Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po vsej verjetnosti bi moral zaradi prejšnjega dne trpeti vsaj rahle znake muskelfibra, pa ni bilo temu tako. Dovolj sem že prekolesaril, da vem, kako se stvarem streže. Prava prehrana, pravi dodatki in tudi pravi čas zaužitja ter počitek. Slednjega je bilo dovolj in ne pomnim, kdaj sem se nazadnje zbudil na naraven način. Tisti, brez budilke.

Pa me, priznam, zaradi megle ni kaj preveč vleklo ven. Bilo je sicer kristalno jasno, da bo dan postal sončen in topel, a jutranji hlad me je zadrževal v notranjosti mojega malega fleta. Nekaj gospodinjskih opravil, konkreten zajtrk in – ja, nič, cilj se ne bo dosegel sam. Zopet se čebulno oblečem, čeprav to ne bi bilo nujno potrebno. Pretiranega mraza ni bilo čutiti in ko sem prišel do Keltike, me je sonce že prijetno ogrelo.

Večna dilema, levo ali desno. Naj bo tokrat levo, proti Idriji. Mesto duhov, ki bo kmalu dobilo še eno nakupovališče, ker glede na kapaciteto prebivalstva štirje različni trgovski ponudniki niso dovolj. Ampak, ne bodimo žaljivi. Ker mesto samo po sebi, roko na srce, ni kaj preveč zanimivo, mora biti zanimivejša okolica. In ta tudi je. Sicer sem najprej nameraval voziti po asfaltu naprej, dokler bi me pač neslo, sem med potjo ugotovil, da bi pa mogoče nekaj miru našel na poti mimo Klavž.

Klavže sem nazadnje obiskal s kolesom nekje tri leta nazaj, ko sem še živel v bližini. Kasnejše preverjanje je pokazalo, da je bilo to že v letu trinajst. Pa preverimo, če se je od takrat kaj spremenilo. No, v bistvu se ni, čeprav obstaja možnost, da se je, pa tega nisem opazil. Preko Idrijce me je hladilo, saj sonce še ni posijalo in ko sem na tridesetem kilometru v Idrijski Beli pavziral, sem razmišljal, ali odložiti eno plast obleke in zamenjati rokavice, ali pač ne. Odločim se za prvo varianto in ne obžalujem. Lahko bi slekel še drugo plast in nadaljeval v kratkih rokavih, a glede na to, da me prehlad rad hitro ulovi, ne riskiram. Saj bojo še šanse.

Začnem s krožno potjo in nikakor ne v svojem stilu. Ne vrtim v nedogled, brez ustavljanja, kot običajno, ne – tokrat se vsakih nekaj metrov oziram nazaj, iščoč primerno lokacijo za kakšno fotko, za pogled v jesensko obarvane liste, za prisluh šumeče reke in za postanek na toplem, skoraj žgočem soncu. Oproščam se občutljivim, leče na fotoaparatu resnično nisem očistil, ampak vseeno si predstavljajte to lepoto v živo.

Že res, da se na sliki ne opazi vsega – od topline sonca in do mehkobnosti makadama, a verjemite, bilo je vredno.

Da vas ne odvrne od obiska, sem slikal samo ravne predele ceste… A veš.

Topla jesen in, ah, ta pogled nazaj…

Kot prve – Brusove Klavže, imenovane tudi Klavže na Belci. Ne bom se razpisal o njih namenu, ker gugl ve več, so pa prijeten prikaz bližnje zgodovine tistim, ki mislijo, da vse pade samo od sebe z neba. Čeprav, še sam sem tista generacija, ki si ne zna predstavljati, kako je delovanje klavž potekalo v živo. Le nekaj kilometrov naprej, natančneje, dva kilometra, stojijo druge, Putrihove. Večje in mogočnejše od prvih. Tu sva s kolesarjem, s katerim sva se na poti nekajkrat prehitela, malo pokramljala, nato pa nadaljevala vsak svojo pot – on dol, jaz pa naprej v klanec.

Brusove klavže, imenovane tudi Klavže na Belci. Te osvojimo prve.

Druge, mogočnejše. Imenovane Putrihove.

Da bi na Krekovšu delal postanek, mi ni padlo na kraj pameti. Vseeno sem postal ravno toliko, da sem si zopet oblekel majico, saj sem vedel, kaj me čaka – spust. In če na Lajštu nimam namena počivati, je najboljša opcija oblačenja prav tu. Seveda obstaja razlog, zakaj na Lajštu ne počivati, a o tem malo kasneje.

Spust v samem začetku ni takšen, kot sem se ga spominjal in nekaj časa sem celo razmišljal, da nisem na pravi poti, a me lev in desni ostri ovinek takoj spomnita na to, da sem ju klel vedno, ko sem se tam spuščal. Zdrvim po makadamski cesti mimo laufa in mimo Lajšta, kjer itak nisem planiral ustavljanja, ker – ugani, kdo je zopet pozabil frutabele doma. Dobrih štirinajst kilometrov kroga je sklenjenih in pičim naprej proti Idriji in naravnost k Marjetki, kjer vase vržem sladoled in bounty. Zopet slečem majico in nadaljujem.

Škot opravlja svoje delo odlično, oba pa se počutiva boljše zaradi makadama.

Pa spet tisti klanec, ki ga v bistvu ni, zadnjih pet kilometrov pred ciljem. Začuda sem doma ob normalni uri, kljub vsemu ustavljanju. Vseeno zavijem k Fatonu po dva kosa pice, ker če mi danes ne pripada, mi ne bo nikoli.

Čeprav pot ni prinesla nekih presenečenj, z izjemo nekaj dobrih razgledov, sem se doma počutil dobro. Dobro, ker sem izkoristil ta sončen dan in ga užival na polno. Glaž vipavskega vina zvečer je sedel, kot ne sede vedno.

In v kolikor si kolesar, ne tisti cestni, ampak v mojem stilu, da si včasih zaželiš tudi malo odmaknjenosti od prometa in kolikor toliko neokrnjene narave ter si lastiš gorsko kolo in ti ne bi bil problem odvrteti dobrih sedemdeset – lej, lahko greva kdaj skupaj.

