Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Naj bo to trikotniško število, palindromno in Smithovo število, meni okrogle obletnice pač smrdijo. Čeprav se imam za povprečneža, ti pa naj bi po neki sicer meni butasti navadi praznovali vsakič, ko se določena številka spremeni, sam nisem za tiste fore, ko je treba praznovati vsako okroglo številko. V kolikor bo sreča (in še kaj drugega) na moji strani in bom dočakal naslednjo okroglo obletnico mojega rojstva, dio bwh, de ne vidim razloga praznovati je drugače kot katerokoli prej in katerokoli kasneje.

Slovenci imamo namreč to čudno navado, da ob okroglih obletnicah pred hišo postavimo nekakšen mlaj, iz slame in starih cunj oblikujemo nekakšno lutko in jo našemimo v nekaj, kar naj bi slavljencu veliko pomenilo, nekam višje na mlaj pa pribijemo prometni znak, na katerem so izpisana slavljenčeva leta. Uf. Je res že vse ljudstvo tako zmaterializirano, da nekdo misli, da se bodo naključni mimoidoči ustavljali in prinašali darove, ali, pravzaprav, zakaj bi naključnega mimoidočega sploh brigalo, koliko let je praznoval nekdo iz okolice? Da ne govorimo o še večjem debilizmu, kjer ob cesto postavijo pano s sliko nič hudega slutečega slavljenca z bolj kot ne neduhovitim posvetilom. Oh, prosim, no. Da bi meni kdo pripravil kaj takšnega, bi ga resno povprašal po zdravju.

Ampak danes je drugače. Tale zapis, ki ga trenutno berete, nosi zapovrstno številko iz naslova. Kljub temu, da naj bi bilo število 666 povezano s hudičem, zverjo ali satanom, v tem zapisu ne boste našli nič hudičevega, zverinskega ali satanističnega. No, malenkost le. Grki in Hebrejci so nam s tem številom vsaj malo vzburili domišljijo, ljubiteljem teorije zarot pa sta okoli te številke olja na ogenj prilila še francoski matematik Pascal in še en model po priimku Blanc. Ne bom nadaljeval o njima, kogar zanima, naj pogugla.

Vseeno. 666 v numerologiji bolj kot povezanost s satanizmom pomeni potovanje. Geografsko in duševno. In ravno o geografskem popotovanju naslednjega leta bi lahko spregovoril v temle zapisu, pa ne bom. Bi se pa izvrstno ujemalo, kar pomeni, da nalašč ne bom povezoval, ker je samo življenje pač takšno. Če prehitro izdam, potem ni presenečenje, mar ne? Kakorkoli, število samo obljublja tudi številna srečanja in raznorazne izkušnje. Bodimo realni, osemnajstica trka na vrata in ja, veselim se vseh, ki jih bom v prihajajočem letu srečal. Kot sem se veselil vseh tistih, ki sem jih spoznal v anno domini 2017, a več o teh v enem od prihodnjih zapisov. Po mnenju nekaterih pa gre tudi za Venerino ustvarjalno število ljudi, ki hrepenijo po ljubezenski harmoniji, imajo radi lepoto in estetiko v vseh oblikah. Torej… amm, čak mau. Pa to sem jaz. Hrepenim po harmoniji, ne zgolj ljubezenski, rad imam… pa ni hudič, da sem to jaz. Očitno že. Na sms občasno dobim horoskop in ne se smejat – dobim ga samo zato, ker se od te jebe ne znam odjaviti. In v smsu, katerega sem dobil dan ali dva nazaj, piše da me bo preobrat tako presenetil, da bom težko sledil dogajanju. Naj ne poskušam za vsako ceno uveljaviti svoje volje, nikjer pa ni nasveta, kolikšno ceno naj postavim. Čeprav horoskope gledam kot nekaj motivacijskega za ljudi, da jih vsaj malo premakne in poštekal sem tudi že sistem (daj za ribe ta teden nekaj negativnega, potem pa pet tednov pozitivno, naslednji teden pa za device enako), v njih ne verjamem. Me pa privlačijo številke, toliko bolj, če so na mojem računu. In zato danes o tem.

Obljubil sem nekaj hudičevega. Kar pomeni, da bom kar o sebi. Če pogledam, kako hudičevo bitje sem bil včasih, se rahlo sramujem. Na dobri poti k temu, da postanem živčna razvalina sem se velikokrat besedno znašal nad … no ja, ni mi v ponos, napačnimi. Potem sem nekega dne rekel fak of vsemu skupaj, zavrtel nekaj dobre muzike in se s pomočjo tehaceja in alkohola zrelaksiral. Pozabil na preteklost, poiskal stvari, ki me bi lahko (in me še) vlekle naprej in spremenil okolje. Bilo je naporno, bilo je hudo, bilo je zajebano, ampak bilo je tudi lepo. In je lepo še sedaj in delam na tem, da bo lepo tudi v prihodnje. Ne da bi se takrat zavedal, sem ubil hudiča v sebi. Tistega, ki me ni obsedel, ampak tistega, ki je bil kar jaz. Od vsega tega je ostal le mali, nagajivi vražiček. Tisti, ki rad ponagaja, spusti kako duhovito pripombo, nikoli pa ne misli nič slabega. Tisti, ki se trudi biti neobremenjen, ker obremenjenost povzroča razkol med ljudmi. Tisti, ki svojo ljubezen rad pokaže. Tisti, ki se včasih spusti na nivo drugih ljudi samo zato, da vidi, kako je biti prazen. Ja, vse to sem jaz.

