Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Verjetno dokler ne bom s pisanjem tega zapisa nadaljeval vsaj tja proti tristoti besedi, se tistim rednim enajstim bralcem niti približno ne bo sanjalo, kaj naslov sploh pomeni. Ne gre namreč niti za meglo in niti za brezplačne igre na spletu, temveč za nekaj povsem drugega. No, mogoče je prisotne nekaj megle, a to tu in sedaj ni pomembno.

Eksperiment.

Sem zagovornik tega, da je v življenju treba eksperimentirati. Nekateri to počnejo prekomerno in dobesedno pri vsaki stvari, katere se polotijo. Drugi so že v otroštvu postavljeni na nekakšne tirnice in je njihova pot tako skrbno načrtovana, da zna vsak nenapovedan dogodek zamegliti um in porušiti sistem življenja. Taki ljudje so običajno dolgočasni, vase zagledani in v večini primerov postanejo zavaljeni uradniki ali bok ne daj, politiki. Tretji smo nekje vmes. Zanimajo nas nove stvari, ki v bistvu sploh niso nove, le mi na njih gledamo kot na izziv in nas seveda zanima rezultat. In medtem ko nekateri posegajo po nikoli zaužitih drogah ali po še neodkritih seksualnih izkustvih, si drugi obrijemo glavo. V nekem trenutku se mi je to namreč zazdela noro dobra ideja in ker v petintridesetih letih svojega obstoja (čeprav štejem dejansko več, a o tem nekoč drugič, recimo v sredini aprila) nisem nikoli imel obritega lasišča, se mi je tistega hladnega petkovega popoldneva to zazdela odlična popestritev turobnega vsakdana.

In sem šel.

In rekel frizerki ”posluš, naredi najkrajše, kar zmoreš”. In je naredila najkrajše, kar je zmogla. Sedem evrov in pol kasneje sem si nadel kapo in odšel proti domu ter ugotavljal, da bi znal to narediti sam. Že res, da verjetno ne tako spretno, definitivno pa ceneje. Nato sem opravil redni kolesarski trening ter se znova zazrl v ogledalo. Nekaj ni bilo okej. Dejstvo, da sem služil vojsko na način, kjer sem lahko imel daljše lase, me je le še bolj podžigalo, da bi v roke prijel žiletko in…

Pa ja. Kaj pa stane. Stara luna je, kar v najslabšem pomenu pomeni prav to, da bo hitro pognalo in v kolikor se z nekom ne bom videl en mesec, ta skoraj ne bo opazil razlike. V najboljšem primeru, da vzljubim boje boso lasišče in se na to navadim, bo pač postalo del vsakdana, kateremu bom z nekaj vežbe z veseljem ukradel dnevno nekaj minut in tako omogočal na dotik in na pogled gladko glavo. Nevešč takih opravil, vsaj ne na tem delu telesa in niti na tem delu glave, sem si razmazal brivsko peno in zapeljal žiletko po sredini. Poti nazaj ni več. Ali mi je všeč ali ne, ne morem imeti gladke črte sredi glave. Videti je kot pristajalna steza za muhe. In tako so se potegi nadaljevali vse dokler ni bila glava gladka kot dojenčkova ritka. Nastala je F.O.G. Filčeva obrita glava.

S špeglom še nikoli nisva bila v tolikšni časovni povezanosti. Moby. Vin Diesel. Walter White. Boštjan Gombač. Sami znameniti obritoglavci, katerim mimogrede to stanje lasišča tudi pristoji. Meni… no, meni ne. Zdim se sam sebi dobr tip (koliko narcisoidno se to sliši?) prvih pet minut, potem pa ne več. In se zahvalim stari luni. Bil, obril, se odločil.

Vseeno sem začel iskati prednosti in slabosti. Razen v temu, da nekega dne ne zapravljaš več za šampone in da lahko vse glavnike prodaš na Bolhi, nisem videl veliko prednosti. Naj mi lastniki pobritih glav ne zamerijo, v temu sem laik in obrito lasišče sem si lastil natanko dva dni.

Prednosti / slabosti.

No, med svojim eksperimentom sem spoznal, da se na običajno poraščenem predelu glave manj potim, med drugim pa zahteva veliko manj nege. Že res, da ni potrebno kupovati šampona, niti ni potrebno trošiti elektrike za fen, a potrebno je trošiti za kaj drugega. V kolikor namreč želiš ohranjati ta stil, moraš vsaj vsak drugi dan to lepo zgladiti, kar pomeni ali trošenje za električni brivnik, ali pač za brivsko peno in žiletke. Saj vem, ni veliko, ampak vseeno je. Za videz pa se menda splača.