 

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Najsi je prejšnji zapis deloval nekako tako, kot da napovedujem daljšo pavzo, se to pač ni zgodilo. Pred pisanje sem hotel postaviti kolesarjenje, saj sem ugotovil, da mi zaradi lenobe manjka preveliko število kilometrov in da je v začetku leta postavljen cilj dejansko na psu. Hotel sem se vreči v delo na tem in prišel do spoznanja, da en hobi zaradi drugega pač ne smeta trpeti. In tako, lejdis and džentelmens, boste v primeru lepega vremena ob vikendih vse tja do silvestrovega prebirali vikendaška potepanja na kolesu. Ni kaj.

Vreme je bilo kot naročeno za prosti dan, katerega se, kot je v moji navadi, preživi na kolesu. Čeprav jutro ni delovalo nič kaj preveč toplo, svoje pa je dodala še megla nad našim malim mestecem, sem se odpravil dogodivščinam naproti. Čebulno oblečen in z zimskimi kolesarskimi rokavicami. Ker je preventiva vedno boljša od kurative, pač.

Tistih nekaj kilometrov do Keltike in večno vprašanje – kam? Glede na to, da sem že včeraj zavil desno, bi mi danes bolj sedlo levo, ampak – izbira na desno mi ponuja več lepih krajev. Levo bi namreč prišel v Idrijo. Da je proti Mostu en kup semaforjev, me ne moti. Postojiš pred rdečo, malo počiješ in pičiš naprej. Malo pred Tolminom se je sonce le prikazalo, a ker mi je šlo kot namazano, se nisem ustavil. Prvi resnejši postanek sem naredil kak kilometer naprej, zamenjal rokavice, slekel majico in ugotovil, da sem pozabil čokolade doma. Kar je v bistvu dobro, glede na mojo izgubljenost. Lahko bi ugotovil, da sem pozabil čelado, recimo. Da bo pa mera pozabljivosti polna, sem … no, v nadaljevanju.

Tista stara cesta proti Kobaridu, katero sem letos prekolesaril vsaj dvajsetkrat, me še vedno navdihuje z vsem, kar nimam na vseh poteh. Mir, preprostost, tišina. Občasno kako vozilo, sicer pa dobro leti tako v eno, kot tudi v drugo smer. Srečujem prve kolesarje. Nekateri v kratki opremi, jaz vztrajam pri dolgi. Eni v sportsko laganem stilu, komaj da naredijo obrat v minuti, drugi v tekmovalnem duhu. In kot vedno, eni navdušeno pozdravljajo, drugi ne bi pozdravili niti za plačilo. Ampak, kdo sem, da bi sodil. Eno prazno gumo kasneje se ne bi ustavil in pomagal, kurc te vidi, nauči se pozdravljat, pa se bomo menili naprej. Šala mala.

V Kobaridu izkoristim nekaj minut in parkiram pred trgovino. Da bom zaklenil kolo, ker ne bi rad štopal domov, a glej ga zlomka, nadaljevanje iz tretjega odstavka – ključavnica na kolesu, ključ pa v drugem nahrbtniku. Ki je seveda doma. Pa, a se mi lahko zgodi še kaj hujšega? Ogledujem ostala kolesa, nobeno priklenjeno. Čeprav, so vsa na prvi pogled bolj nevozna, kot uporabna. Nič, bom pač imel malo adrenalina. In ko naberem frutabele, kot nalašč teta pred mano kar ni uspela pospraviti vsega v denarnico, pa v vrečko, pa še ko ji je uspelo, je kar stala tam. Dejte no, gospa, vrsto delate. Ona kar nič, kot da se je zgodila nekakšna čarovnija in je dobila korenine. Nekako sem se prerinil do tistega dela pulta, kjer sem zbasal v nahrbtnik nabavljeno in obhodil, presneto lipovo bukev staro. Pogled v levo in košček makadama se mi je odvalil od srca – Škot je čakal. Na hitro prežvečim frutabelo, nagnem bidon s čajem, nagnem drugi bidon z magnezijem in odvrtim proti centru. Ker nisi bil v Kobaridu, če nisi šel skozi center. Pač, lepo je.

Sicer nisem planiral do Bovca, a sem se vseeno obrnil v tisto smer. Dnevi so kratki, jaz pa bi rad pri svetlem prišel domov, pa tudi kilometrov bo nekako dovolj za danes, pa četudi sedaj obrnem. In ko tako ob cesti znova žvečim frutabelo, katera je mimogrede najboljša za na kolo, se ob meni ustavi Porsche. Natančneje, Macan. In skozi okno pogledata dva starejša, italijanska frisa. Moški in ženski.

Skuzatemi. Kaporeto?
Ma no, gracje.
No no, kaporeto, dove?
Ga gledam začudeno. Nekako mi s pantomimo razloži, kaj bi rad. Sprašuje, katero mesto je naprej. Aa, Bovec. Aa, Bovek, ponovi. E poi? Ne bom pel, ma ju ken čuz Trenta in Vršič, or Predel.
No, no Vrsik. Kaporeto. Ma kdo te razume, kaj bi ti rad. V meni je bilo vsaj toliko doričine, da sem se potrudil malo italijansko, malo angleško in malo slovensko, on pa v avtu za petinosemdeset tisočakov zagotovo nima navigacije, kamor bi si vpisal tist njegov ”kaporeto”. Prodaj, pa kupi Dacio. Na koncu se mu le odpre in začne naštevati ”Soka frontale, ossario, Gregorkik…”. Jebemti, to bi lahko bil Kobarid, mu rečem. Si, si, Kobarid. Kaporeto, si. Dove? Usmerim ga proti Kobaridu, pa vseeno gresta prej še malo v Bovek, kot sta se izrazila. Tudi prav.

Še med nadaljevanjem kolesarjenja sem razmišljal, koliko out moraš biti, da se pelješ skozi Kobarid in potem sprašuješ, kje je. Prmejdun, da do mesta, kjer sem preizkušal svoje znanje tujih jezikov, ne moreš priti drugače, kot skozi Kobarid. Razen, če ima Macan možnost biti tudi dron in se ob pritisku na gumb spremeniti v … no, pustimo, preden blog postane znanstvenofantastičen.

