Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Če sem jamral, da je bil teden naporen, vzamem besede nazaj, kajti ni bil ravno pretirano. Naslednji bo bolj, zaradi kolesarskih planov. Pa da ne bom opisoval celega tedna za nazaj, bom omenil zgolj tisto, ki je omenjeno že v naslovu.

Glede na to, da sem s Tomom sodeloval pri njegovi zadnji knjigi, da sva se najmanj trikrat dogovorila za srečanje in da je najmanj trikrat padlo v vodo, sem si ob njegovem vabilu na GajstnFest pač rekel, da je skrajni čas. Priznam, da se ne bi odzval, če mi ne bi prav osebno poslal vabila – dogajalo se je več kot dve uri vožnje od mene, ampak konec koncev, zgubiti nimam ravno kaj veliko, če sedem in grem. Pa sem se prijavil s kratko zgodbo, katere nisem imel namena prebrati v živo. Zakaj, bo jasno po nekaj odstavkih.

Pozno petkovo popoldne prispem k Slivniškemu jezeru, kjer je Tom uvajal tečajnike v svet pisanja. Sedel sem k mizi poleg in se ob kokakoli in kavi ter ntemu številu cigaret trudil delovati čimbolj inkognito. Uspevalo mi je kako uro, uro in pol. Potem je Costo pokazal s prstom name in presenečeno izdavil ”ti si”. Ja, jaz sem. Presedel sem k njegovi mizi, rekla sva nekaj besed, nekaj spila, se šalila in bil je čas za…

Ej, Tom, js sicer ne bom bral, a veš…
Seveda boš…
Ko ti on to reče, je vse jasno. Zakaj imam sploh tremo, konec koncev me ne bodo spljuvali, kazali sredincev in me za vrhunec večera slekli in sežgali na grmadi.

Pričakoval sem večje število prijavljenih. Ampak je bilo vseeno lepo, kljub temu, da sva bila le dva. Naučen, da dajem prednost starejšim in večkratno gledanje šovov tipa Slovenija ima talent mi je dalo vedeti, da bolj kot nastopiš pri koncu, bolj si te ljudje zapomnijo, sem nastopil pač zadnji. A ni šlo brez težav. V vsej svoji raztresenosti sem doma pozabil papir s tekstom in v zadnjih minutah ugotovil, da ga lahko preberem iz telefona. Zmaga, Pero, si rečem. Ampak ne. Izpostavimo nekaj dejavnikov: sonce se je že skrilo, jaz pa v kratkih hlačah, kar je pomenilo, da me je nekaj metrov od vode pošteno zeblo. Posledično sem se tresel. Bil je moj prvi javni nastop. Posledično sem se tresel. In tekst na telefonu nikakor ni deloval tako, kakor bi moral. Pa sem se spet tresel. In še ena izmed najbolj težavnih – v javnosti težko berem, zato sem v svojem maternem narečju zgodbo bolj improvizirano pripovedoval, kakor bral. Konec koncev, Slovenija je majhna in če ne razumeš nekega narečja vsaj malo, potem moraš biti resničen lokalpatriot.

Ampak je šlo. Ljudje so bili navdušeni že pred mojim začetkom, saj sem svojo tremo skušal zbiti z nekaj kratkimi šalami, zbodrili so me s kratkim aplavzom in na koncu pokazali navdušenje. Kar ne pomeni, da sem se nehal tresti – zeblo me je še vedno.

Glavno nagrado sva pobrala oba, kar je v bistvu še najboljše. Samo na ta način bodo v roku enega leta izšli dve dobri knjigi. Ena izpod njegovih prstov, druga izpod moje tipkovnice.

Za konec je še stand up komik razdrl nekaj krepkih in prav videl sem se, kako bom po njegovem nastopu stopil še jaz do mikrofona in nadaljeval. Publika je bila namreč še žejna smeha, a na žalost je bil čas omejen in bom raje počakal na naslednjo priložnost.