Po dveh dneh sem, navajen da med oblačenjem majica lepo zdrkne preko lasišča na hrbet, ugotovil, da se prav tam zatika. Problem ostane tudi, ko kape ne moreš sneti in ko se brisača po tuširanju nekako izogiba drugih delov telesa. Saj vem, potrebno bi bilo redno vzdrževanje, ampak po dveh dneh? Še drugemu dlačju ne namenjam pozornosti pretirano redno, da pa bi se redno bril po glavi… ne. Plus tega moja glava pod nekim kotom deluje kvadratna, pod drugim pa ne veš, če mi na ramenih mogoče počiva ogromno jajce z očali.

Ne. Z veliko podporo in rišpektom do tistih, ki se za to potezo odločijo, ampak jaz se te igre ne grem več. Zahvaljujoč stari luni in svoji enkratni, pa čeprav kratki, izkušnji. In tako se je F.O.G. zgodil enkrat in bo to ostal neponovljiv dogodek. Ajde, mogoče ponovim še kdaj, čez par let.

V izogib izgubi bralcev slike ne dodajam. Za firbčne, da se jo dobiti na vsaj dveh družbenih omrežjih

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Prav sedaj, ko bi najbolj potrebovali to zimo, je ona na dopustu. Namesto da bi se narava spočila, da bi pomrznili vsi insekti, katere čez celo leto kolnemo zaradi takšnih in drugačnih nevšečnosti, no, namesto tega se bodo ljubitelji flore kmalu razveselili prvih cvetov in stare tete, ki še verjamejo v luno in hranijo setvene koledarje za obdobje trideset let nazaj, bodo v zemljo potisnile prva semena babur in kurtovskih kapij. Ampak, to ni point današnjega branja.

Dasiravno nisem odločen, kateri letni čas mi je ljubši, ker mi pač sedejo vsi in do nobenega ne gojim posebnih zamer, se mi zdi vse tole malo pretirano. Ja, saj vem, taki časi so, da lahko štiri letne čase dobiš le še na pici, ampak vseeno, jaz bi zimo. Ne dež in deset stopinj po Andersu. Jaz bi sneg, če pa že tega ne, vsaj jasno vreme in osem pod ničlo. Da prasketa v peči in se kadi iz dimnikov. Da ribaš vetrobransko steklo zjutraj in da škripa pod čevlji. Saj je mučno zjutraj, ampak to se dogaja tista dva, tri mesece v letu. To rabim. Nočem se v januarju počutiti enako, kot v aprilu. Potem je april brezvezen. Ker je že vse znano in se nimaš česa veseliti.

Pa če bi ti…

Seveda. Namesto pametovanja bom raje napisal kaj o sebi. Pač, tistega dne sem imel totalno zabasan urnik. Služba, nato obisk zobozdravnice. In ko mi je skozi vizir, kakršnega uporabljajo kosci, gledala v oralno votlino in so se ji črni kodri izmuznili na moje pobrito lasišče, me je spreletelo. Kaj pa če bi jaz, glede na to, da sem si splaniral dopust za naslednji dan, opravke, ki jih imam jutri, preložil na danes? In tako sem iz mesta mrtvih knapov švistnil naravnost v kastrum ad fluvium frigidum, kjer sem obiskal prednike, ker pač, spodobi se in pravično je. Po kratki debati s fotrom in nekaj mejlih z njegovega naslova (ker zna uporabljati samo miško), sem zbezljal nazaj v avto in naravnost v objem svojega najemniškega fleta. Ura kakopak pozna in za trenutek me je zaskrbelo, da dnevnega treninga na sobnem kolesu ne bo. Ne morš tako, no. Šele deseti dan je, pa bi imel že pavzo.

Valda. Nikoli in nikjer nisem rekel, da bom kolesaril vsak dan, čeprav načrtujem vsaj tri dni na off. Ne enega za drugim, ampak tam okrog stotega dneva bi se pa že prilegel kak dan. Seveda se zavedam tudi, da zaradi opravkov kak dan sploh ne bo uspelo. Pa vem, šta se mora, nije teško, je rekla Dijana in odštela nekaj tisoč zdravniških plač. Kakorkoli, če pač kakšen dan ne bo uspelo, ne bo konec sveta, ni mi pa najbolj dišalo, da bi bilo to še preden se mišice dobro ogrejejo. In sem tako opravil zgolj dvajset minut na sobnem kolesu. Roko (ali katerikoli drugi ud) na srce, malo sem v prednosti, ker sem letos zares zagrabil in ker imam v prihodnjih dneh še nekaj lanskega dopusta, se bo ta prednost še povečala. Sklepam.