In zdaj… komentarji bi morali potekati nekako takole: ”Dragi Pero, iskrene čestitke za 666 (vstavi po želji) zapisov in še na mnogo (zopet vstavi po želji) zapisov v prihodnje”. Sam pa se številkam posvetim nekje med začetnicama 7 in 8.

 

 

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tale zapis ni bil načrtovan, a po nekajkratnem branju sem prišel do spoznanja, da je idealen za ozaveščanje in osveščanje. Po tem, ko je zapis ”Minuta dve za grammar nacije” požel skorajda rekordno branost izmed vseh mojih zapisov in sem v želji razumeti influenserje kontaktiral nekaj le teh, je bila objava tega zapisa nujna.

Prosil sem za vpogled v običajen dan influenserja in izmed vseh kontaktiranih se je odzvalo le eno dekle. Sicer sem bolj pričakoval odziv kakega moškega predstavnika zaradi prepričanja, da imajo pestrejše dogajanje, a me tudi tale zapis ni razočaral. No…

Zdravo Peter.

Neizmerno sem vesela da si se izmet vseh influencarjev odločil pisati prav meni. Ker sem pogledala tvoj blog in prebrala nekaj tvojih zapisev in videla seznam blogarjev na katerem se nisem najdla, sem dobila vtis da se na blogarsko sceno spoznaš in bi lahko pisav komu drugemu. Ampak ti z veseljam napišem kako izgleda moj dan čeprav se sama nimam za influencarko ampak, če drugi rečejo da sem potem verjetno sem. Naj še na začetku napišem da sem bol nova in se na vse še ne spoznam, rada pa pišem in poseben povdarek dam na kvaliteto napisanega ker vem da moje bravke to začutijo. No takole je biv videti moj dan v prejšnem tednu.

Zjutraj sem vstala, popila kavo in ko sem pogledala čes okno sem videla, da je zunaj snek. H sreči mi je moš zjutri očistiv avto predenj je šel v službo. Ob devetih sem se otpravila v Portoroš kjer sem imela slikanje s kolegico fotografinjo. Na poti sem pričakovala zastoje ampak jih ni bilo. Enkrat sem se vstavila na Ravbarkomandi da sem kupila kavo za z sabo in posnela snežno idilo za na instagram, met samo vožno pa objavila še en stori. Slike so ratale hude in komaj čakam da končam s pisanjem objave da jih dodam polek. Kolegica se res spozna na fotografijo. Na poti domov sem se še dvakrat ustavila in posnela nekaj slik za instagram. Ker sem šla ravno mimo sem se ustavila še pri starših. Oba sicer ne a usaj mama me redno bere in je moja redna bravka. Tamlajši nečak ki je pri njima v varstvu me je peljal v hlev in mi pokazal mlade koske, prau raznežila sem se ko sva gleda kako pijejo mleko in se igrajo. Nato sem morala naprej po obveznostih. V Ljubljani sem morala prevzet nekaj kozmetike ker sem bila zmenjena za reklamo v blogu. Res so mi dali dobre kreme od vsake po dve škatlici eno ponavadi obdržim za sebe, drugo podarim kakšni bravki ali prodam na Bovhi. Sem provala že dosti nihovih izdelkov in me zmeraj znova naudušijo lahko rečem da sem jim kar zvesta.

Ko sem prišla domov je bilo v nabiralniku obvestilo da me na pošti čaka paket. Saj res čisto sem pozabila, da so mi iz enega drugega podjetja poslali eno maskaro in tonik. Usedla sem se nazaj v avto in otšla na pošto prevzet. Umes sem srečala bivšo sošolko in me je povabila na kavo. Sva se malo pogovarjale in sem ji povedala za moj blog in je rekla da me bo začela brat. Tega sem neizmerno vesela, tako vsaj vem da ni moj trut zaman. Res jo je blo lepo videt. Potem sem šla domov, kjer sem z zanimanjem otprla paket. Poslali so mi res nore stvari in komaj čakam da jih poskusim. Nihovi izdelki me vedno znova naudušijo in sem jim zelo zvesta. Neizmerno se veselim da jih bom opisala mojim bravkam.

