Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V kolikor vas je za klik na tale zapis prepričal naslov, naj se že na samem začetku opravičim, ker je rahlo zavajajoč. Ne podarjam ničesar, namreč. Lahko si pa vseeno zbistrite možgane, kajti nategunstva, ki se skriva pod nazivom nagradnih iger je vedno več.

Priznam, da sem tudi sam ljubitelj le teh. Bilo je obdobje, ko ni bilo nagradne igre, v kateri ne bi sodeloval. Potem sem ugotovil, da se mi zaradi tega stvari le kopičijo in da so v osemindevetdesetih odstotkih večinoma neuporabne. Tako se je nekje ustavilo pri dvajsetih zimskih kapah, nešteto svinčnikih in še čemur, kar večinoma stoji v omari, če se ne proda na Bolhi ali v skrajnem primeru (v tem trenutku me je malo sram) podari nekomu za rojstni dan.

Da v nagradnih igrah ljudje vedno več sodelujemo, je pravzaprav logično. Nekaterim je to rutina in ne posvečajo večje pozornosti, drugi pa bolestno delijo, všečkajo in domala posiljujejo druge z igranjem, češ, da bodo imeli sami večje možnosti. Ljudje smo mahnjeni na to, da dobimo nekaj zastonj. Četudi je to izdelek v vrednosti enega evra, smo veseli kot sto mater, ne zato, ker smo zadeli radirko, ampak zato, ker se nam je nasmehnila sreča.

Sam zase priznam, da nagradnih iger ne igram več. Verjamem, da so vse te igre, kjer se podeljujejo dražje stvari, vnaprej dogovorjene. Mogoče z izjemo kakšnih tombol na vaških veselicah. Pustimo ob strani dejstvo, da če ob nakupu šestih litrov soka prejmeš set grdih kozarcev, nakupa šestih litrov soka ne bom opravil. Ker sokov ne kupujem niti nasplošno. V kolikor bi ob nakupu dveh paketov kave dobil skodelico, bi zagotovo kupil, ker kave spijem dovolj, da se mi splača vzeti dva paketa. V kolikor bi ob nakupu desetih paketov kave dobil tehtnico, ne, hvala. Kava se lahko prav tako pokvari. Torej. Prav tako priznam, da občasno igram loto in jackpot in včasih celo dobim povrnjene stroške vplačila. Lahko reče kdo, da bi bilo pametneje tisti denar vložiti nekam drugam, ampak glej – zaradi tistega dvajsetaka grem skozi mesec prav tako sit, napojen in če ne ravno spim, tudi oblečen in obut. Ravno tako kadim in ravno tako grem na pivo. Če bi mi tisti dvajsetak prinesel jurja, bi nekdo zavidal, drugi se smejal, tretji bil najboljši prijatelj, kateremu niti imena ne vem. Tako to je.

In sem tako nekega dne nastopil v nagradni igri, ne da bi ravno dobro vedel, o čem se sploh gre in kakšna je pravzaprav nagrada.  Drugi so me označili v komentarju, sam nisem posvečal pozornosti in nato nekega dne dobim obvestilo, da sem nagrajenec in naj jih kontaktiram. Okej, super. Preverim nagrade – pet osebkov je dobilo majico. No ja, majica pride vedno prav, v primeru, da je grda, jo še vedno lahko nosim pozimi pod majico z dolgimi rokavi ali v skrajni sili, uporabim za brisanje tal. Pošljem naslov in želeno velikost majice ter čakam paket. Naslednji dan pride sporočilo, da po pošti ne pošiljajo in da jo moram nagrado prevzeti v provinci ali v knežjem mestu. Resno? Odpišem, da si pod takimi pogoji majico vtaknejo v… no, vemo kam.

Ker je pač organizatorju nagradne igre med samim potekom težko obvestiti, da nagrad ne pošiljajo po pošti, saj bi v nasprotnem primeru sodelovalo manj ljudi in ker nagrajencu potem ne izročijo nagrade, ker je pač težko majico prepogniti, dati v kuverto, napisati naslov in odložiti na pošti, se mi zdi blazno bedno sploh prirejati neko nagradno igro, kjer so nagrade sicer večje, majice pa so samo za tiste, poražene. Tako imenovane, tolažilne nagrade. Veš kaj, organizator. Delati reklamo podjetju, ki naj bi bilo resno in še kaj poleg tega, obenem pa ni sposobno poslati nekomu majice, ampak se zahteva, da jo pride osebno prevzet, nekako ni ravno gladko.