In naslednji dan…

Sem poležal malo dlje. Sodeč po vremenu prejšnjih dni sem sklepal, da se bo dan naredil šele okrog devetih. In se je, kakopak. Kazalo je na rahlo oblačnost brez dežja, čeprav je jutranja temperatura bila nižja, kot v preteklih jutrih. Ampak, ni panike. Navlečem nase dokolenke in zimsko kolesarsko opremo, nadenem podkapo z masko in čelado, of kors in jo mahnem. Na križišču se odločam in odločim, da krenem desno, proti MNS. Že sam pogled na zanimivost, ki jo imajo tam te dni, govorim o izpraznjenem jezeru, me mika. In nekaj semaforjev na Keltiki kasneje, ko ulovim celo sončne žarke, ugledam to… no, ne morem rečt znamenitost. Je pa zanimivo za videti, sploh če imaš MNS v spominu, kadar jezero je. Kakorkoli, do tam vse lepo in prav čeprav brez plana in svobodno kot že tolikokrat poprej. Vzeto na znanje, da so dnevi še vedno kratki in da ni časa za pretirano raziskovanje in odkrivanje novih poti, zato izberem lani največkrat prevoženo relacijo – Kobarid. Ker, ko si v Tolminu s kolesom, brž narediš greh, ker ne greš do Javorce, ali pa ker ne greš do Kobarida. Javorca me bo letos še čakala, Kobarid pač ne.

Skoraj da pomladno vreme je prisililo v razmislek, ali pač sleči eno majico ali pak ne. Na koncu nisem, ker, kdo se bo ustavljal in slačil, pa čez kak kilometer ponovno ustavljal in oblačil… Snel sem samo masko, saj res ni bilo neke potrebe po skrivanju obraznega dlačja. In Kobarid je bil v momentu pred nosom. Kar je pomenilo, da je prvi del neplaniranega cilja dosežen. Ker drugi del je ipak znan – dom.

Pot nazaj ni bila tako lahkotna, kot bi si želel – rahel vetrič je na senčnih področjih še ohlajeval že tako hladno ozračje. Začelo me je malenkostno zebsti, a pomislil sem na Zaplotnikovo Pot, ki sem jo bral pred kratkim. Model ni kaj preveč jamral, da jih je zeblo, čeprav je vsem jasno, da na vzponih na osemtisočake niso imeli pretirane toplote. Jaz pa, ki bom čez uro pa pol na toplem užival ob šalci čaja, bi tu pisal o mrazu. Lepo prosim, no…

Padla je…

Že takoj, ko sem se v Tolminu obrnil proti Kobaridu, sem vedel. Padla bo stotka. Tako je vedno. A sem vseeno vzhičen, ker je pač prva stotka letos. Ni kaj, kar bi napisal več, bi izpadlo kot hvalisanje. Vseeno pa naj dodam še nekaj zanimivosti. Glede na lansko leto, ko sem se obnašal kot pravi amater (čeprav, amatersko se obnašam tudi letos, le zagrabil sem resneje), sem v enajstem dnevu že presegel kilometre, ki sem jih lani prevrtel v celotnem januarju. In, ni kaj dodati, ampak če bo šlo tako naprej, bodo kmalu doseženi še tisti februarski. In enajsti dan stotka, ki sem jo lani prvič dosegel, če me spomin ne vara (kar je boljše, kot da me ženska) nekje v začetku marca. Ni kaj, lahko me pohvališ…

Da pa ne bo vse tako pusto – šestina ducata slik.

Most na Soči – pogled na jezero, ki ga trenutno ni (jezera, namreč). Nazadnje izpraznjeno leta 2001. Vseeno je pogled lepši, kadar jezero je.

 

Škot se je v Kobaridu počutil domače, po zimskem počitku pa se po prevoženi stotki ni kaj preveč pritoževal.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ukvarjanje s preteklostjo nikoli ni preveč dobro, kar na socialnih omrežjih in še vse povsod drugje kažejo ljudje, ki se še vedno prerekajo o drugi svetovni vojni, rdečih, belih in še čim, kar spada poleg. Namesto, da bi skrbeli za prihodnost in … mislim, da je škoda besed, a minilo je sedemdeset let, madona. Kaj takim ljudem ni jasno, bo večna uganka in samo upanje ostane, da se bo to nekoč spremenilo. Pa ni bil namen takega uvoda, temveč drugačna …

Preteklost.

Ja, dasiravno se s preteklostjo ni za ubadati, je včasih potrebno. Ampak, nikarte ne pozabite, s svojo preteklostjo. Ko se to predela, se lažje živi, ker se konec koncev učimo na napakah, ki smo jih naredili v preteklosti, obenem pa imamo izkušnje. In v povezavi enega z drugim postanemo močnejši, pametnejši, previdnejši. Vsega tega nam ni mogoče vzeti in na ta način postajamo, ja, boljši. Ker, jebeš teorijo, če je praksa drugačna. Teoretično je možno vse, dokler nas praksa ne postavi na realna tla.