Nekaj minut za mano je prišev moš in biv malo slabe volje ker nisem utegnila nič skuhat. Učasih je nemogoč ker ne razume, da sem tudi jas cev dan okoli. Ve da mi blog veliko pomeni in da bom nekoč živela ot tega. Potem je on skuhal kosilo ker sem bila preveč zasedena. Pregledovala sem slike od zjutraj, vmes sem poslikala in na instagramu objavila slike kozmetike potem pa sva skupaj jedla. Po kosilu je moš pomiv posodo in posesav stanovanje, jas pa sem dokončala objavo. Zjutri jo bom še enkrat pregledala če je vse tako kot more bit in objavila.

Zvečer sem se ravno vsedla na kavč ko je prišlo sporočilo v inboks od enega podjetja z vprašanjem če bi testirala njihov nov puder. Ponudili so dva različna pudra in pedeset evrov. Poslala sem jim svoje pogoje kar pomeni od vsakega izdelka dve škatlici, eno bom obdržala za sebe, drugo prodala na Bovhi. Potem sem imela neznansko željo po nečem sladkem a ni bilo nič doma. Moje mišlenje je, da bi za to moral poskrbet možki a se mu ni dalo v trgovino.  Sem mu rekla da to veliko pove o tem kolko mu pomenim. Zato sem šla sama iz avtam v Lidel in polek sladkari kupila še plašček is kolekcije Hajdi Klum. Saj mi ni tolko všeč imela ga bom za nekaj slik za na instagram potem pa ga prodala naprej ali podarila na blogu. Pret spanjem sem preverila kaj me čaka jutri. Zjutraj najprej objava nato pa grem zaradi bloga urejat trepke in nohtke.

Tako je minil moj dan in biv je kar naporen. Ne vem kako uspeva bol branim blogarkam ker mene kar utrudi. Peter upam da sem ti dovol približala upogled v influencarski usakdan čeprav je res da sem ti opisala najbol zapovnjen dan. Ponavadi nimam toliko opravkov čeprav imam usak dan dosti dela če ne z drugim pa s odgovarjanjem na sporočila ki mi jih pošilajo bravke. To rada počnem in mislim da do takrat ko me bo to veselilo mi nebo hudega.

Tebi želim še veliko uspehou na tvojem blogarski poti in neizmerno bom vesela ko me boš dodav na tvoj seznam blogarjev. Javi mi ko boš to narediv in bom šerala na svojem blogu.

Priznam, poskusil sem pozabiti, pa kar ni šlo. In v nekem trenutku začneš pogrešati tisti stari, blogerski svet…

  • Opomba avtorja: zapis je izključno plod avtorjeve domišljije, kar pa ne pomeni, da je daleč od resnice. Napisan je z namenom zabave in lahko deluje odvajalno, kar je tudi dobro, če ne bo narisal nasmeška na obraz.
  • Opomba avtorja influencer style: zapis je isklučno plot avtorjeve domišlije kar pa ne pomeni da je daleč, od resnice. Napisan je s namenom zabave in lahko deluva odvajalno kar je tudi dobro če, nebo narisav nasmeška na obras.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Sem eden tistih, ki ne da veliko na darila. Sem mnenja, da se spodobi, se pa nikakor ne strinjam z vrednostjo. To vsi vedo in v kolikor bi imel materialistično partnerico, bi me na božični večer, ko bi iz darilne vrečke povlekla sicer lepo zavito darilo, zapustila. Oprosti, od mene pričakovati materialističnega darovanja – ne, to ne gre. Verjetnost, da bi bila v darilni vrečki čokolada, pomaranče in komplet bombažnih nogavic, je namreč velika.

Sam se ob obdarovanju posvetujem in ker imam tretjino ducata nečakinj, je to pravzaprav nujno. Kaj pa jaz vem, kaj vse imajo in da bi ob odpiranju daril razočarano vzklikale ”to že mam”, priznam, razočaralo tudi mene. Priznam pa, da imam to srečo, da so vzgojene v precej nematerialističnem duhu, kar pomeni, da zgrešiti ravno kaj veliko ne morem. Zatorej, pojdimo v veselo nakupovanje.

Ker, kot smo nekega dne ugotovili v službi, v naše konce pride vse z desetletno zamudo, je bilo samo po sebi jasno, da bom za določene igrače moral vsaj v Gorico. Problem je le v tem, da bi tam zagotovo srečal kako bivšo sodelavko, ki je že za časa sodelovanja bila preveč zvedava in dvomim, da bi v zadnjih letih svojo zvedavost znižala na neko normalno ravan. Pa komu se ljubi razlagati vse od odhoda naprej v potankosti. Če bi bil kratek, bi bil aroganten, če bi bil dolg, bi bil prekratek. Tako pač je. Zato sem se odpravil v Škofjo Loko. Ker, tam menda nimaš kaj zgrešiti. V bistvu res nimaš. Ravno dovolj, da ni nakupovalni raj in ravno dovolj, da se ljudje ne srečujejo drugje, kot med prodajnimi policami in z nakupovalnimi vozički ter zatopljeni v klepet blokirajo pot med jogurti in svežo zelenjavo. Od ene trgovine do druge. Povsod dobim želene artikle, spotoma nakupim še nekaj gospodinjskih in prehrambnih izdelkov zase in dan skoraj ne bi mogel biti boljši.