Če je bila pot k Slivniškemu jezeru dolga (beri, vmes sem se enkrat izgubil in tako povsem nehote spoznaval okolico), je bila za nazaj bolj adrenalinske sorte. Ni ga bilo počivališča, katerega ne bi obiskal in uriniral v njegovih temu namenjenih prostorih. Tako pač je, če pred nastopom spiješ dva litra vode…

Za konec zahvala. Hvala Tomu za vabilo, hvala mojemu sotekmovalcu in sozmagovalcu Jožetu, hvala ekipi kavarne Ramna, hvala Epik Teatru in ŠKM Šentjur. Ostalim sporočam, da smo se imeli fino fajn in da vam je lahko žal, če vas ni bilo.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Pravijo. Pravijo marsikaj. Pravijo, da življenje ni pravično, da se nekaterim godi bolje in da so sami prikrajšani za marsikaj. In veste kaj, lažejo. Lažejo zgolj iz dveh razlogov: da bi se vam smilili in ker zavidajo.

Enkrat se rodiš, enkrat živiš in enkrat umreš. Tvoje življenje ima samo enega direktorja in samo enega delavca. Samo enega pisatelja in samo enega bralca. In samo enega angela ter samo enega hudiča. Vse to si ti. Zazri se malo vase in stori nekaj za svojo srečo. Ker, kdo bo, če ne sam?

Pritoževanje na socialnih omrežjih ne pomaga. Sčasoma ljudje pogruntajo, da ti ne fali čisto nič in da si le človek, ki mora svoj gnev nekam izliti. Bentenje za šankom te bo ob konzumiranju prevelike količine alkohola pripeljalo zgolj do kakega izbitega zoba.

Celo življenje se učiš, a nekega dne prideš do točke, ko se moraš odločiti, kakšen boš. No, če prideš do te točke sploh. Če ne prideš, si ovca, ki dela vse tako, kot rečejo drugi, slediš modnim trendom in verjameš medijem. Če pa povsem slučajno prideš, imaš vse opcije tega sveta, kaj boš postal. Arogantnež, psiho, egoist, lažnivec, pravičnež, borec, legenda, dobrotnik, služabnik. Boš to, kar si, ali se boš vedel, kot da imaš neko avtoriteto in to ob vsaki stvari poudarjal, kljub temu, da s tem ne dosežeš nič? Ljudje, sploh nekateri, preveliki ste, da bi imeli mlečne zobe, a jih še vedno niste izpljuvali. Svet se ne vrti zaradi vas in sploh ne samo okoli vas, vi pa s svojimi gnilimi deli še vedno teptate mater Zemljo. Fej vas bodi.

Ko sem sam pri sebi začel z odmetavanjem balasta, za katerega sem bil nekoč prepričan, da ne morem brez njega, se je moje življenje v bistvu šele začelo. In se nadaljuje. In se bo nadaljevalo, stopnjevalo do tiste točke, ko bom dosegel katarze. Povsem sproščenega uma, nevezanega na budilko in opravila, vezana na čas, prostor in vremensko stanje. Takrat bom volk samotar v osamljeni gorski koči z malim vrtom, mačko, psom in kozo. Z enim obiskom mesta na teden, če bo ravno potrebno.

Ne, ne gre se o tem, da država slabo skrbi za nas – gre se za to, da ljudje slabo skrbimo zase. Ne za človeštvo, ampak zase. Vsak za sebe. Lahko bi se reklo, da tonemo, ampak ni za metati vseh v en koš. Ker jaz ne tonem, ampak se dvigam vedno višje in višje.

Umetnik ni razumljen. Politik prav tako ne.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Odprem si piksno Guinnessa, da se bom počutil bolj tako, irsko. Ne da sem odvisen od alkohola, tega sem se že zdavnaj odrešil. Občasno pa mi paše zvrniti kozarec dobrega piva in manj kot je industrijski, bolje je. Tole danes je bolj izjema, kot pravilo. Sploh, ko po prvem požirku ugotovim, da se je od zadnjega užitka z Guinnessom tole bolj poslabšalo, kot ostalo enako.

Današnji dan, ki bi moral biti povsem drugačen, se izteka. Kolesarski plan se ni izpolnil, saj je že zjutraj kazalo na dež, zato sem v postelji prakticiral podaljšano bivanje. Po poznem zajtrku sem se odločil zlagati drva v kleti in odriniti na pot popoldne, ko se bo zvedrilo. Pa se ni. Samega sebe sem zajebal, ker če bi zajahal Škota dopoldne, bi vsaj nekaj naredil, tako pa sem popoldanski dež izkoristil za branje blogov.