Ne da se mi nadaljevati, a zavoljo cilja, ki mora biti dosežen, odvrtim do Srpenice, nato pa obrnem in po isti poti nadaljujem. Brez postankov, do Mosta, kjer škljocnem eno fotko. Seveda, da bom izpadel večji luzer, me še prej prehiti par s fat bajki. Tako lahkotno sta gonila tiste široke gume, da sem si mislil, da mora biti nekaj narobe z mano. Ampak, glej – manj kot se obremenjujem z drugimi, boljše se imam. Sam delam po svojih zmožnostih in tako, kot se meni zdi prav. Sploh se ne oziram na vaju, pač, rišpekt, sta hitrejša, kaj naj.

Bežen pogled na Sočo…

Med samim povratkom nisem čutil pretirane utrujenosti, vse do zadnjih petih kilometrov. Tisti klanec, ki ga skoraj ni, me vedno ubije. Je res, da imam vedno nekaj kilometrov že za seboj, a tam mi je vedno mučno. Ampak, ni kaj, domov je treba priti. To mi uspe, dan zaključim s cirka stodvajsetimi v nogah in, meni tako zelo nepodobno, sem ob devetih že v postelji. Ja, staram se.

Da pa se ne bo tudi vam dogodilo, katero kulinarično posebnost vam ponujajo naši sosedje, prilagam seznam njihovih imen naših krajev.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Včasih se z mislimi vrnem v začetke moje blogerske poti. Kako se je vse skupaj začelo, sem nekaterim povedal v živo, da bi pa to objasnil v blogu – ne, to se najbrž ni zgodilo. A je po eni strani prav, da se ve, ker konec koncev, če še kdo ni opazil, da se počasi razgaljam … ja, točno to počnem.

Začnimo tam nekje, v otroštvu, kjer sem požiral knjige hitreje od čokolešnika. Da bom jaz tudi nekega dne pisatelj, sem vsem razlagal. Takrat še prepričan v to, da bom cele dneve preživljal na nekakšni odprti terasi s pogledom na morje in pisal. Ter od tega tudi živel, kakopak. V osnovni šoli ni bilo spisa z oceno pod pet. Na momente so učiteljice celo spregledale, da ni tistega zapovedanega uvod – jedro – zaključek. In ko sem šel v srednjo šolo v večje mesto (kolikor se Novi Gorici lahko reče veliko), je bil moj talent poteptan. Mestna gospoda ni prepoznala velike boemske duše v meni in me silila z vsem drugim, predvsem manj pomembnim sranjem, katerega od zaključnih izpitov dalje sploh nisem potreboval. Toliko o tem, kakšno je bilo šolstvo pri koncu devetdesetih.

Neka strast je ostala, a besed nisem izlival na papir. V bistvu sem zadrževal v sebi in si dajal duška v nikoli poslanih pismih takratnim simpatijam. Pa je prišla zaposlitev, pa živeč na vasi nekako nisem sodil v globoko zakoreninjen način življenja. ”Ljudje bodo na njivah, ti boš pa pisal”. Ah, jebi se. Pa sem se prilagajal.

In ko sva nekega poletnega večera s kolegom sedela ob vrčku piva in prišla do spoznanja, da govorim večinoma jaz, mi je rekel ”ti bi moral pisati blog”. Jaz, pa blog? Lahko rečem, da jih takrat niti prebiral nisem, zdaj pa naj bi kar nenadoma postal del te scene? Ajde, zakaj pa ne. Tako bom lahko izlival svojo domišljijo, netil kresove in gasil domneve. In sem potipal. Malo tu, malo tam, začel s prebiranjem, najprej rahlo negotov vase, potem pa, ko sem ugotovil, da na nekem blogerskem portalu, kjer je pet dobrih piscev, ostalo pa navaden krš, že ne more biti težko biti dober – spackal prvi zapis. Okej, bere se, kot da se hvalim, ampak tudi do te točke še pridemo. Rodil se je Peter Filec. Psevdonim, najprej zato, ker sploh nisem vedel, koliko časa bo ta strast trajala, kot drugo pa, nisem hotel, da vsi vedo, kdo sem. Nočem biti Gregor, okej? Kakorkoli, tam nisem bil pretirano dober ali, če sem iskrenejši, želel sem na svoje.

Danes, šest let kasneje in s približno sto zapisi letno, lahko priznam, da ni bilo vedno lahko. Ne le to, da mi je občasno zmanjkalo motivacije in da včasih nisem videl smisla v svojem početju, ampak od raznih obtožb kraje, zaničevanja nekaterih blogerjev, ki danes več to niso, do pljuvanja v komentarjih in še marsičesa, kar tu ne bom izpostavljal. Kaj naj rečem. Hvala za vse, ane. Na vsaki potezi s strani bralcev in komentatorjev, tudi od tistih, ki so mi zlivali gnojnico v privat sporočilih, sem se učil. Oblikoval. Tudi to, da sem imel partnerke, katerim se je bloganje zdelo ”krneki”, je izoblikovalo del bloga. In še danes se kdo spotakne ob moje besede ter me sodi po napisanem. Da ne omenjam, koliko sem se na začetku obremenjeval z branostjo – uh in oh.

Priznam, da nikoli nisem delal na tem, da bi bil bran. Že od začetka se držim prvega in tudi edinega pravila – moj blog bo moj hobi. Ne bo dobičkonosen, ne bom pisal za denar, ampak zgolj svoje občutke, doživljaje, razmišljanja. Če bi hotel branost, bi pisal o seksu, politiki, drogah in umorih. Če bi hotel poleg še služiti, bi bil modna blogerka. In na to, da se držim pravila, sem ponosen. Pa ne samo na to, ponosen sem tudi na druge stvari, o katerih bom kasneje.

V tem času pa blog ni bil le hobi. Bil je veliko več. Redni bralci veste, skozi kakšne stvari sem šel v zadnjih letih. Od izgube bližnjih, menjave službe, skrhanih odnosov, dveh selitev, do osebnih zmag in porazov. Od nožev v hrbet in krutih spoznanj, vse do novih ljudi, krajev, nekakšne poduhovljenosti. Bil mi je oporna točka, terapija, motivacija za naprej. In vse to mi je še sedaj.

