Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ja, saj vem, moji filozofski zapisi vam morebiti že malo presedajo in potrudil se bom, da bo naslednji bolj kolesarsko obarvan. Danes pač moram zmetati v zapis še malo besed o sebi.

Zadnjih nekaj dni sem namreč na dnu. Mogoče se to ni opazilo, mogoče je kdo iz zapisov razbral, da se nekaj mora dogajati. Ampak, ne, dobesedno nisem na dnu. Za jest imam, streho nad glavo tudi in kljub samskemu življenju nisem osamljen. Vedno je nekdo, katerega lahko pokličem, se pogovorim, se smejim in se počutim boljše. Imam celo možnost, da se bi lahko, ko mi začne presedati vse po vrsti, usedel za volan in šel k morju razmisliti.

Dejanskega razloga prihoda na dno ne poznam in ga niti ne bom iskal. Vem le, da sem neizmerno čustveno prizadet. Naj bom pošten, sem zelo čustvena oseba, kar si ne štejem v minus. Naj nadaljujem s poštenostjo in povem, da imam glavo pogosto v oblakih, kar je v bistvu bolje od oblaka v glavi. Pa četudi se označim za realista, menda so sanje dovoljene do neke mere.

In tako sem se nekega dne zbudil v hladno jutro, z ničelno voljo do življenja. Ne do življenja, pač, da bi si stregel po njemu, to odpade. Toliko poguma pač nimam. Le tiste prave volje, da bi počel nekaj, kar me bi osrečevalo, nisem našel. Od vseh idej, ki so se mi izrisovale v mislih, nisem imel niti kapljice volje, da bi vsaj eno realiziral. Najraje bi preležal cel dan v neaktivnosti. Zunaj pa sonce. Zakaj se mi mora to dogajati? Zakaj imam včasih občutek, da se počutim kot povožen pasji drek sredi makadamske ceste? Sem kriv sam, ali so nemara krivi drugi?

Dovolj je. Najboljša prijateljica (hvala ti) me zna vedno postaviti na realna tla. Še več, vedno slišim pohvalo, kadar si pač zaslužim in vedno slišim kritiko, kadar ni tako, kot bi moglo biti. Pozna me bolje, kot se poznam sam in vedno najde toplo besedo, kadar to potrebujem. In sem prišel do zaključka. Preveč se razdajam za druge in to na najbolj absurden način – način, da sam nimam nič od tega. Vedno se trudim, da bi ustregel, da bi bilo ljudem v moji družbi lepo, na koncu pa gledam naveličane obraze, ki samo čakajo, kdaj bodo lahko odšli domov. Moj trud ostane poteptan kot star odslužen tepih, v meni ni zadovoljstva in začne se mi porajati vprašanje, kaj sem naredil narobe. Odgovor mi je znan. Zatorej, drage bralke in cenjeni bralci:

V življenju vedno počnite tisto, kar osrečuje vas in ne, kar osrečuje druge. In s tem zaključujem moje filozofske zapise o psihi ali, lepše rečeno, motivacijske.

—————————————————————————————————————————

Hladno jutro je bil le eden od razlogov, da nisem potegnil Škota iz kleti. Drugi razlog je ta, da si Valter še ni vzel časa za moje zavore in tretji naj bo ta, da sem snel prtljažnik za kolo, da bi k Valterju kolo sploh peljal. Sicer ni še kritično, ampak tudi zgoraj opisani občutki so bili razlog, da sem Škota pustil v kleti.

Ste brali Da Vinčijevo šifro? Tam je bil en model, ki se je bičal po hrbtu. Tako se bi moral bičati jaz, ko sem odprl knjižico, v katero zapisujem kolesarske kilometre. Kjer je zapisano vse točno tako, kot je bilo. Gledam številke, seštevam, odštevam, delim, pizdim. Nazadnje sem kolesaril na Mangrtsko sedlo konec prejšnjega meseca. Predzadnjič, ko sem zaključeval kolesarski dopust. Med enim in drugim je tri tedne razlike. Tri tedne teme. Nepopisane vrstice, jebenti. Med drugim in tretjim dva tedna. Skupno pet tednov, oziroma več kot mesec praznine. In jaz imam namen prevoziti deset tisoč letos? Oprosti, Pero, ampak na tak način ne bo šlo. In ko sem seštel, koliko mi še manjka do zaključka – no ja, rahlo me je zasrbela glava. Ne površina, ampak nekje noter, možganski del.