SBS je trenutno na dopustu, kolegica tudi in posledično preberem veliko manj blogov, kot sem jih običajno. Ampak kar sem danes preletel, mi ne vliva želje po tem, da se SBS še kdaj vrne z dopusta. Petih dobrih blogerjev pač ne morem nenehno objavljati.

Če ni posvečeno modi, je namenjeno kuhanju in če ni politično obarvano, je pač nekaj, kar se navezuje na slovenske kao estradnike. Velikokrat omeniti, jih tegati in čakati na čim več deljenj na socialnih omrežjih. Vau, višek domiselnosti.

Biti bloger je pravzaprav enostavno. Nekaj napišeš, objaviš, prebere ne nihče, ampak to ti ne sme vzeti volje. Težje je imeti bralce, najtežje pa je – imeti redne bralce. Ja ja, boste rekli, ti vsak blog, ki ga objaviš, linkaš na socialnih omrežjih. Res je, popolnoma vsakega. Vsi časopisi si delajo reklamo na radiu, vsak tv in radijski program si dela reklamo v časopisu in potem smo krivi blogerji, ker objavljamo linke na socialnih omrežjih? Bodimo raje veseli, da imamo vsaj blogerji toliko pameti, da ne zaračunavamo vsebin bralcem. To bi bil pogreb blogerske scene. Že tako nas je malo, potem pa ne bi bilo nikogar…

Naj ne bo več skrivnost. Seznam blogerjev se bo počasi obnovil. Iz kar nekaj razlogov. Nekaj jih je odšlo, ker se jim ni zazdelo več pametno biti na njemu. Nekateri so prenehali s pisanjem, drugi že več kot leto niso ničesar objavili, tretji pa so svojo dušo prodali raznim blogerskim ponudnikom. Dobra stvar pri vsem tem je, da je prišlo nekaj novih blogerjev. In konec koncev je seznam star že dve leti, kar pomeni, da je konkretnejša posodobitev nujna.

Kot njegov oče (od seznama, itak), si želim, da bi nas bilo čim več. Takih, ki smo. Aktivnih. Saj ne, da za pasivne ni prostora, ampak treba je brati in pisati. Zatorej, polagam na dušo vsem bralcem in prosim za sodelovanje – iščejo se blogerji, ki jih še ni na seznamu. Da ne boste iskali, kateri so in kateri niso, bom to vse jaz prečekiral – vi le posredujte informacijo na kateremkoli mojem profilu v inbox ali na moj email naslov. Prav tako bom vesel deljenja te informacije.

In v kolikor bo želja, bom od sedaj tudi bolj na voljo blogerjem in bralcem za živo druženje ob kavi, lubenici ali sladoledu. Ker vem, da so ljudje, ki me želijo spoznati.

Torej, pljuniti v roke in začeti sestavljati novi stari seznam blogerjev. O nadaljnjih procesih boste obveščeni naknadno.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje. Človeško bitje pride v nekem delu življenja do točke, ko ugotovi, kaj in kdo je. Pozna svoje cilje, dolžnosti, pravice in še marsikaj drugega, le najbolj pomembnega ne – sebe. In prav tu je treba poudariti, da ne pride vsako človeško bitje do te točke.

”Toliko pa se poznam, da vem, da bi bla bla bla”. Pozabi, ko slišiš te besede iz ust lokalnega nakladača, vedi da je to navadno sranje. Ljudje, ki vsake četrt ure povedo, da poznajo samega sebe, so navadni sralci. Poznajo se mogoče že, a razumejo se ne s samimi seboj. Ti ljudje poznajo vse druge, jih opravljajo, pljuvajo čez njih, ko jih ni poleg, ko pa so, jim izkazujejo nekakšno naklonjenost, kot bi od hoteli, da ne počnejo istega, kar počno sami, ko jih ni poleg. Komplicirano? Niti ne. Vzemimo za primer Rudija.