Ne, če sem čisto iskren – boli me briga za tisto majico. Dol mi visi zanjo. Vaše dejanje me ni prizadelo in niti nisem imel volje in niti ne želje, da bi vam v zasebna sporočila natrosil kup vprašanj, zakaj ne, kdo je odgovorni ali vam natresel kup zakonov in pravilnikov, kot bi to storil nekdo, ki ima preveč časa in je naduvano pameten, čeprav zgolj zase.

Sem se pa malenkostno poigral z izračunom. Imam avto, ki porabi šest litrov na sto kilometrov, do province pa imam dobrih sedemdeset. Ker predvidevam, da bi moral iskati parkirišče, računajmo petinsedemdeset, kar pomeni sto petdeset v obe smeri. Nato bi moral plačati parkirišče. Pojma nimam, koliko, a recimo evro in pol za uro. Zamudil bi se več kot uro, ker se a) po provinci bolj slabo znajdem in b) domnevam, da bi vas nekaj časa iskal, saj verjetno niste investirali v tablo, ki bi me pripeljala do vas ter c) bi bili v času mojega prihoda na kosilu. Na kratko – petnajst evrov plus tri ure časa bi zapravil za to, da bi prevzel osvojeno nagrado, ki je, dame in gospodje, majica v vrednosti deset evrov. Lahko samo kapo dol.

In potem pogledaš ostale štiri nagrajence. Bovec, Gornja Radgona, Ilirska Bistrica in Odranci. Koliko imajo slučajno poti v provinco ne vem, a domnevam, da nihče ni šel samo po nagrado.

Sicer, lahko bi poklical kakega znanca v provinci in ga poprosil, če gre prevzeti v mojem imenu, a že vidim, kako bi se odvijalo – potrebno bi bilo identificiranje, pa še kaj drugega bi se domislili vmes in na koncu ne bi ravno točno vedel – ali prevzemaš majico ali morebiti novo Kio.

A veš, saj na koncu koncev… nisem eden tistih, ki bi olepševali stvari. Sem le tisti, ki pove tako kot je.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V bistvu sem zadnjih nekaj dni razmišljal o človeštvu, odnosu do soljudi in na splošno do vsega, kar nas obkroža. Od narave in njenih lepot in čudes, vse tja do vsega, kar je ustvaril človek. Ja, o tem.

Redki smo tisti, ki iščemo pozitivne poglede na vse, kar se dogaja okrog nas. Ne, ne bom o politiki, ker da lahko vanjo vstopi vsak vaški zabavljač, je vsem splošno znano dejstvo. Niti ne bom o križih, ki jih ni, čeprav bi morali biti na jogurtovi embalaži. Glede tega imam svoje mnenje in ga ne mislim izpostavljati, saj bi me zaradi tega mogoče še kdo popredalčkal nekam, kamor dejansko ne spadam. Zato bom raje … ne ne, vrnimo se par vrstic nazaj. Izpostavil bom svoje mnenje, da bo znano vsem, ker imam pravico do tega, da ga izrazim in konec koncev tudi možnost, da ga povem. Bom pa kratek. Ljudje, vi ste nori. Preprosto nori. Zaradi enega izbrisanega križa na jogurtovi embalaži se greste sramotit na družabna omrežja, z nekimi bolnimi grožnjami, češ, bojkotirali bomo to trgovino. Zaradi jebene embalaže? Resno? Nimate boljšega dela v življenju, kot iskati napake pri drugih? Svojih verjetno imate, sklepam. Tako zelo ponosni na Slovenijo, a da bi bojkotirali alpsko mleko, ker na vrh Triglava ni stolpa, to pa ne? Bolni ste, resnično ste bolni. Imate se za blazno verne, a ste navadni kristjanarji, kateri dvigujete roke v zrak, misleč da boste nekega dne doživeli mirnost nebes, a vam povem – zaradi vašega sovraštva boste pristali v peklu, kjer bodo iz vašega odvečnega sala delali ocvirke.

Madona, sem se razhudil. Okej, naj mi bo, občasno mora biti tudi kak tak zapis. Naj zatorej združim prijetno s koristnim in obelodanim še dejanja, ki mi gredo na živce, če uporabim lepše ime za moški spolni organ. Dejanja, storjena s strani človeka, jasno.

