Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Lahko bi bil razočaran, ker mi doseganje cilja nikakor ne gre tako, kot sem si zamislil. Lahko bi se silil do zadnjega atoma energije, da bi dosegal želene rezultate, kar bi pomenilo, da bi dneve po tem preživljal v hudih mukah zaradi bolečin v nogah. Kar pa bi v meni bolj ubijalo strast, kot jo vzgajalo.

Vseeno se ne predam. Ko sem v glavi sestavljal načrt, nisem predvideval počitka za kak dan. In sem posledično danes opravil trinajsto vadbo na sobnem kolesu, kjer bi, če ne bi imel moje priljubljene tiskovine še izpred nekaj mesecev, ki je nisem utegnil prebrati, verjetno že obupal. Pa nisem. So ljudje, ki  nestrpno čakajo na kakršnokoli poročanje o mojem podvigu, sprašujejo, kako mi gre, koliko mi še manjka in kakšen način sem ubral. Nekega načina ni. Sedeš in goniš. In sem jaz, ki sledim zastavljenemu cilju.

Žal za Škota ni bilo prav veliko priložnosti in če ne bi prvi teden koristil dopusta, ne bi naredil niti toliko, kot sem. Dnevi so kratki, svetlobo preživljam v službi, fetiša na kolesarjenje v temi pa nimam, čeprav ima svoj čar. Pravzaprav je tole kar presenečenje zame. Običajno sem namreč svojo kolesarsko sezono začenjal nekje v marcu ali še kasneje, zaključeval pa v septembru. In da sem se že četrti dan spravil nekam, kjer nisem vrtel pedal v prazno, je neke vrste dosežek, sploh zame, lenuha, kar se športa tiče. Tu nima vloge le volja. Pravzaprav volja nima nič pri tem, iti moraš, ne glede, ali si voljan ali ne. Seveda, sedaj sem lahko pameten, ko ne delam drugega, kot da vsakodnevno sedim na sobnem in točno vem, koliko časa mi bo vzelo. Me zanima, kaj vse bom v toplejših mesecih navedel kot razlog, da nisem pognal Škota nekam ven.

Na tej točki sem pozabil, kaj sem pravzaprav hotel povedat, zato bom nekaj bluzil naprej, do nekje, kjer se mi bo zazdela dolžina zapisa primerna za objavo. Skratka, če se hoče, se vse da. Je že res, da sem na tistih dveh turicah letos zmrznil, a je bilo zadovoljstvo ob povratku domov toliko večje. Dalo mi je zagona za naprej. Dalo mi je vedeti, da bom letošnji izziv opravil, v kolikor ne bo vmes poseglo kaj hujšega. Ker vidim cilj, ki je sicer oddaljen, a sem mu vsak dan bližje.

V bistvu sem zadovoljen, ker nisem obupal. Mogoče deluje drugače, a te besede prihajajo iz ust (no, izpod prstov) osebe, ki se hitro naveliča, v vsaki stvari vidi predvsem muko, sploh če ni povezano z ležanjem na kavču ali spanjem. Da sem sposoben, sem si dokazal z lanskim kolesarskim dopustom. Da pa bom delal na nečemu, kar sem si zadal kot novoletno zaobljubo, in to že trinajsti dan zapored – to je pa višek. Običajno so se moje zaobljube sfižile najkasneje tretjega januarja.

Kljub zadovoljstvu pa vem, da me čaka še veliko vrtenja. Okej, povsem realno. Začel sem z nule, nepripravljen, z dvajset minutnim vrtenjem sobnega kolesa. Minutažo postopoma povečujem in sem z dnevnimi rezultati zadovoljen. Zahvaljujoč branju, seveda. Ne priporočajte mi, naj si sobno kolo premaknem pred televizijo. Kot prvo, televizije nimam, kot drugo pa – v mojem majhnem stanovanju je zanj obstajal samo en prostor.

In ko pogledam, koliko bližje cilju sem… ajde, nekaj se je nabralo. A vendar lahko zaenkrat pišem o zanemarljivi številki. Toliko, kot sem skupnega s sobnim in s Škotom nabral v teh trinajstih dneh, toliko je bila moja najdaljša lanska enodnevna tura. In si mislim, jebemti, a veš da te čaka še dosti. Ja, vem. Vse, kar je sedaj premalo, se bo nadoknadilo v toplejših mesecih in v daljših dneh. Monotonost sobnega bicikla se bo preselila v realnost, na poti in stranpoti. In se prav veselim mesečnih statistik, ker bom lahko preverjal stanje dnevno prevoženih kilometrov glede na mesec, dan in podobne zadeve. In ta statistika bo morala biti vsak mesec boljša. Ne gre drugače.