Pogledam se v špegu in se vprašam, če sem okej. Če sem normalen. Če se dobro počutim. Ne morem lagati sam sebi. Niti drugim tega ne počnem. Seveda sem okej, seveda sem normalen, odličniško se počutim. ”Pol pa pejd, pa goni, pizda”, mi odvrne dvojnik iz špegla.

Ampak res. Kaj mi je bilo, da sem si vzel tako dolgo pavzo, mi ni jasno. Ja ja, vročina, pa utrujenost, pa … ne, pozabi. Tega ni. So le izgovori. In kar lahko storiš danes, ne… čak, a nisem pred črto rekel, da tega ne bom več počel?

Sedel sem na sobno kolo, pristavil pijačo in začel. Bilo je po pričakovanjih. Bilo je vroče, švical sem kot najbolj zaželena prostitutka, teklo je z mene. Ampak glej pozitivno, špeh se topi. Mišice rastejo. Red in disciplina zopet prihajata na dnevni red. Misleč, da sem v tem obdobju neaktivnosti izgubil vsaj del kondicije, sem ugotovil, da je nisem prav veliko. Seveda se ne bi kar tako, na vrat na nos odpravil na daljšo turo, ampak po današnjih kilometrih ni utrujenosti in ni bolečih mišic. Magnezij ni potreben. Bolj sem jaz, če si lahko dovolim malo offtopica.

Povem vam, pomagalo je. Zopet se počutim poln elana. Spet je v meni nekaj, kar me žene naprej. Spet je tu pozitiva, spet je svet svetel. Kako lahko je. Včasih se moraš eni stvari odpovedati, samo zato, da lahko še enkrat ugotoviš, kako zabavno je. Madona, sem vesel. Kar car si bom reku.

Vem, da ste pripravljeni na moje bodoče kolesarske podvige in povem vam, ne boste razočarani. Že nekaj časa nazaj sem napisal, da se želim usmeriti zgolj v kolesarstvo. To se seveda ne bo zgodilo, ker bo včasih moralo slediti tudi kaj drugega, a delal bom na tem, da ne bo prepogosto.

Do naslednjega javljanja – osti jarej.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Naj si dovolim še enkrat svojo kratko predstavitev, v kolikor ste jo mogoče pozabili ali niste redni bralec mojih bolj ali manj ponesrečenih zapisov. Torej, dvakrat polnoletni osebek moškega spola, skrit za psevdonimom iz povsem klavrnih razlogov, kateri segajo v začetek moje blogerske epopeje, nekoč uživalec marihuane in kilogramsko obdarjen, danes v dokaj dobri fizični pripravljenosti in kondiciji. Vsemu navkljub človek z ravno dovolj jajci, da se v živo predstavljam bralcem s pravim imenom in sovražnik zime samo zaradi dejstva, da se mi ob vstopu v topel prostor zameglijo vetrobranska stekla na naočnikih. Gremo naprej? Ljubitelj narave in živali, kar bi moralo v bistvu pomeniti, da imam rad tudi ljudi, čeprav sem tu bolj na fifti – fifti. Ja, imam rad normalne, sproščene ljudi, ki jih ne zanima politika in strankarstvo in so izobraženi v smeri, katere šola ne ponuja. In ja, sovražim ljudi, ki so nadrkani od samega jutra naprej in prepričani, da imajo samo oni na celem svetu prav. In verjetno mi po zadnjem stavku ni treba razložiti, zakaj sanjam o hišici nekje na samem. Zapečkar, pač. Ker sem pač raje sam, kot v slabi družbi.

Bilo je veliko primerov, ko sem družbo zapustil sredi gorke debate o tem ali onem. Spil sem pač svojo pijačo do konca, vrgel približen znesek popitega na mizo in šel. V nekaterih pogojih pač ne zmorem pametno diskutirati in takrat svoj čas raje koristneje porabim. Veš, če gledaš z očmi, skozi katere je svet videti lep in najdeš ljudi, ki trdijo drugače – lej, sori. Saj so vojne, saj so lačni, ampak? Če se bom jaz obremenjeval z vojno, se bo ta nehala? Ne trdim, da je prav, da se to dogaja, ampak kaj bom? Naj se sekiram? Ker? Naj v Šparu dajem olje in sol v košaro za Karitas, brez kakršnekoli garancije, da bo prišla v prave roke? Skozi svoje oči resda gledam lepo, a vidim tudi to, kako v novejših avtomobilih hodijo po solidarnostne pakete hrane. Tudi lepo spedenane gospe, ki pomoči potrebnim namenjena oblačila premetujejo kot v Zari. S tem naj se obremenjujem? Takim naj dajem? Oprosti, so tudi drugi načini. Greš in daš. Direkt. Brez posrednikov.

