Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Prišel je tisti dan, ko z velikim veseljem napovedujem slovo od bloga. Ne, seveda ne za vedno, temveč za, recimo tri tedne. To ne pomeni, da bom totalno abstiniral, niti najmanj. Zgodbe se bodo pisale sproti, skozi trenutke, doživetja, skozi druženja in skozi kilometre asfalta in makadama naših bolj ali manj prevoznih cestišč.

Verjetno mi ni treba zopet pisati o lanskem kolesarskem dopustu, zato samo nekaj vrstic. Lani sem se imel tako dobro, povrh vsega pa je ostalo nekaj teritorija, ki ga nisem obiskal, da sem se odločil letos zadevo ponoviti. Žal na nekatere stvari človek pomisli prepozno, zato se letos podajam na pot na enak način kot lani – z nahrbtnikom. Za bolj avanturistično popotovanje bom poskrbel nekoč drugič.

Torej, glede na zadnji stavek prejšnjega odstavka – prenočišča imam povsod rezervirana, kljub temu, da obstaja del naše deželice, kjer blazno neradi odgovorijo na elektronsko pošto, kaj šele da bi v nekem doslednem času vrnili klic. Tako se mi je zgodilo tudi, da me je nekdo po osmih dneh poklical nazaj z besedami ”vračam klic”. Ja, lej, sori, ane. Mimogrede vem tudi, da bom nekatere prenočišča pošlihtal med samim kolesarjenjem, ampak, to sedaj ni pomembno.

Najpomembneje je namreč, da pridem povsod in posledično tudi domov, želja pa je samo ena – da pridem živ, zdrav in cel. Seveda sledijo želje v stilu ”lepo vreme, dobri ljudje…”. Vem, da se bom z marsikaterim bralcem srečal, odkolesaril kak kilometer, spil kavo (pivo) in da se bom imel fantastično.

Za vse, ki vas bo zanimalo moje kolesarsko popotovanje – seveda, o vsem se bo pisalo po povratku. Ker pa bodo stvari takrat že rahlo zastarele, ljudje smo pa taki, da želimo vedeti tisti trenutek – da, tudi letos boste mojo pot lahko spremljali preko twitterja, ne v živo, čeprav tudi ravno na mrtvo ne. pod tagom #fd17 boste vedno na tekočem z dogajanjem, pa še vsak dan sproti boste izvedeli, kje se bom nahajal naslednji dan in si v želji po srečanju lahko organizirali čas za druženje. Seveda bo padla kakšna objava tudi na fejsbuku, pozabil pa ne bom niti na instagramovce.

Zaenkrat se mi ne sanja, koliko dni bom na poti, niti koliko kilometrov bom naredil. Nek okviren plan je, nikoli se pa ne ve, kdaj se spremeni. Še enkrat pa pozivam vse, ki bi radi bili del tega popotovanja – javite se, pa se bomo dogovorili.

Dolgujem še eno obvestilo, ker sem pač tako obljubil. Ta mesec sem bolj kot ne lenaril, vsaj v kolesarskem smislu in cilj deset tisoč se je počasi začel muzati. Vem, katerega dne bi moral doseči polovico in prepričan sem, da mi ne bo uspelo. Potreboval sem nekakšen oddih od kolesa. Računanje mi pokaže, da mi do cilja manjka še natančno 6033,27 km. In čeprav je število do sedaj prevoženih kilometrov v bistvu nizko in me bi morala zgoraj omenjena cifra skrbeti, me pravzaprav ne. nekaj je, ne vem kaj, ampak tisto, kar že je, mi govori, da mi bo uspelo.

Škot je pripravljen, nahrbtnik tudi, jaz pa dokončujem tale zapis. Naj zaključim v stilu modrih mislecev, tistih, katerih besede še stoletja po njihovi smrti niso popolnoma razvozlane.

”V objemu večera bo padal dež, zob časa bo napadal priprta polkna razpadajoče barake. Hrošči bodo letali nizko in iz polja marjetic bo vel vonj upokojenega soparnega dne. Razumi, kdor more, bo pisalo na vratih, vrezano z žepnim nožičem. In nekomu… nekomu bo srce igralo od same radosti in veselja”.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Četudi sem dobil predlog za obisk med tednom, sem takrat raje izbral drugo, ne ravno daljšo, a zagotovo napornejšo pot. Dva mini prelaza v nabijajočem soncu popoldne po službi namreč nista kar tako. A nisem tu zato, da bi jamral, kajti Slovenec sem in … no, saj vsi vemo, na kaj namigujem. Tistega dne se mi je ob vsej brezciljnosti na trenutke odločitev zdela napačna, a je na koncu vseeno sledilo zadovoljstvo.

