Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Tisti redni bralci že veste, da sem se odločil letošnji dopust preživeti na kolesu, večji del po domačem ozemlju, čeprav me bo pot peljala tudi čez mejo. Okvirni plan je v grobem izdelan, enajst dni kolesarjenja, različni kraji in pokrajine ter s tem tudi zanimivi ljudje.

V najslabšem primeru bom za vse sam, v najboljšem pa bom imel družbo. Družbo bralcev, somišljenikov, FB prijateljev in twitter sledilcev. Verjamem, da boste ta zapis delili in s tem omogočili vašemu mogoče ne najbolj ljubemu piscu, ampak kot boste ugotovili, predvsem dobremu človeku, uresničiti plan.

Ko sem včeraj napadal do sedaj najdaljšo prevoženo relacijo s kolesom, sem imel dovolj časa o razmišljanju, še malo sem dodelal idejo čez dan in… rekord je padel, rekorder na srečo ne in čas je za nov izziv. Da se boste lažje odločili, kje me boste pospremili, kje mi boste lahko svetovali o prenočiščih, kje se bomo dobili na kavi – evo vam okvirni plan.

Dan 1 – 25. 6.: Zgodaj zjutraj zavrtim proti Mostu na Soči, Kanalu in po kolesarski poti proti Novi Gorici ter čez mejo proti Trstu in slovenski Obali, kjer me čaka prenočišče in kjer se bom relaksiral še naslednji dan.

Dan 2 – 27. 6.: Iz Obale se bom pognal proti Postojni, Uncu in od tam v Kočevje, kjer imam namen prenočiti.

Dan 3 – 28.6.: Iz Kočevja se bom podal v Črnomelj in proti Metliki, kjer bi tudi prespal, če bo dana možnost.

Dan 4 – 29.6.: Nadaljeval bom proti Novemu Mestu, kjer me bo, vsaj predvidevam, čakal blogerski kolega in bo mogoče odvrtel pedala z mano do Kostanjevice na Krki ali do Brežic, kjer nameravam prenočiti.

Dan 5 – 30.6.: Iz Brežic me bo pot vodila v Šentjur in ker je ravno zadnji dan junija, bi se spodobilo v družbi spiti kak pir. Logično.

Dan 6 – 1.7.: Plan je iz Šentjurja čez Vojnik v Ravne na Koroškem, sploh ker tam nisem bil za časa življenja in dvomim, da bom po smrti. Zato bi rad Ravne videl na prvi julijski dan.

Dan 7 – 2.7.: Od tam nameravam čez mejo, čez Jezersko in do Kranja.

Dan 8 – 3.7.: Ker bo ravno nedelja, sem se odločil za najkrajšo turo, ravno tolko, da mi noge ne pozabijo, kako se vrti pedala. Kranj – Radovljica.

Dan 9 – 4.7.: Iz Radovljice moram priti v Kranjsko Goro, ni druge, ker me naslednji dan čaka…

Dan 10 – 5.7.: … vzpon na Vršič, dolgoletna želja. Slikanje na vrhu, logično, in spust v Bovec.

Dan 11 – 6.7.: Iz Bovca čez Kobarid, v Tolmin, Podbrdo in proti cilju te nore avanture, v udobje domačega kavča.

Ker je želja predvsem se imeti fajn, ne mislim tekmovati, dirkati in noreti ter ogrožati ostalih udeležencev v prometu. Predstavljam si tole kot ležerno kolesarjenje, ko greš kilometer stran v trgovino po krof in se vsake toliko ustaviš, ker nekoga srečaš. V tem stilu imam namen narediti krog, se ustaviti, slikati, spiti kavo, se družiti…

Razen obale, nimam nikjer zrihtanega prenočišča, želim pa priti skozi z minimalnimi stroški. To ne pomeni, da ne bom dal za kavo, če se dobimo. Mi bo pa prijazna gospa (lahko tudi gospodična), ki bo rade volje oprala tudi kak kos perila, polepšala in predvsem olajšala pot. V nahrbtnik namreč ne gre ravno veliko.