Lopovi me opozarjajo, da sem preveč pošten. Priznam, da sem. Včasih bolj gledam na tujo rit, kot na svojo. Trudim se ne prizadeti ljudi, kar mi ob povišanem pritisku ne uspeva najbolje. In kaj sledi? Samo pošten sem, realno opozorim na napake, potem mi servirajo moje napake nazaj, s čimer hočejo povedati, da nisem nič boljši od njih. Za razliko od njih nisem užaljen, ker znam sprejemati kritike bolje od pohval. Vedno je lažje videti napake nekoga drugega, kot svoje. Ko mi je nekoč oseba, ki je redno med pogovorom skakala v besedo, rekla da ni lepo, da skačem v besedo ljudem, sem odgovoril, da sem se tega od nje naučil. Kaj je sledilo? Kljub temu, da se nisem zlagal ama ništa, užaljenost in pikwn do tal. Potem pa ti meni povej, je sploh kjerkoli najti nek skupni jezik, nek način, da bo volk cel in koza sita? Ker nekateri ljudje iščejo samo druge ljudi, da jih lahko opravljajo, ocenjujejo, kritizirajo, šikanirajo, zatirajo v kali in sami sebe poveličujejo, ker jih pač drugi ne. Ker tisti drugi ljudje svoja dejanja razčlenimo sami s seboj, razčistimo sami pri sebi in gremo naprej, ne ozirajoč se na druge. V kolikor me ima namen kdo soditi, ni problema. Sodijo lahko samo slabši od tebe samega. Tiste, boljše ljudi, v bistvu en klinc briga tvoje mnenje. Nareka za življenje ne rabim in kot mi je bilo že večkrat rečeno, da je meni lepo v življenju – ja, mi je. Medtem, ko sem vedno delal osem ur dnevno in se v prostem času posvečal hobijem, so kolegi delali dvanajst ur šest dni v tednu in se sedmi dan pritoževali, da nimajo časa za nič, vozili pa se v novem Audiju – tudi jaz bi lahko. Bil pogolten, všečen keš pičkam, pil koktejle na glamuroznih zabavah oziroma na kratko – bil opažen, se delal frajerja, frika in se trudil postati mestna legenda. Bi lahko. Ampak nisem. Vedno sem bil len, kar se takih iger tiče. Vedno sem stavil na preprostost in zdrav, kmečki razum. Nikoli se nisem izpostavljal in iskal pozornosti, ker nisem imel potrebe. Čudili so se, kako sem lahko tako skromen in niso razumeli, da mi je funkcionalnost nečesa pomembnejša od samega izgleda.

Posledično sem danes tu, kjer sem. Živim, delam, diham, kolesarim. Ne pritožujem se nad ničemer, ker se pač nimam nad ničemer za pritoževati. Ja, sedlo bi mi nekaj denarja, da bi si kupil lastno stanovanje ali prej omenjeno hiško na samem, kar ne pomeni, da brez tega ne bom preživel.  Ampak pomembnejše mi je drugo. Da zvečer zaspim s čisto vestjo. Da se zjutraj zbudim pozitivno naravnan in z veseljem pričakujem nove izzive. Da imam toliko, da nisem lačen, žejen, da me ne zebe in da natočim avto. Da me nič ne boli in se lahko s kolesom odpeljem kamor me je volja. Da srečujem pozitivce, ki ne jamrajo. Da uživam. Da grem ponosno čez prepreke, ki mi jih nastavljajo drugi in življenje samo. Da ohranim vero v sebe, ker sam sebe najbolj poznam in sam sebi najbolj zaupam.

Lahko bi našel razloge za ne biti takšen v vsaki stvari. Še več, lahko bi bil pameten in se priključeval debatam o partizanih, domobrancih, drugi svetovni vojni, vojni za Slovenijo, plačah v javnem sektorju, nosečniškem trebuhu Tanje Žagar, neželenih turistih na Bledu, one hit mejkerjih, dosežkih športnikov z vidika kavčarja, pluženju cestišč in še marsičem. Pa se mi ne da. Ne s preteklostjo in ne s sedanjostjo, v kolikor ta ni dotično povezana z mano. Ja, neobremenjen sem.

In to mi je všeč.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Občasno ne morem iz svoje kože in če sem včeraj pisal o nečem drugem, kljub temu, da se želim sčasoma usmeriti v zgolj kolesarske, me včasih nekaj razjezi in … no ja, moram zmetati v zapis.