Dva tipa ga obirata.
”Ej, as slišu od Rudita, novga golfa je kupu, ga je ženi posodu, pa mu je spredn parault čist uničla, k se je enmu v traktor zabila”.
”Pizda ej, kir kreten, avta se ženi ne posoja. Pa sploh, kdo kupuje nov avto, sploh golfa”.
”Ja, zapufou se je totalno”.
”Pa js ženi neb nkol avta posodu, sploh ne golfa”.
”Sej ti pravm, tip je budalo”.

V tem trenutku dialoga v gostilno vstopi Rudi, zagleda kolega in prisede k njima, pozdravi ter naroči pijačo zase in še za ostala dva.
”O, Rudi, kvajzej, frajer, lep avto si kupu, sm te vidu undan. A si se skeširal, al kej na puf vzel? A kar nakazal si, care, ej, kira legenda, takih ni velik, de kar nakažejo za avto”.

No, to je to – imeti človeka za frajerja, legendo, za oh in sploh ter ga kovati v zvezde, ko je poleg. Ko ga ni, pa iz umazanih ust izmetavati ves možganski balast. In tak človek bo rekel, da se pozna? Da se razume sam s sabo? Sori, pejd ke na tržnco, pa komu drugmu bučke prodajej.

Nisem materialist, nisem pohlepen in nisem na frekvenci večine ljudi, kar mi je pravzaprav še najbolj pomembno. Na človeka ne gledam kot na dobro ali slabo oblečeno telo in mi kratko malo dol visi, če pride na poslovni sestanek v adidaskah ali na sproščen klepet v kravati. Da obleka naredi človeka, je ena od najbolj zlaganih marketinških potez. Spomnim se iz prejšnje firme obiskov generalnega direktorja – vsi so gledali, v kakšnem avtomobilu se bo pripeljal in nato so najmanj tri dni ugibali, koliko bi moral tak avto biti težak v tisočakih. Če bi se pripeljal v starem BXu, bi se mu vsi smejali, edino eden bi rekel, da je človek na mestu. Tisti eden bi bil jaz.

In skromen, kot sem, potrebujem ob sebi dva iskrena prijatelja, obeh spolov. In enega kolega, s katerim se lahko napijem. Vse to imam. Prazne duše, ki bi me polnile z nepotrebnimi informacijami, mirno zavračam. Rečejo, glej, egoist, samovšečnež, ampak za razliko imam razčiščeno. Ne da se mi ukvarjati z opravljanjem, ker se me pravzaprav ne tiče življenje in delovanje drugih, če niso to res najožji sorodniki ali znanci. Boli me kita za soseda iz drugega štuka, če je v ločitvenem postopku ali če je finančno nestabilen. Rabiš kaj? Pridi, sedi, izberi med konjakom in džusom z vodo, pomeniva se, pomagal ti bom, če bom zmogel. Da ti bom potrkal na vrata in vprašal, če je vse okej – tega ne boš doživel.

Držim se zase. Ne trudim se izstopati, ker vem, da bi se ob tem počutil nelagodno. Občasno mi uspeva. Ne trudim se z ljudmi, za katere čutim, da je med nama nekaj, česar se ne da prestopiti. In sploh se ne ubadam z ljudmi, ki mi rečejo ”jaz vem, kaj ti rabiš”. Ne, ne veš. Pojma nimaš.

Zakaj vse ankete navajajo dejstva, da osem od deset ljudi bi… preprosto. Ker smo ljudje različni. Smo sicer prilagodljivi, eni bolj, drugi manj, a smo različni. Koliko ljudi dopustuje na morju, pa si tega sploh ne želijo in so tam zaradi želje bližnjega? Koliko ljudi gre v službo, ki je ne mara, samo zato, ker morajo preživeti? In koliko ljudi je, ki pač sprejmejo kar jim je dano in niso pripravljeni niti prdniti, da bi se karkoli spremenilo?

Dol mi visi za morje. Enkrat letno rad pomočim noge vanj, to je pa to. Raje grem v hribe, raje zajašem kolo in jo mahnem kamorkoli. Boli me spolni organ za akcije v trgovinah, jebe se mi ob vseh mnenjih, da to bi pač moral poskusiti, ker to delajo vsi in na bruhanje mi gredo vprašanja naključnih znancev o včerajšnjem dnevu in prihodnosti. Kaj te klinac briga, živi na polno, danes si, jutr te mogoče ni.