Seveda bo vsak, ki bo kakorkoli pomagal, omenjen v zapisih, ki bodo sledili po dopustu. Verjamem, da mi bo uspelo in prepričan sem, da se nekje srečamo, kakšno rečemo in odvrtimo kak del moje poti skupaj.

Ker pa bo blog dva tedna prazen in ker vem, da boste v skrbeh, bom poskrbel za redno javljanje na socialnih omrežjih, pod hashom #filec16.

Se vidimo kje?

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Cena slave v naši mali še nikoli ni bila tako nizka. Dovolj je, da greš v butasti resničnostni šov, kjer sploh ni potrebe, da zmagaš, pač pa je pomembnejše, da si toliko drugačen, da pritegneš pozornost in jo znaš po izpadu prodajati. Big Brother je končan, rumeni mediji pa še vedno pišejo o stanovalcih in jih domala kujejo v zvezde, kot da so nekakšna nadbožanstva, dejansko se pa gre za ljudi, ki jim je v življenju dolgcajt in so za sveto prepričani, da bodo na krilih desetminutne slave nekega butastega resničnostnega šova živeli celo življenje. Na srečo se v enem letu na te človečke pozabi in tako ostane govora le o redkih, ki so v teh šovih sodelovali. Nikjer recimo ni zaslediti ničesar o frajerskem Koprčanu, ki je pred leti na veliko razkladal, da bo nekaj storil s svojim Jaguarjem, če bo predčasno zapustil šov, vmes je mislil, da je največji car, ker je na eks spil steklenico vina in po tistem, ko je prisolil klofuto sostanovalki, izginil kot kafra v roku dveh dni. Nikjer ni prebrati ničesar o modelu, ki je nenehno govoril ”o moj bog” ali še o katerem drugem samovšečnem udeležencu resničnostnega šova. Ostajajo izjeme, kot je Jakšičeva, ki vodi oddajo na televiziji, katero redno spremlja sedem upokojencev in prodaja parfume, ki naj bi bili oh in sploh, čeprav so ceneni ponaredki, kot bi lahko domnevali. Kakorkoli.

In ko misliš, da je vsega hudega konec, vidiš reklamo za naslednji resničnostni šov. Ampak to ni najhujše.

V bistvu cel dan delaš kot budalo in ko si zvečer zaželiš na pivo – si še najbolj mirnih živcev, če jo spiješ doma. Trenutno namreč skoraj ni bara, kjer ne bi predvajali neposrednega prenosa nogometnih tekem. Oprosti, nimam nič proti športu in tudi ne proti nogometu. Priznam, da je to zame beden šport, ker tudi je in če boš rekel, da nisem pravi moški, ker ne maram nogometa, ti bom dal prav. In te povabil na večurno debato, kjer ti bom razložil, da nogomet ni vse.

Naravnost smešno mi je, ko tako zelo vneti navijači pridejo v bar, oblečeni v majico kluba, iz torbice na boku potegnejo mobitel in ga odložijo na mizo, ne ker bi pričakovali nujen klic, pač pa preprosto nek se vidi razkoš, naročijo rundo s somišljeniki in potem komentirajo in kritizirajo vsako potezo tistega, ki ima žogo. Ker vedo več od sodnika in ker na 32 inčnem zaslonu vidijo več, kot nekdo, ki je z nogometaši na travi, ga za vsako storjeno potezo pošiljajo v spolni organ očeta in v mamina rodila. Ob porazu razbijejo nekaj flaš, se sprejo z lastnikom in odidejo žalostni domov, jokat, ker so izgubili sedem evrov na športnih stavah in devetnajst za alkohol, njihov priljubljeni klub pa je s porazom preprečil nadaljnje pijančevanje. Ja, to je življenje. Spremljati vsa nogometna prvenstva, od evropskega in svetovnega pokala, do bundeslige, poznati vse igralce, vse prekrške in zgodovino zmag od leta 85 naprej.