Čeprav tiskanih medijev ne kupujem, z izjemo enega mesečnika, samo čakam, kdaj bodo pljunili čez Lidl. Tale je namreč s ponudbo piva Komunajzer bega vse s preteklostjo obremenjene osebe. Kar je skregano z logiko. Ne, ne s to ponudbo, pač pa s tem, da ljudje še vedno živijo nekje zadaj. Gledano časovno, medtem ko je pri nekaterih ura petnajst do osmih zvečer, je pri nas dvajset in sedemnajst minut. Če razumemo, ane.

Naj postane nekaj jasno: večina teh osebkov, ki se pritožuje ne le čez Lidlovo ponudbo, temveč tudi čez poimenovanje piva, med drugo svetovno vojno ni bila niti rojena. Kar se je takrat dogajalo, so izvedeli od staršev in starih staršev ali pa verjamejo medijem. In s tem so si ustvarili eno mnenje, katerega drgnejo v nedogled, misleč, da so oni edini, ki imajo prav. Upam samo, da se niste razplodili, če pa slučajno imate potomce, bi bilo lepo, če le ti ne bi šli po vaših stopinjah.

Z vašimi besedami o komunistih, domobrancih, partizanih in domoljubih ne boste dosegli nič, z izjemo tega, da vas bo mogoče nekega dne nekdo ošvrknil po ustih, ker boste vztrajali pri tem, da je točno tako, kot govorite in če ne bi vaši preljubi (vstavi po želji) naredili tako, kot so, bi bilo danes veliko slabše. Aja? Na podlagi česa veste, da bi bilo slabše? Na podlagi vaših narobe obrnjenih oči, s katerimi vidite v preteklost, prihodnost pa vas niti najmanj ne zanima? Ali nemara na podlagi opranih možganov, katere vam perejo razni levi in desni mediji za 4.99 € tedensko? Bolno do amena, da se ukvarjate s preteklostjo, katere ne morete spremeniti, namesto da bi se brigali zase in za svoje življenje v prihodnosti.

Ampak, vsaj vemo, kdo so ti ljudje. Gre se za ušivo tolpo nadrkancev, ki mislijo, da so pojedli vso pamet tega sveta. S svojimi besedami se vmešajo v vsak drek in poveličujejo neka pretekla obdobja, ko jim je bilo blazno lepo. Ob vsem tem se zavedajo, da bi lahko bilo lepo tudi sedaj, ampak da temu ni tako, so krivi drugi. Ne zavedajo pa se, da so bili tudi takrat krivi drugi, da je bilo lepo. Ker če se hočeš imeti lepo, si lahko sam narediš.

Moje mnenje: v Lidlu redno nakupujem, ker imajo kvalitetno robo in cene so prijazne moji denarnici. In glede na to, da pri njih dobim vse, ne vidim razloga v obiskovanju drugih trgovin. Žal, ker v mojem malem mestu ni prisoten, opravljam tiste hitre nakupe, ko rabiš zgolj kruh, v drugih trgovinah, večje nakupe pa vedno opravim v Lidlu. Sicer sem pa tudi ljubitelj piva in vem za pivovarno Komunajzer, njihovih zvarkov pa nisem še poskusil. Le te bom nabavil ob prvem obisku Lidla oziroma poskusil priti do njih na kakšen drugačen način.

Seveda me zanimajo tudi druge stvari. Bi bil odziv drugačen, če bi zgoraj omenjeno pivo ponujal drugi trgovec? Bi tudi v tem primeru očitno prizadeti pisali po omrežjih, da ne bodo več prestopili praga trgovin, ali bi nemara nekako sprejeli to, z besedami, naše je, podpirajmo? Kaj pa, če se v Komunajzer flaši skriva zelo okusno pivo, ki bo nekega dne osvojilo prestižno nagrado? Kaj pa, če bi se pivovarna imenovala drugače?

Ker ne gledam v preteklost, si bom dovolil pogledati v prihodnost. Nekdo bo odkril tržno nišo, ki bo zatirala take idiote. In na plastenke z vodo, na paštete, poli salame, sire in razne živilske produkte lepil moteče slike. Posledično pritoževalci ne bodo teh živil kupovali in počasi bodo … ne ne, ne bom napisal, da ne užalim ljudi, ki so očitno užaljeni že ob … no, rekel sem ne.

