Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zadnja dva tedna ste lahko spremljali dogodivščine avanturističnega popotovanja s kolesom po Sloveniji in da boste vsaj malo vedeli vse tisto, kar do sedaj še niste, bodisi ker nisem objavil ali pa ste mogoče spregledali, sem pripravil eno takole zahvalo, ker drugače pač ne gre. Ker pa to ne zanima vseh in bolj padajo na statistiko, sem, glej ga zlomka, tudi njej namenil nekaj besed. Ker pa se najdejo tudi taki, ki jih ne zanima ne eno in ne drugo, temveč zgolj in samo namen, bom omenil tudi to. Ampak, počasi. Najprej zahvale, ne po abecednem redu in ne po sami pomembnosti.

Vsem, ki ste se pridružili na kolesu. Vsem, ki ste se pridružili na kavi. Lepo se je bilo družiti. Vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da nisem bil lačen, da mi ni bilo treba voziti po dežju in vsem tistim, ki so se odločili ponuditi prenočišče. Vama dvema, ki sta bili vedno na razpolago za potrebne informacije in spodbudo. Vsem, ki ste me usmerili na pravo pot. Vsem, ki ste mi razširili obzorja. Vsem, ki ste verjeli vame in upali, da se bo vse izteklo tako, kot sem si zamislil.

Ja, drugačen način, kot sem prvotno načrtoval, zaradi samega strahu, da bi na koga pozabil. Tega si ne morem dovoliti, saj vas je bilo veliko in hitro bi se mi kdo izmuznil iz napisanega, kljub temu, da je ostal v spominu.

Kaj bi raje prej, namen ali statistiko? Bomo z namenom, a? Sam namen je večini že znan. Družiti se z blogerji in zanimivimi sledilci iz družabnih omrežij. To mi je uspelo, čeprav se nismo z vsemi uspeli uskladiti. Eden od namenov je bil tudi ta, da dokažem, da se da. Marsikaj sem slišal pred odhodom in med potjo. Široke gume, neprimerno kolo in nahrbtnik so največkrat zbodli. Ja, s širokimi gumami gre težje, ampak gre pa povsod. Da je kolo neprimerno, je iz trte izvita izjava tistih, kateri so mahnjeni na specialke ali zgolj toliko zaljubljeni v svoje prevozno sredstvo, da drugega niti ne vidijo in odobravajo. Glede nahrbtnika pa – ja, res je nerodno z njim kolesariti. Ampak se da, čeprav je v prvem planu nakup torb. A primarni namen tega kolesarskega dopusta je bil samo eden – da se imam dobro. In to mi je uspelo. Šel sem na pot zase, ne za druge. Nisem bil prisiljen in večino poti sem prevozil tako, kot sem si sam začrtal. Sam s sabo, s svojimi mislimi in odvečno navlako, ko se mi je nabirala v glavi ter nekega dne čudežno izginila. Terapija, test. Psiha, kljukica. Pasti nižje, ni šans. Vzpenjati se, biti in uživati, palec gor. Ne glede na vse, imel sem se zakon. Resno.

Ampak, ker se mi danes ne ljubi biti dolg, kot znam biti včasih, bom prazno nakladanje izpustil in se posvetil zgolj in samo še statistiki.

11 dni.
1027,21 kilometrov, ali povprečno 93,38 dnevno.
54,30 ur.
0 višinskih (ker jih pač nisem meril).
8 blogerjev.
1 predrta zračnica.
2krat izgubljena luč.
2 državi (namesto 3).
18,76 povprečna hitrost.
Nešteto kav.
Nešteto brezalkoholnih pirov. Štel nisem niti alkoholnih.
1 čepenje v koruznem polju.
2krat najdena luč.
63 najvišja hitrost.
Ogromno lepih trenutkov.
Ogromno tudi ne prav lepih, ki so po razmisleku in po spoznanju, da je važno samo eno, postali prav tako lepi.

In to je, cenjeno bralstvo, zaključek. Na tem mestu – hvala vsem, ki ste me spremljali po poti preko internetnih omrežij, kot tudi tistim, ki ste me v živo. Hvala vsem, ki ste prebirali zapise – zaradi odzivov imam še večjo motivacijo do vsega skupaj.

In sedaj… nič, sedaj se vrnem k povprečnim zapisom…

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zadnje jutro. Zadnje jutro kolesarskega dopusta. A veš, v bistvu sem se imel na tem kolesarskem dopustu super, kljub vsemu. Ampak nekje globoko v meni je bilo tisto… domov grem, komaj čakam. Besede, ki jih nikoli ne bomo slišali iz ust Bavčarja, ker on itak nič ne čaka.

Ljubljana mi ne…

Sicer sem bil v prejšnjem zapisu malo bolj kritičen do same prestolnice, zato v tem ne bom. Poleg tega sem nanjo gledal drugače, kot dan prej. In če dodam še ubijalsko sonce, potem nastane… no, nekaj z mešanimi čustvi. Kakorkoli. Danes se mi je zdela Ljubljana presenetljivo lepa. Ker sem pač zavil v center, ker je bilo zgodnje jutro, ker ni bilo veliko ljudi in ker je bil – čudno slišati za prestolnico – mir. Ja.