  • Pogrevanje sedemdeset let starih zadev o drugi svetovni vojni. Resno? Niste je doživeli, pa vse veste, kako je bilo, kdo je koga, kdo ni nikogar in podobno? In, ker veste, se vam zdi primerno o tem govoriti še sedaj, ko je vse že končano? Prosim no.
  • Sicer v zgornjem odstavku pojasnjeno, a si zasluži še drugo alinejo, ki obsega obdobje dveh tednov leta 91. Bwh se usmili, no.
  • Mobitel in vožnja istočasno. Ko ne veš, ali bo zmogel zavrteti volan, ali se mu bodo nemara roke zavozljale v prečudoviti makrame. Ne glede na to, da ima vsak malenkost bolje opremljeni avtomobil že vgrajeno možnost prostoročnega telefoniranja in v kolikor nima, lahko za tri petake nabaviš neko modrozobo napravico. In prav ti ljudje so tisti, ki se bodo ob policijski kontroli prometa bunili, češ da niso govorili po telefonu ali se v primeru nesreče vlekli ven iz dreka in valili krivdo na nekoga drugega. Obup.
  • Verjamem, da si hodil v visoke šole, tudi verjamem, da veliko bereš, se izobražuješ in še kaj in ja, izredno spoštujem, da poveš svoje mnenje – ni pa ga treba vsiljevati. Verjemi, so ljudje, ki znajo govoriti samo o eni stvari in niso niti pripravljeni poslušati drugih stvari in v nekem trenutku postanejo preprosto dosadni.

Ampak, čeprav bi še lahko našteval, sem se naveličal. Domnevam, da veste, o čem govorim. Bom od tu naprej raje jaz, dobri stari Pero. Ljudje smo namreč posiljeni. Z informacijami, ki nam jih servira splet, televizija, radio in če odstranimo medije, ljudje okoli nas. Čisto mimogrede izvemo informacije, katere nas v bistvu ne zanimajo, pa jim vseeno prisluhnemo, če zaradi drugega ne, zaradi lepšega vtisa pri sogovorniku. Če se malo pošalimo, pri moških gre informacija, ki nas ne zanima, skozi eno uho noter, skozi drugo ven, pri ženskah pa skozi eno uho noter in skozi usta ven. Okej, šalo na stran. S temi informacijami moramo živeti, četudi nas ne zanimajo in nimamo ne praktično in ne teoretično nič od njih. Ja, saj jih pozabimo, izbrišemo, ampak kaj nam to pomaga, ko nas nekdo povpraša po našem mnenju. Kaj si mislimo.

Nekega dne sem se odločil, da novih informacij ne bom sprejemal. To ne pomeni, da bom zavračal vse, kar me zanima, zagotovo pa bom kaj hitro pozabil na tisto, kar me ne zanima. Ljudje vse premalokrat rečemo ”boli me kurac”, zato pa imamo tako, kot pač imamo. Glej, ne zanima me nova Plestenjakova punca, niti Wernerjeva priredba, še bolj mi dol visi za kandidate na volitvah. Ne zanima me niti zaradi del delno zaprta avtocesta in še manj pisana fasada v periferiji. Zakaj? Ker me bolj zanimajo samske punce in novi komadi Elvis Jacksonov, ker me bolj zanima zapora ceste, po kateri se vsakodnevno vozim in pisane fasade niti ne opazim. V kolikor zadeva ni povezana v tolikšni meri z mano, da bi me razveseljevalo, razžalostilo, me osebno prizadelo ali drastično spremenilo stanje na mojem bančnem računu, glej – boli me kurac. Manj kot vem, boljše je in manj kot se dogaja okrog mene, boljše se počutim. Informacije, ki me zanimajo, znam poiskati sam, v kolikor niso servirane iz medija. Stvari, katere me ne zanimajo, pa itak ne iščem.

In to, da ne znamo večkrat izustiti, da nam dol visi, nas tepe. Potem si razbijamo glavo, ker nekaj vemo, pa čeprav kasneje pozabimo. Zaseda nam dragoceni prostor na našem spominskem disku in potrebnih je več klikov, da pozabimo. Obremenjujemo se, postanemo sitni, tečni, razdražljivi, užaljeni, tako zelo, da moramo gnev izliti na družabna omrežja, kjer čakamo tiste jebene dvignjene palce, srčke in ko se jih nekaj nabere, se počutimo nekaj centimetrov višje. Jaz sem kralj, to sem napisal, poglej, koliko ljudi je delilo, super. Kurac je super. Smejijo se ti, ker si tako glup, da se ukvarjaš s poimenovanjem piva, jogurtno embalažo, uvoženim sadjem in hrano s pretečenim rokom, ne da bi se zavedal, da si pravkar naredil ogromno reklamo nekomu – popolnoma brezplačno. Hrana za dušo. V kolikor bi rekel boli me kurac, bi v tistem času prebral nekaj strani knjige, šel na sprehod v naravo ali s kolegi slonet na šank. Zagotovo bi imel več od tega.