Ampak, ker vem, da vas ne zanima, kako mi gre in da bo to eno od glavnih vprašanj čez celo leto, bom podatke to pot zadržal zase. Evo, še en cilj – številk ne bom razkril, dokler ne bom prvič letos pognal Škota po Keltiki.

”Besede ti tečejo in pišeš pravilno, a večkrat ne najdem pointa”, mi je rekla. Le zakaj…

In to vreme zunaj… to na družabnih omrežjih imenujejo snegmagedon. Dedki, babice, povejte, kako je bilo včasih.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Nekaj dni po novem letu sva klepetala in rekel mi je, če delam na tem, da postanem drugi človek. Ne. Napaka.

Sem človek, ki je postavljen trdno na tla, čeprav si kdaj dovolim potopiti se v sanjarjenje. Nikoli pa nisem imel želje po tem, da bi postal nekdo drug. Nikoli nisem zavidal ljudem, ki so imeli več kot jaz, niti tistim, ki so imeli manj. Sploh materialno. Ne pomaga ti dober avto, vila z bazenom in vikend v Umagu, če si nesposoben normalne komunikacije in zaljubljen sam vase, do drugih pa točno tak, kot bi moral biti do sebe. Ne, nimam namena spreminjati se. Telesno bo sicer verjetno kak kilogram nihal v plus ali v minus, a svojega mišljenja ne mislim spreminjati, ker, verjeli ali ne, se spreminja samo. Pa še to ne za vse stvari.

Lahko rečeš mišljenje, miselnost ali preprosto življenje. Dejansko gledano, vsakič, ko začneš nekaj novega, se znebiš nekih starih okov in pustiš za sabo sence preteklosti, začneš ponovno živeti. Jaz sem začel že, kaj vem, štirikrat. Pa sem vedno stremel k nečemu boljšemu. In še vedno stremim. Bili so ljudje, ki mi tega niso znali nuditi in bili so ljudje, ki so bili tega zmožni, a so drugačni pogledi na svet preveč vdirali v mojo vizijo dobrega življenja. In to dobro življenje sedaj živim, kot sem ga vedno do sedaj. Vedno do sedaj ga je tudi nekaj pokvarilo. Danes, dvomim da ga je sposobno karkoli pokvariti. In ne, se ne spreminjam, v prejšnjih življenjih mi je bila najbolj pomembna pijača, kajenje, ležanje na kavču, pa da zbrcam tisto srednjo šolo, da se losam vsega in tako naprej. V tem mi je pač pomembneje to, da se ukvarjam sam s sabo. Da se borim s tistimi ogromnimi cigaretami, ki mi v sanjah lezejo v usta in grozeče vpijejo ”prižgi me, potegni me”, da spoznavam, da so dnevi brez kajenja drugačni in da preverjam sam sebe, koliko daleč sem sposoben iti. Samo to je. Marsikdo ne razume, iz preprostega razloga. Ker ne verjame v to.

Glede na jutranjo situacijo, ko je rahlo snežilo, sem samo zamahnil z roko in podaljšal moje hiberniranje pod kovtrom. Očitno bo danes vsakodnevni trening potekal le na sobnem kolesu. Pa sem, ko sem oddelal tistih dvajset minut, kar je za začetek ravno dovolj in po obilnem zajtrku le imel kapljico upanja, da se bo vreme izboljšalo. In se je. Posijalo je sonce, skozi okno sem videl premikanje drevesnih vej, kar je nakazovalo na to, da piha in po kakšni uri oklevanja sem se, brez da bi preveril stanje, oblekel in zavrtel. Prigovarjal sem si, da ne bom šel daleč in sploh ne za dolgo, a ko sem prispel do gostišča, kjer sem nameraval obrniti, sem si rekel – eh, še malo grem. In kasneje sprejel odločitev, da grem do cerkve. Da se nisem trudil z oblačenjem za manj kot deset kilometrov.

Sicer mi je kolesarjenje v užitek. Ker, a veš, nekaj ne delaš, če v tistem ne uživaš. Ne gre se za službo, ampak za hobije. Če te hoja v hribe ne veseli, pač ne hodiš v hribe, če si ne moreš privoščiti smučarske opreme in kart, pač ne smučaš in če ti slovnica dela probleme, pač ne pišeš blogov. Kolesarjenje je zame predvsem rekreacija, hobi, spoznavanje različnih krajev na drugačen način, vseeno pa se izogibam mišljenju nekaterih kolesarjev, ki te prepričujejo, da je njihova tehnika najboljša, da je komponenta njihovega kolesa resnično dobra in jo bi moral imeti tudi jaz in podobne travme, ki nastanejo, ko se človek naveliča kolesarjenja in se odloči, da bo med potjo nekoga še demotiviral. Ne, jaz sedem na Škota in greva.