Tako sem si lahko povsem v miru ogledal Franceta in Julijo in izven plana se povzpel na Ljubljanski grad. Za nekoga, beri: mene, ki sem poredko v prestolnici, je bilo lepo. Tudi angleškim turistom, ki so bili ravno takrat tam, se je zdelo. Naj bo to opomnik za naslednjič, ko bom hotel kaj drugega reči čez glavno mesto.

Tisti del jutra, ko na Ljubljanskem gradu še ni prevroče…

Današnji razgled številka ena.

Po spustu z gradu sem se odločil oditi proti domu. Katero pot bom izbral, je bilo jasno – tiste čez Vrhniko in Godovič zagotovo ne. In sem jo mahnil čez Podsmreko proti Dobrovi in Horjulu.

Lanski spomin

Oh, Horjul, kraj nesrečnega imena, kjer mi je lani odpovedala žica zavore, nekaj kilometrov višje pa me je izdalo koleno na tisti zahrbten način, da ni bilo moč nadaljevati. Letos? Glej, letos se ne dam, tudi če bom moral lastna jetra izbljuvati, poganjati kolo z rokami in z ritjo migati v ritmu Despacita, ni šans – ne odneham. Vožnje z avtomobilom je bilo dovolj, sicer zgolj zaradi ekstremnih vremenskih vplivov, ampak domov hočem priti s kolesom.

V čast večne slave in miru na mestu, kjer sem lani čakal prevoz, letos naredim postanek, v hladni senci pojem dve Frutabeli in pokadim cigaret. Trenutek nepazljivosti.

Počasi rinem v klanec proti Šentjoštu in si vzporedno z vrtenjem recitiram kletvice. Kajti klanec je strm. Na srečo je vedno tako, da bolj kot rineš v klanec, lepši razgled te na koncu pričaka. In mene je pričakalo kar nekaj razgledov. Noro lepo.

Današnji razgled številka dve.

In današnji razgled številka tri.

Ob koncu spusta proti Žirem sledi še en osebni dosežek – prevoženi tisoči kilometer tega dopusta. Tisti moment, ko čakaš, da se na števcu pokaže 1000,00, ne vedoč, da gre števec le do 999,99. Lahko bi sledil šok, ampak ni. Saj, kaj si pa morem. Verjetno proizvajalec ni pričakoval, da se bo kadarkoli kdorkoli pritoževal glede tega, a se tudi nisem imel namena. Zadeva je v srcu, v glavi, v nogah in v preteklih zapisih. Nikoli ne bo izbrisano in posledično nikoli pozabljeno. In v namen proslavitve tisočice, se na Trebiji nagradim z mrzlim Laškim. Vse, kar si ta trenutek želim, je le to, da se vrnem srečno domov.

Tole dejansko pomeni 1000,01 kilometrov.

Zadnjih dvajset

In res gre po tistem pivu lažje. Pustimo dejstvo, da se mi nekako ne ljubi, konec koncev tudi sonce žge in z lahkoto ti lahko prav to toliko zblodi možgane, da zafrkneš. Ne, ni šans, to se ne bo zgodilo. Zgolj zaradi tega, da se skoncentriram na zadnje kilometre in predvsem na zadnji klanec proti Kladju, pred samim vzponom še malo počijem v senci, nato pa jadrno naprej. Saj gre, nekako sem zadovoljen. A vseeno si v nekem momentu rečem – daj, malo razjaši, porivaj sto metrov in potem bo šlo lažje. A veš, ravno toliko, da noge malo spremenijo ritem. To storim. Trenutek nepazljivosti.

V kolikor ste besedno zvezo ”trenutek nepazljivosti” zasledili že kje prej in ne šele ob zadnji omembi – ja, obstaja povezava s prvo omembo. Ker sem ravno razjahal, sem se odločil preveriti, kaj je tisto na plašču, kar sem gledal zadnjih 40 kilometrov in me je v nekih trenutkih zabavalo, v drugih pa nerviralo. Primem, odstranim in zasliši se tih in počasen sssssss. Ne, ne more se to zgoditi. Približam uho, da se prepričam, da ni res to, kar si mislim. Ssssssss postane glasnejši. Resno? Ne me fakin jebat. Ja, ko sem nad Vrzdencem pavziral, sem očitno povozil nek trn.

Prvi Škotov gumi defekt.

Ni kaj, taprav kolesar ima običajno s seboj ekipo, katera mu s strehe avtomobila sname drugo kolo, mi, amaterji, pa imamo v torbicah na kolesu vedno rezervno zračnico, dva kompleta tiptopa in pumpo. Odločim se za flikanje. Prvo flikanje pri Škotu. Postavim se v senco, razdrem, namažem, zalepim, napumpam, spraznim, sestavim, napumpam, grem. Ob tem naj ne pozabim, da sem prav estetsko poškodoval ekran števca ter eno od pomembnejših tipk. In vse to osem kilometrov pred domom. Tik pod vrhom zadnjega vzpona. Mogoče znak, da je bilo dovolj? Ali zgolj opozorilo, da te v nobenem primeru ne sme nič vreči iz tira?

Sledi še sedem kilometrov spusta, med katerim števec preskoči na skupnih 5000 kilometrov, sto metrov rahlega vrtenja in pred nosom imam vrata bloka. Škot, pridi. Greva v klet.

Km: 76
Čas: Malenkost več kot 4 in pol.