Sam sebi sem zaradi napisanega mnenja najboljši prijatelj. Pa ne samo to. Sam sebi sem zdravnik, psihiater in psiholog, sam sebi učitelj in sam sebi učenec. Če ne poskusiš, ne boš vedel nikoli. Jaz sem, in mi ni žal. Bralci itak veste, da v dosedanjem življenju obžalujem le eno stvar.

Ja, pol leta je, odkar ne kadim marihuane.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Minilo je ravno dovolj časa, kar sem nazadnje kolesaril, da mi je ta dan bilo dejansko v užitek. Na kolo moraš vedno z užitkom, kot v službo, na zmenek ali k zobozdravniku. Karkoli začneš z odporom, je stran vržen čas. In karkoli počneš z odporom, samo zato, ker so tu drugi tako naročili, je zapravljanje življenja. Sam svoj gospodar sam sprejema svoje odločitve in sam odkriva, ali v njih uživa ali le trpi.

Sorodstvenih vezi se ne sme trgati in ker sem preseljen v čisto drugi kraj, se nam uspe redko videti. Poleg tega z obiskom domačih krajev podoživljam nekatere trenutke, ki sem jih tam preživel in ko mi je foter nekega dne omenil, kje se bo nahajal, nisem dvakrat razmišljal in sem mu enostavno vrgel kost, rekoč ”pridem s kolesom”.

In sem šel večer prej zgodaj spat ter vstal ob štirih. Zunaj tema in mraz. Dolgi rokavi ne bodo škodili, preventivno pa vzamem s seboj kratke, ker zna čez dan sonce žgati z vso svojo močjo. Ob petih in pol zajašem Škota, kateri se ne pritožuje nad nedeljskim izletom. Jaz pa tudi ne. Prvih petdeset kilometrov.

Nato pa jasen znak, da sem vstopil v Vipavsko dolino. Na Colu zavijem proti Predmeji in užitkarstvo na kolesu se je spremenilo v mučno vrtenje pedal pravokotno na sunke burje. Najlepše bi bilo, če bi mi le ta pihala v hrbet. Preživel bi celo veter v prsa, saj sem se z njim že srečal in boril nekega dne, prav tako na vipavskem. Ampak ne, burje, ki mi piha v bok, pa ne prenašam. In ta burja me je spremljala naslednjih dvajset kilometrov, do Čavna.

Tako me je uničila, da noge zadnjih klancev niso več hotele vrteti. Razjahal sem, nekaj časa porival, pa zopet sedel in poganjal, pa spet porival. Vzel sem si v zakup dejstvo, da poznam pot in da sem vajen burje. Kakega tujca bi zagotovo zjebalo po nekaj kilometrih. Kljub soncu sem obdržal dolge rokave na sebi, saj nisem hotel izgubljati časa še z menjavo majice. Ni bila dirka na čas, bila je bolj borba s samim seboj in v glavi postavljenim ciljem, to pa ni bil Čaven, temveč varen povratek domov.

In tam, kjer začne ravnina, sem ga zagledal. Bil je točno takšen, kot sem ga imel v spominu. Spremenilo se ni kaj veliko. Spominjal sem se tistega leta, bilo je mogoče osem let nazaj, ko sem ga prvič osvojil s kolesom. Točno tam sem stal in občudoval ta razgled na Ajdovščino. Wajdušno. Preteklo je mnogo vode izpod Čavna, a razgled je ostal isti.

Čaven3

Razgled iz Čavna na Ajdovščino je vreden večkratnega vzpona.

Priklenil sem Škota k bližnji ograji, se družil s sorodniki in znanci, tekmoval v nekaj igrah, pojedel čevapčiče in spil hmeljev sok, pa je bil počasi čas za povratek. Nisem človek, ki bi računal, koliko časa bom rabil za nazaj, niti si ne pretirano planiram poti, če se gre za enodnevni izlet. Vedno pa pazim, da imam vse potrebno pri sebi (zato me na kolesu vedno vidite z nahrbtnikom) in vedno gledam na to, da bom po poti morebiti izgubljal čas z menjavanjem zračnice. Ja, vedno vem, kdaj je čas za odhod.