Se bom spotaknil še ob nekaj. Kritike prejšnjega vikenda, zaradi maratona Franja. En mesec prej se je vedelo, kje in kdaj bodo zaprte ceste, pa je narod še vedno bentil. Tisti, ki svoje lene riti ne premaknejo dlje od kavča in oči dlje od računalnika, so znali marsikaj napisat po socialnih omrežjih. Zaprta cesta v Ljubljani. Joj. Nakupiti zaloge hrane, ker dva dni ne bomo mogli v BTC. Apokalipsa, konec sveta. V resnici je tako, da bodo ljudje bentili, če bodo eno izmed ulic v metropoli zaprli, ne glede na razlog. Naj bo to kolesarska dirka, naj bo dobrodelni tek, naj bo obnova cestišča, ljudje se bodo pritoževali. Naj bo parada ponosa, naj bo shod za legalizacijo marihuane ali naj bo množični protest proti vladi – vedno se bodo pritoževali. Tudi če bi na tej isti ulici potekala Evrovizija. Edini primer, da se ne bi pritoževali, bi bila nogometna tekma, na katero bi imeli prost vstop, po koncu pa še pokušino različnih vrst hamburgerjev, pic, vročih hrenovk ter izdelkov domačih pivovarjev in vinarjev ter seveda sejem, na katerem bi menjavali sličice nogometašev za v album. Slediti bi moral koncert kakega Lovšina ali Predina in na koncu bi morali varnostniki odnesti nekaj razgrajačev. Šele potem bi rekli, da se v Ljubljani končno nekaj dogaja. Samo zato, ker bi bilo po njihovem okusu. Ker vse ostalo je treba skurcati, skritizirati in se pritoževati. Da bi pa katera od teh lenih riti poskusila organizirati nekaj, ne, to pa ne. Dlje od SMSa ”ob sedmih zvečer pri Rudiju” pač ne gre.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Nedavno nazaj sem razmišljal o svojih projektih. Ne samo blogerskih, tudi tistih, ki jih živim kot realna osebnost. Ne, niso mi vedno vsi uspeli, vsaj v prvem poskusu ne. Nekateri šele v drugem, tretjem, ali celo četrtem. Ampak sem v večini primerov ob vsakem padcu zbral dovolj moči, da sem se pobral in nadaljeval. Tako vsaj nisem ostal na ravni zakrknjenega tridesetletnika, ki brez službe za vsako stvar krivi druge ali pa še najlažje, našo državo. Ampak, veš kaj? Jebeš državo, jebeš vse tiste, ki bi morali nekaj narediti zate, čeprav ni nikjer napisano, da bi morali in je vse le domneva tvoje nesposobne miselnosti. Kdo pa si, da nisi še ugotovil sam, da te nihče ne bo ujčkal do abrahama? In ker sem postavljen na svoje noge, realist, kateremu glava večkrat zaide v oblake, ker vem, da se v današnjem svetu lahko zanesem na dve, mogoče tri osebe, si večkrat rečem ”fuck me, I’m good”.

Zato, ker dejansko gledam folk moje starosti, ki se zna pritoževati čez praktično vse. Falirani večni študentje ali še več, diplomirani topato, jokajoč, da ne morejo dobiti službe, ker imajo sami pač preveč visoko postavljene cilje, so se mi nekoč smejali, ko sem rekel, da imam šole dovolj in grem v službo. Danes, petnajst let kasneje imajo oni doktorat, diplomo, magisterij, karkoli in živijo od socialne, otepajoč se dela za minimalca, jaz pa imam petnajst let delovne dobe. In zopet si rečem tisto, kar ste prebrali že v naslovu.