In tole, cenjeno in nikakor ceneno bralstvo, je zadnji dan letošnjega kolesarskega dopusta.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ne, tokrat ne bom rekel, da sem spremenil plan, kajti bilo je planirano skoraj tako, kot se je izteklo. Je res, da sem imel namen še okoli Vrhnike kaj prevoziti, a po drugi strani me je čakal najbolj pester dan z gosti. Seveda, namenjen sem bil v Ljubljano in tam je možnosti za srečevanje blogerjev precej več, kot kje drugje.

Zob

Načeloma veljam za človeka, ki se od otroštva boji zobozdravnika. Občasno imam občutek, da Čuki pojejo o meni. Čeprav sem v nekem določenem trenutku pred leti prišel k pameti, odvrgel strah in pogumno vkorakal v ordinacijo. Od takrat nimam rednih problemov, le še občasne. In ker zob z izjemo tega dne začne vedno boleti čez vikend, poznam tudi kup alternativnih miljenj bolečine. In ta dan je kar naenkrat zaskelelo, zabolelo in kljuvalo, kot bi živčen detel tolkel v deblo orjaške sekvoje. Šlo je celo tako daleč, da sem nekje pri Brezovici iz nahrbtnika povlekel zobno ščetko in ščetkal periodoncij, da bi pregnal slepega potnika, ki je povzročal bolečino.

Zanimivi gostje

Torej, ker sem bil zmenjen in v zamudi, sem prvo gostjo prosil, če bi lahko s seboj prinesla nekaj lekadolov. Blogerji smo res zanimivi ljudje, sploh se ne spremljamo, pa smo vedno takoj za druženje in pomoč. In če ste opazili, so bili do sedaj na tapeti blogerji, ki so … no, v neki ciljni skupini tistega, sproščenega branja. Ne pretirano informativnega značaja, ampak na duhovit način in predvsem z dušo v vsakem svojem zapisu. Kar ne pomeni, da tokratna gostja tega ne počne, pač pa pomeni le to, da sem šel korak dlje. Nikoli si namreč nisem mislil, da bom v goste povabil blogerja iz neke druge kategorije, čeprav izredno nerad kategoriziram. Dovolj nakladanja.

Prva gostja je bila Anja iz Mamine maze. Neverjetna energija, sproščen klepet, pijače na pretek in besed za izvoz. A veš, ko se z nekom, ki ga sicer ne bereš, tako hitro poštekaš, da kar ne moreš verjeti. Takoj se imaš o čem pogovarjati. Saj, ko se najdejo ljudje iz istega foha, to ni težko. Verjetno se tudi vremenoslovci, ko gredo skupaj ven, pogovarjajo o vremenu. Zanimive informacije iz sveta blogov ter kup trikov sva si izmenjala in bilo je zabavno. Tudi na račun njene hčerke, s katero sva v prvi minuti postala frenda. Ni kaj, tako je, ko smo ljudje človeški.

Drugega gosta sem na kavo povabil le nekaj dni pred postankom v Ljubljani. Videl sem, da me spremlja preko družabnih omrežij, pa sem si rekel – zakaj pa ne. Velja za blogerja z jajci, zaradi česar je dal skozi vse, kar ostali blogerji ne bomo in si niti ne želimo, roko na srce. In v kolikor gledaš preveč televizijo, nekega dne postojiš in si rečeš – pa čakaj, js mam čist oprane možgane. Pa so se meni nekoč smejali, ko sem rekel, da ugasnite televizijo in berite bloge. Mikstone se nama je pridružil, Anja je kmalu odšla, midva pa sva poklepetala najprej o kolesu in mojih projektih, nato pa o njegovih blogerskih poteh. Ni kaj, preberite kak njegov zapis in se potem zamislite nad stvarmi, ki vam jih servirajo drugi mediji. Vsekakor pa mi je bilo v veselje, da se je odzval vabilu, sploh ker ne spadava v isti rang blogerjev.

Ljubljana mi…

V bistvu sem hotel napisati, da mi prestolnica smrdi, čeprav mi ne. To, da sem se malenkostno izgubil, sem si kriv sam. To, da je tistega dne pripekalo, pač nisem, kot nisem kriv za vse voznike, ki svojo jezo stresajo vsepovsod okrog sebe. Tisti del poti, ko sem vrtel proti prenočišču, mi nikakor ni sedel. Ne, resnično nisem mestni človek in v kolikor bi mi kdo rekel, zdaj pa zaživi v Ljubljani, bi mu gladko rekel ne. Mogoče kje v okolici, nikakor pa ne v strogem mestnem jedru. Čeprav so tole samo besede – nikoli ne veš, kako bo zapihal vete in kam te bo odneslo. In če samo pomislim, za kakšne vse stvari sem v preteklosti rekel, da jih ne bom prakticiral, pa danes jih, bom v tej vrstici raje utihnil.

Nočem se zameriti nikomur, ampak Ljubljana… no ja. Verjetno lahko vse skupaj pripišem utrujajočemu soncu, izpraznjeni bateriji mobilnika in iskanju ulice, kjer se je nahajalo prenočišče. Priznam, da sem bil v sobi že ob štirih in da sem se pripravljal na večer tudi z dremanjem. Nekako se mi ni dalo več biti na kolesarskem dopustu.

Najslajše

Najslajše stvari pridejo na koncu, je rekla moja zadnja gostja, ko sem ji povedal, da je zadnja. Prišla je v hostel, kjer sem prenočeval in na terasi lokala sva … ok, počasi.