S Čavna sem jo mahnil skozi hladen gozdič na Lokve, kjer sem se odločil za kratko pavziranje. Poklepetal sem z domačini, čudili so se, od kje sem prišel, čeprav naj bi bile Lokve nekakšen kolesarski raj za outsiderje. Za tiste, ki ne gredo tja, kamor gredo vsi ostali. Daljši makadamski spust proti Čepovanu in tam… hmm.. Trebuša? Vzpon? Mar ga ni bilo že dovolj danes?

Sicer lahko tu razkrijem plan, katerega sem mimobežno omenil v enem od zapisov podviga #filec16. Ta se glasi, da imam namen letos prevoziti 3000 kilometrov. Kar je botrovalo k odločitvi. Izbral sem daljšo, a ravno pot. Most na Soči, se vidiva.

Čaven

Idilična pot po ravnini in kasneje s spustom. Kako je prej nisem poznal. Zagotovo se bom še kdaj spustil po njej, kajti že drugič danes sem nagrajen z lepim razgledom. Kasneje se z Mostom na Soči ne srečava, saj sem odkril bližjo pot.

Čaven2

Idrija pri Bači.

In je sledilo preoblačenje v kratke rokave. In kolesarjenje po vročini, kljub rahlemu vetru. Na z avtomobili in motorji obremenjeni Keltiki. No, vseeno nekaj dobrega: glede na to, da sem migriral v to mesto, sem vsaj ugotovil, kje se lahko v bližnji reki kopaš brez kopalk.

Do dosega cilja še… no, še bo treba gonit.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po štirih mesecih na svojem in uradno tudi štirih mesecih samskosti, lahko danes zatrdim, da sem s svojim življenjem popolnoma zadovoljen. Naj bom realen, prav bi mi prišel kak cekin več, a čez vse se ne morem pritoževati. Imam lepo stanovanje, ki je sicer majhno, a dva bi brez problemov živela v njem. Kar me bolj žalosti, so ljudje, ki so se začeli nabirati okrog mene in se jih z veliko vnemo otepam.

Dejstvo je, da nisem več otrok. Ajde, realno gledano, otrok si, dokler imaš starše žive, ampak pri petintridesetih sem sposoben poskrbeti sam zase tako, da mi je lepo. Kar pomeni, da imam tudi svoja pravila, svoje navade in svoje razvade. In tu se začne.

Spoznaš se z žensko, ki začne najprej s tem, da ji ni všeč, ker kadiš. Sori, punca, nisem te prosil, brez zamere lahko vstaneš in greš, če me nisi sposobna sprejeti takšnega, kot sem. Izredno prilagodljiv, kot sem, me ne moti ne barva las, nohtov, niti stil oblačenja in niti enourni klepeti s prijateljico, ki ji, tako zelo slovensko in najstniško pri štiridesetih rečeš ”bestička”. In tebe moti, da si kdaj pa kdaj zvijem tobak in uživam? Kljuko na vratih verjetno znaš uporabljat? Torej, imaš vse opcije, da odideš.

Zadnja, s katero sem se družil, je bila bolj kot ne za praznjenje. Več bi težko preživel. Celo sem prišel do zaključka, na raziskavah iz prejšnjih let, da je od vseh poklicev najtežje biti z učiteljico. Tu se ne gre le za osem ur delavnika, temveč za življenjski stil. Ne samo froci v šolskih klopeh, temveč vsi okrog nje morajo biti ozaveščeni o vsem, kar delajo narobe. Ti ljudje sploh ne znajo izklopiti.

Torej. Tistega dne, ko je prvič prespala, je privlekla nekaj kufrov robe. Zobno ščetko za zjutraj za incizive, drugo za zvečer in samo za premolarje, puder za čez dan, kremo za do polnoči, kremo za po polnoči, labelo za spodnjo žnablo, labelo za zgornjo žnablo, maskaro za daljšanje trepalnic, skratka, pretežno neuporabne zadeve, ki naj bi šibile poličke moje kopalniške omarice. Pa majico za kadar bom tu, pa majico za kadar bova šla v center, pa majico za kadar bova šla v naravo, pa gate za ob nedeljah in štunfe za ob torkih. Ajme bože, ne vem komu sem se toliko zameril, da moram to prestajat.