Če se ne bi znašel pred hitro blagajno. Rovtarju, kakršen sem postal s selitvijo iz široko razprostrte Vipavske doline v knapovsko mesto in od tam v kraj, kamor vse pride z dvajsetletno zamudo, pač to povzroča probleme. Naj mi bo. Kapaciteta prebivalstva je takšna, da bi tista avtomatska blagajna privlačila le prah, kot ga recimo privlači tisti parkirni avtomat na osrednjem placu. Poleg tega sem, kljub vsej svoji asocialnosti, pristaš pristnega stika prodajalec – kupec in raje dam denar v roke, kot v neko odprtino. Pa dobro. Vse bi bilo še nekako okej, če ne bi …

…”Kar na avtomatsko blagajno, gospod”, me je preusmerila starejša blagajničarka, ko sem se kot zadnji postavil v vrsto. Jebemti sunce.
”Jaz ne znam tega, tole bo zame prvič in upam, da me bo razdevičilo na neboleč način”, sem s poskusom duhovitosti namignil črnolasi nadzornici sistema. ”Ni problema, bomo pomagali”. In zaslišal se je tisti nadležen glas, kot pri navigaciji. ”Zavijte desno in čez tri (krajša pavza) sto metrov se držite smer vzhod”. Tu ni bilo dosti drugače. ”Prosimo, skenirajte izdelek. Dva evra osem (pavza) in (pavza) devetdeset centov.” In iščeš s kodo tisto lučko ter nagibaš pod vsemi možnimi koti, da boš jebenemu avtomatu zadovoljil in se bo odločil skenirati. Saj ne rečem, ampak hitreje bi šlo na navadni blagajni. Pri nekaj artiklih sem malenkostno popenil, ampak nevidno, tisto, znotraj, in nekaj artiklov kar položil v vrečko. Lej, ne bom se s tisto tehniko zezal, če mi ne morete omogočiti normalnega človeškega odnosa in me silite v neko operiranje z avtomatom, ste si sami krivi, če mi ni hotel prebrati artikla. Kaj, naj bi sam iz trapista pretipkal kodo? Pa hvala lepa.

Zdaj naj še kdo reče, da so te samodejne blagajne narejene za ljudi. Lepo prosim, no. Gre se samo za denar. Vsaka večja trgovina meri promet. Ne le dnevnega. Od samega pohlepa analizirajo celoten delovni čas in izračunajo od ob katerih urah imajo največ obiskovalcev, koliko je povprečen znesek na računu, koliko je povprečje nakupljenih artiklov, celo kateri dan se proda največ kolodonta in koliko več so ljudje zapravili zaradi akcije. Saj potem so lahko trgovine odprte ob nedeljah, četudi trgovci ne bodo hoteli. Naj zjutraj pride varnostnik, aktivira avtomatske blagajne, ob treh potegne kabel iz elektrike in gre domov.

Pa saj vem. Vrste nam smrdijo. Ker vedno, ampak vedno, ko gremo v trgovino, se pred nami nahaja starejša gospa s polnim vozičkom robe, pred plačilom pomoli blagajničarki še UPN buket in ob plačilu vsuje na tisti mali pult dobrih dvesto gramov bakrenih kovancev. Mi pa zadaj s plastenko Radenske in kefirjem. In blazno se nam mudi. Vedno.

So mi rekli, ker te vse novitete motijo, si postal en tak stari prdec. Glej, ni tako hudo. Je pa res, da ne maram gužve. Pa razumem, ko je pred mano starejši, kateremu gre počasneje, konec koncev, če bom imel srečo, bom nekoč tudi sam tak. Sovražim pa, ko mu v gležnje butajo z vozičkom, kot da sem jaz kriv za zastoj pri traku. In sovražim tudi, če je na blagajni pred menoj nekdo, ki se mora ravno takrat pogovarjati po telefonu, po možnosti v rokah držeč dojenčka in na nek način trudeč se pospraviti kartico v denarnico. Ma pejd nekam. Ja, gužve ne maram. Če bi jo ljubil, bi me v decembru dobili tudi na ulicah province piti kuhano vino. Možnosti za to so razmeroma majhne.

Sej, čuden gor, čuden dol, december ne spada med moje top mesece. Vsi so le ”pejmo na kuhančka (beseda, katera je po bednosti ekvivalentna besedi nosečka), pejmo žurat, ker ni lepšega, kot po žuru ribat vetrobransko steklo pri minus osem ob treh in petnajst zjutraj, pa obdarujmo se, pa pejmo vsi kolegi na večerjo pa k polnočnici”, pa še kaj drugega. Pa petarde, brez katerih še vedno ne gre in stran vržen denar za razne ognjemete in tisti večni ”kje boš za nou let”. Glej, če me vprašaš enaintridesetega pred sedmo zvečer, ti ne bom znal povedat. Čeprav že zdaj vem, kje bom.