Če grem naprej, gledam in berem raznorazne svinjarije o črncih, istospolnih, drugače mislečih. Kdo jih sploh ima  pravico obsojat? Si ti res tako zelo popoln, da veš vse o njih? In komaj polnoletne pičke pred fensi šmensi jebeno dobrimi barčki ob mestnih promenadah, kdo ste, da sodite druga dekleta po hlačah, čevljih, torbicah? So vaše res tako zelo perfektne, da okičene z njimi ne izgledate candrasto? Si tudi ve, polne samozavesti in misleč, da vam nihče nič ne more, da ste glavne frajerke v mestu, čeprav ste v očeh drugih navadno blokovsko govedo, rečete ”fuck me, I’m good”? Motite se. Pogledal vas bo lokalni šminker v belih supergah, kilo gela na glavi in pedertaško na boku, vsak normalen moški pa se vas ne bi dotaknil niti z mehkim.

Sam nikoli nisem obsojal. Ne motijo me druge barve kože, ne motijo me spolne usmerjenosti, niti najmanj. Ljudi nisem nikoli delil na hipsterje, delavce, višji sloj, sploh če se niso držali, kot da držijo boga za jajca. Nikoli nisem gledal drugače na reperje, metalce, pankerje in niti ne na pristaše narodnozabavnih viž. Nisem obsojal skinov, nisem obsojal patriotskih samooklicanih umetnikov, niti Slovencev, ki obožujejo razne Cece, Karleuše, Afrike in ostale zvezde granda. Sicer ne razumem evforije nad balkansko glasbo, sploh to, ki se sedaj predvaja, ampak poslušalcev nisem obsojal nikoli. Ajde, če se me napade, znam vrniti. Ampak, zaradi tega lahko rečem fak mi, ajm gud.

Vem, da ne dajem od sebe vsega, kar bi lahko. Res je. Če bi bil pohlepen, bi pisal o politiki. Prekurcal bi vse, imel bi sovražnike in imel somišljenike. Moj blog bi bil zelo bran, kot bi bil zelo bran, če bi ga pisal v angleščini. Preprostemu kmečkemu človeku, kot sem sam, se zdi za malo z angleščino izdajati slovenski jezik, pa čeprav naslov kaže drugače. Če sem natančnejši, angleščina ni bila nikoli mi ljub šolski predmet. In če se povsem slučajno znajdem na angleško govorečem ozemlju, znal bom preživeti. Sicer mi pa jurja bralcev dnevno trenutno zadošča, skromnežu, kot pač sem. In tudi zaradi tega si lahko rečem besede iz naslova.

Letos si dopust planiram sam. Ne boš verjel, kakšna milina je to. Nobenih pritožb, nobenega pretiranega pakiranja, nobenega utrujanja, prilagajanja in nobenih vprašanj v stilu ”zakaj bi moralo biti po tvoje”. Le jaz, narava in moje lastne misli. In ko sem pred dnevi povedal, kaj bi potreboval, se je javilo zelo malo ljudi, ki so pripravljeni kakorkoli pomagati. Verjamem, da se bo kak še našel, v to sem prepričan, a povem vam nekaj – kolikor višje se človek ceni, bolj je na tleh. Verjemite mi, na to mi kažejo izkušnje, ki jih imam iz preteklosti in o katerih se bom razpisal proti koncu poletja, ali pa tudi ne. In veš kaj? Če se bo na poti našel kdo, ki bo z mano odvrtel nekaj kilometrov, bom vesel njegove (ali njene) družbe. Če bo nekdo ponudil prenočišče, sproščen klepet ob dobrem kosilu ali masažo od kolesarjenja utrujenih nog, mu (ji) bom v vsaj enem blogerskem zapisu namenil pozornost.

Če pa tega ne bo, se ne bom prav nič sekiral. Bom pa sam. Skozi nešteto stvari sem šel sam in ne bo me pobralo, če bom šel tudi skozi to. Zakaj? Preprosto zato. Ker ”fuck me, I’m good”.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Če sem imel zadnjih nekaj let dopust rezerviran že v začetku aprila, je letos malenkostno drugače. Letos le vem, da grem, ne vem pa še, kam.