Čemu je tako? Med tednom najraje ne odkrivam novih krajev, ker imam občutek, da bom nekaj zamudil. Takrat je bolj tempirano na samo pedaliranje in ne za ustavljanje ob vsaki zanimivosti, pa selfi tu in selfi tam.

Zato sem predlog prišparal za nedeljo, ko je časa največ. In tako že pred sedmo zjutraj zajahal Škota ter ga pognal v rahel vzpon. Svežih deset stopinj mi je dvigalo luske na začetku poti, kasneje pa jutranje žgoče sonce barvalo moja, tokrat z rokavi nezaščitena ramena. Ker, zakaj bi ob lepem vremenu na enodnevni turi vlačil s seboj.

Na vrhu razgled, a prezgodaj za nagrado. Tokrat se ne spustim po ovinkasti cesti proti železnici, kjer bi me, po preteklih doživetjih na tisti poti, morala na koncu čakati spuščena zapornica zaradi vlakovne kompozicije. Ne, tokrat naravnost, po ozki in s senco obdani poti proti Zakojci. Kakšen raj. Misli v glavi mi bežijo k stvarem, ki niso ravno za v ta zapis, samo kolesarjenje pa deluje terapevtsko, kar je konec koncev tudi namen.

”Glej jo, Stane, našo Grapo” so prve besede, ki so bile izrečene v slovenskem filmu in začetne besede filma Na svoji zemlji, ki so ga snemali pred dobrimi sedemdesetimi leti prav na tem območju. Gre se za zgodovino in taka zgodovina mi je všeč. Ni važno, koliko ima film vojne tematike, gre se za samo zgodovino in lokacijo snemanja. Ostali ljubitelji zgodovine so, vsaj velika večina, še vedno pri partizanih, domobrancih, prvi ter drugi svetovni vojni in Titu.

”Stane, glej jo, našo Grapo”, prve besede v prvem slovenskem zvočnem filmu, ki je bil posnet prav na tem ozemlju.

No, ajde, da vidim – po čemu je še znana Zakojca? Naj vam bo v pomoč spodnja slika.

Njegova rojstna hiša. Kar pa ne sme biti edinstven razlog za obisk.

Nadaljujem po makadamskem spustu, ki me pripelje na asfaltno pot, prav tisto, katero sem pred tednom doživljal v obratni smeri. Tokrat je malenkost lažje, saj imam večinoma pred seboj ravnino s spusti in ko sem znova na keltiki, je ura še prezgodnja za domov. Zato zavijem proti Tolminu in naprej po že nekajkrat letos prevoženi poti proti Kobaridu. Še dvanajst ni, zato odkrivam skrite makadamske poti v okolici. A veš, mi pa hodimo na dopustovanja k sosedom, ne da bi se zavedali, kakšne lepote imamo doma.

Po povratku v Kobarid sem hotel v eni od picerij nekaj pojesti, a so bile vse mize v senci rezervirane. Noter pa že ne bom sedel, na žgočem soncu pa tudi ne. Če je pa tako težko odpreti še eno marelo, potem se je gostinec sam odpovedal zaslužku. Zato sem v bližnjem marketu kupil sendvič in brezalkoholno pivo, v miru pojedel, se znova namazal in odpravil proti domu.

Glede na to, da sem v tem mesecu zmerno do pretežno len, kar se kolesarjenja tiče, je šlo brez problemov. Prva stotka v tem mesecu in zgodnji prihod domov, obenem pa tudi zadnji trening pred kolesarskim dopustom. Bemtiš, da mi sedaj pripada tudi pravo pivo. Zabeležim prevožene kilometre (mimogrede, o njih še pred odhodom na dopust) in se prepustim… no, o tem kdaj drugič.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po tem, ko sem zadnjih nekaj dni lenaril, sem se moral zopet posesti na kolo. In ker mi med tednom nikakor ni uspevalo narediti spodobne kilometrine, sem si za to vzel čas v nedeljo. Sicer sem med tednom doživel marsikaj lepega. Recimo to, da sem se podal na avanturistično spoznavanje okolice, med katerim sem zalutal, se peljal med mladimi bikci in dobil napotek, naj se peljem ”kar tu naravnost, pa boš prišel” in po ozki, komaj prehodni stezi prišel na, recimo mu kolovoz. Če sem ob Zaganjalščici dobil občutek, da sem nekje sredi ničesar, kamor civilizacija še ni prišla, mi je ob potoku napeljana dvocolska alkatenka kazala, da le ta ne more biti daleč. In je res bila, občutek je bil pa vseeno dober.