Glede na to, da jo redno berem in da gledam njene vloge, sem imel željo, da jo spoznam tudi v živo. Bil sem prepričan, da se vabilu ne bo odzvala, pa sploh ne vem, zakaj. Imel sem nekakšno strahospoštovanje do nje. No, zdaj nimam več strahu, obdržal pa sem spoštovanje.

Simona Gobec je prišla na dogovorjeno mesto ob uri, jaz budalo pa sem pristopil k napačni in to ugotovil šele, ko mi je rekla ”da sicer je zmenjena, ampak verjetno ne z mano”. Ej, še dobro, da nisem neka zvezda, ker bi mi bilo sicer nerodno, povrh pa bi pristal še v kakem rumenem tisku.

No, s tapravo Simono sva minuto kasneje sedla in klepet se je prav prijetno razvijal. Ni ena tistih žensk, ki utihne in sedi v tišini, kar mi je všeč. Počutil sem se kot da bi bil na drinku s sošolko – dva, ki sta se v mladosti poznala, za nekaj let nehote prekinila stike in se potem ponovno našla. Druženje z ljudmi je lahko zabavno, ampak druženje z zanimivimi ljudmi pa je zagotovo enkratno. Takratkega sicer nisva spila, pa sva se imela vseeno fajn. Seveda nisva samo o blogih, temveč tudi zasebno, kot tudi z ostalimi gosti, ampak … glede na to, da je malo zadremala s svojo aktivnostjo, srčno upam, da se kmalu vrne z vlogi in blogi. Naj ne pozabim skupnih lastnosti, poleg očal – vsak ima svoj seznam. Jaz blogerjev, ona vlogerjev. In vsa čast ji za to.

Zaklepetala sva se do takšne ure, da sem komaj pristopical do sobe, kjer sem zaspal kot surovo jajce na razbeljenem pokrovu mestne kanalizacije.

Km: 38
Čas: 2

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Nenačrtovani dan počitka je telesu in duši sedel bolj kot bi mi sedla ohlajeno čokoladno mleko in tajska masaža celotnega telesa z uhlji vred. In kljub temu, da sem morebiti večer prej spil kakšno pivo več, sem tistega jutra bil kot nov. Čakal me je nov dan, poln pozitive, kot so bili sicer že vsi do sedaj, le da tiste pozitive nisem vedno jemal kot pozitivne.

Odgovor na večno vprašanje je razkrit

Malo čez šesto sem že vrtel proti Kopru, kjer me je čakal najbolj zgodnji gost kolesarskega dopusta.  Z nikomer do sedaj se namreč nisem zmenil ob sedmih. Pa da ne bo zavajajočih informacij, ni me čakal. Jaz sem čakal njega. Ker njega se vedno čaka. Dalmatinski geni, pač. Don Marko je namreč sprejel ne samo vabilo za skupno kolesarjenje, temveč tudi izziv Črnega Kala. Zanj prvič, zame drugič. In kar pri njemu najbolj spoštujem, je njegova odločnost. Trma. Pri njemu ni ”ne, ne morem”, pri njemu velja pregovor ”krepat, ma ne molat”. In v kolikor sva bila zmenjena za Črni Kal, on bi prilezel do vrha, četudi bi mu od vročine počrnela brada in izpadlo eno oko.

Ampak, počasi. Ko sva spila tisto kavo in nahranila pljuča z dimom, sva počasi zavrtela proti Dekanom. Don je že v štartu povedal, da ne bo držal ritma, čeprav sem ga kaj kmalu pustil naprej, zaradi samega nadzora. Oba sva vedla, zakaj. On je vedel, da sem neustavljivi stroj in da ga lahko pustim daleč zadaj. Jaz sem vedel, da je zanj prvič.

Na kolesarski stezi, ki jo mimogrede obnavljajo, so naju nadrli, da kaj tam sploh počneva. Oprosti, gospod tečni delovodja, nič nisva umazala, tudi vašega postopka obnove nisva motila. Niti nisva nikogar ogrožala, ker se nihče od delavcev ni premikal. In ko sva pet minut čakala, da so se trije kamioni odločili, kako in kaj, je bila razkrita skrivnost, zakaj dela na cesti trajajo tako dolgo. Bilo je deset delavcev, trije vozniki kamionov, en upravljalec bagerja in nekaj oseb, ki so bili bolj za vrtenje jezika, kot za kakršnokoli fizično delo. Bili so tam. Nihče ni delal. Ali niso vedeli, ali niso znali, to nama ni uspelo ugotoviti, a niti ni bilo važno. Očitno obnova cest v Sloveniji poteka nekako takole: nekaj pisarniških delavcev se dve leti pogovarja o sanaciji, vse preračunajo do potankosti in potem prenesejo naprej obvestilo, da se s tem in tem dnem začne obnova. Nič drugega. In tistega dne se na odseku zbere petnajst ljudi, eden prinese kramp, drugi lopato in se gledajo. Nekje po malici se eden odloči, da o začel in udari s krampom. Delovodja, užaljen, ker se ni sam tega spomnil, mu prepove udarjanje s krampom, sledi nekaj besed, nato delovodja ukaže razbijanje s krampom in dela se začnejo okrog dvanajstih. Iz dneva v dan. Zato je, dragi bralci, tako. Ne mi rečt, da za sanacijo stotih metrov kolesarske steze rabiš dva meseca?