Zaradi na novo odkrite sicer že stare ljubezni, sem sprejel odločitev, da pustim avto doma in grem s kolesom. Neke pretirane želje po ležanju na plaži ravno ni in cilj je predvsem uživati v lepotah naše male podalpske, morebiti tudi v kotičkih, ki jih še ne poznam. Časa imam ducat dni in v tem času je namen prekolesariti približno petsto kilometrov, kar ne pomeni, da se bom sekiral, če bo kakšen več ali manj.

Zaenkrat vem samo dve stvari – da se na pot podam 25. Junija zgodaj zjutraj čez Most na Soči, Novo Gorico in čez Italijo v slovensko Istro, kjer bom dva ali tri dni odkrival lepote s pogledom na morje, ter da bom par dni pred koncem iz Kranjske Gore štartal na že predolgo časa pričakovani Vršič. To je vse, kar vem.

Ajde, lažem. Vem tudi to, da se bom v živo javljal na Twitterju pod hashom #filec16 in se bil pripravljen s kakim sledilcem tudi spoznati, spiti kavo, pivo ali ga sprejeti v družbo za skupno kolesarjenje.

Vse skupaj pa mi ostaja še bolj neznanka in čeprav sem človek, ki ne planira, bi vseeno rad neko sigurnost, kar pomeni, da ne bi rad po celem dnevu vrtenja pedal še tri ure iskal prenočišče. Zato sem prišel na naravnost zanimivo idejo, zaradi nekega prepričanja, da smo ljudje dobri, da se obrnem na vas, cenjeno bralstvo, socialno prijateljstvo in sledilstvo. Ne bom se branil niti sponzorjev.

Za pot bom potreboval nekaj stvari in večino od teh najdete v točkah spodaj.

  • Prenočišča. Od teh bo odvisna moja pot, želim pa si videti čimveč. Ne zahtevam veliko, le prostor, kjer lahko ležim in dva deci vode, da se zjutraj lahko umijem. Vsak, ki bo ponudil zajtrk, bo deležen velike hvaležnosti.
  • Družbo. Sprejet bo vsak rekreativni kolesar, ki bo pripravljen z mano odpeljati kak kilometer poti, prav tako bo sprejet vsakdo, ki bo predlagal srečanje na pijači, katero bom lahko plačal tudi sam, le da ne bo ravno v centru mesta – teh namreč ne maram ravno.
  • Človeka, ki si bo vzel čas. Sploh, če pozna kolesarske poti, saj je namen izogibati se magistralkam, predvsem tistim bolj prometnim. Da mi bo izdelal natančnejšo karto poti, ki jo bom vedel potem, ko bom prejel možnosti prenočišč.
  • Ne bom se branil niti pomoči, ki bi mi sledila z avtom ter prevažala težki nahrbtnik, saj bom v njem imel vse – od brisač, cunj, dokumentov in še kaj drugega.
  • In povsem za konec, ne bom se branil niti sponzorjev, ki bi morebiti darovali kak kolesarski dres, kak del opreme, prehrambene nadomestke, energijske pijače in energetske ploščice, prenočišča, kosila ali karkoli drugega, kar mi bi prišlo prav na poti.

Seveda se bo o vsem skupaj pisal tudi blog, ki bo objavljen ob povratku in v katerem bo vse narejeno tako, da bo prav za vse.

Škot se veseli, jaz pa tudi. Bodite del mojega veselja tudi vi.

Lep pozdrav.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Po dolgem času ena nedelja brez obveznosti in vremensko primerna športnim dejavnostim. Zakaj neki ne bi sedel na Škota in ga popeljal malo, ne vem, nekam dlje, recimo? Ja, res, zakaj ne.