A vrnimo se k nedelji. Obstajamo ljudje, ki v soboto zvečer z namenom zgodnjega štarta ležemo še pri mraku. In ne izklopimo budilke. Pa četudi je tistega dne zvonila, po celem tednu le pripada tisto poležavanje. To sem izvedel na način, da sem vstal iz postelje, šel ugasnit budilko in nazaj legel. Ker lažje zadremaš, če je vmes malo napora. Pa tudi ko sem zares vstal, nekako nisem zbral volje, da bi šel kamorkoli. Lep dan je sicer klical, a ne mene. Tako sem šele okrog desetih nadel kolesarske cunje in se odpravil. S ciljem, ki mora biti pri meni doma, in brez načrtovane poti. Hotel sem nekaj novega in dolgega. Saj vemo, dolgega zaradi osebnega izziva, novega pa zato, ker sem naveličan starih poti. Po tistih se pripravljam med tednom, danes bi pa… nekaj, nekje, kjer nisem še bil. Ob vsem tem je nekaj opcij padlo v vodo zaradi Franje. In ne, ne mislim biti sedaj eden tistih, ki se bo pritoževal čez njo – je pač dogodek in to, da se ljudje pritožujejo nad zaporami cest, je nekaj povsem vsakdanjega in predvsem njihov problem.

Naveličan keltike sem po dobrih šestindvajsetih zavil desno, proti Podbrdu. Meni neznana pot, kar me je še dodatno gnalo naprej. In v bistvu, sploh ni slabo, za s kolesom. Za avto je nekoliko ozko, sicer pa, verjetno je na tej poti malo prometa (govorijo moje misli, po enem kolesarjenju ne morem soditi). Ravno dovolj vzpona, okolica prekrasna, na svoji desni sem stalno imel vodo, pa še sonce ni preveč pripekalo. Pa, preden bo prepozno – še na keltiki sem imel težave z verigo. Na desetem kilometru se je iz neznanega razloga nekako zabila med zobnik in ogrodje, kar je terjalo dobrih pet minut recitacije vseh kletvic, kar jih poznam, pet minut izumljanja novih, potem pa je sledilo dobrih dvajset minut ugotavljanja in reševanja nastale situacije. Ne samo, da ima pravi moški ob sebi orodje, s katerim lahko zadevo popravi, temveč gre pravi moški naprej z rokami od šmira. Ker nima s seboj vode, ampak bezgovec, katerega zlivanje na prste bi povzročilo zgolj lepljivost. Ampak, zadeva je bila rešena, menjalnik je od tam naprej deloval odlično in … no ja, vrnimo se nazaj k zgodbi. Ne zgodbi, realnosti.

Ne pomnim, da bi kdaj v življenju bil v Podbrdu. Zdelo se mi je, da je to vas nekje bogu za hrbtom in obisk je potrdil, da to tudi je. Kot navdušenec nad ne preveč turističnimi kraji, sem bil očaran. Sploh, ko sem sedel v bližnji bar. Kot da bi se čas ustavil nekje v zgodnjih devetdesetih, ko razvajenost še ni bila popularna vrlina. Časovno utrujeni stoli iz ratana, podrsane marmornate mizice, pepelniki, ki so služili tudi drugim namenom in sproščene debate prebivalcev, ki so povsem drugačne od prebivalcev večjih mest: kje so vlekli hlode, koliko košnje ima še kdo in kako zamenjaš greben pri bucherci. Kavo z mlekom dobiš na način, kot jo v največjih rovtah lahko dobiš – vsaj eno četrtino na krožničku, poleg pa cuker v tistih sladkornicah, iz katerih si ga lahko streseš toliko, kolikor ga pač je, če imaš tako željo. In to je meni pravzaprav všeč. Očitno nisem fina rit, kajti imam rahlo alergijo tudi na vse, kar ljudje v raznih gostilnah, barih, čemurkoli že, zahtevajo. Pa tak kozarec, pa drugačen, pa grenko, pa kislo, pa pejd v maloro.

No ja, v Podbrdu imam bivšega sodelavca. Nisva se videla, pojma nimam, približno tri leta in imel sem fiksno vizijo, da bom gledal avtomobile pred hišami, če bom slučajno kje uzrl njegovega. Ker, a veš, avtomobila človek ne zamenja kar tako. In mi, budali, ni neslo toliko, da bi ga lahko imel parkiranega za hišo ali živel kakih sto metrov stran od glavne ceste. Saj, v vsakem primeru bi preživel, bilo bi pa škoda. Marsikatero sva ušpičila v desetih letih. Potem ga zagledam, ko prečka cesto, goneč psa na sprehod.

”Kva je, mudel”, se zaderem na deset metrov. Čudno me pogleda in v sekundi prepozna. Mone se namreč zavohamo na kilometer in pol. Stisneva si roki in malo poklepetava.

”Pizda, kam si dal kile”, opazi mojo trenutno ravno linijo.
”Tebi”, odvrnem.
”Kurba, nč se nis spremenu”.
”Vem”.