V kolikor imate v nekem trenutku vsega čez glavo, se ne vidite ven, vam teče voda v grlo, vas peče v glavi od vsega, kar vam je bilo postreženo, iščete izhod, a ga ne najdete, vam gredo besede, ki se prepletajo z večjega števila ust istočasno, vam begajo misli na način, da tudi hoditi ne zmorete več ravno – samo sredinca v zrak in izrečene besede o obolelem udu, pa bo takoj boljše. In pri tem ostanite. Nenadoma postane življenje lepše.

Opomba avtorja: navedeni izraz ”boli me kurac” ne pomeni dejanskega zdravstvenega stanja avtorja in njega organov. Za neuke dodaja še nekaj besednih izrazov, ki metaforično ponazarjajo isto besedno zvezo: ”jebe se mi”, ”dol mi visi”, ”ne briga me”, ”ni mi mar” in ”gonte v rit vse skp”.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ne bom skrival, zadnji tedni v službi so bili tako naporni, da sem si privoščil nekaj dni dopusta. Ne tistega, da bom nekje prespal in podobno, ampak takega, kjer bom predvsem odklopil. Pač, situacija je postala takšna, da nisem bil fizično utrujen, sem bil pa psihično uničen. Zapomni si, na psiho vedno vplivajo le ljudje in njihova dejanja in v kolikor niso vsi odnosi takšni, kot bi morali biti, to pusti posledice. Sploh, če si tak človek, da še nekaj časa razmišljaš o izrečenem. V bistvu sem čudak – užaliti se me ne da, biti v moji glavi je pa možno. Kakorkoli.

Ker številke ne lažejo, je bilo potrebno nekega dne začeti s kolesarjenjem, po daljši pavzi. Sicer bi lahko še te zadnje štiri mesece bingljal z nogo in na silvestrski večer napisal, da se mi ni izšlo, a sem raje človek, ki se trudi in ne bo razočaran, če mu ne bo uspelo. In ker sem za današnji dan predvideval eno od daljših tur, s katero sem se ukvarjal že lani in mi v dveh poskusih ni uspela, sem si včerajšnji dan vzel za pripravo. Plan je bil tako podrobno izdelan, da ne bi mogel pasti v vodo. Kljub napovedanemu dežju.

In potem je sledil hobi številka dva. Poleg kolesarjenja obožujem filme. Ne kakršnekoli, temveč komedije. In manj kot so holivudske, raje jih imam. kljub temu, da sem zmerno do pretežno zgodaj legel, je ogledani film na meni pustil pečat, tako močan, da sem ob zaključku še sam potočil solzico, dve. Jebi ga, sem pač moški s čustvi. Seveda sem še nekaj časa razmišljal o zaključku filma, ko pa sem se pozicioniral v položaj za spanje, so mi skozi misli zleteli dogodki iztekajočega se dne. Bwh mi priča je, da me je pobralo šele okrog enih.

Kar bi bilo povsem okej, če bi dopust imela tudi budilka. Ta je spustila prve zvoke ob petih, ko sem nameraval vstati, se najesti in odriniti na pot. Z razlogom imam budilko na drugi strani sobe, ker bi v primeru njene prisotnosti ob postelji preprosto zamahnil po njej in spal spanje pravičnega do … no, do poznega. Pač, nisem človek za jutranje ure, čeprav so takrat jutra najlepša. In ko sem tako tacal še ves omotičen na drugo stran sobe, sem skozi okno preveril zunanje stanje. Ne me zezat, dež? Saj ne, da je bilo nepričakovano, a tudi vremenarji so le ljudje in posledično zmotljivi. Kaj naj počnem ob klinčevi peti zjutraj? Logično, spat. Deževalo je tudi ob sedmih, ko sem vstal drugič in še vedno ob osmih, ko sem se dvignil še tretjič. Kolesarski izlet je torej, reci piši, zares padel v vodo.

Sem pa zato dan izkoristil za razne opravke. Obiske. Tudi za obisk trgovine, katerega planiram vedno tako, da ne prispem tja ravno v največjem navalu potrošnikov. V večini primerov mi uspe, danes mi ni. Kako je lahko trgovina polna ljudi ob dvanajstih? Niso ljudje po službah? Sicer pa vedno, ne glede na karkoli, vedno fašem posebneže v vrsti. Ne samo, da mi je danes gospa za mano stala tako blizu, da sem čutil njeno sapo na vratu, pred seboj sem imel še eno drugo gospo, takšno, kot je znana vsakemu v vsaj enem primeru. Tista gospa, ki drži namrščen obraz, kot da je samo ona v tistem trenutku tam in ker se njej ne mudi, se ne sme muditi nikomur. ”Ojej, ma sm vzela napačne olive” in pusti vso robo na traku in gre iskat prave olive.  In potem prideš do tega, da ne veš, ali bi svoje stvari zložil pred njeno robo, ali čakal, da gospa najde olive. K sreči se je prikazala v trenutku, ko je njen zadnji artikel zdrsel po inoksovem pultu, pomolila olive prodajalki pred nos, rekoč ”še tole” in potem… potem se je šele začelo.