Nato sva šla na izlet. Pelje ona, ker ima boljši avto. Ženske pač ne moraš voziti v fiatu, ker potem usahne še zadnje upanje. Vožnja je bila adrenalinska, ni kaj. Počasna, a adrenalinska. Tisti ubogi menjalnik sicer šele eno leto starega vozila ne bi hotel biti v posmrtnem življenju. Iz druge v peto, pa iz šeste v tretjo in na vprašanje, če ga zna sploh uporabljati, pride odgovor ”nisem se ga še navadila”. Po enem letu? In vsak dan se voziš trideset kilometrov v eno stran in ti ne gredo prestave? Ko sva šla jest, se je med hranjenjem kar vtaknila v pogovor pri sosednji mizi ter malo podučila o pravilni rabi sklanjatev. Ker je ravno sobota, človek pa ne more ven iz svojega poklica.

Izrek ”jaz ne pijem alkohola” je dobil svojo vrednost, ko sem zvečer ponudil pivo in ga je zlila vase hitreje od mene. Nepopisna žeja, pa niti vroče ni bilo. Kot da je to zadnji pir na svetu in pred njo tisoče rok, ki ji ga želijo iztrgati. Pustimo ob strani intimnosti. Orgazem bi prej doživel, če bi penetriral v čebelji panj. In zjutraj smrdeča sapa direkt v moj nos – ne, ni to to. Zjutraj se sploh ni treba pogovarjat.

Ženska preprosto mora znati skuhati kavo. Tisto, pravo, turško. Brez sladkorja in brez mleka. Ko sem stopil v kuhinjo, me je na mizi čakal kapučin iz vrečke, ob njenem rezanju kruha pa sem se pozanimal, če je slučajno še koga povabila. Ker mi ni bilo jasno, zakaj je potrebno narezat celo štruco kruha. Odreže se toliko, kolikor nameravaš pojesti in če je premalo, odrežeš ponovno. Sveta Marija milosti polna, kaj bova fruštkala midva, ali cel blok? Izpljunil sem umetni kapučin in jo seznanil z dejstvi. Moje stanovanje, moj zajtrk, moje življenje, moja pravila. Sprejmeš, ne sprejmeš. Odšla je, zavladala je tišina in sproščenost v moji duši.

Nekaj dni kasneje se mi je oglasila po elektronski pošti. Igrala je najpopularnejšo igro razočaranih v ljubezni, če bi se temu najinemu odnosu sploh lahko reklo tako – valjenje krivde na drugega. Logično sem za vse bil kriv jaz, tudi za nepravilno uporabo menjalnika in za narezan kruh. Zdelo se mi je fenomenalno. Ne to, da sem kriv, pač pa to, da je učeno bitje, kateremu je zaupano poučevanje drugih, nič krivih otrok, tako zelo vase zagledano in prepričano, da je popolno, da skuša na najbolj podel način to prikazati tudi drugim osebam. Ne, hvala.

Pa me popolni neznanci večkrat označijo za kretena, idiota, samovšečneža, neprilagodljivega egoista, ki nima časa počakati in se mu vedno nekam mudi, obenem pa še laže, krade, se drogira in gleda pornografijo in sem zaradi vsega tega skupaj ali pa tudi zaradi vsake stvari posamezno slab človek. Ljudje, ki me ne poznajo, me tako lepo popredalčkajo. Res bi hotel vedeti, kako lepo imajo popredalčkano svoje življenje.

Petintrideset let. Narava resnično ni pretiravala pri moji lepoti, a vsega pač ne moreš imeti. Zato imam zdrav razum, zmožnost presojanja in sposobnost prilagajanja. S človekom se lahko pogovarjam o čemerkoli in kakorkoli, na žalost pa nisem cepljen proti ljudem, ki so prepričani, da o vsem vse vedo in so najpametnejši na zemeljski obli. Ali je le ponos tisti, ki jim ne dovoljuje reči ”sori, stari, o tem pa nimam pojma”?

In veš kaj sem še v teh letih pridobil? Trdo kožo. Tako trdo, da mi ne moreš do živega. Lahko se spraviš name in me poskušaš zrušiti, a vedno bo nekaj, s čimer te bom lahko zabil nazaj.