Črni

Donu je šlo v klanec kot namazano. To mi je bilo jasno že od samega vabila dalje. Niti se nisva ustavljala, temveč sva le uživala v zgodnjem soncu in v vseh nasproti nama letečih mušicah, katere sva vestno pljuvala na obcestno ograjo. Bil je mir. In bil je samo en Italijan, ki ni vedel, kako se bi obnašal na cesti. Srečala sva celo dva nema kolesarja, sicer pa glede na ponedeljek zjutraj, jih niti nisva pričakovala več. Pričakovala sva le, da ne bosta nema.

Vrh se je svetlikal. Za zaustavitev pobesnelih mišic sva izbrala lokacijo, kjer se cesta poravna. Tam sva si segla v roke, zaželela srečno, pozabila na selfi in odšla naprej. On domov, jaz pa … no ja, nekako tudi.

Čeprav sem dober mesec nazaj isto pot prekolesaril v isti smeri, me je še vedno navduševala s svojimi vzponi, tistimi, zajebanimi. Ko misliš, da je ravno, da bo teklo samo, pa ne.  Pa sem si delal opomnike v glavi, ko sem se v soboto vozil v obratni smeri, le da sem jih čez prosti dan pozabil. A ni bilo panike. Spočit in poln energije sem vrtel vse do Senožeč, kjer sem si privoščil pavzo. Ker sem vedel, da si je v Postojni ne bom.

Dež, resno?

Že ko sem se na Razdrtem ozrl proti Vipavski dolini, sem opazil črne oblake. Resno? Zopet bom moker? Če ne gre drugače, bom, ne bi bil pa rad. In sem prvič preventivno vedril že pred Postojno. Zaradi občutka, da vreme s temi oblaki ne misli resno, sem nadaljeval in v Grčarevcu preventivno vedril drugič. Mimo sta prikolesarila domačina, vrgli smo nekaj besed, pohvalila sta moj dopust, jaz njuni kolesi in končali debato. Ker sta šla domov.

Sam sem metal oči proti Kalcam, ki so bile pokrite z nevihtnimi oblaki. Sicer sem imel streho nad glavo, kar štejem ravno za osnovno udobje, ne bi pa rad preživel noči v kolibi iz debelega pleksistekla. Nadaljevati ali čakati? Nekaj časa sem spremljal avtomobile in ko se je izkazalo, da iz tiste smeri prihajajo suhi, sem sklenil tvegati. Vidiš, temu se reče neučinkovito preventivno vedrenje – ko misliš, da bo, pa ni.

Žal pa preventivno vedrenje ne morem poimenovati tistega postanka v Logatcu. Zaradi dežnih kapelj sem zopet posedal na avtobusni postaji.

”A vas mišice kej bolijo?”

Nisem posedal dve minuti, že se je pripeljal mlad kolesar. Povedal je, da pada ravno toliko, da ga moti. A bejž no, tud tebe, sem si mislil. Malo sva se zaklepetala, povprašal je, iz kje sem prikolesaril, začelo ga je zanimati moje popotovanje in deloval je kot resni interesent samostojne izvedbe naslednje leto.

Ko sem nekaj trenutkov kasneje raztezal mišice, je sledilo vprašanje.
”A vas mišice kej bolijo?”.
”Ne, s stanjem na eni nogi treniram za pusta naslednje leto. Flamingo bom. Pa ne nobenmu povedat.”.

Kasneje je odpeketal proti Vrhniki, jaz pa sem počasi nadel čelado in počasi zavrtel za njim. Posijalo je sonce, bilo je naravnost čudovito. Z izjemo tovornjakarja, ki me je po Vrhniškem klancu prehitel, par sto metrov kasneje zavil na stran, da je odtočil, nato pa se mi tik pred koncem klanca zalepil na rit. Bemti, prehiti me, živčnega me delaš. In potem gre mimo tebe tako na tesno, da ne veš, ali boš še kdaj uzrl napis na zadnjem delu cerade ali ne. K sreči je skozi Vrhniko speljana z logiko skregana kolesarska pot, kar te vsaj prometa reši, ne pa tudi raznih upokojencev, ki se, misleč da so na pločniku, zaklepetajo kar tam in čudno gledajo, če jim kaj rečeš.

Prenočišče je bilo cenovno ugodno in udobno, predvsem pa je bila prijaznost na vrhuncu. Kar je vredno več, kot karkoli drugega. Saj smo vsi samo ljudje in marsikdo bi našel kup napak pri vsaki stvari. Glej, nobena stvar na svetu ni popolnoma popolna. In veš zakaj? Zaradi takih, ki mislijo da so pojedli vso pamet tega sveta in so prepričani, da bi bilo zagotovo drugače, če bi imeli tudi sami kaj pri tem. Ja, zagotovo bi bilo drugače. V veliki meri slabše.

Km: 104
Čas: Malo manj kot 5 in pol.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Noč, ki je bila za mano, je bila resnično sproščujoča. Za razliko od ostalih dni, tokrat nisem spal v kakem strogem centru, v bližini ceste, železniške proge ali kakega drugega motečega dejavnika. Še soba je bila v drugem objektu, kot gostilna, kar pomeni, da me tudi hrup ni motil. In zjutraj me je pričakal tak razgled.

Razgled z balkona.

Spet sprememba načrta

Nič ne rečem, kolesarjenje čez Bloško Polico je že lani imelo svoj čar in del tega čara sem si zaželel tudi letos v obratni smeri. In sem doživljal lepote. Tile kraji so res lepi, kamorkoli pogledaš, zelenje. Pozabi sivi beton, mogočne zgradbe in nenehen hrup avtomobilov – tega tu ni. Tu je le trenutek, v katerem se odločiš uživati.

