Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zgodbo, kako se je vse skupaj začelo – v mislih imam namreč moj blog – sem že nekajkrat napisal, jo parkrat tudi povedal v živo in se mi je v bistvu ne da še enkrat. No, čeprav mi nikoli ni nič težko, sploh če je izražena želja. Velikokrat pa mi kdo reče, da bi rad prebral moj prvi zapis in ker do sedaj nisem posredoval linka do njega, ga tudi sedaj ne bom. Bom pa kopipejstal.

Ko danes berem svoj prvi zapis, si rečem … ma, nič si ne rečem, očitno se mi je takrat tako zdelo prav, danes bi marsikaj napisal drugače. In to je dobro. Ker, da bi bilo moje življenje danes takšno, kot je opisano v prvem zapisu, glej, raje si bi zabil žebelj v koleno.

Pa analizirajmo malo. Ja ja, začelo se je s knjigo, ki ni nikoli izšla in to se dogaja še danes. Ampak je to občutljiva tema in jo bom raje pustil za naslednjo priložnost. Pojasnjeno je tudi to, da je moje blogersko ime le psevdonim, tisti določeni podatki, ki naj bi ostali skriti, pa so se razkrili (in se še razkrivajo) premo sorazmerno s pokanjem mehurčkov in odkrivanjem sveta.

Še vedno živim na primorskem, čeprav tik ob meji z gorenjsko. Morje je sedaj oddaljeno dve uri vožnje. Pač, nimam vinjete. Nič več v vasi blizu večjega mesta, ampak kar v manjšem mestu, katerega sem zaradi svoje majhnosti vzljubil. In nič več s starši, temveč sam.

Službe nimam več. Vsaj tiste ne, ampak to že veste. Tudi na dve izmeni ne delam več, ker so boljše tri izmene. Sploh v mojem primeru, ko je od ene do druge izmene zgolj ura razlike. In nič več v zgodnjih tridesetih, ampak, recimo jim srednja trideseta. Modrih razmišljanj se ne grem več, ker modra ni več moja najljubša barva.

Nimam sopotnice. Lajf je pač tak, da se nekega dne začneš … ajde, ne seri, povej tako kot je. Ja, kaj, tako imenovana Petra je, med nami rečeno, naredila neumnost, o kateri pa sedaj ne bi, ker je bilo že marsikaj o tej temi povedanega. Jaz sem bil pa slep in so se mi šele kasneje odprle oči. Imam pa zato izkušnjo več, pa še marsikaj drugega.

In komentarji … no, še vedno jih ne brišem, z izjemo, da so žaljivi ali ne spadajo pod neko tematiko zapisa.

Kako lepo sem znal poskrbeti za bralce – dodal sem FB, dodal sem email naslov, kateri sedaj ni več isti in se iskreno zahvalil za čas, ki so ga namenili branju.

Priznam pa, da se malenkostno zgražam. Tako kratek in tako jedrnat, kot danes ne znam več biti. Tako prikrit, kot da bi se resnično bal, da se bo name zgrnila vsa udba, sova in še kaj hujšega. Svašta. To so bili eni drugi časi…

V veliko veselje pa mi je dejstvo, da sem bil razlog še za en drugi blog. Z avtorjem sva se spoznala, čeprav takrat za to še nisem vedel. Danes gojiva pristne kolegialne odnose.

Zapis je bil objavljen 11. 7. 2011 na takrat priljubljenem in danes bolj kot ne vegetirajočem Blogosu.

Pozdravček vsem skupaj, ki ste se odločili prebrati moj blog, prvi in ne zadnji. Kako sem sploh prišel do tega, no, to je malček zapletena zadevica.. Začelo se je s knjigo, ki ni ugledala luči zaradi pomanjkanja inspiracije. In občasno dobim navdih za pisanje, ki pa ne spada v knjigo, torej, pojdimo na blog.

Prvo kot prvo, Peter Filec ni pravo ime. Čisto drugačno je, zaradi skrivanja, zaradi tega, ker me ne bodo ustavljali ljudje na ulici in mi govorili, da me poznajo iz osnovne šole in da sem takrat bil drugačen. In določeni podatki ostanejo skriti, čeprav se upam z vsemi odkrito pogovarjat.

Naprej. Doma sem na primorskem, čeprav je moj kraj od morja oddaljen eno uro vožnje. Ampak je še vedno primorska. Živim v vasi blizu večjega mesta, skupaj s starši. Nekaj normalnega.

Imam službo. Ni ravno ne vem kaj, ampak je. Delam na dve izmeni, zjutraj in popoldne, včasih soboto. Ob priliki jo zamenjam.

Sem v zgodnjih 30. Preveč za neumnosti in otročarije, premalo za modrost, pa se grem kljub temu neka modra razmišljanja.

Imam sopotnico. In če je moj drugi jaz Peter, naj bo njen drugi jaz Petra. Ni žena, tudi ne vem če bo, ampak v tem momentu je to še najmanj važno. Pomembno je le, da jo imam, saj me ob nepravih trenutkih življenja vrne na ustaljene tirnice. Hvala ti.

Tako je kratka predstavitev za mano, vi, dragi bralci in bralke pa lahko komentirate. Odločitev, da komentarjev ne bom brisal, pa naj bojo še tako negativno usmerjeni.

In za vse FB zasvojence: Peter Filec

In za vse Gmail zasvojence: peterfilec@gmail.com

Hvala vam za vaš čas.

 

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bilo je tisto obdobje, ko sem bil len. Eni bi rekli, da mi to pripada, počitek po napornem kolesarjenju. Ja, v bistvu mi res pripada. Ampak ne pet tednov. Temu se ne reče počitek, ampak lenoba.