Kakorkoli. S prvim sem začel z izzivom, kakršnega sem si naložil že lani. Deset tisoč kilometrov na kolesu, skupaj s sobnim, se ve. Ker mi ni uspelo in ker me ni imel kdo kaznovati, sem se pač sam. In si zadal za letošnje leto dodatna dva. Pa sem, prilično zgodovinsko navdahnjen, šel v zapiske iz samega začetka minulega leta in preverjal številke prvih dni izziva. Šel sem preverjati bloge iz tistega časa. Kaj naj rečem… svoje zapise nerad prebiram. Baje je z vsemi umetniki tako – voditelji se neradi gledajo po televiziji, filmskim igralcem je ob premierah v kinu nelagodno in celo Werner samega sebe ne posluša rad. Čeprav, dvomim da to slednje sploh kdo rad počne. Mogoče v primeru življenja in smrti, pa še tam bi večina verjetno izbrala dva kvadratna metra v hladni in vlažni zemlji. Malo sem zašel.

Sram.

Skratka, pregledoval sem prevožene kilometre in zmerno do pretežno nerad delim tole z vami in je tole edini trenutek, ko sem resnično hvaležen, da imam tistih enajst rednih bralcev, ker se pač zaradi tega ne bo razvedelo, da me je sram. Ne rahlo sram ali zgolj sram, temveč me je sram tako strašansko, da bi znal Cvitkovič iz zgolj mojega priznanja narediti nov celovečerec, ki bi povozil vse od na jug šetajoče babice, pa do obeh delov mladih tabornikov, ki naj bi šli po svoje, čeprav so šli tja, kamor je scenarij narekoval. O moj Bok in sveti Anton pri Kopru, kaj mi je lani dogajalo v okolici možganskega debla, mi sicer ni jasno in mi verjetno nikoli ne bo. Pravzaprav mi ni jasno nič, razen enega – projekt je bil že v samem štartu tako slabo zasnovan in tako žalostno premišljen, da je bil že s prvim vrtljajem obsojen na propad. K temu je pripomoglo še mišljenje, češ, saj boš nadoknadil, ne pozabi, poleti bojo daljši dnevi, si šele v prvem tednu, vse boš prinesel notri… boš, ja. Na koncu ti bo kazalo tako slabo, da boš spustil veke in iskal razloge, zakaj ti ni uspelo. Na mojo srečo, vsaj vem kje je krivda in sem jo v enem od zapisov tudi obelodanil. Pa nočem se ponavljati. Drek menda smrdi, če ga mešaš in moj lanski začetek podviga, ki naj bi postal epski, je zgolj šita poln bokal.

Naj se ne razume napak – izredno ponosen sem na nekaj vrhov. Izredno ponosen na vse, kar sem prevozil in neizmerno vesel, da sem se na delih te poti spoznal z raznimi blogerji, ki so si vzeli čas zame, da sem spoznal dobre ljudi, ki so me v hladnem deževnem popoldnevu meni nič, njim pa še manj, peljali na destinacijo dneva in še marsikaj. Vse je ostalo v lepem spominu, imel sem se lepo, četudi sem kdaj pa kdaj na kolesu preklinjal vse svetnike in ko je teh zmanjkalo, nadaljeval s parlamentarci in tako naprej. In v kolikor mi bo dano, bom vso pot še kdaj ponovil. Nemara celo letos, pa ne obljubim.

Ampak ob preverjanju kilometrov prvega tedna ostanem… ne vem kakšen. Brez čustev. Kaj mi je bilo, da sem začel tako površno, mi ni znano. Sedem kilometrov dnevno. In ob nekem spoznanju, da tako ne bo šlo, sem pojačal na devet. Ker, saj vemo, bo prišlo poletje in bom več na kolesu in bom nadoknadil. Boš nadoknadil (vstavi organ po želji, kot namig: najbolj paše moški spolni).

Danes.

Ne glede na naslov, se postavljam v sedanjost. Začel sem tako obetavno, da po prvih petih dneh, v kolikor se bo tako nadaljevalo, ocenjujem dosego cilja precej pred Silvestrom. Seveda je prerano o tem pametovati, ker se nikoli ne ve, kaj vse lahko prepreči, ampak tisto glavno imam – voljo. In ko me podporniki o tem povprašajo, me ni sram povedati koliko več imam povprečnih dnevnih kilometrov od tistih, ki bi zadostovali. In upam si trditi, da bomo čez leto uživali (jaz in ostalih enajst bralcev) v statistiki, katero vztrajno beležim. In ob vsem tem, sedaj, ko sem na začetku, ko se še vedno vsak dan naučim nekaj novega, je bil zgolj slučaj, da sem vzporedno z branjem Armstrongove knjige povsem naključno pogledal še njegov film. Verjemite, povsem slučajno.