Nope, december je edini mesec, ko hiberniram. Ležerno je moderno, v poznih popoldnevih dobri filmi, pred spanjem dobro branje in čaj v hektolitrih. Mini smrečica z dvema balončkoma in jaslice iz kartona, povsem dovolj zame. Medtem, ko vsi zganjajo evforijo, sam ostajam na tleh in miren. Ker tako znam. In ker mi je tako najljubše.

Ampak se nikarte ne sekirajte. Menda je vse to človeško, čeprav se vsa ta človeškost iz leta v leto spreminja. Spreminja se miselnost, spreminjajo se ljudje in posledično tudi običaji. Menda. Ali pa sem samo jaz tisti, ki se spreminjam. Kakorkoli, kar se obdarovanja tiče, sem za letos že poskrbel. Prazniki se, zaradi mene, lahko začnejo.

Zdaj pa prosim le še za ogromen kovter, iz katerega bom stegnil glavo le v slučaju lakote, se pravi približno tridesetkrat dnevno.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V primeru, da bi bila moja zaletavost na višjem nivoju, kot sicer je, bi zagotovo zgornji pozdrav prebrali zadnjič. Ker sem imel jasno vizijo o raznoraznih projektih. Kako bom to, kako bom ono, spremenil nekaj tretjega, se bolj posvečal določenim stvarem in naredil nekaj, v čemer bom res užival. In potem pomislim…

No, v bistvu ni kaj razmišljati. Čeprav dobro dene. Vsi, ajde, večina me pozna po tem, da si postavljam nenavadne projekte in v večini v teh projektih nisem dober. Stari, jaz sem kralj nedokončanih projektov. Tisti, ki začne z zagonom, nato ugotovi, da mu vse skupaj pobere preveč časa, volje in še česa in si nato izbira najbolj neverjetne razloge, zakaj ni pripeljal do konca. Ampak, to sem pač jaz. In vse oziroma vsaj večina temelji na izkušnjah. Tistih, ko si rečem ”napaka, spomnim se te od takrat, ko si bila še dobra ideja”.

In nekega dne v hladnem oktobrskem popoldnevu se mi je porodila ideja o (pripravite robčke) zaprtju te strani. Kot da Peter Filec ni nikoli obstajal. Seveda bi ostal zvest blogu, a sam načrt tega izginotja je bil fantastičen, dramatičen s kapljicami komedije in žlahtnim pridihom tragike. Plan je bil na isti strani, katera to pač ne bi bila, furati pod svojim pravim imenom in se posvečati v devetdeset odstotkih zgolj zapisom kolesarske narave in bil je perfekten plan. Dokler, ja, točno do takrat, ko sem začel misliti širše. Kot naj bi moral vsak človek, a uspe le redkim, ker vsak gleda zgolj za svojo rit.

Sploh me ne bi nihče več bral. Pa kam je izginil Pero, bi se spraševali, pa kdo je ta Gregor, kaj piše o nekem kolesarjenju, a ni to dolgočasno, milijon vprašanj, na katere bi sicer znal odgovoriti in bi bil problem zgolj v dojemanju bralstva in poslušalstva. Vsi sledilci na družabnih omrežjih, od instiča, do fejsa in čivkalnika, bi čudno gledali, kako nekoč Pero, zdaj pa neki Gregor Blog, pa kdo je to in zgoraj omenjena zgodba bi se ponovila. Potem bi nekaj oseb z zanimanjem prebralo dva, tri kolesarske podvige, povsem slučajno bi med njimi bil tudi poslovodja trgovine s kolesarsko opremo, kateri bi prišel na noro dobro idejo in jo predstavil nadrejenim, kateri bi na sestanku ugotovili, da bi lahko ta Gregor delal malo reklame in bi prejel ponudbo (počak, da zajamem sapo, kaj ne vidiš, koliko časa že ni pike), v kateri bi mi ponudili brezplačno kolo, popolno kolesarsko opremo in še kaj drugega, v zameno, da bi jaz njihovo dobroto linkabilno objavil v svojih zapisih in na družabnih omrežjih. O fak, ne, postal bi influenser in vabili bi me sem, pa tja, shit. Pa bi si spet rekel, kaj mi je tega treba bilo, ko bi moral po službi sesti v avto in se odpeljati v metropolo na nekakšno influensersko druženje in delat tisto, kar pač počnejo influenserji. Čeprav bi jaz delal drugače – ne bi kazal tistega, kar je top, kar je oh in sploh, pač pa bi prikazoval resnično sliko, ozadje vsega tega kiča. Tisto, ko se odmakne telefon  in se reče ”sploh ni tolk dobr, kokr sm hvalila na instagramu”. Ampak, vse to bi od mene zahtevalo preveč napora. Influenserstvo pač ni zame.