(Opomba avtorja: navedeni klepet je povzet po spominu, avtor pa zagotavlja, da so, če nič drugega, kletvice zagotovo prave.)

Nazadnje mi pove, da bom do Petrovega Brda še jebal ježa, kar mi, odkrito povedano, ne leži najbolj. Bodice, pa to. Raje od tega bi imel 15 procentni klanec. No, v bistvu sem ga imel. Ampak, spust je bil pa tako dober, da moram še enkrat povedati, da je bil dober.

Žal, se mi ne sanja, kaj je v zadnjih dneh narobe z mano, a pretirane volje do kolesarjenja že nekaj časa ne čutim. Saj vem, vročina zbija voljo, občasno se polenim in ko sem nekje sredi poti, razmišljam o kavču in nogah v luftu. Sicer sem ravno dovolj norca in ravno dovolj zagnan za izzive, da bi se spustil do Železnikov in Škofje Loke ter nadaljeval proti domu. Pa je nekaj bilo, da sem zavil proti Davči, kar rahlo obžalujem. Tista podla ravnina, ki se konstantno vzpenja, na način, ki ga ne vidiš, temveč le čutiš. In sonce nabija direkt v čelado in ti kuri še tisto malo možganskih celic, do katerih se lahko prebije skozi goščavo bujnega lasišča. Lahko si le rečem vsa čast, kajti ko sem na Tuškovem griču videl spuščajočo se cesto, sem prestavil kakih devet prestav višje, vedoč, da bodo sedaj delovale samo še mišice na prstih desne roke.

Ne da v spustu ne bi užival, še več – tako zelo sem si želel priti domov, a vseeno ne tako zelo, da se ne bi ustavil tam, kjer imajo najboljšo kavo v okolici. Sicer, kaj je najboljše, je relativno, ampak zame je turška še vedno zakon. In tam skuhajo prav tako. Za mizo je sedel že malo ostareli kolesar, žvečil suho klobaso in jo po koščkih med govorjenjem pljuval. Lahko bi napisal, da občasno ne razumem ljudi, ki govorijo s polnimi usti, ampak bi se zlagal. Takih ljudi nikoli ne razumem. Imam neko postavljeno distanco, ki niha premo sorazmerno s količino iz ust padle hrane. No, povedal je, kje vse je on že kolesaril, kako je včasih tekmoval in podobne zgodbice, kot na primer ribiči in dolžina rib. Da temu ni ravno tako, mi je nakazoval že način obnašanja, ko pa je odšel, mi je gazdarica povedala, da je prišel po klancu navzgor popolnoma dehidriran. To še največ pove o kolesarju.

In na koncu sem pred blokom gledal števec in si mislil – saj v bistvu nisi naredil ravno veliko, a povsem dovolj za vzdrževanje kondicije. Opravljajo se namreč še zadnji treningi pred kolesarskim dopustom. In bil sem vesel. Škot pa… no, on je itak vesel, samo da mu ni treba samevati v kleti.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V teh dneh bi lahko bil upravičeno jezen nase. Pa nisem. Ker za svoje napake odgovarjam sam in posledice le teh na koncu nosim sam. Ne, tole danes ne bo golo besedičenje, filozofiranje in prazno nakladanje, ki včasih nastopi zaradi pomanjkanja inspiracije. Ne, tole danes bo kreganje s samim seboj. Monolog. Trenutek v prostoru in času, ko si lahko v obraz povem vse, kar mi gre.

Nekdanji lenuh je zopet na starih tirnicah, kar ne pomeni nič obetavnega za osebni projekt kolesarskih kilometrov. Raje ne povem, koliko sem naredil v zadnjih desetih dnevih. In v kolikor se ne bom brcnil v rit, ne bo na polovici leta niti polovica kilometrov. Lahko bi zamahnil z roko in rekel ”ah, bo že”, šel še stopnjo nižje in deloval skrajno apatično, ponavljajoč besede ”sej je moj lajf, loh delam kar hočm” in… ja, in še marsikaj.

Lahko bi naštel  tisoč in en izgovor, zakaj v zadnjih dneh nisem kolesaril. Niti na sobnem kolesu. Je že res, da velikokrat pridem domov utrujen, brez volje in brez moči, pa ne samo fizično prazen, ampak tudi psihično uničen. Tak pač sem. Potem iščem motivacijo, a je ne najdem. Na določeni točki, ko bi moral prerezati, imam na voljo le skrhane škarje. Sicer v glavi vem, kdaj bo bolje, ampak to je v glavi in ni za na blog. In tistega časa se veselim. Kak dan bi pač samo ležal, gledal v zrak in dovolil oblakom, da pestujejo mojo glavo. Nič narobe, dokler je samo en dan. Ne moreš pa počivati na lovorikah, če lovorik ni.