Prosim vas, ljudje. Za poimenovanje piva se gre. Ime ne deluje žaljivo, razen za vas. Ampak vi ste zagotovo primerki, ki bi v primeru popolnega partnerja raje ostali samski, če bi le ta nosil enako ime, kot vaš bivši. Taki primerki, ki prekolnete vse od Filipoviča naprej, v kolikor uzrete Zastavin avto na cesti. Čudi me, da niso še podali zahtevka, da se janževec preimenuje v janševec.

Vam povem najboljši način za lepo življenje, kot ga imam sam. Preteklost pustiš tam, kjer je, ker od nje lahko imaš samo dvoje – spomine in izkušnje. Gledaš naprej, karkoli delaš, delaš z veseljem in se ne grebeš za položaje in denar. Najvažnejša je notranja sreča in zdravje. Tisti pljuvalci pač tega nimajo… In če je že toliko sporno ime pivovarne in jih zmoti vsakršno omenjanje komunizma – kako najlažje uničiš komunajzarja? Enostavno. Spiješ ga.

Nekaj je pa res. Včasih je za preboj na tržišče potrebno imeti jajca. Šokirati. Biti izviren. In pivovarni Komunajzer je to očitno uspelo – v Lidlu so v treh dneh razprodali vso zalogo.

Opomba avtorja: zgornji zapis ni napisan pod prisilo in izraža mnenje in stališče avtorja. Prav tako ni sponzoriran s strani omenjenih podjetij. Avtor niti ni pripadnik nobene stranke in ni politično obremenjen. Je le bitje, ki mu je prihodnost pomembnejša od preteklosti.

”Pero, drži se kolesa, bo bolje zate…”.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Mogoče je po dolgem času in po vseh kolesarskih zapisih zopet čas za nekaj drugega. Tisto, kar sem včasih počel – pisal tja v tri dni, brez repa in glave, za tiste redke sladokusce, ki me razumejo. Pa da ne bo kakršnihkoli nevšečnosti – vemo, kje smo, ane? Na ne kaj preveč resnem blogu, logično. Resen je le v primerih, ko pišem svoje kolesarske podvige, v vseh ostalih pa bolj ne kot ja.

Čas kislih kumaric za naše medije je letos dolgočasen in zmerno do pretežno bulšitovski. Še dobro, da so vročinski vali in namesto vseh možnih reklam beremo vsaj opozorila, ki bi morala biti vsem vsaj malo poznana in logična. ”Zadržujte se v senci, pijte veliko tekočine…” in podobne vsebine kopirajo še od predlani, podobno kot bodo v decembru kopirali o tem, da je cestne službe presenetilo sneženje, opozarjali na temperature pod ničlo in da moramo hišne ljubljenčke povabiti v stanovanje. Sicer mi ni jasno, ali so ljudje neumni, da jih je treba opozarjati, ali gre nemara res le za polnjenje časopisnega papirja in radijskih poročil.

Ker pa mora biti vsako leto tudi vsaj en poletni hit na vsakem področju, se je Despacitu in fidget spinnerju pridružila še debata o tem, kdaj lahko delavec odkloni delo – ko temperatura v delovnem okolju preseže osemindvajset stopinj po Celziju. Procentualno me resnično zanima, koliko ljudi je to že storilo in koliko jih je o tem samo pametnih. Ne, ne bom o pisarniških delavcih, pač pa o tistih, ki morajo vsakodnevno delati na veliko višjih temperaturah. Se bunite? Pritožujete? Odklanjate delo? Od fabrikantov, terenskih delavcev, gasilcev, do natakarjev, ki skačejo iz klimatiziranih prostorov na terase, da zadovoljijo razvajene goste, ki poznajo več kavnih napitkov, kot jih sploh obstaja. Ne, ne vpišite v gugl ničesar o tem, ker boste naleteli na preveč forumov o tem, kaj je kava z mlekom in kaj je bela kava.

No, da ne bo dolgočasno, skrbijo tudi vsi tisti, ki so oznanili, da bodo kandidirali za predsednika. Ne samo, da jih večina na tistem mestu nima kaj iskati, še več, prijavljajo se ljudje, ki… no, bom zadržal raje zase, da ne prizadenem koga od njih. Ker se Savina Atai in Mirela očitno ne bosta prijavili, sem sklenil, da se v pisano druščino podam tudi sam. ker če zmore Angelca, bom zmogel tudi jaz. Konec koncev imam kakih 90 let manj od nje.