Vsakemu dam pravico do mnenja v komentarjih in vsak mi lahko piše. Celo, vsaj v zasebnih sporočilih, vsakemu odgovorim, kar ni pogosta praksa. Saj vemo, izgovori, da je mejl pristal med vsiljeno pošto in podobno. In zaradi tega me večkrat označijo za egoista in še kaj drugega. Da sem egoist, priznam. Ker egoist se skriva v vsakemu od nas, le da eni niti ne vedo, pri drugih pa buta ven, da ga opaziš na kilometre, četudi zgolj preko družbenih omrežij. Najljubše pa mi je, ko me sodijo ljudje, ki so prebrali en zapis. In skozi tisti zapis ustvarili popolno mnenje o meni, katero je seveda edino pravilno in v bistvu sploh ne vem, kakšen sem. Še dobro, da obstajajo, da se včasih najdem, kljub temu, da se niti izgubil nisem.

In od psevdonima, skrivanja in bwhnedej objavit kakšno svojo sliko, sem prešel do faze, kjer je znano moje ime, kjer na slikah vidite moje obrazne poteze in do, to si štejem v posebno čast, druženja v živo. Tako, kot sem se družil med kolesarskim dopustom ne samo z blogerji, katere rad prebiram, temveč tudi z bralci, sledilci na raznih omrežjih in še kom drugim. Danes mi ni več problem, očitno. Saj ni kaj izgubiti, vsi smo le ljudje in med vsemi, ki sem jih do sedaj spoznal zaradi bloga, sta mogoče dva primerka, ki resnično izstopata iz normalnosti, pa še to zgolj zaradi vzvišenosti.

Omenil sem ponos. Ja, ponosen sem na to, da mi je dober blogerski kolega izkazal vso čast z izjavo, da je zaradi mene začel pisati. Ponosen sem na to, ko mi je blogerka rekla, da sem ji z druženjem vlil motivacijo za naprej. Ponosen na to, da nekdo povzame del teksta in izrazi pohvalo. Malo manj ponosen na to, da mi je nekoč lajk pritisnil sam Werner. Njegova pesem, katera ga ne gane, menda ni nastala zaradi tega. In ponosen sem, da sem del blogerske elite.

Za konec  opozorilo. Kljub imenu ”idiotizacija norca” se ni treba bati poneumljanja. Na normalne, razumevajoče in človeške bralce zapisi delujejo stimulativno, povzročajo razmišljanje, poglabljanje vase in izvabljajo nasmeške. Na večne pritoževalce delujejo z možnostjo zmanjšanja zdravega razmišljanja, izzovejo melanholičnost in pisanje negativnih komentarjev. Pred branjem se ni treba posvetovati z nikomer, avtor sam pa preventivno priporoča poznavanje vsaj prve stopnje duhovitosti in smisla življenja.

Po šestih letih je tako končno prišel čas, da vsem bralcem, tako zvestim in rednim, kot tudi novim in še ne seznanjenim z vsem, rečem en velik HVALA. Brez vas blog ne bi bil takšen, kakršen je in brez vas in vaših lajkov in komentarjev tudi sam ne bi bil to, kar sem.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Obstajajo ljudje, ki se v življenju niso našli. Karkoli se je dogajalo, jim ni bilo všeč. Vsi vemo, kam pes taco moli, ane? Konec meseca bodo sedali, obkroževali in nato nadaljnja štiri leta pljuvali. Pa ne bom o politiki, ker vsi vemo, kakšen sem. Zanimivo je, da so to isti ljudje, kateri se pritožujejo za vsako prireditev v mestu, da je preglasno, da je kršen javni red in mir in zaradi njih se prireditve selijo na drugo stran mesta in ker so tam tudi ljudje, ki bi ponoči radi spali, zopet pade pritožba in čez kako leto določen festival ne obstaja več. Kako zelo zabavno. Sploh ker se potem pritožujejo, da se v njihovem mestu nič ne dogaja. Na kratko, večni pritoževalci. Za takšne bi morala obstajati posebna globina pekla.

Sicer, mogoče sem v prvem odstavku malo zašel, ampak na koncu bomo našli skupno točko. Za moškega, ki je v mojih letih in ne hodi na zmenke, poznamo eno besedo – poročen. Če sem natančnejši, koruznik ali vsaj v resni zvezi. Logično, če ima vsaj nekaj dobro razvitih možganskih celic, kajti v kolikor jih nima, zmenkuje ne glede na ženo, otroke in ostale dejavnike, ki so dober pokazatelj napačnega ravnanja. In ker sem povsem normalno bitje, telesno in duševno moški, globoko nekje v sebi še vedno malo otročji, bivši kadilec (če se enotedensko abstinenco lahko sploh tako označi), občasni pivec in malenkostno ljubiteljski kolesar, ljubitelj komedij in dobrih knjig, sem se … okej, tale stavek zna biti precej dolg. Znova: glede na vse našteto in na mojo samskost, bi bilo nekaj hudo narobe, če ne bi prakticiral zmenkov.

Ajde, za življenje nikoli ne veš, kako se bo odvilo. Lahko jutri postanem blazno bogat in se bo okoli mene trlo lepih ženskih teles. Tudi prav, a žal z nezmožnostjo ljubezni. Ženske, katerih naklonjenost do moškega raste skupaj z vrednostjo njegovega avta, oblek in hiše, me ne zanimajo. In kako lepo je, ko teh problemov nimaš. Na desetletnega Fiata, kavbojke in windstopper ter najemniško stanovanje se namreč ne lepijo. Pa tudi če bi se, samo odganjal bi. Več možnosti pa je, da lahko jutri bankrotiraš. Kdo bo takrat ob tebi? Nekdo, ki mu ni vseeno zate, ki te ima rad takšnega, kot si. Sprejme tvoje dobre in slabe lastnosti, navade in še kaj drugega. Nekdo, ki je tak kot ti – ki te vzljubi ne glede na zunanjost, a vseeno zaradi dveh razlogov. Ker si mu očitno všeč in ker se boji biti sam. Bemti Pero, kva s nouga pogruntou.