Bodimo realni. V petek sem bil zunaj in malenkostno praznoval, a sem zgolj iz potrebe, da se vrnem v svoje 60 kilometrov oddaljeno bivališče, odšel že, ko so drugi šele prihajali. Tako pač je, ni vedno vse na dosegu roke, naslednji dan služba in ohraniti je treba neko resnost. Zato sem v popoldanskih urah, kljub temu, da se mi ni dalo, pognal kolo v prvi lažji klanec, z namenom osvojiti alpsko perlo, katera se mi iz takšnih ali drugačnih razlogov izmika že dober mesec. Tudi tokrat mi ni uspelo – grmenje sem slišal že na daleč in se preventivno obrnil, kar ne pomeni, da sem suh prišel domov. Kakorkoli. Zvečer je sodelavec povabil na pir, ampak kdo gre samo na enega? Da bi šel samo na eno pivo, se mi ne splača niti trenirke oblečt in kroksov obut. In sva se občasno zazrla v nebo in bila eden pametnejši od drugega, da bo jutri deževalo cel dan. No…

…pa ni. Razloga, da bi zgodaj vstal, ni bilo. Čeprav, če bi, bi se odpravil nekam dlje. Ampak pravijo modri ljudje, da mora biti človek z malim zadovoljen, zatorej sem potegnil do cca enajstih zjutraj, na izi pofruštkal in se čisto ležerno oblekel kolesarskemu popotovanju primerno. Prvih trideset kilometrov se nisem kaj preveč upehal, obenem sem vmes dobil par, s katerim sicer nismo spregovorili, smo si pa kake tri kilometre izmenjaje delali zavetrje. Ajde, ko sem bil na repu in mi je res krasno vleklo, je tip verjetno pomislil, da se naslajam nad nogami in zadnjico njegove partnerice in posledično izbral prvo pot v levo. Pa ravno toliko smo se spoprijateljili, da smo si pomahali v pozdrav. Jebat ga, nadaljeval sem sam, proti prvi destinaciji, kjer bom spil kavo, pokadil zvitek ali dva tobaka in se nato sproščeno podal proti drugi destinaciji. Evo ga, Most na Soči.

Kava ne bi škodila niti zaspanim natakaricam, kljub ne ravno zgodnji uri...

Kava ne bi škodila niti zaspanim natakaricam, kljub ne ravno zgodnji uri…

Kolegica mi je v smsu zapisala, da me bo zalilo. Ja pa ja de. Nekaj kilometrov naprej, ravno ko se je začel rahel vzpon, začutim prvo dežno kapljo. ”Dež bo”, rečem naključnemu sprehajalcu. ”Ne boj se dežja, ljudi se boj”, mi odvrne nazaj. Saj, v bistvu ima prav. In se je uscalo. Nekaj časa sem iskal smisel človeštva pod krošnjami dreves, nato pa si rekel, da več kot moker pač itak ne bom in sem zavrtel pedala skozi dežne kaplje. Na srečo je hitro minilo in po desetih minutah je posijalo sonce, sam pa sem prikolovratil na neko točko, ki jo imajo kolesarji najraje – ravnino. ”Kneža, kar naravnost”, vrteč pedala vprašam neko gospo, ki je stala pred hišo, tik ob cesti. ”Ne vem, najbrž”, je odvrnila. Prekleti vikendaši. Moje domneve so se izkazale za pravilne in kaj kmalu sem kolesaril skozi Podmelec direkt proti Kneži. Sonce me je prijetno grelo in sušilo majico, mislil sem, da lepše skoraj ne bi moglo biti, dokler nisem prišel do vzpona proti Grahovemu. Tam me je dohitel (in tudi prehitel) bradati kolesar, ki je celo pozdravil in nekaj časa sem iskal zavetrje pri njemu, a imel je enostavno prevelik tempo zame, amaterja. Pa sem zopet nadaljeval sam.

Sanjalo se mi ni ravno točno, kje približno sem, priznam pa, da je srce rahlo poskočilo, ko sem zagledal tablo za Bukovo, malenkost močneje pa, ko sem videl, da se cesta ne vzpenja, ampak spušča. Do železniške proge. Spuščene zapornice sem izkoristil za kratek počitek in za en škljoc Škota, konec koncev si zasluži.