Za kaj se bom zavzemal? Dobro vprašanje. V bistvu o tem nisem še razmišljal, ker praksa kaže na to, da mi o tem ni treba razmišljati. Važno je, da ljudstvo ve za kandidaturo, v kolikor bo pa kdo kaj vprašal, bom že na hitro bleknil kak odgovor. Zagotovo pa bom razne ministre in ostale grelce stolov v državnem zboru poslal na mesec dela v razne tovarne na delo v treh izmenah in jim na koncu nakazal tistega minimalca, če bodo slučajno poštekali, na kaj namigujem. Uvedel bom stroge kazni za kolesarje, ki vozijo eden ob drugemu. Zgolj zato, ker na tem področju ni še nihče naredil nič, zakon si pa vsak razlaga po svoje. Ne vem, kaj tem ljudem ni jasno, a ko jih bo nekdo zbil, bodo krivi vsi drugi. Mestnim redarjem bom dodal nekaj pooblastil, vendar šele, ko jim bom nekaj drugih odvzel. In skrajšal bom sodne postopke. Ne bo več izgovorov o neprištevnosti in raznih zavlačevanj. Že res, da bo nekaj odvetnikov brez dela, a saj se preko agencij nekaj najde za minimalca. Saj se da preživeti, očitno. Mimogrede, tudi agencije bom ukinil.

Preden me kdorkoli vzame resno – prosim, no. Saj me poznate. Zajebantski ovčar s kozjo brado in z zdravo, kmečko pametjo, se bo šel ukvarjati s politiko? Saj nisem nikomur nič žalega storil, da bi si moral brisati grehe s tem. Ko sem bil mlad in sem govoril, da me politika ne zanima, so mi odgovarjali, da te politika začne zanimati z leti. Oprostite, vsako leto se postaram, a o politiki me briga ravno toliko, kot me je pri osemnajstih. Pravzaprav me zanimajo iste stvari, kot so me takrat – ženske, avtomobili in pijača. Le da sem takrat precej manj dal na kvaliteto in veliko več na kvantiteto. Danes je na srečo obratno. Ampak politika me zanima ravno toliko, kot hipohondra delo.

In ko začne debata teči o politiki, bodisi v realnem svetu, bodisi v blogu – takrat je najbolje, da spijem tisti Staropramen do konca in se poslovim.

Vsem rednim bralcem se opravičujem za v temo brcajoči zapis. Opravičujem se tudi za zavajajoči naslov. Očitno je res bolje, da se tematsko usmerim in predvsem tudi držim kolesarskih tem.

 

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tale zapis se imenuje tako, kot pač se, čeprav je bil eden od predlogov, da ga poimenujem ”Blog pod Mangrtom”, čeprav bi mu bilo primerno tudi ”čista jeba” ali ”blazno bolj resno o seksu, kot knjiga Dese Muck”. Ker je vzpon res zajeban in če sem tole cesto kadarkoli podcenjeval – oprostite, ne bom več.

Za neinformirane lahko podam nekaj informacij, da je s svojimi 2072 metri nadmorske višine Mangartsko sedlo najvišje ležeča cesta v Sloveniji, da ponuja prekrasne razglede na vrh Mangarta, Jalovca, Loško steno in da se lahko na samem vrhu ozrete (no ja, bolj spustite pogled) na Belopeška jezera. Ampak, vse to je bilo že povedano in lahko dodam le še to, da to cesto amaterski kolesarji, kot sem recimo sam, poimenujejo z nazivi ”kraljica” ali preprosteje ”mama”.

Načrtovanje vzpona se je pravzaprav začelo med kolesarskim dopustom, ko sem vrtel pedala v nek dolgočasen klanec. Takrat sem mislil, da bo to izziv, nazadnje se je izkazalo, da je bil res. Glede na to, da še večer prej nisem vedel, od kje bom sploh štartal, se je izteklo precej bolje, kot bi se lahko. Nameraval sem namreč od doma, a dejstvo, da od prihoda z dopusta nisem sedel na kolesu, bi bila ta odločitev obsojena na popušenje. In zjutraj je padla odločitev, da začnem v Bovcu.

Tako sem Škota zjutraj naložil na prtljažnik, na enem od semaforjev zaradi obnove ceste ugotovil, da me boli zob in seveda, kot pravi moški, ki zna prenašati bolečino, nisem imel ob sebi nič. Posledično sem v Tolminski lekarni čakal za upokojenko v majici radia Veseljak in pred simpatično boso metalko severnjaškega porekla. Pa naj kdo reče, da glasba nima meja. V tem primeru sem bil meja sam, saj nisem z ničemer nakazoval na karkoli, povezanega z muziko. Da sem si v glavi mrmral tole, je verjetno zgolj naključje. Bolečina je minila in ob devetih sem čakal na dogovorjenem mestu. Naj povem, da sem imel tokrat kolesarsko družbo ene osebe in spremljevalno vozilo za primer kakršnekoli nevšečnosti.