Long stori šort, po tistem lanskem poskusu, ko sem za zajtrk dobil kavo iz vrečke in eno tono narezanega kruha (če te zanima več, preberi trdo kožo), sem se čez nekaj časa odločil ponovno oditi na zmenek. Ne z namenom, da bi karkoli nastalo in niti ne z namenom seksa za eno noč. Ta je itak precenjen, ne glede na to, koliko ga nekateri kujejo v zvezde. Prazen prsk, brez čustev, brez globljega pomena in brez vednosti partnerjevega imena, z zgolj enim ciljem – dokazati, da smo v bistvu živali. Ajej ajej. No, in grem. Mlada. Komaj žajfo čez dvajset. Simpatična. Vino in …  ko je vse kazalo, da ni tiste poceni sorte, da bi hotela samo prazno natepavanje in potem adijo, kar me je v bistvu veselilo, no, potem – čaki, tole moram razjasnit. Prevelika razlika v letih pomeni tudi to, da moraš nekomu biti učitelj. In nekatere so pri dvajsetih in žajfo še precej neuke. Te sicer ne morem soditi, ampak, če bi hotel biti učitelj, bi šel na pedagoško, mar ne? No, če se vrnem, potem je sledilo vprašanje. ”Koliko si ti sploh star?”. ”Petintrideset.”. ”Aja, uf, faaaak no.”. Ja, super, me veseli, da si navdušena. No, ne ravno. ”Zakaj ta dolgi faaaak?”. ”Si le leto mlajši od moje mame.”. Zdej štekam tisti podaljšan fak. Matematično znanje mi je dalo predvidevati, da je moj nocojšnji zmenek verjetno bolj plod najstniške radovednosti, kot ljubezni. Sicer to sploh ni važno, ampak vseeno. Ne glede na vse, se kasneje ni izcimilo nič konkretnejšega, včasih si še kaj napiševa, drgač pa sem menda prestar zanjo. A bejž, kaj ne poveš.

Kasneje sem, zgolj iz zabave in ne iz potrebe po prekinitvi samskega stanu, poskušal znova. Tokrat je šlo malenkostno drugače. Predstavljena kot ženska, kateri se mora nenehno nekaj dogajati, obožuje šport in ne gleda na zunanjost. Zveni kot fatamorgana. Pa se dobiva. Tista začetna trema je kmalu minila in večer se je že zdavnaj prevesil v noč. Ni preteklo veliko časa, ko sem šel k njej.

In ko človek z vsemi zakramenti, razen poroke in maziljenja, ki pa vseeno ne verjame, reče ”o moj Bog”, takrat veš, da je res hudo. Saj ne rečem nič, bilo je lepo, dokler nisem zaradi motečih dejavnikov povedal, da to pač ni to. Ker bi kljub vsej lepoti, tudi če bi se trudil biti vztrajen, popustljiv, prilagodljiv in ne vem kaj še vse, moteči dejavniki zmagali. Toliko fejka v eni gmoti mesa in kosti, imenovani človek, še nisem srečal. Da se ji mora nenehno nekaj dogajati, je bilo skupno ime za dnevne izhode na pivo, ampak vsi vemo, da se nikoli ne gre samo na eno. Vmes so bili všteti tudi filmi, natančneje grozljivke in počitek. Ampak ne tisti, ko greš zvečer spat. Pod športom se je izkazalo, da gre najraje peš do trgovine, pa še to zgolj zaradi pomanjkanja parkirnih mest, sicer pa ga rada gleda po televiziji. In ne gleda na zunanjost. Kar pomeni, da ti v roku dveh dni druženja našteje vse, kar jo na tebi moti. Glej, brada je moja, tu ni debate. Ampak sem se zamislil sam nad seboj – sem res tako slaba družba, da moraš v moji prisotnosti poklicati vse prijatelje, jih povprašati kako so in malo pokramljati? Sem res? Ne, nisem. Le eni so toliko razvajeni, da hočejo ustrezati vsem ter vsemu in zato vlečejo pozornost nase na vsakem koraku, tudi ko stojijo pri miru. Sej, a veš, če se v moji družbi dolgočasiš, ni treba skrivati – le povej, pa bom šel.

Tako pač je, ko se enkrat znajdeš v prijateljevanju s provincialko, katera kot dva najlepša kraja navede Ljubljano in Krk, je čas, da jo razsvetliš in pokažeš še tretji kraj. Odpreš vrata in greš. Nato skozi okno zavpiješ ”veš kak lepo je tu, kjer te ni”.

Dejansko mi v življenju nič ne manjka. Imam streho nad glavo, imam službo, imam zdravje. Materialne dobrine sicer niso na prvem mestu, a imam avto, kolo in tri krožnike. Ne gre mi slabo, imam spanje in imam prosti čas. Imam ravno dovolj stika z ljudmi in ravno dovolj narave okrog sebe. Menda imam dar za pisanje in za dobre komedije. Imam dobro in veliko srce ter voljo in pogum. Več v bistvu niti ne rabim. Mogoče na momente pogrešam žensko družbo, a prav strašno hudo ni. Zavoljo tega ne bom šel delat neumnosti ali še slabše, fejkal nekaj, kar nisem. Sori, ampak vse, kar pride od mene, je original.

Pravzaprav, če pomislim, imam samo eno slabo lastnost. Ma ne, no, gotovo se jih najde več, ampak trenutno mi tale pade na pamet. Namreč, vedno ko pridem nekje do konca zapisa, razmišljam o naslovu. In grem brat napisano in se nekako ne znajdem. Začnem z enim, nadaljujem z drugim in končam povsem nekje drugje. In to v roku dveh ur. In jaz sem obljubljal knjigo. Ja pa ja de. Tako zelo originalno od mene, da nekaj napišem, potem se pa tega ne držim. Ampak, sem vsaj original in ne kopija.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ni bilo kaj, potreboval sem terapijo, potreboval sem razvedrilo in potreboval sem koristno zabiti nedeljski dan. Brez velikih planov, le nekaj dni pred odhodom sem se odločil, da bom to izpeljal. In pravzaprav, ne da bi sploh vedel, sem izpeljal veliko več. In ker ne vem, kje bi začel, bom začel v soboto zvečer.

Torej, v soboto zvečer je vrečka s tobakom postala prazna. No, in to je to od sobote.