Ker pa samo užitka ne sme biti, ampak morajo biti prisotne tudi muke, je prav, da se o njih govori. Kratek, sedem kilometrski vzpon je potekal normalno, le v dveh trenutkih, ko mi je zapihal veter v prsa, sem si mislil – mar mi je res tega treba bilo? No, pa tudi vožnja po senčnih predelih je bila bolj… no, ne ravno motivacijska. Vseeno me za čas vzpona ni zeblo, kljub temu, da sem nase navlekel manj cunj, kot pri letošnjem prvem pogonu. In ko sem prišel do zastavljenega cilja, bi z lahkoto in z veseljem nadaljeval, a počasi me je čas preganjal. Poleg tega me je, ko sem razjahal z namenom, da Škota vsaj enkrat letos slikam, pošteno zmrazilo. Nič, ena slika in gremo nazaj poti domu.

Škot, najboljši prijatelj.

Tu se je trpljenje začelo. Ker me ni zeblo pri vzponu, pri tistih trinajst kilometrih na uro, me je pri spustu. Tu ni logike. Voziti dvajset, da te manj zebe in s tem uničevati zavorne diske, ali voziti štirideset, da boš čimprej doma, a trd kot kamen, je težko vprašanje. Sam sem se držal slednjega. Posledično sem pri odcepu k mojemu bloku srečal osebo, ki mi je pet minut kasneje sporočila, da sem važen in da niti pozdravim ne. Oprosti, ampak zadnjih deset minut sem bil kamnina, v glavi sem tuhtal o tem, ali bi naredil še en počasen krog skozi center, da se vsaj malo ogrejem, z očmi pa osredotočen na voznika golfa, ki ni točno vedel, kaj dela. Na kratko pa, vsem kolesarskim navdušencem – za kakršnokoli tehniko vožnje proti domu se boste odločili, je od vsega najpomembnejše, da prispete živi in celi. Kolesarjenje je namreč zabava.

In ko ti očala primrznejo na nos, je te zabave konec.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V skladu z zadanimi novoletnimi cilji, je bil danes več kot primeren trenutek za prvi letošnji pogon kolesa v klanec. Ampak, lepo po vrsti.

Zaradi malenkostno zmanjšane sezone v službi, je nekako razumljivo, da koristim dopust, ki mi je ostal od lanskega leta. In ker med dopustom nisem vajen relacije postelja – hladilnik – kavč, temveč moram tudi nekaj početi, sem se po jutranji rekreaciji na sobnem kolesu odločil, da potegnem Škota iz kleti. Priznam, da sem pri tej odločitvi malo omahoval, saj nisva jezdila od septembra, ko me je nekje bogu za hrbtom izdalo koleno, pa še Škot se je trmasto obnašal tistega dne in si dovolil strgati žico zavore. Sicer ga je Valter vzel v roke in ga pošteno porihtal, zamenjal zavorne ploščice in montiral nov plašč zadnjega kolesa, a omahovanje je vseeno bilo.

Potem pa… ja, lej, zadan cilj se ne bo dosegel sam od sebe, na sobnem kolesu se mi bi pa slej ko prej zmešalo. Bežen pogled na vremensko postajo je kazal tri stopinje pod ničlo, a klenega severnoprimorskega kerlca to ne prestraši. In se je začelo z oblačenjem. Kratke hlače z nogavčki in spodnja majica s kratkimi rokavi. Potem dolga švic majica, kratka kolesarska majica z rokavčki, debelejša kolesarska majica in povrh še ena tanjša kolesarska, samo zaradi tega, ker ima zadrgo čez celo dolžino in je primernejša za slačenje. Potem še dolge in malo debelejše kolesarske hlače. Največji problem so bila stopala. Vsak človek ima del telesa, zaradi katerega te, če te zebe v tisti del, zebe po celotnem telesu. In iz preteklih obdobij imam izkušnje, da dvojne nogavice ne pomagajo, zato sem testiral prakso jugoslovanskih vojakov vtikanja stopal v plastične vrečke. Higiensko resnično ni, a naj pustim podrobnosti za konec. Zeblo me pa vseeno ni. Čez sem nataknil debele termo nogavice, nadel podkapo, rokavice in zavrtel pedala v klanec proti prelazu.

Deset minut kasneje, kot lani.

Kladje, ki mi je v lanskem letu vzelo petdeset minut v najboljši kondiciji, mi je danes pobralo dobrih deset minut več. Bodimo si realni in predvsem pošteni – nanj sem vlekel nekaj cunj več in sem v slabši kondiciji, kot sem bil lani. Poleg tega se mi nikamor ni mudilo. Kar je bilo najvažnejše, zeblo me ni. Resnično sem bil kot čebula. Sicer, ne da bi si želel, je pa povsem možno, da se bi dogodilo, če bi me zbil kak avtomobilist, bi reševalci imeli nekaj dela, da bi zvlekli vso tisto elastično blago z mene, a če sem recimo bolj življenjski in je večja možnost – bi bil cel podvig že, če bi me pritisnilo scat. Na srečo me ni.