Kar mirno, gospa, šele ob osmih zaprejo. Čisto počasi je zlagala nakupljeno v torbe, pa eno v eno vrečko, pa sadje v drugo, ker sadje namreč ne sme biti v isti vrečki kot kruh in ko je prodajalka že poračunala mojo nabavo, je gospa brez kake pretirane slabe vesti hlastnila po moji tuni in jo pomolila prodajalki.
”A to je še moje?”.
”Ne, gospa, tole je pa že moje”, sem odvrnil in ji vzel piksno iz rok.
”Ma sem jo tudi jaz kupla.” Ja, prav, ane. ”Samo ne vem, če sem jo spravla.”
Ugani. Bilo je treba preveriti v torbah, če je spravila tuno. Medtem sem sam že poravnal račun, zložil nabavljeno v kartonasto škatlo in se nekako zguzil mimo nje, njenih treh borš in ogromne torbice, ki ji je visela čez ramo. Vmes je še nekaj mrmrala o njeni tuni, a ji nisem posvečal prevelike pozornosti. Konec koncev ni bila moj tip ženske, povrh vsega pa bi mi lahko bila mama. Če bi me rodila kot zadnjega, tam nekje pri štiriinštiridesetih. In ko sem zapuščal trgovino, sem jo slišal. ”O, lejte mojo tuno, sm jo našla, joj, sm bla gvišna, da je nism spravla.”. Kaj, naj odpremo šampanjec, al kako?

Menda se človek z leti spremeni in po nekaj letih sem se naveličal brade. Razmišljal sem, koliko let sem jo nosil, pa nisem uspel ugotoviti. Tudi ideja, da si jo obrijem, je prišla nenadno. Kar tako, v sekundi. Kakšen bi bil brez brade? Pa poglejva. In je šla. Priznam, nisem si všeč. In puncam je všeč brada. To vem sedaj, ker me zadnjih nekaj dni lepše gledajo zgolj tipi.

Ampak še vedno gre v vsakem primeru za tuno.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Naj bi bilo tako da bi morali otroci hoditi v šolo dokler ne bi dosegli želene izobrazbe, se zaposlili in rasplodili ter sočasno skrbeli za potomstvo katero bi kot že veliko generacij pred njimi hodilo v šolo in se izobraževalo. Ne, tle ni point u šolskem sistemu, kateri nas večkrat uči nekaj kar nikoli v življenju ne bomo potrebovali ampak v tem, da nekateri ne dosežejo niti minimalnega znanja uporabe nekih osnou, kod je recimo pravopis. In tako nastanejo grammar naciji.

Mimo grede sem ne dolgo nazaj dobil pohvalo kako so moji zapisi bres napak in v isti sapi vprašanje če imam lektorja. Lahko odgovorim, da nimam lektorja, temveč le mogoče pretirano ljubezen do slovnice. In to ljubezen do slovnice, do materniga jezika bi rad vcepil tudi drugim, in ne samo zaradi tega, da bi bili njihovi zapisi lepše berlivi ampak bi tud delovali resnejše.

Učasih namreč sedim z kom op kavi in debatiram o tem in onem. Odvisno od sogovornika sicer, a besede nanesejo tudi na blogarje in nihove zapise. Ne rečm, dosti blogov preberem, dosti blogarjev spremlam in ko učasih naletim na kak zapis človeka ki se na družabnih omrežjih hvali, koliko bralcev in sledilcev ima – oprosti a dvomim, da bi kdorkoli karkoli dal tebi v testiranje, da bi napisal mnenje oziroma reklamo. Ker v nekem trenutku bravci ne prihajajo več na tvojo stran brat temveč se zgražat.

Zato sem se onega dneva ko sem šel na možgansko terapijo z kolesam odločil, da bom tud sam postav en tak grammar naci, da bo mogoče usaj en bravc poštekav, da slovenščine le ni jezik, katerga si bi usak po svoje prilagajal. Je že res, da ima usak svojo vizijo in da lahko usak piše lih tko, kokr se mu zahoče vrže vejico tudi tam kamor ne, spada in dokonča stavek brez. Da bi karkol pametnega napisav. Svoboda pisanja namreč še nikol ni bla tolko brez mejna.