Zajtrk v nedeljo je bil domala čuden. Ovseni kosmiči s sadnim jogurtom, nato kos kruha z arašidovim maslom in na koncu skodelica nesladkane turške kave. No, zajtrk kot zajtrk, a ob kavi je manjkal cigaret. Kaj pa če je to znamenje? Ne vem po kolikem času se mi je dogodilo, da sem ostal brez. Mogoče je nekje nekaj, kar mi svetuje prenehati s to razvado? Kakorkoli, zasilno se sprijaznim, a če že nisem načrtoval prenehanja – pa jebemti, Pero, daj, da vidimo, koliko jajc imaš in prenehaj. Odpovej se modrikastemu dimu za svoje dobro, za dobro svojega zdravja, denarnice in še česa. Okej, no, pa bom. Igrajmo se z matematiko in izpljunimo nekaj dejstev na papir. No, ekran. Začel sem leta 96, ampak naj tistih nekaj mesecev iskanja samega sebe v dimu pomedemo pod preprogo in kot resnejši datum postavimo v vinotok pred dvajsetimi leti. Takrat so cigarete stale 165 tolarjev, kar bi bilo danes približno 70 centov. Računajmo, da sem zadnjih dvajset let kadil škatlo na dan, kar vključuje tudi to, da sem včasih pokadil več in tudi to, da sem pogosto pokadil tudi manj. V dobrih desetih letih bi iz tega zneska nastalo približno dva in pol, v naslednjih desetih letih pa, spomnimo se časov, ko je bila cena škatlice tri evre, slabih enajst tisočakov. S tem, da nisem računal podražitve v tolarjih in s tem, da sem podal približno ceno v evrih, lahko zaokrožim na petnajst tisočakov, kar pomeni, da sem v ogenj in dim spravil avto srednjega cenovnega razreda. To ne pomeni, da bom čez petnajst let imel nov avto, ker nisem nehal zaradi denarja. Zagotovo pa bom takrat imel kaj drugega, recimo… brke naravne barve, ne pa orumenel puh.

Tako sem preventivno pred klicem modrega hudiča vzel denarnico brez denarja in bančne kartice. Dobra poteza, katera bi se izkazala za skrajno neumno, če bi med potjo potreboval kaj na hitro iz bencinske ali srečal koga in šel na drink. Ampak, odvajanje od kajenja se menda začne pri tem, da te ne premami nakup. Torej, to sem izpeljal uspešno.

Pravijo, da v tretje gre rado, kar pri nas dopolnjujemo s tem, da gre v četrto od radota brat. Prvi poskus v lanskem poletju se je izjalovil zaradi močne burje, katera mi ni dovolila najhujšega vzpona in sem takrat poiskal pomoč avtomobila. Drugi poskus je padel v vodo letos poleti, ko so se po dobrih dveh tretjinah poti dogodili neljubi in nezanemarljivi dogodki. Takrat sem v isti klanec izkoristil pomoč kombija. Za tretji poskus sem se odločil kar tako, nenadoma in prepričan, da mi bo uspelo. Tako smo zjutraj jaz, Škot, dva Snickersa, bidon grozdnega soka in bidon magnezijevega napitka zavili na keltiko. Lahko se smejete, a zimske rokavice bi mi prišle prav in glede na to, da sem se čebulno oblekel, sem imel na momente še željo po čem toplejšem. Kakorkoli. Prvih trideset me je zeblo, saj sonce še ni pokukalo iz oblakov in ko sem na Mostu na Soči ustavil, sem samo upal na pozitiven odgovor. Poklical sem namreč zanesljiv vir, ki se je nahajal na ajdovskem in ta mi je zatrdil, da ni vetra. V kolikor bi bila informacija drugačna, bi šel na terapijo kam drugam. Alora, znan je plan.

Zavrtim proti Kanalu, cesta je nedeljskemu dopoldnevu primerno nasičena s prometom (beri: skoraj ga ni) in zagledam bencinko. O, glej, kako lepo za turizem, zaprta je. Sicer ne da kaj potrebujem. Vse imam s seboj. Prvi Snickers je že na poti proti želodcu, tekočine ni šlo še skoraj nič. In preden bi se lahko reklo, da sem prišel v Kanal, sem zavil na stranske poti, ki pripeljejo na eno novejših in lepših kolesarskih poti. Sonce posije konkretneje, ustavim za sliko, dve, slečem majico, minuto sanjam o cigaretu in odvrtim naprej proti Gorici. Ta je dolgočasno prazna, sicer pa drugačna tudi biti ne more. Določeni bodo vedeli, kaj mislim. In proti Ajdovščini se začne. Tisto, o čemur mi niso poročali. O dejanskem vetru. Ne bom lagal, če rečem, da sem tisti del poti najmanj užival. Bilo je lepo, ne rečem, a pihalo je ravno toliko, da je bilo moteče. Vseeno ravno prav, da sem možgane pripravil na čiščenje, ki se bo začelo čez nekaj kilometrov. Vedel sem namreč, kaj me čaka.

Glej ga zlomka, čeprav ga ni bilo nikjer. A v Wajdušni ni dahnilo. Brezvetrje. Nič čudnega, če sem dobil take informacije. Sicer sem si sam kriv – vprašal sem za vreme na ajdovskem, ne v okolici. In če je bila Gorica dolgočasno prazna, je bila Wajdušna še bolj. Minutni postanek izkoristim za klic. Lahko bi se namreč ustavil v prejšnjem bivališču, a mi čas ni dopuščal. Sanjalo se mi ni, koliko časa mi bo še vzela pot in rad bi bil ob normalni uri doma. Dnevi so precej krajši in nočem, da me preseneti tema.

Zagrizem v klanec proti Colu. Vetra ni. Le jaz, redek promet in formatiranje notranjega diska. Vse, samo da ne mislim na vzpon. Žal nimam velikih problemov in imam vse razčiščeno s samim seboj, da ni druge, kot misel na vzpon in gledanje v prednje kolo. Ampak gre. Drugi Snickers se počasi prežvekuje. Bemti, kakšen lep pogled na vipavsko dolino. Tu bi se splačalo ustaviti, enega prižgati in uživati v razgledu. Pero, ne sanjaj. Čas te preganja, poleg tega si se nekaj odločil. Ja ja, saj že grem.