Si pa, po vseh serviranih informacijah, postaviš vprašanje, koliko je res. Ampak kdo smo, da bi sodili in tehtali o tem? Je sploh pomembno? Ni, ne?

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Prvi januar, dan kot dan, kot vsak drugi, tretji in tako naprej. Nič se ne spremeni, le ljudje se, tako kot ob raznih prilikah in tudi neprilikah, delijo. Ne, nič političnega, tega se izogibam in v kolikor mi je lani uspevalo, se bom trudil, da mi bo letos uspevalo še bolj. Prvega januarja se ljudje delijo na tiste, ki si postavljajo novoletne zaobljube in na tiste, ki si jih ne. Tisti, ki si jih, veljajo za ovce, saj slepo sledijo drugim in če karikiram, če bo njemu uspelo prenehati kaditi, potem se bom pa tudi jaz naučil plavati. Prosim? Se pravi, popolna ovca si, ker si s tem pokazal, da je tvoja volja po učenju plavanja odvisna od volje kadilca, ki to ne želi več biti, se pravi… no, se sploh splača dolgoveziti? Na drugi strani pa tisti, ki si ne zadajo nič, mislim… to morajo biti skrajno dolgočasni ljudje, ali kako? Zvečer biftek, oddaja z narodnozabavno glasbo na nacionalki in ob desetih v posteljo v družbi cvilečih strun s frekvence radia Ars, zjutraj pa normalen zajtrk, kot da se ni nič zgodilo in nič spremenilo, ker se razen v vseh treh datumsko zapisujočih številkah dejansko ni.

Seveda so zgornje besede plod vsebine moje glave, ki zaradi skuštrane frizure vse bolj spominja na zeljnato. Kar pa ne pomeni, da sam razmišljam tako. Večinoma so sestavljene iz povzetkov objav menda povsem normalnih ljudi na raznih omrežjih, dober procent ali dva pa je dodala moja žal prevečkrat zatirana bujna domišljija. Ki se, ob kakem glažu preveč, spremeni v rujno, ampak to sedaj ni pomembno. Večina ve, zato bom napisal še enkrat za manjšino, da bo bolj obelodanjeno: ne ukvarjam se z drugimi. Vsak ima svoje navade, svoja mišljenja, svoj pogled na svet in prav je tako, saj bi v nasprotnem primeru bili vsi enaki in življenje bi postalo dolgočasno. Vsi bi bili ob osmih pri Matafirju na kavi in šnopcu, ob nedeljah bi vsi šli v hribe, ob sobotah čistili avte in nakupovali ob torkih na dedkovo kartico zvestobe. Če si človek, pač ceniš vsakega človeka. Briga mene, gej, vegan, ateist, mladoleten, črnec, trenirkar, alkoholik ali karkoli drugega, človek si in z moje strani te ne bom zaradi ničesar obsojal. Drugo je, če si samovšečen nastopač z vizijo greniti življenje na najbolj obskuren način in tlačiti svoje vsiljeno mnenje v sočloveka z nekim svetim prepričanjem, da imaš na celem svetu samo ti vse prav in ne boš doživel orgazma sreče vse dokler ne bo vse tako, kot si ti prepričan, da bi moralo biti. Ampak, dovolj o tem, ker mislim, da je vsem doumljivo.

Kaj pa jaz?

Sploh ni pomembno, ali so to moje zaobljube, ali pač niso, lahko jih tako sprejmete ali gledate nanje zviška. S tisto prezirljivo noto, katero nosijo nekateri v sebi, ali pa z navdušenjem, veseli za sočloveka, ki se je odločil pisati o temu, ker, roko ali še kateri drugi ud na srce, lahko tudi ne bi. In zato bom v tem, zdaj še frišnem letu:
– več delal na sebi, ker se imel tak namen že v minulem letu, pa sem hranil zgolj en hobi naenkrat.
– več delal s sabo, ker so mi v minulem letu misli vse prevečkrat švigale nekam drugam, predvsem k osebam, ki si tega nikakor ne zaslužijo.
– več delal na izobrazbi, kar ne pomeni, da se bom vpisal na podiplomski študij, ker je to praktično nemogoče (razen če v tem letu diplomiram), temveč se bom dal na to, da nadgradim področja, pri katerih šepam.
– več delal na vzdrževanju stikov z osebami, ki mi pomenijo in upal, da se te osebe pomena zavedajo.
– več delal na svojem zdravju, ker, kljub temu, da mi ne peša, se vseeno zavedam, da je to največ kar imam.
– pametneje ravnal s financami, ker priznam, kar se tega tiče, me zna včasih odnesti (in me lahko odnaša konkretno dolgo).
– se dal na to, da bo zastavljeni kolesarski cilj, najsi zveni nedosegljiv, dosežen.
– se, v kolikor bo interes obojestranski, družil z bralci, tviteraši in sledilci vsaj toliko kot lani, raje pa več.
– se odpovedal razvadam, ki mi gredo na živce.
– se mogoče kasneje spomnil še kakšne točke in jo dopisal.