Škot je pripravljen. Četudi ne z zavorami…

V prvem kilometru proti Logu pod Mangartom sem ugotovil, da to ni to. Misleč, da je nekaj narobe s kolesom, sem kmalu ugotovil, da je napaka pri meni. Nisem se počutil dobro, kljub obilnemu zajtrku, pravilni prehrani in psihični pripravi. Nekaj me je ubijalo. Ali je bil to povsem nov dres, dejstvo, da tri tedne nisem kolesaril, drugačne protibolečinske tablete ali zgolj obupen promet. Na koncu sem ugotovil, da je slednje tisto, kar mi ne sede. Nikakor nisem sproščen, v kolikor ob meni vozijo ljudje, ki bi te raje podrli, kot  se umaknili ali taki, ki pridejo poleg in potem zaženejo lažjo paniko, ko zagledajo nasproti prihajajoče vozilo. Preventivno sem v Logu, kjer je čakalo spremstvo, naložil kolo v kombi, pojedel sendvič in se prepustil varni vožnji do odcepa za Mangart.

Od tam naprej je vse lažje. Stojim pred najpomembnejšim izzivom letošnjega leta. Izbral sem si ga sam, neprisiljeno in premišljeno. Ni kaj, treba je. V kolikor mi ne uspe, bo sledil ponovni poskus. Začetek. Vse pod kontrolo. Napovedani 22 odstotni vzpon mi vlije strahu, a pogumno zavrtim. Ravno vsaki stvari pa tudi ne dovolim, da me ustavi. Pretikanja med prestavami ni. Prva in z enakomernim ritmom, ob redkih priložnostih prestavljanje v višjo, kateremu je takoj sledilo prestavljanje v nižjo.

V prvem tunelu se spomnim, da imam na Škotu montirano luč, katere pa nisem prižgal, saj je nisem našel. Sem pač eden tistih, ki nima luči na balanci. V drugem tunelu jo prižgem, a to ne pomeni, da sem kaj bolje videl. Sem bil pa vsaj drugim viden. Namreč, dati 5.56 evra za luč in pričakovati spodoben žaromet, je nekako skregano s samo logiko, čeprav znajo take stvari občasno presenetiti.

Čista jeba. Vsaj prevroče ni. Avtor: M.B.

Ob poti čaka spremljevalno vozilo, slikajo me za spomin in za blog, kratek postanek, ravno toliko, da se razgledam in še sam škljocnem nekaj slik, nato pa brez predaha na vrh. Ne, ne bom odnehal. To sem si zadal in prišel bom na vrh, četudi bom jezik vlekel za seboj. V polomljeni angleščini spregovorim nekaj besed z nasproti vozečim kolesarjem, po domače se pogovorim s črno ovco, ki se je pasla ob cesti in v tretji zvozim v zadnji ovinek pred vrhom. Zadnji trenutki za razčlenjevanje. Ja, kljub temu, da zadnje tri tedne nisem kolesaril, mi je uspelo.

Prepričan sem bil, da mi ne bo. Verjel sem sicer vase in v svoje sposobnosti, a mislil sem, da sem fizično precej izgubil. Očitno nisem. Tudi po začetnih težavah s psiho sem v nekem trenutku hotel odnehati. V kolikor bi, danes ne bi brali tega zapisa. Dvajset metrov pred ciljem končam s tem. Ko enkrat dosežem cilj in sestopim s kolesa, se ne ukvarjam več s potjo. Uspelo mi je in to je najbolj pomembno. Seveda je pomembno tudi drugo, od same poti do psihe – konec koncev si človek nenehno nabira izkušnje, s pomočjo katerih je vsako kolesarjenje lažje. Ampak najpomembnejše je to, da mi je uspelo. Kraljica je moja.

Nekdanji cilj kolesarske dirke na Mangartsko sedlo, čisto na vrhu. Avtor: M.B.

Na vrhu zaradi slabših zavor pospravim Škota v kombi. Nisem tvegal spusta. Drugič. Ne trdim, da letos, ampak nekoč. Kratek postanek in nato odrinemo v kočo pod sedlom, na zaslužene njoke.