Potem pa se zgodi karkoli pozitivnega. Ni treba veliko – včasih je samo beseda, včasih samo misel. V kakem primeru samo gib, spet v tretjem mora priti nekdo in te malo poriniti. Te spodbuditi, dati iztočnico. In potem gre. In to je najpomembnejše. Da gre. Da ne stoji na mestu, ampak da se premika.

Včasih dobim občutek, da sem si zadal pretežko nalogo. A takoj nato si rečem – nič ni pretežko zame. In grem tisti bes, tisto ihto, ki se nabere v meni zaradi določenih zadev, skozi pedala dati ven iz sebe. Občasno obupam, ne vidim smisla. Ampak vedno grem naprej, vedoč, da to delam zase. Ne za druge. Ja, želim moje poti približati drugim, želim se srečevati z drugimi na mojih kolesarskih poteh, a to, kar delam, delam v prvi vrsti zase. Z razlogi, kateri bodo nekoč, po zaključku izziva, obelodanjeni.

Sem na točki, kjer sem sam sebi premagljiv. Kaj šele drugim. Natreniranih kolesarjev je veliko več, ampak če pogledamo izza profesionalnosti, se število zmanjša. Izločimo specialkarje, ker vemo, da specialka drugače teče. Krog je ožji in še ožji postaja. Na koncu sem eden tistih norcev, ki brez kolesarskih čevljev in s širokimi gumami prevozi vse, kar se prevoziti da. Glej, naj te ne skrbi. Z raznimi nasveti, da bi s cestnimi gumami prišel na cilj bolj spočit, da bi lažje šlo, da bi lahko to pa to pa ono in tisto. Sam se mučim. Sam se izzivam. Sam se bom presegel. Kajti nikoli nisem tako dober, da ne bi mogel biti še boljši.

Odločil sem se, da bom odslej zmagovalec. Porazov sem preživel že dovolj, da sem se iz njih učil in naučil. Delal sem na tem, da bom nekoč zmagovalec in to točko sem sedaj dosegel. Jamranja ne bom poslušal, ker tisti ki jamrajo, so negativci. Rešitev ne bom iskal, če mi bodo povzročale probleme. In ob vsem tem mi rahlo dol visi, če ne bom zmagovalec v očeh drugih – ker mi je dovolj, da sem zmagovalec v svojih.

Ta lenobnost zadnjih dni me bo drago stala. Na polovici leta, drugega malega srpana, bom nekje na kolesarskem dopustu. In tisti dan mora biti dosežena polovica mojega celoletnega izziva. Kar pomeni, da me do takrat čaka veliko obratov. Ni kaj, gremo. V nove zmage.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po tem, ko sem prevozil maraton v obe smeri, sem Škota postavil v kot. Zagravžalo se mi je celo sobno kolo, zgolj iz dveh razlogov. No, nisem ga postavil namenoma, zaradi obveznosti je moral čakati na boljše čase, vseeno pa sem ga enega dne pognal v klance, na dobrih tisoč višinskih. Teh sicer ne merim in sem osredotočen predvsem na vožnjo, nato na uživanje in šele na koncu na prevožene kilometre. Višinskih tudi ne merim, ker mi je življenje prekrižalo že nekaj vzponov in padcev. Ne nujno tistih na kolesu. Ob vsakem vzponu in ob vsakem padcu vem, kako ravnati, ampak šteti mi jih res ni treba. Trudim se, da je moja življenjska krivulja – no, predvsem se trudim, da ni krivulja, ampak ravna črta. Za nekoga to pomeni dolgočasnost, za drugega rutino, zame pa predstavlja neskončnost. Neskončnost vsega lepega, kar se mi dogaja. In dogaja se mi veliko.

Teden je bil naporen in čeprav je tistega jutra kazalo, da je večer prej steklo kako pivo preveč, sem se vseeno odpravil na terapijo. Kolesarsko. Sicer sem sčasoma postal imun na klance in če so na poti, mi predstavljajo zgolj izziv, nagrajen sem pa običajno z najlepšimi razgledi. Ampak v klanec najbolj razmislim sam pri sebi in razrešim vsakršno težavo. Tega ne ponujata ne ravnina in ne spust.

Vseeno sem s strahom sedel na kolo in razmišljal najprej o tem, koliko sem izgubil v teh nekaj dneh pavze. Vrh mi je pokazal, da sem zgolj pridobil. Vzpon na priljubljeno destinacijo, o kateri sem že pisal, sem izboljšal za deset minut. Pa ne me zezat, no. Sam sebi se niti ne zdim v dobri kondiciji, čeprav vem, koliko imam že za seboj. In tudi vem, koliko je še pred menoj. Poznam datum, ko bi rad bil na polovici. In to bo ravno med kolesarskim dopustom. Ko sem se o tem pogovoril sam s seboj, sem začel z drugo tematiko. Pa ne bom težil o tem, vsaj preveč ne.