Ajde, da ne bom preveč splošen, tu ne gre le za rodilnik in napačno črkovanje, še man pa za poimenovanja krajev, kot so velike lašče, nova gorica in kranjska gora. Tu more pisec res že fajn pomislit kako bi bilo pravilno in zakaj bi bilo ravno tako pravilno drugače pa ne. Tu gre za to da v wordu potčrtuje napačno napisane besede in to s rdečo in valovito črto, da ja vidiš da neki ne štima. Ampak kaj pa ima vord pojma o slovnici, sej mam šolo in gvišno je prav tako kot sem napisav. Egoizem namreč u nekih primerih seka na povno.

Seveda je grammar nacijevstvo premo sorazmerno z prepoznavnostjo osebe ki na spletu nekaj napiše – naj gre le za kratek tvit (tvit v bistvu ne mora bit dovg), objavo na fejsbuku ali v blogu. Niso spregledani niti tiskani mediji, ot revij in časopisov pa vse do knjih. Če namreč zafrkne nekdo, ki ga spremla malo bravcev, ga skor nobeden ne opozori. U kolikor se pa to zgodi recimo kandidatu za precednika, se zlobni jeziki takoj spravijo nan. In tu je samo en problem – niso zlobni jeziki kateri mu hočejo samo dobro ampak si je za use kriu sam. Narot pač ne bo voliu nekoga, ki ne pozna niti pravopisja.

Povsem logično bi bilo pričakovat da je avtor zapisa vsaj profesor slovenščine ali po poklicu lektor, da si privošči o temu pisat. Kdor tako misli, se moti. In lahko trdim da je velik mojih zapiskou napisanih tako, da se ob branju le njih učasih najrajš ne bi poznav. Priznam pa, da se vsaj za blog potrudim, da napišem pravilno in slovnično ustrezno. Težave imam le pri pisanju preko telefona, kjer zarat debeline prstov učasih napišem kaj druzga.

Ker se mi ne da več, bom na tej točki zaključiv. Priznam da je teško tako pisat, če si navajen drugače. In verjamem da boste teško brali in u kolikor boste prišli do konca, usa čast. In če deluje kot da se ob tem pisanju blazno zabavam – no, saj se, ampak izza hrpta tole bere moj alter ego, ki se ob napisanem zgraža. In prau je da se.

Opomba avtorja: Privoščite si. Tudi jaz sem si. A vsaj preden nekje karkoli objavite, preverite, če je prav tako, kot je. Avtor je ob pisanju tega prispevka blazno trpel in verjame, da tudi komu ob branju ne bo lahko. Grammar nacijevstvo ni bolezen, temveč zgolj neuslišana ljubezen.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Včasih te življenje samo pripelje do nekih ugotovitev, do katerih pride zgolj iz izkušenj. In iz želja. No ja, in potreb. In v kolikor ne predhodno razmisliš, si lahko na koncu razočaran. Mesec in pol nisem kolesaril, a bilo je dovolj en dan na sobnem in en dan na Škotu, da sem razmislil o vseh ponudbah in ob povratku domov napisal nekaj sporočil.

Namreč, vse pogosteje se dogaja, da me zaradi seznama blogerjev kontaktirajo ti, pa oni, pa eni tretji, ki bi radi seznam uporabili za razne promocije, pa ker sem nekako oče tega seznama, se domnevno na bloge spoznam in bi dal kakšno izjavo za določen medij in ker imam skoraj zagotovo kontakte vseh blogerjev, bi lahko poslal … ne bom nadaljeval, moj odgovor je ne. Ja, je že res, preberem veliko blogov, imam tudi kontakte večine, ampak teh stvari ne počnem, če se gre za nekoga drugega. Nazadnje, ko sem nekomu naredil tako uslugo, sem v zahvalo prejel izvijač. Izvijač, ki stane ena petintrideset. Zatorej, naj bo jasno – ne, ne sodelujem z raznimi neznanimi podjetji, katera bi reklamo za čokolado, kemični svinčnik ali še kaj bolj banalnega, samo zato, da bom v zahvalo dobil njihovo majico. Pokaži mi nekaj več in v kolikor me bo interesiralo, se bova dogovorila. Tako sem zaenkrat pripravljen sodelovati in delati reklamo zgolj v primeru kolesarske opreme, v kolikor pa ima kateri iz blogerskega sveta zanimivo idejo, produkt, karkoli, bom rade volje pomagal. Ne bom se pa prodal za eno majico in kapo s šiltom.