Bilo je lepo. Naporno, a lepo. Neizmerno vesel, da mi je uspelo. Bili so dobri njoki, bilo je dobro druženje, bilo je dobro razčistiti s samim seboj. Če te drugi ne presenetijo, se moraš občasno sam.

 

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zadnja dva tedna ste lahko spremljali dogodivščine avanturističnega popotovanja s kolesom po Sloveniji in da boste vsaj malo vedeli vse tisto, kar do sedaj še niste, bodisi ker nisem objavil ali pa ste mogoče spregledali, sem pripravil eno takole zahvalo, ker drugače pač ne gre. Ker pa to ne zanima vseh in bolj padajo na statistiko, sem, glej ga zlomka, tudi njej namenil nekaj besed. Ker pa se najdejo tudi taki, ki jih ne zanima ne eno in ne drugo, temveč zgolj in samo namen, bom omenil tudi to. Ampak, počasi. Najprej zahvale, ne po abecednem redu in ne po sami pomembnosti.

Vsem, ki ste se pridružili na kolesu. Vsem, ki ste se pridružili na kavi. Lepo se je bilo družiti. Vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da nisem bil lačen, da mi ni bilo treba voziti po dežju in vsem tistim, ki so se odločili ponuditi prenočišče. Vama dvema, ki sta bili vedno na razpolago za potrebne informacije in spodbudo. Vsem, ki ste me usmerili na pravo pot. Vsem, ki ste mi razširili obzorja. Vsem, ki ste verjeli vame in upali, da se bo vse izteklo tako, kot sem si zamislil.

Ja, drugačen način, kot sem prvotno načrtoval, zaradi samega strahu, da bi na koga pozabil. Tega si ne morem dovoliti, saj vas je bilo veliko in hitro bi se mi kdo izmuznil iz napisanega, kljub temu, da je ostal v spominu.

Kaj bi raje prej, namen ali statistiko? Bomo z namenom, a? Sam namen je večini že znan. Družiti se z blogerji in zanimivimi sledilci iz družabnih omrežij. To mi je uspelo, čeprav se nismo z vsemi uspeli uskladiti. Eden od namenov je bil tudi ta, da dokažem, da se da. Marsikaj sem slišal pred odhodom in med potjo. Široke gume, neprimerno kolo in nahrbtnik so največkrat zbodli. Ja, s širokimi gumami gre težje, ampak gre pa povsod. Da je kolo neprimerno, je iz trte izvita izjava tistih, kateri so mahnjeni na specialke ali zgolj toliko zaljubljeni v svoje prevozno sredstvo, da drugega niti ne vidijo in odobravajo. Glede nahrbtnika pa – ja, res je nerodno z njim kolesariti. Ampak se da, čeprav je v prvem planu nakup torb. A primarni namen tega kolesarskega dopusta je bil samo eden – da se imam dobro. In to mi je uspelo. Šel sem na pot zase, ne za druge. Nisem bil prisiljen in večino poti sem prevozil tako, kot sem si sam začrtal. Sam s sabo, s svojimi mislimi in odvečno navlako, ko se mi je nabirala v glavi ter nekega dne čudežno izginila. Terapija, test. Psiha, kljukica. Pasti nižje, ni šans. Vzpenjati se, biti in uživati, palec gor. Ne glede na vse, imel sem se zakon. Resno.

Ampak, ker se mi danes ne ljubi biti dolg, kot znam biti včasih, bom prazno nakladanje izpustil in se posvetil zgolj in samo še statistiki.

11 dni.
1027,21 kilometrov, ali povprečno 93,38 dnevno.
54,30 ur.
0 višinskih (ker jih pač nisem meril).
8 blogerjev.
1 predrta zračnica.
2krat izgubljena luč.
2 državi (namesto 3).
18,76 povprečna hitrost.
Nešteto kav.
Nešteto brezalkoholnih pirov. Štel nisem niti alkoholnih.
1 čepenje v koruznem polju.
2krat najdena luč.
63 najvišja hitrost.
Ogromno lepih trenutkov.
Ogromno tudi ne prav lepih, ki so po razmisleku in po spoznanju, da je važno samo eno, postali prav tako lepi.

In to je, cenjeno bralstvo, zaključek. Na tem mestu – hvala vsem, ki ste me spremljali po poti preko internetnih omrežij, kot tudi tistim, ki ste me v živo. Hvala vsem, ki ste prebirali zapise – zaradi odzivov imam še večjo motivacijo do vsega skupaj.

In sedaj… nič, sedaj se vrnem k povprečnim zapisom…