Toliko o brezvetrju, kajti na Colu je zopet začelo. V prsi, logično. Dobri dve uri mi je pobral vzpon in ko sem prišel na vrh, nisem delal nepotrebne panike. A veš, razne akrobacije, kot jih zganjajo nogometaši ali košarkarji ob zadetku. Rekel sem si le ”dober si” in brez ustavljanja nadaljeval še kak kilometer. Nato sem izkoristil sončne žarke, se oblekel, ker sem vedel, da jih nekaj časa ne bom videl in zavrtel naprej, čez serpentine proti Črnemu Vrhu, kjer je zopet pihalo in proti Godoviču, kjer sta trenutno zaradi obnove cestišča, kar dve križišči – da lahko dvakrat premisliš, če res želiš v Idrijo. Zame so obstajale tudi druge opcije, a sem vseeno izbral pot skozi to rudarsko – pankersko naselje. Škot je proti Idriji letel kot sneta sekira, meni je ustrezalo, kljub temu, da me je zeblo kot Indijanca, ko ugasne ogenj. In ko dam enkrat mesto duhov skozi, začnem pogledovati na števec. Preračunavam. Bo rekord, ali ne bo.

Zadnjih pet kilometrov sem trpel kot papirnata serveta v vetru. Lagano sportski in na koncu z močmi sem premagoval zadnji, sicer položni, ampak vseeno klanec. To je tisto, veš, ko klanca ne vidiš, ampak veš, da je. Mimo petrola (bemti in preventivne protikadilske ukrepe – pa tako bi sedel, ko pridem domov) in mimo fabrike, direkt čez center proti bloku. Zadnji atomi moči. Star sem. Len. Izven forme. Karkoli. Nekoč me ne bi toliko ubilo. Ampak okej, se tolažim, da je to momentalno. Naslednjič bo lažje.

Naj ne govorim o tem, da sem po prihodu domov videl samo tri stvari.
A – Hrano. Kar je bilo čokolad in magnezija med potjo, je bilo že zdavnaj pokurjeno. Niti nisem veliko razmišljal, ali pašto ali klobaso. Odločitev je padla na klobaso, ker ob njem pir bolj sede.
B –Tuš. Čeprav je bila možnost ležanja v banji, tokrat tega nisem prakticiral, ker sem vedel, kaj bi sledilo.
C – Posteljo. Ta je sledila takoj po tušu. In je trajala deset ur.

Ali je padel rekord ali ne. Neuradno ne, ker je aplikacija pokazala, da sem nekoč prevozil dobrih devet kilometrov več. Je pa res, da je bilo to za prvi poskus in da je nisem izklopil med vožnjo z avtom. In ker je bilo takrat vožnje za deset kilometrov… ja. Uradno je padel rekord, saj števec še nikoli ni presegel številke 150 v enem dnevu. Dovolj je. Povsem dovolj. Mali korak za profi amaterja v kolesarstvu, a velik korak zame. Verjemi, tudi jaz jih bi s cestnim že zdavnaj naredil toliko.

Ali mi bo uspelo še v zadnjih treh mesecih nadoknaditi lenobo in odvrteti še tistih… Ne, ne bo mi. Vdal sem se v usodo, kar ne pomeni, da se bom polenil, ampak še vedno, vsak dan delal na temu, da dosežem zastavljen cilj. Pa se raje kot praznemu govoričenju posvetimo drugim temam, ane. Kajti, o vsem boste obveščeni, ko bo čas za to.

Jebemtiš, je čudno, če ne kadim… Koliko časa traja, da mi to ne bo več čudno? Mogoče bi bilo najbolje niti ne izpostavljati tega, ker tisti, ki me poznajo, so vsaj enkrat letno slišali besede ”prenehal sem”. Pa nočem, da bi zopet dobival vprašanja ”ja, a nisi nehal?”.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Vsakič, ko slišim besedo ‘problem’, me malenkostno spreleti srh, kocine se mi postavijo pokonci, oblije me hladen pot in rahel vetrič od nekje prinese vonj po smrti. In na koncu izvem za povsem bizaren razlog, ob katerem nisi prepričan, če bi se nasmehnil, ker vse skupaj bolj kot na komedijo, spominja na tragiko. Brez smrtnih žrtev, na srečo.

Probleme sem imel odkar pomnim. Osnovna šola, recimo. Potem, ko me je snov prenehala zanimati, ker sem bil (sliši se čudno) pameten, je uspeh letno padel za eno oceno, dokler nisem v osmem razredu srečal prvega popravca. Iz matematike. Jaz, pameten. ”Tolk pameten, pa popravca maš”, so govorili. Ajde, ne seri, pameten v smislu, da mi vse Napoleonove poti, pa vektorji, pa katete in podnebja v Koloradu ter vbijanje pesmic že sto let pokopanih pesnikov v glavo, ne bodo kaj prida služili v življenju. In sem si mislil, tole pa je problem. V kolikor bom na popravcu padel, me bodo zafrkavali in celo stavek, katerega od nekdaj močno preziram, daj je ubil največ talentov (”kaj bodo pa drugi rekli”), bom imel pa res probleme. Pustimo dejstvo, da se je na koncu vse dobro izšlo in tudi v nadaljevanju šolanja nisem imel resnejših problemov. No ja, bili so tisti napiflani meščani, ki so videli pred seboj samo zvezek in na koncu pogrnili, ker so imeli od zvezka samo platnico, v notranjosti pa se je mesečno izmenjeval Vroči Kaj ali podobna revija. Ampak ti mi niso bili problematični. Hujši so bili tisti, ki so furali nekakšen geto stil, čeprav v Novi Gorici ne moreš biti iz geta. Tisti so pljuvali na tla, da je bilo mokro tudi ob jasnem vremenu in fehtarili od sošolcev za multisolo. Ni bilo dneva, da ne bi vsaj dva prišla do tebe in vprašala ”maš pe’eset”. Če si reku, da maš, si moral dati, če si reku da nimaš, sta stala za teboj, ko si šel po malico. Jaz pa sramežljiv, preprost fantič z vasi, misleč, da se vse nekoč vrne… no, saj se je vrnilo, pa to ni bistvo tega zapisa.