Na vrh Kladja sem se obrnil levo in zavrtel po makadamski poti proti Škofju. Inverzija je bila sicer na moji strani in me je dejansko zeblo samo prvih dvesto metrov, dokler se nisem začel vzpenjati. Tu, na vrhu, pa je rahlo pihalo, ravno toliko, da je svinjski mraz šel do kosti. Dokler sem bil v zavetju gozda, je še nekako bilo, kasneje, ko sem prišel na odprto, pa je bilo nevzdržno. To mi je tako zbilo moralo, da sem se, kljub temu, da sem imel željo nadaljevati in še kaj novega odkriti, obrnil proti domu. Po senčni poti, izogibajoč ledenim ploskvam na cestišču. Se mi ni sanjalo, kje bom prišel ven, pa sem prišel pod Kladjem. Ja, super, Grega. Sledenje aplikaciji na telefonu mi je vzelo preveč časa, zato ga nisem jemal iz nahrbtnika. Bo pa odlično izhodišče za kakšno kolesarsko turo v toplejšem vremenu.

Vseeno pa sem vzel telefon iz nahrbtnika in snel eno rokavico za tole sliko.

Ne sprašujte, če sem ob spustu zmrznil. Ko sem prišel domov, sem se najprej nekaj časa v kleti odtajal, nato pa v stanovanju odvrgel vse cunje in si nadel sveže ter zakuril v peči. In ko sem se odtalil, sem si rekel, da mi kljub vsemu ni prav nič žal. Za mano je sedemnajst kilometrov, niso bili vsi lepi in nisem v vsakem kilometru užival, a šel sem. Sedemnajst kilometrov bližje cilju. Je pa, resnično, prezgodaj za konkretnejše številke, katere bom prilično objavljal ob raznoraznih podvigih.

Tisto higiensko bom raje izpustil oziroma se vsaj podrobno ne bom spuščal. Priporočam pa, v kolikor boste prakticirali noge v vrečki, takojšnje umivanje, saj je (oprostite. Trudim se obdržati bralce, ne pa jih odgnati).

Glede na prepričevanja, naj za evidentiranje svojih poti uporabljam Stravo, sem se odločil ostati na meni priljubljenemu Sportstrackerju. Ta mi služi predvsem za pregled prevoženih poti in lažje organiziranje naslednjih podvigov. Glede prevoženih kilometrov pa bolj zaupam svojemu števcu, kateri je točno naravnan in se je v minulem letu izkazal kot eden izmed najboljših nakupov. Sicer je pa odstopanje precej majhno in mi je danes aplikacija kazala slabih sto metrov manj od dejansko prevoženih.

No, ob prihodu domov, po tem, ko sem se preoblekel in se pogrel s čajem, se mi je zahotelo kajenja. Sem človek, ki bi zlahka zašel na stara pota nečesa, kar sem redno počel zadnjih dvajset let. Da sem nekaj dni nazaj iz stanovanja pospravil vse, kar je možno inhalirati, poleg tega pa tudi vse vžigalnike, pepelnike in ostale kadilske pripomočke, je bila pametna poteza. Ker če ne, bi zagotovo enega prižgal.

Za bralke, ki ste v inbox pošiljale vprašanja, kdaj bom na blogu objavil kakšno svojo sliko (edini primer se je zgodil lani poleti) in če mi ne sledite na družabnih omrežjih – naj vam bo. Palce v luft.

Palce v luft, ženitvene ponudbe pa na zasebno.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Šestnajstica je pomahala v slovo in roko nam je podala sedemnajstka. O prejšnjem letu nimam kaj veliko povedati, pravzaprav kar je bilo iz moje strani napisano, je pač bilo, v času od takrat pa do nastajanja tega zapisa, mi pač na pamet ni padlo ničesar, kar bi bilo treba dodati ali izpostaviti. Rekel bom hvala vsem, ki ste mi kakorkoli polepšali ali poslabšali leto. Tistim, ki ste mi ga lepšali, vračam s približno enako vrednoteno količino časa in mislimi na vas. Tistim, ki ste mi ga slabšali, sporočam samo to, da bodo za to poskrbeli drugi. Ni treba verovati v angele, niti v demone, niti v karmo in niti v naključja. Preprosto si nočem mazati rok, saj bi to zahtevalo pogostejše umivanje in ob dejstvu, da vsi vemo, kaj detergenti povzročajo naravi, ne bi bilo v skladu z mojim razmišljanjem. Kakorkoli, mimo je.