Sem namreč ležerno bitje, ki občasno izgubi voljo, a jo hitro najde. To vem, ker sem si dokazal že velikokrat. Sicer sem si dokazal tudi vse svoje šibkosti, a za e danes tu ni prostora. Zaradi te moje ležernosti včasih kar ni in ni zapisa izpod mojih rok, medtem ko včasih butajo vsakodnevno iz mene. Vem, da imam pomanjkljivosti, a delam na tem, da se izpopolnim na tem področju.

Torej, ko sem vse razmislil, sem prišel do zaključka, da bo najboljše za vse, da ostanem kar to, kar sem. Sploh najboljše zame. V skoraj sedmih letih, ko na začetku sploh nisem vedel, koliko časa bo trajalo, sem prišel na točko, ko sem hotel vse skupaj zaključiti, končati, pokopati, izbrisati, kot da nikoli sploh nič ni bilo. In to bi storil, če si ne bi vzel nekaj časa za razmislek. Še dobr, da sem si ga. V nekem trenutku sem ugotovil, da sem ustvaril ime, ki pove točno to, kar misli in na njemu najljubši način. To ni vedno sprejeto s strani bralcev, ampak je del mene. Je jaz. Konec koncev, pa naj se sliši kot hvalisanje, sem ponosen na to, da sem, četudi pod psevdonimom, prišel tako daleč. Pa tudi psevdonim ni vse. Vsi vedo, da za Petrom stoji Gregor, poznajo moj obraz in me jemljejo takšnega, kakršen sem. Čeprav včasih z rezervo, ampak jemljejo še vedno me.

Sem za pristnost in to pristnost želim deliti v blogih. Ne, hvala, ne rabim fejka. Tega je v blogerskem svetu veliko in imel sem čast tudi spoznati pisce, ki fejkajo na veliko. Vse za všečke, vse za denar in na koncu jok in stok ter tudi blokiranje na družabnih omrežjih, če rečeš nekako tako, kakor jim ni po godu. Obup. Kot sadna kupa s smetano. Smetana kmalu postane kisla, žaltava, sadje gnilo in če me vprašaš, kateri del sadne kupe sem, ti odgovorim, da kozarec. Jebemti, da je blog najljubši hobi, kar sem jih kdaj imel. In ko me pisanje ne bo več privlačilo, ko skozi besede ne bom znal povedati tistega, kar hočem, takrat bom nehal. Do takrat pa…

…naj živi!

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Že na samem začetku – ne, to ni plačana objava, niti kakorkoli sponzorirana in niti nisem bil podkupljen za ta zapis. Dejstvo je, da sem ljubitelj knjig in če si jih sicer izposojam, zakaj ne bi tokrat investiral v nakup (ker nakup knjige ni nikoli stran vržen denar) in s tem vsaj malo podprl domače avtorje in malo založbo. In tako sem preko Maničnega poeta nabavil dve, menda precej brani knjigi. Kateri, je razvidno že iz naslova.

Pa še to. Z nobenim od avtorjev se ne poznam osebno (še) in v vsakem primeru je mnenje o knjigi zgolj moje in realno.

Terezo Vukovo poznam še iz časov njenega bloga in od prvega zapisa naprej mi je šla na živce. Ker sem se takrat še ukvarjal z eno blogersko stranjo, za katere potrebe sem redno prebiral bloge domačih avtorjev, sem seveda prebiral tudi njenega. In si ustvaril mnenje, da mora to biti neka provincialska avša s polno ritjo vsega in, no ja, deloval sem tako tipično slovensko. Nikakor nisem uspel pogoltniti tistega slenga in se zgražal ob vsaki slovnični napaki. Dokler nisem dobil v oceno neke motivacijske knjige, katera je vsebovala, pazi to, smajlije. Smeškote, če je tako boljše. Pa sem si rekel, če je pa to dovoljeno, potem je dovoljeno vse in spustil svoj kriterij branja in ocenjevanja. Sprejel sem ta Terezin stil in se počasi navadil nanj. Seveda zamudil njen prvenec, redno pa prebiral njene kolumne in fejsbuk objave. In se odločil, da mi njena Kolumniatrija ne bo ušla.

Le ta je polna zgodb. Takih in drugačnih. Lahko se najdeš v njih, če se hočeš. Že res, da ne živimo vsi takšnega življenja in nismo vsi enakih misli, a opisano je vse preprosto, s kmečko pametjo razumljivo, z neko visoko inštanco pa ne ravno. Samo eno je – biti moraš preprost človek, pa ti je jasno vse.