Potem so prišle druge zadeve. Izpit za avto in če imaš izpit, moraš imet tudi avto. In če hočeš imeti avto, moraš imeti denar, najprej da ga kupiš in kasneje, da ga vzdržuješ. Mislil sem, da bo problem, pa ni bil. Takrat sem podedoval skorajda ne več mladoletno Zastavo, katera se je sumljivo malo kvarila. Problem je bil, ko sem, še vedno naiven, dobil prvo službo, prepričan, da je to pač to, se odločil za nakup novega avta, za katerega sem se, kaj pa drugega, tradicionalno slovensko zapufal. Služba je kmalu šla v roke drugemu, sam pa sem napel vse sile, da sem od takratnega delodajalca dobil še nekaj dodatnih bankovcev, kateri so mi pripadali in mi jih ni hotel izplačati. Dolga zgodba. Avto je seveda ostal še nadaljnjih nekaj let. Ja, bili so problemi, vsaj takrat sem mislil, da so.

Potem je prišla tista prava služba, pri enem večjih trgovcev. Jebemti, moram rečt, da je bilo lepo, vsaj nekaj let. Potem je začelo padati – začeli so se pritiski, dela je bilo vedno več, nadrejeni so postali kot sršeni, katere zmoti že navzočnost nekoga drugega. Bili so poskusi pobega, padale so grožnje, nekateri so odšli in vse, kar ni moglo pasti na njih, je sedaj padlo na nas. In če že vse pada, se spodobi, da pade tudi plača. Nekega dne sem dobil občutek, da če se bo tako nadaljevalo, bomo morali še mi plačevati, da bomo lahko prišli v službo. Bil je stres, živci na koncu, jeza, bes in nemalokrat sem domov prišel ne le izmozgan, ampak tudi živčen, naveličan vsega. Seveda je bilo treba vso slabo voljo nekam zmetat in … Ampak takrat sem mislil, da imam probleme.

Začelo se je s pijačo in ni ga bilo vikenda, da ne bi prišel nakresan domov. Ah ja, to se zgodi vsakemu, boste rekli. Se, res se. A če pomislim, kolikokrat sem vozil pijan in imel srečo, da se mi nikoli ni nič zgodilo, pa da to takrat sploh ni bil problem – seveda ni bil. Bil bi, če bi skuhal kakšno neumnost, potem bi najebal. Bil sem ljubitelj žlahtne kapljice, priznam. Le da nisem užival v njej, kot znam sedaj, ampak sem jo goltal, kot da jo bodo naslednji dan prepovedali. In vsakič, ko je kdo omenil, da je alkohol naš sovražnik, sem odgovarjal, da je Jezus rekel, da moramo tudi sovražnika ljubiti. Če gledam deset ali petnajst let nazaj… v kolikor bi bila možnost se vrniti in bi zagledal sebe mlajšega, bi si dal dve pošteni klofuti. Tudi tri. Na srečo nisem prišel v tistem obdobju do drog, saj bi me, firbca, zagotovo zamikale. Sem pa lahko zgolj srečen, da sem se tega odrešil in danes redko pijem, vsekakor pa ne sedam za volan pod vplivom maliganov.

”Dej, ne nakladaj nekaj v brezveze, povej kaj o ženskah”.

No ja, bilo jih je nekaj, a mesecu divjega seksa se ne reče resna zveza. To je pač, bi se reklo, aferica. Avantura. Fukfrendovstvo. Resnih zvez je bilo bore malo, če sem natančnejši, dve. Ena je bila lepa z ne kaj preveč lepim koncem. Druga je bila lepa, pripeljala do življenja v dvoje in se zaključila z ne kaj preveč lepim koncem. Seveda je bil problem v meni, ker pač v razvajenih materialistkah, katere bodisi financirajo starši ali imajo višjo plačo od moškega ter v osebah, ki se občasno rade nataknejo na spolovilo drugega moškega, nikakor ne more biti problem. Seveda tudi ne more biti problem v osebah, katere so prepričane, da vedo vse in da je 50/50 enako 70/30, ker je na koncu vedno 100. Tudi v lažnivcih ne more biti problem, v ljudeh, ki so prepričani, da se samo njim godi krivica in slišijo samo sebe, drugih pa ne, ne more biti. Ja, nič, pa naj bo problem v meni. Kdo pa sem jaz, da ne bi smel biti problem v meni. Saj sem le nekdo, ki ima hobije, kateri drugih ne zanimajo, le nekdo, ki hoče kak večer s partnerico igrati družabne igre ali so ogledati film in zraven jesti arašide, včasih skupaj nekaj skuhati in iti ob nedeljah na izlet, kjer ni od maja do konca septembra destinacija morje. Nekdo, kateremu ni treba za lastno srečo vsak mesec kupiti nekaj novih hlač in majic in nekdo, ki je mnenja, da lepa beseda lepo mesto najde, da je poštenost izumirajoča vrlina in da obleka ne naredi človeka. Bemti, verjetno moram biti res čudak, prosto po Mlakarju en tak zaherjen kapelon.

In potem nekega dne vse izgine. Stresa ne poznam več, živce imam pomirjene, varajoče in vase zagledane predstavnice ženskega spola so na drugem tiru, čeprav bi morale biti na prvem, ker bi jih tam lahko vsaj vlak povozil. Vse imam točno tako, kot naredim sam in s tem sem povsem zadovoljen. In se zavem, da imam pravzaprav samo en problem, ko pridem iz službe – ali naj si skuham pašto, ali kaj drugega. Je pač tako – streho nad glavo imam, žejen nisem, lačen tudi ne, oblačila imam. Lahko se gibam, zdravje mi služi, nisem odvisen od drugih oseb. Skrbim sam zase, ker mi za drugega ni treba. In ker sam sebi ne morem biti problem, nikomur drugemu pa ne morem biti, to pomeni da tudi drugi meni niso. In sem posledično človek brez problemov.

Kako malo je treba. Razumem, da ljudje ne vedo, kaj bi dali v lonec, kako bodo prišli skozi mesec, ker to zna biti resnično problem, čeprav, roko na srce, se da tudi take stvari rešiti. Malo manj, oziroma če sem natančnejši, sploh ne razumem pa ljudi, katerim je glavni problem druga svetovna vojna, Janša, koga obkrožiti na prihajajočih volitvah, naša vlada in vse ostalo, kjer se da za vse obtožiti druge. To, to mora biti res problem. Za takšne mora ostajati poseben krog pekla, ker taki nebeškega kraljestva ne bodo vohali.

”Dobr si to napisu, Pero”.
”Ja, lej, naravni talent”.