Nekega dne namreč prideš do spoznanja, da moraš biti sam sebi na prvem mestu. Ne tisto, ko rečeš, da boš, ampak ko začneš to dejansko početi. Pa sem velikokrat rekel, ogromnokrat poskušal, pa nikoli ni trajalo dolgo. In zdaj, še enkrat znova.

Ko sem vrtel v klanec in žal ne dosegel vrha, sem gledal mačke ob cesti. Tiste, na štirih. Sem si mislil, kakšno svobodo imajo. Nobenega stresa, zjutraj jim gazda da skledo briketov, dopoldne poležavajo na soncu, popoldne za preganjanje dolgčasa brskajo za kakim živim bitjem na bližnjem travniku, pod noč se zasmukajo okrog gazdaričinih nog in zaspijo na svojem prostoru. In zdaj si zamisli, da si mačka. Kako hitro bi se naveličal?

V tem trenutku sem izgubil rdečo nit, zato bom nadaljeval z zeleno.

Skratka. Nekateri veste, da sem lani namesto poležavanja na plaži med dopustom raje počel druge stvari. Tisti, ki o tem ne veste nič, vam dodajam link, pa si preberite, kako je potekalo kolesarjenje po Sloveniji. In ker sem se imel lani res dobro, kljub temu, da je bilo občasno naporno, sem se odločil podvig ponoviti. Poleg tega, da nameravam projekt združiti skupaj z osebno tekmo, imenovano ”mojih 10000”, ostajajo želje iste. Želim se povezovati z blogerji, isto ali drugače mislečimi, družbo s socialnih omrežij in vsemi, ki me bodo želeli spoznati, pa mogoče le na kavi ali pa tudi na način, da bomo skupaj naredili kak kilometer. Tudi v kolikor se pojavi kak sponzor za prenočišče ali za kak kos kolesarske opreme, se ne bom pritoževal. Če samo pomislim, s kolikimi blogerji sem se lani srečal… od kulinaričnih, ki so me razvajali z mojstrovinami izpod svojih rok, do nekaterih vidnejših starost, s katerimi smo se dobili povsem slučajno… no, nekaj podobnega bi želel tudi letos. In v kolikor bo interes, bom poskrbel tudi za realizacijo.

Zaradi nekaj rezervacij prenočišč bo kakšna velika improvizacija skoraj nemogoča, sicer pa sem prilagodljiv in če bo potrebno kak dodaten kilometer prevrteti, ne bo problem.

Torej, na pot se odpravljam 24. tega meseca, videti me bo pa možno na Gorenjskem, Koroškem, Prekmurju, Dolenjskem, pa v osrednji Sloveniji in na Dolenjskem ter Beli krajini, ne bom se izognil niti Krasu in obalnemu delu. Pot bo dolga, a zanimiva in že nestrpno čakam na vabila in srečanja.

Kot lani, bo tudi letos potekalo sprotno obveščanje preko socialnih omrežij, na koncu pa sledi tisto najboljše – konkretna reportaža.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tradicije se ne sme spreminjati, pravijo. Kot tudi, da se je lepo vabilu odzvati. In ker nismo taki, da bi se sploh trudili tradicijo spreminjati in ker smo ljudje, ki se vabilu odzovemo, si vzamemo dopust ali preložimo opravke na kak drugi dan – ja, točno vse to smo pripravljeni narediti – smo se zadnjo majsko soboto zbrali v ekipo dveh deklet in petih moških, da bi odpeljali že osmi magnum maraton. Da ne bo pomote – toliko se nas je zbralo na samem štartu. Polni pozitivne energije smo škljocnili nekaj fotk in ob točno določeni uri zavrteli prve vrtljaje pedalov proti končni destinaciji – Izoli. Kot že tolikokrat poprej in kot bomo, upam, še velikokrat po tem.

Hribovca, kot sem, ne zazebe kaj rado, a priznam, da odločitve nekaterih, da na sebi vsaj še nekaj časa obdržijo nekaj z dolgimi rokavi, niso bile napačne. A sem se do Vrhnike dobro ogrel in tudi med postankom skrbel, da nisem miroval. Tam sta se nama pridružila še osmi in deveti član, oba na ne ravno primernih kolesih za asfaltno podlago in fantoma lahko samo izrečem čestitke. Pravijo meni, da sem budalo, ker s kramparcami vozim po takih poteh, a če bi marsikdo vedel, zakaj je tako, bi zaprl kljun za nekaj časa. Skratka, vsaj enkrat je bil nekdo, ki je imel več profila, kot ga imam sam. na gumah, logično.