Saj ne vem, mogoče se bom malenkostno spremenil. Če se že bom, se ne bom na slabše. Menda se ljudje celo življenje spreminjamo, nekateri le telesno, drugi zgolj duševno, v nekaterih primerih pa oboje. In zavedam se telesnih sprememb, a delal bom na drugih. Ker… ker sem v tistem jebenem decembru ugotovil, da si nisem prav preveč všeč. Sam sebi sem oddajal slabo energijo in ker ni šlo drugače, sem to slabo energijo od samega sebe sprejemal in na koncu postal… postal nekaj, kar nočem biti.

Sej, na koncu…

A veš, če si se preveč poglobil v prvi odstavek in se v njem morebiti našel, nikarte sekirati se. Svet je tako zastavljen, da je ovc več kot pastirjev in četudi spadaš v kategorijo ovc, ni s tem popolnoma nič narobe. Pomembno je le, da nisi najbolj črna ovca med črnimi. Saj se ve, že Mlakar je povedal lepo: eno je človek an drugo je mona. Na koncu boš odnesel ravno toliko, kot si prinesel, pa četudi se sedaj ženeš za denarjem, materialnimi dobrinami in občutkom pomembnosti. Kar šteje, je zdravje in osebna sreča.

Cenjeno bralstvo, naj vam to leto prinese vse tisto, o čemer si včasih niste upali niti sanjati. Naj bo sreča na vaši strani, naj se izpolni in naj se zgodi. Bodite to kar ste, bodite original, ker fejk je cenen.

Srečno 2018.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

In smo pribrcali tudi do konca tega leta. Kot že do vsakega pred njim in kot bomo, če nam bode zdravje služiti in bo sreča na naši strani, še marsikaterega kasneje. Spodobi se in pravično je, da tudi sam opravim nekakšno inventuro, čeprav bo le ta vključevala manj številk, kot jih kdo pričakuje.

Roko na srce, ne maram dolgih naslovov in kot samostojnemu avtorju tega spletišča mi je dejansko vseeno, ali se naslov vsaj približa pointu celotnega zapisa ali pak ne. Ker si to lahko dovolim in ker ne pišem zato, da bi dosegel neko ciljno skupino ali, še slabše, da bi v naslovu namignil na nekaj, česar sploh ne bi omenjal v zapisu. V kolikor bi moj blog spadal v kakšno drugačno kategorijo s kakšnim drugačnim ciljem, bi moral tale zapis, poleg zgornjega naslova imeti dodan še šopek črk, katere bi tvorile zadnje besede ”katerih nisem dosegel”.

In zdaj je znano. Naj osvežim spomin, za letos postavljeni cilj prevoziti s kolesom deset jurjev kilometrov se je zaključil. Pa ne bom rekel neuspešno, čeprav je bil cilj dosegljiv in realen, a kljub vsemu nedosežen. In veš kaj? Tudi če so mi poznani razlogi, zakaj do postavljenega cilja nisem prišel, sem vesel za vsak kilometer, katerega sem prevrtel. Šele pred kratkim, ko sem prebral Zaplotnikovo Pot, sem prišel do določenih spoznanj, da v bistvu cilj sploh ni pomemben, temveč da je pomembnejša pot. Ker cilj… no, k temu se še vrnem.

Pot pa je letos bila zanimiva. Zabavna. Zajebana, ko me je v Avstriji ulovila nevihta in sem vedril, ne da bi sploh dobro vedel, kje sem. Oči odpirajoča, ko sta me popolna neznanca spustila v svoj dom in kasneje z avtom prepeljala na želeno destinacijo. Nenehno sem se učil in kljub vsem mukam, čeprav sem v tistih trenutkih preklinjal vse, kar se pač prekleti dalo, lahko danes trdim, da sem užival. In užival sem veliko bolj, kot bi užival, če bi po brezveznih poteh dosegel cilj samo zaradi tega, da ga dosežem. Da zadovoljim niti ne vem koga. V bistvu najbolj sebe. Ker mi pač ni bilo jasno, da niti sam štart in niti cilj nista vredna toliko, kolikor je pomembno vse vmes. In kljub temu, da se danes tega zavedam, imam za naslednje leto pripravljen cilj. Kolesarski. Ampak, kot sem v prejšnjem odstavku rekel, se k temu še vrnem.