Da sem do tega prišel, sem moral onega dne v Idrijo. Da se v Idriji ustavim, so samo štirje razlogi. Trije semaforji in serviser za Škota. Sicer se redno enkrat tedensko peljem skozi in to je dovolj. Podrobnosti na off, torej šel sem po kolo, katero je bilo na obveznem servisu. Na koncu smo prišli do ugotovitve, da so zavorne ploščice še uporabne in odkrili so mi polovico tople vode, ko so mi pokazali, kako se jih pravilno nastavi. Zdaj bi moral poznati celoto, saj so mi prvo polovico pokazali ob prejšnjem servisu. Torej, za naslednjič naj bi znal sam. A veš, ni to tako kot gumice, po katere lahko greš v Špar in v treh minutah sam zamenjaš ter se potem frajersko držiš. No, posledično je bil zamenjan sprednji plašč, ker je originalni deloval kot za cestno kolo. Pač, svoje je dal skozi.

Istega popoldneva sem zaradi dežja razturil na sobnem kolesu in si zbistril misli, naslednjega dne pa si nadel nasmešek na obraz in zavrtel proti keltiki in desno, kot običajno. Letelo je kot sneta sekira. Poznalo se mi je tisto mesec in pol trajajoče lenarjenje, saj sem bil poln zagona, poln moči. No, vsaj nekaj časa. Naredil sem krajši postanek ob vodi in se nato odpravil nazaj proti domu ter preživel popoldan ob francoskih komedijah in počivanju, misleč, koliko dobrega sem naredil zase.

Idrijca. Zen se išče.

Logično, ker se cilj ne bo dosegel sam, je bilo treba tudi naslednji dan po službi zajahati. Če sem včeraj iskal zen v reki (in ga tudi našel), ga bom danes iskal v razgledih. Višji vzpon sem si odsvetoval, ne da bi točno vedel zakaj, a lahko ostane za kak naslednji dan. Zato sem tisto urico in šestino nje namenil osvajanju že neštetokrat osvojenega Kladja. In ko sem se na vrhu hotel odžejati, sem ugotovil, da je nekdo zaprl vodo. Eh, visokogorci, eno noč pade pod deset stopinj, pa se bojijo, da bo zamrznila voda v ceveh. Ja, nič, odpravim se žejen v dolino, vmes najdem današnji zen, nekaj minut strmim, pofotkam in zavrtim proti domu.

Pogled na moje trenutno mesto. Zen se še vedno išče.

Poznaš tisti občutek, ko nekaj iščeš in skoraj obupaš? Veš da je nekje, iščeš, ne da bi sploh vedel kje iskati in nenadoma se zamisliš – orko di bako, mogoče sem vse to že imel, pa takrat nisem vedel, da imam. in na koncu prideš do spoznanja, da imaš na dosegu roke, le stegniti jo moraš. Jaz sem iskal pomiritev. Tisto, psihično. Ne, nikoli je nisem imel, vsaj ne da bi se tega zavedal. Pred kratkim sem prišel do zaključka, da mi manjka. Zen. In da sem do tega prišel, me je rešil zgolj Škot. Zaradi njega sem po dolgem času razčistil s preteklostjo. Sam pri sebi. Zaradi kolesarjenja sem spoznal mnogo zanimivih ljudi, drugačne, kot sem jih poznal prej. Koliko sem si prevetril možgane, ko sem vrtel v klance, ki sem jih takrat preklinjal, ne da bi vedel, da mi to koristi, ne samo fizično, temveč predvsem psihično. Ne da bi se sploh zavedal, sem bil sam sebi psiholog, psihiater, najboljši frend, učitelj in učenec. Ne da bi sploh pomislil, da vsakič, ko zajašem Škota, grem pravzaprav na terapijo.

In v jutrišnji dan gledam pozitivno. Pripravljen na nove izzive in na nabiranje novih izkušenj. Trenutno stanje telesa: okrog pasu kak centimeter preveč. Trenutno stanje duha: pomirjeno. Zen dosežen.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bilo je tisto obdobje, ko sem bil len. Eni bi rekli, da mi to pripada, počitek po napornem kolesarjenju. Ja, v bistvu mi res pripada. Ampak ne pet tednov. Temu se ne reče počitek, ampak lenoba.