Počutim se fizično in psihično spočitega in prepričan sem, da mi nič ne more pokvariti dneva. Žal se kmalu izkaže, da je nekaj vremenskih razmer stopilo skupaj in s prstom pokazalo name, rekoč ”ne, ne boš, ker ti bomo nagajali”. Tako me je že kmalu po štartu začel spremljati veter. Vsak kolesar ve, da na kolesu veter pozna samo dve smeri – v prsa ali v bok. Nikoli v hrbet. Ampak res nikoli. In te dve opciji vetra sta izmenjujoč se pihali tisti dan. Zabavno? Niti ne.

Trenutki najlepših razgledov…

Plan je bil, da grem čez Snežnik v Ilirsko Bistrico in v Pivko, kjer me je čakalo prenočišče. Pa sem, zaradi črnih oblakov, ki so se nabrali na nebu, ne ravno zadovoljen, a prepričan v to, da danes ne bom moker, obrnil in zavil proti Cerknici. Veš, ko si osmi dan na poti, ko ti je bilo že vroče, ko si bil tudi moker, ko si skoraj obupal in ko si pretehtal, da je bilo lepega in slabega približno fifty – fifty, takrat si želiš tudi uživati. Že tako mi ni okej zaradi včerajšnjega dne, ampak zdaj je kar je. In v kolikor bi me nekje na Snežniku ujel dež, bi… no, zagotovo ne bi užival. Se pa zaradi spremembe načrta ne sekiram kaj preveč. Domala ni ostalo mesta, kjer se ne bi nečemu odpovedal zgolj iz razloga povratka. Naj tokrat odpade Snežnik, da bo nekoč v prihodnosti razlog za obisk.

V Cerknici ustavim in kar preko sms sporočila storniram rezervacijo v Pivki ter pokličem kolega na obalo, če lahko namesto jutri, kakor je bil plan, pridem danes. Brez problema, pravi. Super. To me razveseli, saj se nisva videla že nekaj časa, obenem pa bom imel tudi nenapovedani dan počitka. Čisto izven plana. Počitek mi bo koristil, obenem bom še Škota sčistil, saj se nekaj blatnih madežev vozi z menoj še od deževja v Avstriji.

In jo mahnem skozi Rakov Škocjan proti Ravbarkomandi, kjer zavijem na…

Znana pot

… že dobro poznano pot, traso Magnum maratona. Vem, ni bilo planirano, ampak takšna je bila odločitev. Nisem tu, da bi jamral, niti da bi iskal rešitve. Biti in uživati, to je bilo vse, kar sem si želel. In četudi v prejšnjih dneh nisem povsem užival, vsaj v nekateri primerih ne, moram priznati, da se imam vseeno fajn. In to je glavno. Da se imam dobro, ne glede na vse.

Povsem drugačen občutek je, ko voziš po poti, katero si do sedaj vedno prevozil v družbi. Nič ni. Ni zavetrja, ni ekipnega škrtanja menjalnikov, ni duhovitih izrekov, nič. Je le spomin, na vsa lepa druženja vseh maratonov. No, ne morem trditi, da ni nič – v bistvu je marsikaj. So nova videnja, nova čutenja, v tebi je nekaj, kar ti pravi, da nobena stvar ni dvakrat enaka. Lahko je dvakrat slaba ali dvakrat dobra, ampak nikoli ni obakrat enako slaba ali enako dobra. Kljub možganom na paši se v glavi odvijajo filozofije, kar je razvidno iz nekaterih stavkov tega odstavka. V nekem momentu bi najraje potočil solzo sreče, ampak sem moški. Bemti, ta pot.

Pretirano zanimivega se mi sicer na poti ni dogodilo, razen tega, da sem bil v prednosti pred samim seboj. Kot omenjeno, pot poznam, prevožena vsaj enkrat letno, kar pomeni da poznam tudi vse vzpone, spuste in ovinke. Nič me ne more presenetiti. In me tudi ni. Kjer bi lahko letelo kot sneta sekira, pač zaradi vetra ni, ampak mi je bilo za to rahlo vseeno. In prav tam, kjer bi lahko letelo, sem se ustavil. Slike namreč morajo biti.

Vidim ga! Morje vidim!

Neviden

V kolikor bi imel čudežno moč in bi lahko postal neviden, kam bi šel?  Običajno tega ne počnem, ampak danes bom. Hotel Kras v Postojni, zakaj postavite na teraso toliko miz, da jih vaše natakarice ne obvladujejo, oziroma, zakaj ne zahajajo pogosteje ven? Razumel bi, če bi bile vse te mize polne – a pri treh mizah nas je sedelo šest. Pet je bilo postreženih. Šesti je sedel, se razkomotil, prižgal cigaret. In šesti je pokadil cigaret, si nadel nahrbtnik in šel drugam. Hvala. Zaradi vas sem dobil občutek, da sem diplomsko delo vitražerja. In zaradi vas zdaj vem, da se bom naslednjič raje namestil v sosednjem, bolj prijaznem baru.

Zdaj pa…

Sredi popoldneva parkiram Škota in slečem prešvicane cunje. Končno sem pri kolegu, čakal nas bo daljši večer, jutri daljši spanec, plaža, pivo, dve, osem, čevapčiči in mene predvsem relaks. Nenačrtovano, ampak pametno.