Kolikor mi je dala letošnja pot, se mi ne da vzeti. Sploh tista najpomembnejša – kolesarski dopust. Spoznal ljudi, ki so blogerji in se redno spremljamo. Ki so sledilci na raznih omrežjih in so bili pripravljeni na druženje. Tudi take, ki so napisali, naj se ustavim, pa niso pričakovali, da se bom res ustavil. Bila so nepozabna druženja. Bile so iskrene besede. Bili so odkriti pogovori čisto z vsakim, najsi smo se videli prvič, ali pa se poznamo dlje časa. In ostali so kontakti. Ostala so poznanstva in spomini. In je lepo. Kljub vsemu, kljub dežju, utrujenosti, dehidraciji in še marsičemu – ko smo si dali roke, se objeli, takrat je srce zaigralo in mislil sem si ”berem te od vedno in nisem si predstavljal, da bova kdaj tako sedela in klepetala”. In to je bila tista pot, jebe se mi za cilj. Vem, zakaj ni bil dosežen. Niti me ni sram o tem govoriti – nekega dne je tista vnema padla dol. Škot je kljub lepim dnevom ostajal v kleti, sobno kolo je postalo stojalo za prah. Motivacije ni bilo več in kljub še nekaj poskusom je večinoma ostalo pri enodnevni turi na teden ali pa še to ne. Jebi se, Pero. Toliko si govoril, kako boš ti dosegel zastavljeni cilj, na koncu pa preležiš celo nedeljo na kavču, namesto da bi se zbrcal na kolo in delal na cilju. Ja, tudi to sem jaz. In res je bilo tako.

Večni optimist, mi je rekel, ko sem mu povedal, da imam zaradi nedoseženega letošnjega cilja pripravljeno kazen za naslednje leto. Čeprav, najprej je rekel ”ti si mona”. Vse to vem. Pričakoval sem tako reakcijo. In zato, če se vrnem k prej omenjeni vrnitvi k ciljem – ja, za 2018 imam cilj (ali kazen) dvanajst tisoč. In to pot bom garal. Kljub sklenitvi, da se bom imel v tistih dvanajst lepo, fajn in se bom zabaval, za kar tudi vem, da ne bo čisto vedno mogoče, bo vseeno pot pomembnejša od cilja. Ker dosežen cilj bo le dokaz zame, da zmorem. Da sem ovnovsko trmast in da znam zadevo izpeljati do konca. Ker verjemite, sem kralj nedokončanih projektov. In ta ne bo nedokončan.

Izkoristil bom priložnost, ker je to pač zadnji letošnji zapis. Zahvaljujem se vsem bralcem, komentatorjem, sledilcem na vseh omrežjih, vseh, ki so si v iztekajočem letu vzeli čas za druženje in vsem, ki so preprosto bili. Malenkost mi je žal, ker se z vsemi kljub trudu nismo uspeli uskladiti in se srečati, a se bom trudil, da nam uspe v prihajajočem letu. Ker, v prihajajočem letu bo marsikaj. In lepo bo.

Vsem želim srečno in uspešno.

 

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Naj bo to trikotniško število, palindromno in Smithovo število, meni okrogle obletnice pač smrdijo. Čeprav se imam za povprečneža, ti pa naj bi po neki sicer meni butasti navadi praznovali vsakič, ko se določena številka spremeni, sam nisem za tiste fore, ko je treba praznovati vsako okroglo številko. V kolikor bo sreča (in še kaj drugega) na moji strani in bom dočakal naslednjo okroglo obletnico mojega rojstva, dio bwh, de ne vidim razloga praznovati je drugače kot katerokoli prej in katerokoli kasneje.

Slovenci imamo namreč to čudno navado, da ob okroglih obletnicah pred hišo postavimo nekakšen mlaj, iz slame in starih cunj oblikujemo nekakšno lutko in jo našemimo v nekaj, kar naj bi slavljencu veliko pomenilo, nekam višje na mlaj pa pribijemo prometni znak, na katerem so izpisana slavljenčeva leta. Uf. Je res že vse ljudstvo tako zmaterializirano, da nekdo misli, da se bodo naključni mimoidoči ustavljali in prinašali darove, ali, pravzaprav, zakaj bi naključnega mimoidočega sploh brigalo, koliko let je praznoval nekdo iz okolice? Da ne govorimo o še večjem debilizmu, kjer ob cesto postavijo pano s sliko nič hudega slutečega slavljenca z bolj kot ne neduhovitim posvetilom. Oh, prosim, no. Da bi meni kdo pripravil kaj takšnega, bi ga resno povprašal po zdravju.