In grizenje v klanec. Tisti, prvi. Ki sem ga v nekih ne ravno idealnih pogojih prevozil že v marcu in ga takrat preklel do prvega projektanta. Tokrat ni povzročal težav in kot najbolj pripravljen, pa naj ne zveni samohvalno, sem se odločil voziti na repu kolone, ki je, roko na srce, kmalu postala vse kaj drugega, kot pa običajna kolona kolesarjev.

Ne gre se samo za kolesarjenje. Ni to tour in niti giro. Gre se tudi za to, da se imamo dobro, da se družimo in da malo gledamo okrog sebe. In ker sem to počel, sem edini opazil, da nas v baru ob cesti čaka Don Marko. Karavana je zdrvela mimo, sam pa sem postal, vrgel nekaj besed z njim in počakal, da se je ustrezno pripravil, nato pa sva poletela za njimi. Brez izgovorov, prosim.

Tam nekje se je zaradi opravkov obrnil Matej. Škoda, dober dečko je. Ostali smo nadaljevali po najlepšem delu kolesarske poti, ki se na kratko imenuje Logatec. Če se ti namreč tam ne prebudijo prebavila, potem se ti ne nikjer. A o tem je bilo povedanega in napisanega že veliko in ne bi bilo globljega učinka, če bi se ponavljal.

In hop, že vztrajno vrtimo v klanec, ki je, roko na srce, zahtevnejši od Vrhniškega. Tu se je opazilo to, kar me je čez večino poti delalo malo nervoznega. Sicer nenapisano pravilo, ampak spodobi se in pravično je, da nekako vozimo skupaj. Ni najmočnejšega in ni najšibkejšega – smo le mi, ki si moramo pomagati, če gre kaj narobe. Na momente smo delovali kot krdelo preplašene perjadi in to mi ni bilo niti najmanj všeč. Vem, včasih se ti zazdijo vsi prepočasni in moraš iti odložiti odvečni adrenalin – konec koncev sem v en klanec, z dovoljenjem idejnega vodje, tudi sam pobegnil pred zasledovalci. In to (ne da sem pobegnil, ampak da nismo vozili bolj v koloni) je v bistvu edina stvar, ki me je letos zmotila, pa sem izredno prilagodljive sorte in blazno nepritožujoči se osebek. To valda vemo vsi.

Prvi konkretnejši postanek v Postojni ob preglasnem zvočniku, ampak smo preživeli tudi že marsikaj drugega. Od Logatca naprej manjkajočega Mateja je nadomestil Igor, eni smo tvitali, drugi so klicali partnerje, tretji so ugotavljali, da obalnim prebivalcem teče čas drugače kot provincialcem. Z dobršno mero šale, seveda.

Po kavi je šlo bolj veselo naprej, čeprav je sonce že pošteno kurilo. Zahvaljujoč vetru, mi nekako ni bilo vroče in letos sem celo podlegel novodobnemu trendu preprečevanja opeklin ali vsaj rdeče kože. Tako je, ko se rovtar spozna s civilizacijo. Kakorkoli, podrobneje našega kolesarjenja do Izole ne bom opisoval, ker če vsa ni bilo poleg, ste si popolnoma sami krivi, nekateri dogodki pa morajo ostati samo v naših spominih. Najboljše je sledilo nekaj kilometrov pred koncem, ko so se nam pridružili podmladki nekaterih članov posadke. Koliko zagona, koliko veselja, ne samo otroškega, ampak vseh nas. Človek bi kar rekel ”še je upanje”. In potem, za finiš – dobra hrana in jedača. Presenečenje za vse udeležence s strani glavnega gonilca celotnega projekta, čestitke, objemi in slovo za dobro leto. Osmi magnum maraton je zaključen, vsi zadovoljni in vsi srečno in brez poškodb na cilju.

Če sem za kaj posebno vesel, sem vesel za Simona. Že ko sva osvajala Vršič in mu ni uspelo, mi ni bilo ravno vseeno. Imel sem namreč željo, da ga osvojiva skupaj. Zato sem bil neizmerno vesel, ko je po nekaj malenkostnih težavah vseeno zmogel. Vsa čast tudi Ivani, katera je celo pot vozila zadaj, kjer sem nameraval voziti sam. Na momente mi ni uspevalo, a sem se vedno znova in znova vračal k njej. Človeka pač ne moreš pustiti samega nekje zadaj.