Tudi ta dan je minil brez gostov. Ne razumite narobe, ampak včasih se je treba obojestransko prilagajati, da se srečamo. In v kolikor veš, da se prilagajata oba, potem veš, da je tudi interes spoznanja obojestranski. Ni vedno lahko, priznam, a preprosto rad se družim z bralci in blogerji. Včasih padejo nore ideje, včasih zgolj butaste. Ampak vedno je fajn.

Naslednjega dne očistim Škota, malenkostno poservisiram, istočasno ugotovim, da sem presegel kilometre lanskega dopustniškega kolesarjenja, odprem pivo in se prepustim. Vsemu. Občutkom, domišljiji, planom. Očke so priprte, čakre so odprte. Dihanje sproščeno.

Bližje.

Km: 105
Čas: 5 in četrt.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Čez noč je veter ponehal, rodilo se je prekrasno jutro in pred mano je bil fizično in psihično najbolj naporen dan. Po zajtrku sem sprejel vabilo na ogled sobe Otona Župančiča, ki je nekaj otroških let preživel v današnjem gostišču in posledično sem se na pot podal šele ob desetih. Ni me motilo, fasciniran sem bil nad arhivsko zbirko, na koncu pa sem dobil še priročno knjižico, o kateri sem kasneje razmišljal in prišel do zanimivega zaključka, ampak naj ostane to za naslednjo priložnost.

Najlepša pot

Pred mano je bila pot, katere sem se najbolj veselil. Iz Dragatuša proti Vinici in od tam proti Staremu trgu ob Kolpi in naprej. Ne vem zakaj je bila v meni želja prevoziti to pot, a ko sem planiral in gledal slike, sem si rekel – to moram prevoziti. Dopust je, časa imaš na pretek, uživaj v lepotah Kolpe in – no ja, žičnati ograji. Po kilometrih bi sicer bilo malenkost manj, kot drugega dne po Avstriji, kjer je povsem slučajno nastalo precej več od planiranega. A fizično je od mene zahtevano precej več in ko fizično povežeš s psihičnim, zna postati pestro.

Pot je bila krasna, pričakoval sem več prometa. Tukaj ga je bilo še nekaj, a čedalje manj…

In zavrtim poln pričakovanj. Res noro. Nikjer nobenega prometa, vzponi, ki me rahlo ubijajo, a vseeno polnijo z zagonom za naprej. V teh krajih še nisem bil in kolesarjenje ob Kolpi je naravnost čudovito. Gonim, pa se ustavljam, slikam, pa spet gonim, uživam. Bemti, da se imam dobro in da je to boljši dopust od tistega dvotedenskega poležavanja na Lošinju.

Občasno pridem v vas. Vas? Ja, vas, pogosteje pa v vasico z le nekaj hišami. Nekatere delujejo kot vikendi, druge zapuščene, tretje kot varen dom srečnih ljudi. Ampak te poti, kot da bi nekdo prišel, položil asfalt in potem odšel. Tista tiha tišina, v kateri slišiš reko na levi in ptice na desni – neverjetno. Ne da se z besedami opisati vseh občutkov, ki so me prevevali v tistih trenutkih, zato nikarte ne zamerite, če o vsem ne boste izvedeli ravno vsega.

Vse lepo se v nekem trenutku konča

Potem je začelo. Sonce se je skrilo, oblaki so prekrili nebo in nekaj časa se mi je zdelo fajn, saj me sonce ni žgalo. Fajn se mi je celo zdelo, ko sem prvič vedril pred neko garažo. Izkoristil sem dež za prehranjevanje in napajanje, malo posedel in nato krenil dalje. V nekem trenutku sem bil premočen do kože. Uscalo se je, kot da bi godovala Zofka in nikjer varne strehe. Ker ni grmelo in bliskalo, sem nekaj časa čakal pod drevesi, potem ugotovil, da tako ne gre. Naprej gredoč odkrijem neko kolibo, ki naj bi bila okrepčevalnica in ko dvignem Škota čez tiste tri stopničke, da ga postavim pod streho, me nahruli edini gost, ki je očitno bil tudi lastnik. Nekaj v stilu prekletih turistov, ki mislijo, da je vse njihovo. Obrazložim mu, da bi rad dal samo kolo pod streho, dokler dež ne poneha. Pa kar ni nehal utrujat. Ne bodi mona, sem si mislil, mu povedal, da sem raje moker, kot da mu dam zaslužiti in odkolesaril skozi dežne kaplje naprej, v boljši jutri. No, to sem napisal samo zato, ker se dobro sliši, dejansko sem si želel že boljši danes. Včeraj sem omenil, da se nekateri znajo iti turizem – no, ta se ga ni znal iti. Nisem bil žejen, niti najmanj – ampak če bi tam čakal na lepše vreme, bi zagotovo nekaj spil in mogoče tudi pojedel. Pa nisem. Saj sem bil odgnan. Mi je postalo jasno, zakaj je bilo parkirišče prazno.

Prekrasna pot. Dokler ni začelo deževati…

Ena neumestna – že ko sem iskal prenočišče v okolici, sem dobival bolj kot ne slabe odzive – čakal na email en teden, klical, se ni javil nihče, čez deset dni kdo poklical nazaj, nikjer nisem dobil nekega občutka resnosti. In ljudje smo taki, da kmalu vržemo vse v en koš in ta debil s prazno okrepčevalnico je bil zgolj še en dokaz, da so tam ljudje… kaj pa vem. Pač, taki. Vsaj v tistem trenutku sem tako menil.