Vse tiste resnične zgodbe o drogi, avtoričini pogledi na majhne otroke in njih starše, na uboge prodajalke in na vse, kar naj bi v ljudeh zbujalo neko veselje, vse to je tako prekleto resnično, da ne zapreš knjige in si misliš ”kr neki”. Nekaj ti pusti, da gruntaš in to je dobro. Da ugotoviš, da smo vsi na isti črti, le da jo nekateri vidimo bolj ravno, drugi bolj skrivenčeno. In da je črte nekje konec. In na koncu knjige ugotoviš, da ti o vsem, kar si prebral, ni nihče povedal. Ne starši, ne prijatelji, ne šola in ne cerkev. Zakaj? Zaradi balončka.

Komu priporočam knjigo? Vsakemu, ki je še v balončku, vsakemu, ki misli, da je svet lep in pošten, vsaki mami, preden pošlje otroka na študij v drugo mesto. Zaradi vulgarnejših besed ne bi priporočal branja otrokom, čeprav, otrokom je velikokrat marsikaj bolj jasno, kot odraslim.

Moja ocena: pet pirov od celotnega sixpacka. Pa še to samo zato, ker se nekatere zgodbe prehitro končajo ali te pustijo iščočega point.

(Opomba bralca, se pravi mene: Terezin stil pisanja so že kopirali razni avtorji nekaterih člankov in blogov. Nekateri so se mu že približali. Dosegel ga ni še nihče.)

Borut Marolt s svojim prvencem, Kako se znebiti trupla, ponuja povsem drugačno zgodbo. Zgodbo, ki je deloma avtobiografska (to sem prebral v enem intervjuju), pripoveduje v prvi osebi, kar doda to zmožnost, da se v glavni vlogi najde tudi bralec sam. In čeprav po prvem poglavju dobimo občutek, da se bo zgodba iz strani v stran ponavljala, mu uspejo izvrstni preskoki – taki, ki te nekje na sredini presenetijo in dobiš občutek, da ne boš nikoli izvedel, nato pa znova presenetijo s tem, da izveš.

Ker je knjiga polna mladostniških doživetij, čez katere so deloma šli vsi, nekateri pa v celoti, je tu še nekaj, kar je poznano vsem, ki so bili nekoč mladi – ljubezen. In glasba. Ta je izbrana z izjemnim občutkom in še v tistih delih, kjer so omenjeni domači glasbeniki, bi težje dobil primernejše. Seveda, pa ne glede na to, koliko je Marolt povezan z Nieti, sem imel neko pričakovanje, da se njih omemba v knjigi ne bo pojavila. A ko se je, je to delovalo rahlo zaničevalno in dodalo napisanemu svoj čar.

Skozi celotno zgodbo se vije nekakšna romantična dramatičnost z rahlimi ščepci komedije, ki ob prebiranju neuke nekajkrat prisili k raziskovanju stvari po guglu, bodisi zaradi zvedavosti in informiranja, bodisi zgolj zaradi lažjega dojemanja samega dela, v katerega čas je postavljeno. In ker te sama zgodba potegne vase, bi z lahkoto prebral še dodatnih sto strani, če se ne bi ta na zadnjih dveh straneh zaključila tako, kot pač se. Osebna domneva je, da nadaljevanja ne bo, čeprav bi spreten pisec to znal izpeljati.

Moja ocena: petindvajset gramov tobaka od trideset gramskega škrtoca. Samo zato, ker se Otlica pogovorno piše z dvojnim V.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Marsikaj sem že dal skozi v življenju, pa se s tem ne poskušam hvaliti. Ker vsi poznamo kakega takega, ki, ko poveš o nečem, kar se ti je zgodilo, pove svojo izkušnjo, ne da bi sploh dobro poslušal tvojo. Seveda doda še malo soli, da je vse skupaj bolj dramatično in da pobere več nekakšne podpore poslušalstva. Pri takih ljudeh se tvoji klici na pomoč zdijo komedija. ”Bemti, stari, mal sm u bedu, jurja sm dolžan…”. ”Vem kako ti je, sem bil dolžan dva jurja…”. Ma čaki, resno? To ni jebeno tekmovanje v poskusih smiljenja drug drugemu, to je klic na pomoč. Dej mi jurja, pa spel se s tvojimi zlaganimi izkušnjami.

Pa je že res, da svoje izkušnje mečem na blog, a nikoli tako dramatično, kot so se dogajale. Ker na momente je bilo res dramatično, velikokrat žalostno, občasno tragično. In ne morem na tak način zlivati na papir (ajde, ekran), kdo bi pa to jokanje in stokanje bral. Življenje je namreč lepo. V vsak zapis se trudim dodati malo popra, da je bolj navihano, ščepec konoplje, da vsaj malo sili na smeh in nekaj masla, da besede lažje drsijo skozi misli. Fak of pa drama, tragika, sonetni venec. Življenje mora biti dobro, kvalitetno, biti mora večna uganka, katero moraš redno dnevno razrešiti. Vsak dan moraš najti svetlo točko, tisto pozitivo, ki te drži pokonci. Saj ne rečem, so stvari, ki se dogajajo. Ne vsem, a se slej ko prej lahko zgodijo tudi tebi. Brezposelnost, slabo finančno stanje, bolezen, varajoči partner, smrt bližnjega. Važno je, da ne obsediš doma in totalno zabediraš. Če se ne bi nekoč odločil v vsaki stvari iskati pozitivne plati, bi danes bil zakajena spužva ali mogoče ždeč v kakem zaporu na Siciliji. In jaz sem živ dokaz za to, da lahko v vsaki stvari dobiš pozitivo. Ker sem dal čez več sranja, kot se mogoče zdi.