Čeprav je delovalo v enem od prejšnjih zapisov, da nimam novoletnih želja, jih dejansko imam. Ne bom pisal o tistih tipičnih ”želim si, da ne bi bilo vojne, pa da ne bi bilo lačnih”. To si menda vsakdo želi. Ni mi znano, kakšno govno od človeka moraš biti, če nekomu želiš, da je lačen. Ali da potekajo bojni spopadi v njegovi deželi in da ne ve, če bo preživel sprehod do pošte, kjer bo nakupil darila za svete tri kralje. Res moraš biti brezdušen. Verjetno taki ljudje nimajo notranjosti, ampak tlači zemljo le karoserija njihovega telesa. Roke, noge, trup in glava, vse ostalo pa napolnjeno z zrakom. Pa popravite me, če se motim.

Ne, moje želje so drugačne. Dosegljive, če bom delal na njih. Pa ne o množini, ker sta dejansko samo dve. In obe sta povezani z mojo prihodnostjo, lepšo, svetlejšo. In ob vsem tem se zavedam, da bosta obe terjali čas, trud in denar. Vem, da bo potrebnega veliko odrekanja, a se tega še najmanj bojim. Bolj se bojim neuspeha. Ob danih priložnostih bom pač moral zagrabiti in ne pretirano razmišljati. Ne trdim pa, da se bo to moralo zgoditi letos, a glede na to, kako se včasih vse odvija tako zelo hitro, si bi skoraj upal trditi, da se zna to zgoditi letos. Pa naj se cenjeno bralstvo ne prehitro veseli, ker ne ene in ne druge želje ne mislim zaupati. Lahko me pa držite za besedo, da bom o tem pisal, ko se bo zgodilo.

Ne samo, da imam želj, imam tudi cilje. V nasprotju z ostalimi leti, ko nisem imel zaobljub iz preprostih razlogov. Novoletna zaobljuba je nekaj, na kar nekje pri koncu meseca pozabiš. In če bi se ravnal po tipičnih zaobljubah sonarodnjakov, bi kupil prostor, kjer bi v januarju obratoval fitnes, ostale mesece pa pivnica s kadilnico. Šalo na stran in šal okrog vratu, zunaj je zima. Pa ne zategni premočno, če bi rad še kdaj namakal noge v morje. Zato sem se odločil, da bom te zaobljube letos preimenoval v cilje. Zaobljuba je že po sami zgradbi črk pač beseda, ki deluje strahotno. Preveč ”b”-jev.

Danes sem prenehal s kajenjem. Ja, vem. To sem že septembra. Tistih nekaj tednov je bilo zgolj test, če sem sposoben za ta podvig. Takrat nisem bil, saj me je, kljub temu, da nisem bil zaradi abstinence prav nič živčen, do maksimuma potolkla prva slaba novica. Pa je bilo vse po starem, ko sem v našem lokalnem Merkatorju na blagajni izdavil ”še ene Lucky modre”. Pa mi jih je Jolanda dala, v želji po višjem inkasu, namesto da bi rekla nekaj v stilu ”Ja, Grega, a nis reku, de nauš več”. V tistem momentu je šel pa-pa ves trud zadnjih treh tednov. Zdaj mi je jasno, zakaj zapirajo tiste škatle s tobačnimi izdelki nad blagajnami – da bivših kadilcev ne spravijo nazaj na kriva pota.

Zakaj mi ni uspelo? Ker moraš vsako stvar, kateri se odrečeš, nadomestiti. To ne pomeni, da moraš za vsak cigaret, kateremu si se odrekel, spiti pivo. Ali žganico. Ali pojesti čokolado. In jaz nisem nadomestil z nobeno stvarjo, kar je peljalo nikamor drugam, kot v dolgočasje ob jutranji kavi, vzetih mi je bilo tistih pet minut po kosilu in večerna razmišljanja za inspiracijo so ostajala brez navdiha za nekaj dobrega spisati. Ob ponovnem poskusu, kar pomeni danes, sem sto odstotno prepričan, da mi bo uspelo. Ker…

…bom pomanjkanje kajenja nadomestil s kolesarjenjem. Stvar je preprosta. Lani nabavljen Škot sedaj počiva v kleti, a pripravljen na novo sezono. Verjamem, da se v mirujočem stanju zmerno do pretežno dolgočasi, zato ga bom ob prvi priliki pognal v klance, ne glede na mraz. Zatorej lahko že prvi dan razkrijem enega od ciljev. Namen imam narediti deset tisoč kilometrov na kolesu. Ker pa to ne sovpada z do sedaj danimi možnostmi kajenja, saj sem lahko kadil tudi v slabem vremenu in sredi noči, sem se odločil tudi za pomoč sobnega kolesa. Glej, zavrtel jih bom ravno tako.