Ja, toliko sem se polenil, da sem se gravžal sam sebi. Pustimo o strani to, da so bile temperature malenkost previsoke za kolesarjenje, a če me ni ustavil mraz v januarju, me po vsej logiki tudi to ne bi smelo. Pustimo ob strani tudi dejstvo, da sem v tem času pripravil zalogo drv za zimo. Pa da sem pohodil žebelj in se dva dni z malo ranico na stopalu smilil predvsem sam sebi. Dejstvo namreč je, da sem bil len. V kolesarskem smislu.

Lenoba mi nikoli ni bila tuja. Na momente sem še vedno lenuharsko razpoložen, celo toliko, da bi v primeru, da bi mi ponudili vlogo v pornografskem filmu, izbral vlogo moža, ki zjutraj vzame aktovko, poljubi ženo in gre v službo. Potem naj pridejo razni vodovodarji, akviziterji, serviserji in vrtnarji, jaz hočem na koncu filma le priti domov in pojesti hamburger. Ampak, te lenobe mora biti v nekem trenutku konec.

In tako sem tistega dne pred sobno kolo postavil tablico, na kateri običajno gledam televizijske programe ali z interneta snete filme in zavrtel. Po dolgem času. Po res dolgem času. Sobno kolo. V idealnih vremenskih razmerah na sobnem kolesu. Nekaj ne štima tukaj, ane? Kakorkoli, kolesarjenju namenjen dnevni čas je minil hitro. In naslednji dan zopet. In naslednji dan – ne, za naslednji dan je bil planiran pobeg s Škotom nekam daleč stran.

Glede na to, da si Valter še ni vzel časa za mali servis, bodo zavore očitno morale zdržati. Sicer je v planu bolj ravninski del, kjer ob dodatni pazljivosti lahko večino dela opravi tudi sprednja zavora, ampak saj vemo kako je – nekaj te premami, zaviješ v klanec, ker te zanima kako je, pričakuješ nekaj adrenalina, hočeš si prevetriti možgane in potem… potem sledi spust, kateri je adrenalinski, ker so zadnje ploščice skoraj na koncu. In po spustu bodo čisto na koncu. Zagotovo. Bom pač riskiral in se jutri odpeljal pretežno po ravnini.

Offtopic: ja, vem, za na cesto mora biti kolo spravno. Tega se poslužujem, opremljen sem celo z lučjo (ne pa tudi z zvoncem), vozim po kolesarskih stezah, v kolikor je možnost in v kolikor je ni, vozim po desnem robu cestišča. Naj mi bo to dejanje oproščeno. Slabih zavor se zavedam, čeprav je nekaj tudi res – ustavi se. Ampak na ravnini. Pri spustu tega ne garantiram. Okej, če grem naprej – torej, jutri, praznični dan, zajašem Škota že navsezgodaj in jo mahneva. Po dolgem času preseči stotko, recimo.

Ampak, zakaj bi moralo biti v življenju vse po planih? Je že res, da nisem človek, ki bi veliko planiral, konec koncev nisem imel izdelanega niti plana, kam bom šel. Planiran je bil le odhod. Pa še ta je na koncu padel v vodo. Dan pred tem sem namreč opravil obisk, spil sem pivo in po krajšem klepetu… ja, nimam kaj skrivati. Odločil sem se pognojiti njihovo zelenico. Bemtiš, sem si mislil, v preteklosti sem moral spiti precej več, sedaj pa je dovolj pol kile Laškega. In če bi bil to zgolj enkraten dogodek, ne, kje pa, buhvar. Treba je bilo iz sebe metati še polovico naslednjega dne. Ja, točno tistega, ko bi jaz moral biti s Škotom nekje daleč proč, na relaksiranju možganov in pumpanju nožnih mišic. Točno tisti dan, ja.

Seveda me je to tako razkačilo, da sem naslednji dan, ko nisem več trpel za posledicami virusa, takoj po službi montiral prtljažnik za kolo na avto, navezal nanj Škota in se peljal direkt do Valterja. Tle maš, zadnje zavore, pa sprednja guma, če pa še kaj odkriješ, kar poštimaj. In nato sem odšel domov, nabirat kilometre na sobno kolo.

V nekem trenutku namreč mora biti lenarjenja konec. In čeprav sem se za ta trenutek odločil že onega dne, je do realizacije prišlo šele konkretno včeraj, ko sem odpeljal kolo na servis. Do njegovega prihoda bom glumil na sobnem, potem pa ni več izgovorov. Se že vidim, kako bom lovil septembrske žarke za Instagram slike, jahal jesensko listje z 2.2 profilom in klel novembrske kratke popoldneve. Ampak, lepo bo. Do dosežka postavljenega cilja še 4540,84 km.

Na sedalnem delu straniščne školjke je ostala sled njenega menstrualnega ciklusa.

Kr neki.