Ampak danes je drugače. Tale zapis, ki ga trenutno berete, nosi zapovrstno številko iz naslova. Kljub temu, da naj bi bilo število 666 povezano s hudičem, zverjo ali satanom, v tem zapisu ne boste našli nič hudičevega, zverinskega ali satanističnega. No, malenkost le. Grki in Hebrejci so nam s tem številom vsaj malo vzburili domišljijo, ljubiteljem teorije zarot pa sta okoli te številke olja na ogenj prilila še francoski matematik Pascal in še en model po priimku Blanc. Ne bom nadaljeval o njima, kogar zanima, naj pogugla.

Vseeno. 666 v numerologiji bolj kot povezanost s satanizmom pomeni potovanje. Geografsko in duševno. In ravno o geografskem popotovanju naslednjega leta bi lahko spregovoril v temle zapisu, pa ne bom. Bi se pa izvrstno ujemalo, kar pomeni, da nalašč ne bom povezoval, ker je samo življenje pač takšno. Če prehitro izdam, potem ni presenečenje, mar ne? Kakorkoli, število samo obljublja tudi številna srečanja in raznorazne izkušnje. Bodimo realni, osemnajstica trka na vrata in ja, veselim se vseh, ki jih bom v prihajajočem letu srečal. Kot sem se veselil vseh tistih, ki sem jih spoznal v anno domini 2017, a več o teh v enem od prihodnjih zapisov. Po mnenju nekaterih pa gre tudi za Venerino ustvarjalno število ljudi, ki hrepenijo po ljubezenski harmoniji, imajo radi lepoto in estetiko v vseh oblikah. Torej… amm, čak mau. Pa to sem jaz. Hrepenim po harmoniji, ne zgolj ljubezenski, rad imam… pa ni hudič, da sem to jaz. Očitno že. Na sms občasno dobim horoskop in ne se smejat – dobim ga samo zato, ker se od te jebe ne znam odjaviti. In v smsu, katerega sem dobil dan ali dva nazaj, piše da me bo preobrat tako presenetil, da bom težko sledil dogajanju. Naj ne poskušam za vsako ceno uveljaviti svoje volje, nikjer pa ni nasveta, kolikšno ceno naj postavim. Čeprav horoskope gledam kot nekaj motivacijskega za ljudi, da jih vsaj malo premakne in poštekal sem tudi že sistem (daj za ribe ta teden nekaj negativnega, potem pa pet tednov pozitivno, naslednji teden pa za device enako), v njih ne verjamem. Me pa privlačijo številke, toliko bolj, če so na mojem računu. In zato danes o tem.

Obljubil sem nekaj hudičevega. Kar pomeni, da bom kar o sebi. Če pogledam, kako hudičevo bitje sem bil včasih, se rahlo sramujem. Na dobri poti k temu, da postanem živčna razvalina sem se velikokrat besedno znašal nad … no ja, ni mi v ponos, napačnimi. Potem sem nekega dne rekel fak of vsemu skupaj, zavrtel nekaj dobre muzike in se s pomočjo tehaceja in alkohola zrelaksiral. Pozabil na preteklost, poiskal stvari, ki me bi lahko (in me še) vlekle naprej in spremenil okolje. Bilo je naporno, bilo je hudo, bilo je zajebano, ampak bilo je tudi lepo. In je lepo še sedaj in delam na tem, da bo lepo tudi v prihodnje. Ne da bi se takrat zavedal, sem ubil hudiča v sebi. Tistega, ki me ni obsedel, ampak tistega, ki je bil kar jaz. Od vsega tega je ostal le mali, nagajivi vražiček. Tisti, ki rad ponagaja, spusti kako duhovito pripombo, nikoli pa ne misli nič slabega. Tisti, ki se trudi biti neobremenjen, ker obremenjenost povzroča razkol med ljudmi. Tisti, ki svojo ljubezen rad pokaže. Tisti, ki se včasih spusti na nivo drugih ljudi samo zato, da vidi, kako je biti prazen. Ja, vse to sem jaz.

In zdaj… komentarji bi morali potekati nekako takole: ”Dragi Pero, iskrene čestitke za 666 (vstavi po želji) zapisov in še na mnogo (zopet vstavi po želji) zapisov v prihodnje”. Sam pa se številkam posvetim nekje med začetnicama 7 in 8.