Spremenili se bodo tudi blogi. Kljub temu, da se izogibam pisanju o politiki in erotiki, kar sta najpogostejša dejavnika za obiskanost spletišč slovenskih blogerjev, mi obiskanost in branost mojega bloga počasi rasteta. Vsako leto vas je nekaj sto ali tisoč več. Naj mi ne zamerijo, a od tega trenutka bom pisal o sebi, svojih doživetjih, svojem delu, svojem življenju. Postal bom nekakšen lifestyle bloger, kljub temu, da nimam nekega hudo pretiranega lajfstajla. Sorazmerno s časom se bo tu pojavila celo moja slika. Verjetno. Ampak, ne glede na vse, sem prepričan, da boste radi zahajali na mojo stran. Jaz sem pač jaz in če bi imel namen pisati o parjenju čebel, bi o tem pisal, ampak to ne bi bil jaz. Jaz sem pa to, kar hočem biti in o tem se bo pisalo. O mojih podvigih s kolesom, o mojem razmišljanju. In ne o tem, kaj so se odločili levi, desni, zgornji, spodnji, rdeči, rumeni, obriti ali počesani. Gadja zalega ima drugje prostore, pri meni pač ne.

In potem te nekega dne ljudje sprejmejo, takšnega kot si. Za prijatelje isti, kot so me poznali do sedaj, za neznance pa je itak najpomembnejši prvi vtis. Še največjo razliko bodo opazili bralci. Upam, da ostanete. In da mogoče kdaj tudi v živo kakšno rečemo.

”Stari, a pa… knjiga, a jo še pišeš?”

Pa smo tam. Glede na moje stanje, ki že skorajda meji na askezo, bi si marsikdo mislil, da sem zakrknjen in zapečkarski samec. Kar je v bistvu res, sem zapečkar, čeprav le v zimskih mesecih, sem samec, zakrknjen pa niti pod razno. Pa čeprav se največ zadržujem doma, ker po barih pač ne hodim. No, v poletnih mesecih me skorajda ni, ampak vseeno. Dogaja se mi toliko, da se knjiga sama piše. Dovolj let sem na svetu, da se mi je zgodilo še pa še stvari. In še se mi dogajajo. Nič bat, če bo vse po sreči, še letos.

Naj bo dovolj nakladanja za prvi dan. Petarde so utihnile, večina bralcev bo dan preležala in samo najbolj odporni bodo zvečer zopet žurali.  Ker drugi januar.

Želim vam : zdravja. Sreče. Ljubezni. Miru. V tem vrstnem redu. Denarja. Uspešno rabo rodilnika. Pravilno postavljene vejice in presledek ter veliko začetnico za piko. Dobro letino, s čimerkoli se že ukvarjate. Veliko sonca in malo vpliva lune. Velike korake na malih poteh in male stopinje na velikem platnu. Naj bo to leto vaše. Tako, kot bo moje.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

In tako sem preživel prvi božič kot samska oseba. Ajde, ne prvi kot samski, ampak prvi nekje na svojem, če se temu lahko reče. Čas za spomine. Saj več, kako pravijo, kdor ima preteklost, ima tudi spomine. Kakorkoli. Val 202je poskrbel za to. Zavrteli so namreč Chrisa, ki je zapel, tako kot že trideset let vsako leto v tem božičnem času, da se vozi proti domu.

Nekaj let nazaj sem se po celodnevni službi okrog šeste ure zvečer vozil proti domu. Tistemu, ki je dobro leto kasneje postal moj uradni dom. Ne da sem se tam počutil domače, a človek, kakršen sem, pač rabi določen čas, da se v nadomestnem domu udomači. Bilo je lepo, ko sem prišel – božična večerja, dovolj vina, ležanje na kavču pozno v noč, prebavljanje vseh biftekov in mesnin, ki so… no ja, pri tisti familiji bile vsako leto iste. Enakega videza in enakega okusa. Bog ne daj improvizacije.

Ne da bi moja preteklost bila blazno čista in nebeško bela, ni šans. Sem pa znal običajno praznovati praznike na način, da sem se izogibal delu. Nisem lenuh, ampak praznik je za to, da se ga praznuje. In ko sem letos dan pred božičem ob petnajstih zaključil vse svoje obveznosti, sem si rekel – zdaj je pa dovolj in do torka ne mignem, kar se tiče delovnih stvari. Ja, saj vem. Tako je večer minil ob iskanju inspiracije za knjigo, srkanju Vipavskega vina in žvečenju medenjakov, ki so letos prvič nastali pod mojimi, recimo jim, spretnimi rokami. In kar mi je najbolj všeč – brez ameriških kazateljev na praznik. Nobene kokakole. Nobenega strica v rdečem. In, na kar sem najbolj ponosen, nobenega luksuza. Običajno kosilo, običajna večerja, kot se za samca spodobi. Tako nekako, kot običajen večer v tej pusti zimi zame. Z izjemo zvonov.