Če se vrnemo naprej k dogajanju – odkolesarim naprej in brez problema bi nadaljeval, če mi ne bi močilo očal. Tako je bilo treba pogosteje ustaviti, obrisati in nadaljevati. Enega od teh postankov sem prakticiral pred osamljenim vikendom tik ob cesti. Pustimo to, da sem počasi izgubljal živce, pred mano je bilo še približno sedemdeset kilometrov poti, ura je bila dve popoldne, čakalo me je še nekaj vzpona. Cigaret kasneje se odločim nadaljevati, a vožnja po dežju me nervira. Zavore se začnejo obnašati drugače, postati moraš previdnejši, sanja se ti ne, kaj vse te še čaka. Pet kilometrov kasneje zopet pod nekim balkonom brišem očala. Obupujem. Fizično najtežji dan kolesarskega dopusta je nenadoma postal fizično povprečni. A psihično, to je druga zgodba. V bistvu ne, ista zgodba je. Psihično sem bil uničen. Kaj, kako, kletvice in vlažen pekel.

Vedrenje pri osamljenem vikendu.

Ali pa se vse lepo v nekem trenutku šele začne

In ko vedrim približno pol ure pod tistim balkonom, iz sosednje hiše stopi gospa. Me zagleda, vrževa nekaj besed o tem, da dežuje in nato vpraša, če bi kavo. Ja, bi. In me čez deset minut povabi noter. Tam mi gospod in gospa svetujeta preoblačenje, gospa nalije kavo in sok, gospod natoči žganja, gospa še pogreje nekaj hrane, malo debatiramo, kdo sem, kaj sem, kam grem in podobne stvari, ki se jih neznanci pogovarjajo ob prvem srečanju. Ne bom lagal, v meni je tlela želja po tem, da bi se nekje nekdo našel in rekel, da me pelje, a tisti ponos, ki ga nosim v sebi, mi ni dovolil, da bi se moje misli povezale z zvokom. Gospod se je preoblekel, zvrnil zadnje sedeže, snel sem prednje kolo in s skupnimi močmi sva položila Škota v modro Dacio. ”Peljal vas bom točno tam, kjer ste hoteli iti”, je rekel. In sva šla, proti Osilnici, na Hrvaško, čez Čabar in naravnost do mojega prenočišča v Loškem potoku.

Mogoče komentar slike ne bi bil potreben, ampak vseeno – ograja, ostanek neke politične prepričanosti…

Evo, in jaz sem obsojal, kakšni ljudje so tam. Najdeš vse, kot povsod, dobre in slabe. A da bosta starejša gospod in gospa popolnega neznanca povabila v hišo, ga nakrmila in napojila ter ga na koncu peljala približno šestdeset kilometrov stran in na koncu ne zahtevala kakšnega plačila – tega nisem pričakoval. Je že res, da na koncu gospod ni hotel, da mu plačam kavo in radensko in da sva se nekako pogodila, da sem lahko vsaj to naredil, ampak ne. Ni mi dalo miru in čeprav sem slišal tudi, da taki ljudje hočejo slišati le iskren ”hvala”, sem se vseeno odločil brž ob povratku domov zapakirati paket z nekaj vrečkami kave, čokoladami in podobnimi zadevami, poiskati naslov na internetu in dodati pisno zahvalo. Vem, da bosta to prebrala in če bo vse tako, kot mora biti, bosta paket prejela točno na dan objave. Na tem mestu pa vama vpričo bralcev še enkrat izrekam hvaležnost.

Hladni relaks

V Loškem potoku ni bilo neke pretirane vročine. Okrog šestih popoldan, ko me je gospod dostavil v prenočišče, je še vedno deževalo in ko sem po tuširanju večerjal na terasi prijetne gostilne, mi je bilo v kratkih hlačah kar hladno. Ne ravno toliko, da bi si moral nadeti kaj debelejšega ali z daljšimi rokavi, ampak tisto, prijetno hladno. Spil sem še dodatno pivo in pokadil cigaret več, ker sem vedel, kaj me čaka.

Čeprav spočit, ker se fizično nisem pretirano zmatral, sem bil psihično utrujen. Ne vem, kako bi šlo, če me gospod ne bi peljal in med vožnjo sem mu še rekel – tu bi preklinjal ta klanec, pa slabo vreme, pa živčen bi bil, kar bi lahko vplivalo na samo skoncentriranost in … ja, na koncu bi, ko bi se spominjal, prišel do zaključka, da je bilo vseeno lepo. Zajebano, ampak lepo. In do tega zaključka sem prišel tudi tik pred spanjem. Čeprav sem med potjo klel vse, kar mi je padlo na misel, čeprav sem trpel tiste hladne dežne kaplje, sem za seboj vseeno imel zanimivo izkušnjo.

Seveda sem razmišljal tudi druge stvari, kot recimo … koliko vas je takih, ki bi neznanca povabili v hišo, mu nudili malodane vse in ga na koncu peljali do destinacije? Zamislil sem se, kako bi sam ravnal ob taki priložnosti…

Km: 57
Čas: 3 in 10.

Obenem je bil to prvi dan, ko nisem bil dogovorjen z nikomer.