Po zaključku je zame sledil še en pomemben del vikenda. Pošteno se naspati, saj sem se odločil naslednji dan kolesariti nazaj proti provinci. Zakaj je bilo moje prenočišče blazno poceni, mi je bilo jasno takoj, ko sem vstopil v sobo. Sicer sem kdaj pa kdaj noč preživel v še slabših pajzlih in glede na to, da sem se lahko vsaj nekje umil, se spočiti nikakor nisem uspel. Ne bom delal slabe reklame, a nekaj lesenih desk bi bilo udobnejših od tistega jogija. Razvajene ritke bi zagotovo vsakih deset minut klicale recepcijo, mene pa okno, ki je bilo nazadnje pomito ob vgradnji, glasen hladilnik in od čikov ožgan pokrov straniščne školjke niso pretirano motili. Bi pa, v kolikor bi se mi ljubilo vstati iz postelje, povedal nekaj krepkih tistim šolarjem in njih vzgojiteljem, ki so si drznili ob desetih zvečer dreti po hodniku in trkati na vrata, kjer je spanje pravičnega spal utrujeni kolesar.

Zjutraj sem najprej poiskal možnost zajtrka, spil veliko kavo, vrgel vase dva krofa, ki sta bila očitno poceni zaradi pomanjkanja cukra v prahu in ob pol devetih že čakal Adele, da se odpraviva proti celinskemu delu naše kure. Ničkolikokrat prekolesarjen Črni Kal je tokrat ponudil svoje visočanstvo tudi za v obratno smer. Kdor ga je kdaj prekolesaril, bo vedel, o čem govorim. Ni pa ravno nekaj hudega in bolj kot on, so me ubijali naslednji klanci, ki jih v bistvu ni. Po poti nisva pavzirala, z izjemo nekaj dvominutnih postankov, pol ure v razriti Postojni p je sedlo kot budali šamar. Sonce je pripekalo, vetrič je hladil ozračje, a bilo je lepo, kljub vsem naporom.

Na ravnem delu je letelo kot sneta sekira, čeprav, če bi bil sam, bi letelo še bolj. A veš, tisti trenutek, ko veš da moraš sprostiti adrenalin. Odvečne energije imam občasno za izvoz in nikakor je ne uspem porabiti, pri tem pa je največji problem, da se polnim prav s kurjenjem le te. Mimo naju je kot blisk švignila mladenka in ko sem v samem začetku klanca predlagal, da jo dohitiva, sopotnica ni bila za. Pa sem sam zavrtel pedale za tamlado.

Sedaj pa si predstavljaj tole. Kondicijsko dobro pripravljen tip na dva devet inčnem Škotu začne v klanec loviti popolno neznanko na komaj skupaj stoječi, povrh vsega pa vsaj polnoletni Meridi. Ona menjuje prestave, stoji na pedalih, se obrača nazaj, pa sede, pa zopet prestavo nižje, pa zopet stoji in tako vse do ravnine. Jaz pa sedeč in pritiskajoč na pedala, zavedajoč se, da sem pritisnil na prave tipke. Postavim se poleg, vrževa nekaj besed, pohvalim tehniko in se opravičim ter poslovim z izgovorom, da moram preveriti, kje je kolegica.

Nadaljevanje ni bilo peresno lahkotno. Posledice svojega dejanja sem nosil predvsem sam, a če bi jih slutil, bi v danem trenutku ravnal drugače. Zelo drugače, zame verjetno še razburljivejše. Ne bom se spuščal v podrobnosti, a v nekem trenutku začnejo padati maske in ko padejo maske, pogostokrat pade tudi surla. Pikwn, bi rekli v okolici Gorice. In potem si… No ja.

Od Logatca naprej je vročina vedno bolj in bolj nabijala in bližje, kot sem bil Vrhniki, bolj sem se počutil kot dekle iz Plestenjakove balade. Žalostno, a povsem resnično. Zadnje kilometre sem ne ravno utrujen, ampak bolj naveličan gostega prometa zgolj čakal na tisto parkirišče, kjer se bo zaključil zame dvodnevni maraton.

Za konec še nekaj zahval. Ker slik pač ni. Zahvaljujem se vsem, ki ste pred samim startom postregli s kavo in piškoti, resnično, nisem pričakoval, da nas boste prišli pozdraviti v takem številu. Prišel ni namreč nihče. Prav tako se zahvaljujem vsem sodelujočim, tistim, s katerimi se že poznamo, kot tistim, s katerimi smo se spoznali na novo. Zahvaljujem se organizatorju in sponzorjem, kolegu, ki mi ni nudil prenočišča, saj bi v nasprotnem primeru bila pot nazaj precej bolj naporna, teti, ki je vrtela gobec na kolesarski stezi v Kopru, vsem, ki so kakorkoli sejali dobro voljo na poti in seveda čisto na koncu Valterju za dobro poservisiranega Škota. Bilo je zanimivo, bilo je zabavno, bilo je naporno, a zmogli smo – tako kot zmoremo marsikaj.

Da ne pozabim. Obljubil sem in obljubo vedno držim. Do doseženega cilja me čaka še 6460,42 km.