Enega dne minulega tedna sem bil v provinci, opravki pač. In ker so se v kratkem času končali, sem izkoristek dneva prebil v nakupovalnih središčih. Še dobro, da v dopoldanskem času. Popoldne bi se mi verjetno zmešalo. Vse je potekalo hitro, umirjeno. Nihče se ni drenjal. Ko sem dobil vse, kar sem nameraval dobiti, sem jo urno pocvirnal proti domu, ki mu lahko rečem dom. Je sicer prazen, a ko pridem, se kmalu napolni s toplino. Nihče me ne pričaka, nihče mi ne skoči v objem, a vseeno se počutim tako dobro, da se bi bolje počutil le v družbi govoreče papige. Ravno toliko, da bi lahko klepetal zvečer.

In zdaj se začenja tisto pobožično obdobje, ko bodo smrečice počasi pozabljene, vsa nakupljena hrana potovala po ceveh kanalizacije, darila ljudi brez domišljije pa končala nekje v omari. Logično. Ljudje so nakupili hrane, kot da trgovine vsaj tri mesece ne bodo odprte, tisti, ki se na vse spomnijo zadnjo minuto, pa ti, nekadilcu, podarijo vžigalnik. Kot zadnjih deset let.

Ampak, povsem nepričakovano sem sprejel odločitve, ki jih bom izpeljal v naslednjem letu. Saj veš, sam sem, pa imam čas razmišljati. Zadeve, kot je zgoraj opisana, me ne bodo potolkle. V nekem drugem obdobju bi cmizdil, kako sam sem za praznike, a sem se odvadil cmizdenja. Danes, ko je celotno mesto spalo in je spokojno tišino našega bloka zmotil le sosed, ki je imel nujno za zvrtati eno luknjo v steno ravno v času kosila, sem jaz prevetril svoje možgane in si izdelal plan. Nekaterim stvarem se bom posvečal bolj, drugim manj. Predvsem pa se bom posvečal sebi.  Ker lahko in ker je tako prav.

A veš, ob takih praznikih razmišljaš, koliko drugim pravzaprav pomeniš. Ja, dobil sem dve darili. Tu ni pomembna vrednost, temveč namen. Dve voščilnici, kar ne pomeni, da bi jih, če ne bi spremenil naslova, dobil več. In potem si rečeš – zakaj bi se jaz razdajal za druge, če se drugi zame ne. Imam prijatelje, s katerimi se ne obdarujemo. In imam tiste, s katerimi se. Ko se neka pot konča, se vedno začne nova. In takrat vidiš, koliko ljudi je pripravljenih iti s tabo naprej, koliko jih pa raje ostane na koncu tiste poti. Mogoče gredo naprej, a namesto poti s tabo izberejo nekaj drugega. In potem zaradi nekih zamer na cesti obrnejo pogled. Zakaj so zamere? Ker nismo to, kar bi radi od nas. Kljub prilagodljivosti imamo svoje meje, svoja razmišljanja, ki ne sovpadajo z njihovimi, oblečeni smo malo drugače in ne razkazujemo svojega bogastva z vedno novimi in modnimi cunjami, za katerimi se najpogosteje skriva črna, umazana duša. Ampak nas, intelektualnih milenijcev, to pravzaprav ne prizadene. Imamo, za razliko od nekaterih, razčiščena podstrešja, pospravljeno zgodovino in čiste roke.

Tole je zadnje pisanje izpod mojih rok, ki ga berete v letošnjem letu. Čas je za druge stvari, za drugo delo. In veste kaj? Moje leto je bilo noro. Koliko naše dežele sem videl s Škotom, koliko zanimivih ljudi sem spoznal. Več, kot v petih letih skupaj. Ničesar ne obžalujem, v vsemu sem videl žarke, srečo, veselje in nove priložnosti. Vsi, ki me poznate, bodisi osebno, bodisi preko blogov, veste, da v mojem življenju ni časa za negativnost. In tudi v prihajajočem letu bom delal na tem, da je ne bo.

Hvala vsem, ki ste z menoj pisali dobre strani in črtali slabe.