Scott

In potem osem kilometrov vzpona. Naporno kot sam hudič, a če se hočem pripraviti na letošnji dopust, ne gre drugače. Jamranje mi ne bo koristilo, zatorej urno naprej. Prav tam, kjer so leta 1947 in še leto kasneje tekali Sova, Stane in Tildica za potrebe filma Na svoji zemlji, so se danes pasli konji, ki se name, osamelega jezdeca, niso kaj preveč ozirali. Nekaj nebesnega hrupa je nakazovalo na ponovno nevihto, jaz pa bi v tistem trenutku plačal pet evrov za eno samo frutabelo. A tako je, ko se odpraviš brez cilja na pot. GPS je pokazal, da bo kmalu vrh in tam je čakala tabla z zemljevidom možnosti nadaljevanja. Ena izmed opcij, da grem mimo Bevka po kolovozih proti domu, je ostala v planu za nekoč naslednjič. Oprostita, Zakojca in France, ampak ta tabla, na kateri piše Cerkno 15, je vseeno bolj mikavna, obenem je pa tudi ura že pozna.

In sem jo mahnil čez okoliške vasi naravnost proti domu. Ker pa ne morem brez malo adrenalina, sem ubral bližnjico skozi gozd, ravno toliko, da amortizerji ne zaspijo. Lačen, kot sem bil, sem iskal opcijo dobre prehrane, ki sem jo našel pri lokalnem šiptar peku – dva kosa pice za evro.

In na koncu, sem razmišljal sam pri sebi – glede na to, da je bilo nebo črno, ko sem se odpravljal, bi komot odšel na kavo v bližnji lokal, se vrnil nazaj domov, skuhal juho iz vrečke in ostanek dneva preležal na kavču. Tako sem pa naredil švoh 70 kilometrov, bil enkrat moker, videl prečudovite kraje, imel super razglede in se ob povratku počutil prijetno utrujenega.

In za ta namen sem odprl novo kategorijo, v kateri boste lahko spremljali moje kolesarske poti.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Zadnjo soboto tega meseca je budilka zvonila ob nehumani tretji uri sredi noči, samo iz enega preprostega razloga – da me opomni, da tiste, ki bo zvonila ob tudi nehumani četrti uri, ne bom preslišal. Bil je namreč poseben dan. Dan že sedmega DrMagnum maratona, ko se dobimo blogerji, ki smo tudi ljubitelji kolesarjenja in jo mahnemo na ekspedicijo iz metropole proti Izoli.

In kot vsako leto, je bilo tudi letos tako, da kljub pozivom, da se nam še kdo pridruži, smo ob sedmih čakali na morebitne zaspance. Katerih ni bilo. Izgovorov smo že vajeni, je pa bila pred samim štartom ponujena kava. Za to ni bilo izgovora. Pa čeprav sem željo po kavi in piškotih izrazil že pred pol leta, pa še to v šali – ne, treba je bilo zapreti gobec gobčnemu Filcu, za to gre zahvala Simonu. On je edini imel jajca prinesti na štart črno tekočino, pa lahko prosiš na socialnih omrežjih, a dobiš – izgovore. Kakorkoli.

Škot je pripravljen na 121 km avanturo.

Škot je pripravljen na 121 km avanturo.

Peterica je drobiž čez sedmo zavrtela pedala proti Vrhniki, kjer nas je čakal tokrat še toliko bolj nasmejani Don Marko. Kako pak ne, saj je celo pot potoval z avtobusom, polnim DM tekačic. Kot redni izbiralec himne maratona, je letos storil dve napaki, obenem pa preslišal vse moje namige, da vsaj ene ne ponovi. No, to, da letošnje himne ”Uhvati ritam” med vožnjo ni predvajal iz 0,3 vatnega zvočnika njegovega telefona na tipke, ni bila ravno napaka. Saj, mogoče jo je, jaz sem vozil bolj zadaj in tudi če bi jo, je ne bi slišal. Marko, šalo na stran, nedopustna napaka je bila to, da ti nisi uhvatil ritma. Ti si ga kot prvovozeči držal, hvatili smo ga pa vsi za tabo.