Že sam trud po opredelitvi je bolj kot ne slabo zapravljen čas. Ne zame. Sam se nikoli nisem trudil na tem področju. Drugi so se. In ugotovili, da je to res zapravljanje časa. Vidiš, če pa ne poslušaš. Sem ti rekel, da se ne da. Tisti, ki so me nekoč označili kot pijanca, me danes še niso priznali kot treznega. Ne dovolim nekega preskakovanja, danes to, jutri ono. Predalčkati so me hoteli celo kot simpatizerja različnih političnih strank, ne vedoč, da meni za politiko toliko dol visi, da že po tleh vlečem. In mi dodeljevali nazive, za katere niti sam ne vem pomena. Včasih si poskušam zapomniti, da bi doma povprašal strica gugla, pa na koncu raje izberem lažjo pot in ne poiščem. Ker, zakaj bi se sploh pozanimal, če me ne zanima? Saj, če ti kaj ni prav, lahko greš, to veš?

Polena pod nogami ne gorijo in besede za mojim hrbtom mi dovolj povedo o osebi, ki jih izgovarja – še vedno je za mano. Dej, najd si en hobi, karkol, pa pejd mim mene. Tolk dobre riti pa tud nimam, da bi bil nenehno za mano. Tudi nož v hrbet me obogati – jaz imam nož več, ti pa nož manj. Lahko mogoče naslednjič dobim štrajhar, škoda mi je namreč tistih topih… Ti, ki si influenser, bi lahko… Opa, jaz, influenser? Nikoli. Oprosti. Ne, res nikoli. Pred kratkim je neka gospa, naj ostane neimenovana, misleč, da sem blazno veliki bloger, da imam nadzor nad vsem, da se spoznam na situacijo, da se poznam z vsakim piscem, zanjo tako imenovanim influenserjem, poslala prošnjo, če bi ji pomagal pri neki knjigi. Valda sem zagrabil, rad pomagam. To si štejem pod vrlino. V kratkem razgovoru so jo zanimale predvsem številke. Koliko sem star, koliko obiskovalcev imajo blogerji in koliko zaslužijo blogerji. Od treh vprašanj sem poznal odgovor samo na eno, pa še pri tistem sem se preventivno zlagal. In ko mi je čez nekaj dni poslala besedilo, v katerem naj bi bil omenjen, sem sodelovanje gladko zavrnil. Oprosti, ampak nekdo z osnovnošolsko izobrazbo bi lepše sestavil besede, katere bi bralce pripeljale do želene informacije. Klasičen zmazek od knjige iz kategorije ”tud če ne bi obstajale”. In jaz? Jaz bi bil tisti, ki bi podal informacije in imel od tega omembo v knjigi, katere itak nihče ne kupi in se jo podarja za praznike, češ, jaz tega ne bom bral, med letom služi kot kak podstavek, ob naslednjem Božiču pa ”spet nisem dobil nč primernega za bratranca, dej uno knjigo spod sansevierije mal lepše zavij, da se jo rešmo”. Ja, fak, ane.

Sej, počasi bom poštekal. Občasno zgubim voljo do vsega, kar me obkroža in dobim občutek, da me vse skupaj utesnjuje. Najraje bi bil prsna mišica, pod katero nekega dne klonejo srajčni gumbi in pokuka na plano ter si reče – faaak, nikol še nisem vidla sveta, zmer le ploščice v kopalnici gledam. A na mojo srečo vedno pridem do zaključka, da me v bistvu vse skupaj neizmerno veseli in zabava. Včasih se jaz prilagodim, drugič se življenje samo. Ne jemljem ga preresno, ono pa mene tudi ne. Pozna vse moje finte in včasih prav slišim, kako mi reče ”Pero, zdaj bi ti najraje vrglo torto v fris”.

V to, da je življenje zajebano sem verjel prav toliko, kot v to, da so Boss dobri čiki. Fuj in fej. Ne verjemite vsega, kar vidite, slišite in preberete. Srečko je lepo povedal, da je gnoj zlato in zlato gnoj. Pejte včasih preko sebe in občutite. Štejejo le lastne izkušnje. Saj bo kmalu novo leto in se bo vse začelo znova.

Ne, nisem influenser. Šita polna rita. Odloži ga. Ni ga čez tri sloje. Malenkost.