Želim vam srečno v 2017.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Uradno smo vstopili v desetdnevno dobo vprašanj ”kje boš pa ti za silvestrovo” in zavijajočih pogledov tistih, ki ga pravzaprav ne praznujemo. Zame je pač to le še ena noč, vajen sem  poznega odhajanja v posteljo, če naslednji dan nimam obveznosti, ne delam pa galame, kot nekateri, ki te povprašajo, kje boš, samo zato, da lahko pohvalno odgovorijo ”jaz grem pa v Beograd”. Ja, lej, zaradi mene lahko greš tudi v Krapino ali v Radlje ob Dravi, ne mi pa s hvalisanjem, kaj vse sem zamudil, ker nisem šel in kak hud žur je bil. Žur je relativen. Za nekoga je lahko žur že, če ni glasno okrog njega in lahko nemoteno uživa ob radenski.

Pa sploh nisem mislil o tem pisati. Pravzaprav sploh nisem mislil pisati. In tudi mislil nisem. Mišljenje je za mislece, ne pa za nas, egoistične pacifiste, ki raje delamo na sebi, kot da bi se spustili na nivo vsevednih, ki postanejo živčni, če kaj ni po njihovo.

Torej, tudi o tem nisem nameraval. Hotel sem pisati o željah. In zaobljubah. Samoumevno je, da si vsi želimo samo lepe stvari, na slabe pa nekako nismo pripravljeni. Obenem pa sem rahlo žalosten, ko mi želijo srečno in zdravo. Vsako leto ena in ista fraza, aktualna polovico zadnjega meseca v letu in še vse tja do plačilnega dne v januarju. Saj vem, pač, le fraza. Od nekaterih so sicer želje iskrene in prihajajo iz srca, drugi voščijo le, ker se spodobi. Za hinavskimi obrazi izražajo nekakšne želje, v resnici pa mislijo ”vošču sm mu srečno in zdravo, pa mu tega sploh ne želim, upam, da bo nesrečno, pa še kaj naj si zlomi”. Žalosten sem pa predvsem zato, ker je ta klinčeva fraza vedno ena in ista. Izgovarjajo jo običajno ljudje brez domišljije, v veliko primerih tudi z inteligenčnim kvocientom nekje na ravni povprečne zimske temperature na Bloški polici. Toliko o željah in čestitkah.

Zaobljube so povsem druga pesem. Ker nekje v februarju že ne vemo več točno, kaj smo si zaobljubili. Poznal sem tipa, ki si je vsako leto zaobljubil, da do rojstnega dne ne bo pil alkohola. In vsako leto se je tega strogo držal. Pustimo ob strani dejstvo, da je imel rojstni dan tretjega januarja. Mi pa… no ja. Naj vam ne bo nerodno, jaz sem isti. Zadnjih dvajset let sem za vsako novo leto nehal s kajenjem. Pa kadim še danes. Tudi točno vem, zakaj. Prepričan sem, da mi bo letos uspelo, ker sem si stvar zastavil drugače. Kar je bilo v septembru, je bila le neka testna doba, da sem ugotovil, ali je sploh vredno se truditi. Veš kaj? Je. Ampak naj bo o mojih zaobljubah to za danes vse – raje se bom oglašal, ko bo več jasnega.

Da ne bom prebran kot povprečnež, si za prihajajoče leto nisem izbral želja, ampak neželje. Same take stvari, ki si jih ne želim. Nekatere bodo odvisne zgolj in samo od mene, druge pa tudi od ljudi, ki so ob meni in ki bodo o meni.

  • Ne želim si besednih sporov z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Prav tako jih ne želim na nikakršen način prizadeti.
  • Ne želim poslati nikogar v rodila ali spolovila, čeprav si marsikdo zasluži.
  • Ne želim, da me zbije neodgovorni ali odgovorni avtomobilist, ko bom na kolesu ali peš.
  • Ne želim ne fizično in ne psihično zapravljati časa za osebe, ki jih poznam, a mi ne pomenijo ne fizično in ne psihično nič, kar ne pomeni, da ne bom neznanki pomagal čez cesto, če bo slučajno tako naneslo.
  • Ne želim in tudi namena nimam ukvarjati se z ljudmi, znanci ali neznanci, ki ne poznajo osnovnih pravil bontona ali na kratko PPH (pozdrav, prosim, hvala). Isto velja za ljudi na socialnih omrežjih, ki so najpametnejši, pa čeprav samo sami zase.
  • Ne želim in tudi nimam namena izvajati agresije nad nobenim živim bitjem, čeprav si bom moral pripraviti drva.
  • Ne želim pripadati nobeni politični stranki in ker ji do sedaj nisem, tudi v nadalje ne vidim razloga, da ji bi.

Evo, zdaj se ve. Ker želje so v večini primerov iste, kot vsako leto. Z neželjami pa sem razkril ne samo tistega, kar si ne želim (pa seznam bi lahko bil daljši, a nisem hotel izgubiti bralčeve koncentracije), temveč tudi del planov naslednjega leta.

Naj vam bo božič bel. Topel. Prijeten. V krogu tistih, ki jih imate najraje.