Letošnje stike z javnostjo je prevzel Simon, ki je preko socialnih omrežij obveščal, kje se nahajamo in kam gremo. Celo jaz sem se vsake toliko zbudil iz polsna, katerega sem si privoščil med konstantnim vrtenjem pedalov in polajkal njegove objave.  Še več, kdor je hotel, je delčke naše poti spremljal v živo preko Zukerbergovega kanala. Zato nas je na prvem resnejšem počitku, na katerem nikakor nismo bili resni, v Postojni, pričakala nepregledna množica oboževalcev. Na srečo smo še pravočasno ugotovili, da so to navadni obiskovalci bara in naključni sprehajalci in ni nam bilo treba dajati avtogramov, kot nekaj let nazaj. Kakšno olajšanje.

Osmica - v trajnostni lasti.

Osmica – v trajnostni lasti.

Le nekaj kilometrov ravnine in krajši vzpon kasneje sem v Matejevem zavetrju na ravnini svojega Škota pognal do 54 kilometrov na uro. Ja, smej se, Škotu leži makadam in odročne stezice. Sicer veselje ni trajalo dolgo, kaj kmalu je tam stala tabla za naselje in je bilo treba zmanjšati. Bilo mi je pa v čast in veselje, da letos nisem bil edini z gorskim kolesom na tej pozitivne energije polni ekspediciji. Za letošnjo pot si ga je za petnajst evrov kupil tudi Marko. Preventivno, če mu ga ukradejo. Če bi vedel, da mu ga ne bodo, bi dal dvajset.

Pustimo ob strani razne nezanimivosti, kot je recimo ta, da smo v Kopru v treh minutah zamenjali tri bare ali da so nam natakarice odsvetovale pol litra limonade ali da smo srečali natančno dva motorista, ki se po vožnji sodeč nista imela preveč rada. Bistveno je bilo to, da smo letos prvič imeli s seboj uradno fotografinjo. Marjana je, skrita bolje kot policijski radar, streljala na nas s fotoaparatom in nas ujela v mnogih situacijah, ki so, ali pa tudi ne, primerne za objavo. Sam se letos poslužujem svojih avtorskih fotografij iz preprostega razloga – niste hoteli z nami, zato se tudi naslajali ne boste.

Torej, bolj kot smo se bližali koncu, bolj je napetost naraščala. Tik pred Izolo so nas namreč na kolesih pričakale tri mladenke. Opremljena vsaka s svojo številko, vsaka pripravljena na dolgo pot in vse enako navdušene, ko so pripeljale na cilj. Šlo se je za potomke tistih, ki so prevozili celoten maraton in so svoj hobi prelili tudi na svoje najmlajše, kar je prav – nekdo bo namreč moral nadaljevati to tradicijo.

Kolesarsko druženje je minilo hitro, mnogo prehitro. Ataše Dušan je na koncu podaril vsakemu svojo plaketo za uspešno prevoženo pot. Moja že stoji na posebnem mestu.

Priznanje ne le za udeležbo, temveč tudi za iskreno prijateljstvo, trud in še marsikaj drugega.

Priznanje ne le za udeležbo, temveč tudi za iskreno prijateljstvo, trud in še marsikaj drugega.

Zahvaljujem se vsem za družbo, za prevoz, za pijačo, za kosilo, za pozitivne misli, za razlago horoskopskih znamenj, za fantastično počutje, za šraufciger, za kavo in še za marsikaj.

V upanju, da se naslednje leto zopet snidemo vsaj v isti postavi, če ne okrepljeni, sedaj zaključujem svoje utrinke iz maratona.

O tem, da tudi letos tradicionalno nisem prišel domov pred nedeljsko nočjo, pa nekoč drugič.