo sedaj trosijo naokoli, kot da bi bili prav oni tisti, ki imajo največ izkušenj. Ja, vse lepo in prav, če imaš izkušnje, cenim to, da si jih pripravljen deliti, a dovoli mi, da si jih tudi sam pridobim. Nočem nekoč na smrtni postelji rečt nekomu, ki bo ob meni – a veš, jaz pa nimam izkušenj, ker sem vedno delal tako, kot so mi drugi svetovali. Fak ne.

Še za večjo idiotizacijo poskrbijo tisti, ki so misleci. Kvazi misleci, se razume. Spoznamo jih po stavkih, ki se začenjajo z ”jaz mislim, da bi ti moral…” – ma čakaj, kaj imaš ti za misliti, kaj bi jaz moral? Imaš pri sebi vse pošlihtano? Vse tipi topi? Kdo sploh si, da mi lahko rečeš, da ti misliš, da bi jaz moral? Glej, zapri se v svojo dušo in razčisti najprej svoje probleme sam pri sebi in potem se ubadaj z drugimi. Ne z mojimi, z drugimi. Imej ti, oziroma imejte vsi tisti, ki znate soliti pamet drugim, svojo perfektnost, svojo prepričanost, da je vedno in povsod vse tako, kot si vi zaželite. Imejte svoj milni mehurček okoli sebe in pazite, da ne poči, ker boste padli na realna tla. Takrat, verjetno, ne boste drugim govorili, kaj in kako. Imejte vašo perfekcijo o idealnem svetu in imejte svojo sposobnost greniti življenja drugim. Jaz bom za zmeraj imel svojih pet do poldne.

Za boljše in predvsem sproščeno življenje mora poskrbeti vsak sam. Ne rečem, mogoče komu ustreza, da ima okrog sebe te zombije, ki mu narekujejo življenje. A ključ se mora nekega dne zavrteti in zakleniti vrata pred vsiljivci. Ker ni vredno. Dve osebi na tem svetu si nista enaki – vsak drugače misli, če pa misli enako kot drugi, ima vseeno neko lastnost, ki ga dela drugačnega. Zato pride do konflikta med tem, kaj svetuješ drugemu in kar pravzaprav delaš. Ja, ko se gre za druge, znamo biti pametni, ko gre za nas, pa malenkostno zmrznemo. Pet do poldne v vseh ljudeh, le da tega ne priznajo vsi.

Če sem že v uvodu omenjal dogodivščine, lahko grem do konca, ali vsaj do bližine le tega. Razhod, rojstni dan, nakup Škota, selitev. Vse v roku enega meseca, leto nazaj. Obup in pogum v enem stavku, poraz in zmaga v istem odstavku, iz nemoči do čiste duše v enem dnevu. Sredinec preteklosti, palec prihodnosti. Sam, s svojimi mislimi in svojimi dejanji, iz dneva v dan višje. Pa četudi spremenimo izrek iz pet v deset do poldne.