Ja, toliko sem se polenil, da sem se gravžal sam sebi. Pustimo o strani to, da so bile temperature malenkost previsoke za kolesarjenje, a če me ni ustavil mraz v januarju, me po vsej logiki tudi to ne bi smelo. Pustimo ob strani tudi dejstvo, da sem v tem času pripravil zalogo drv za zimo. Pa da sem pohodil žebelj in se dva dni z malo ranico na stopalu smilil predvsem sam sebi. Dejstvo namreč je, da sem bil len. V kolesarskem smislu.

Lenoba mi nikoli ni bila tuja. Na momente sem še vedno lenuharsko razpoložen, celo toliko, da bi v primeru, da bi mi ponudili vlogo v pornografskem filmu, izbral vlogo moža, ki zjutraj vzame aktovko, poljubi ženo in gre v službo. Potem naj pridejo razni vodovodarji, akviziterji, serviserji in vrtnarji, jaz hočem na koncu filma le priti domov in pojesti hamburger. Ampak, te lenobe mora biti v nekem trenutku konec.

In tako sem tistega dne pred sobno kolo postavil tablico, na kateri običajno gledam televizijske programe ali z interneta snete filme in zavrtel. Po dolgem času. Po res dolgem času. Sobno kolo. V idealnih vremenskih razmerah na sobnem kolesu. Nekaj ne štima tukaj, ane? Kakorkoli, kolesarjenju namenjen dnevni čas je minil hitro. In naslednji dan zopet. In naslednji dan – ne, za naslednji dan je bil planiran pobeg s Škotom nekam daleč stran.

Glede na to, da si Valter še ni vzel časa za mali servis, bodo zavore očitno morale zdržati. Sicer je v planu bolj ravninski del, kjer ob dodatni pazljivosti lahko večino dela opravi tudi sprednja zavora, ampak saj vemo kako je – nekaj te premami, zaviješ v klanec, ker te zanima kako je, pričakuješ nekaj adrenalina, hočeš si prevetriti možgane in potem… potem sledi spust, kateri je adrenalinski, ker so zadnje ploščice skoraj na koncu. In po spustu bodo čisto na koncu. Zagotovo. Bom pač riskiral in se jutri odpeljal pretežno po ravnini.

Offtopic: ja, vem, za na cesto mora biti kolo spravno. Tega se poslužujem, opremljen sem celo z lučjo (ne pa tudi z zvoncem), vozim po kolesarskih stezah, v kolikor je možnost in v kolikor je ni, vozim po desnem robu cestišča. Naj mi bo to dejanje oproščeno. Slabih zavor se zavedam, čeprav je nekaj tudi res – ustavi se. Ampak na ravnini. Pri spustu tega ne garantiram. Okej, če grem naprej – torej, jutri, praznični dan, zajašem Škota že navsezgodaj in jo mahneva. Po dolgem času preseči stotko, recimo.

Ampak, zakaj bi moralo biti v življenju vse po planih? Je že res, da nisem človek, ki bi veliko planiral, konec koncev nisem imel izdelanega niti plana, kam bom šel. Planiran je bil le odhod. Pa še ta je na koncu padel v vodo. Dan pred tem sem namreč opravil obisk, spil sem pivo in po krajšem klepetu… ja, nimam kaj skrivati. Odločil sem se pognojiti njihovo zelenico. Bemtiš, sem si mislil, v preteklosti sem moral spiti precej več, sedaj pa je dovolj pol kile Laškega. In če bi bil to zgolj enkraten dogodek, ne, kje pa, buhvar. Treba je bilo iz sebe metati še polovico naslednjega dne. Ja, točno tistega, ko bi jaz moral biti s Škotom nekje daleč proč, na relaksiranju možganov in pumpanju nožnih mišic. Točno tisti dan, ja.

Seveda me je to tako razkačilo, da sem naslednji dan, ko nisem več trpel za posledicami virusa, takoj po službi montiral prtljažnik za kolo na avto, navezal nanj Škota in se peljal direkt do Valterja. Tle maš, zadnje zavore, pa sprednja guma, če pa še kaj odkriješ, kar poštimaj. In nato sem odšel domov, nabirat kilometre na sobno kolo.

V nekem trenutku namreč mora biti lenarjenja konec. In čeprav sem se za ta trenutek odločil že onega dne, je do realizacije prišlo šele konkretno včeraj, ko sem odpeljal kolo na servis. Do njegovega prihoda bom glumil na sobnem, potem pa ni več izgovorov. Se že vidim, kako bom lovil septembrske žarke za Instagram slike, jahal jesensko listje z 2.2 profilom in klel novembrske kratke popoldneve. Ampak, lepo bo. Do dosežka postavljenega cilja še 4540,84 km.

Na sedalnem delu straniščne školjke je ostala sled njenega menstrualnega ciklusa.

Kr neki.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Glede na moje zdravstveno stanje, ki je, roko na srce, razen kakega kilograma preveč, nadpovprečno dobro, me občasno vseeno kaj preseneti. A preden preidemo k dejstvu, naj povem, da nisem eden tistih hipohondrov, ki za vsako malenkost tečejo k zdravniku. Sam ga nisem obiskal že nekaj let, pa še če sem ga, je šlo zgolj za preglede zaradi drugih stvari, kot so podaljšanje vozniškega izpita ali potrdilo, da sem zdravstveno sposoben opravljati neko delo. Poleg tega razne redne viroze in vročine prenašam bolj moško, kot drugi. Glej, zadostna količina vitaminov, redno gibanje in volja odženejo marsikaj stran, bolj zdravo in ceneje, kot razna kemija, ki jo v zameno za desetaka ali nekaj njih najdeš v apotekah, od katerih me odbija že sam prostorski vonj. Pa tudi sedenje v čakalnicah, kjer poslušaš nekakšno tekmovanje v tem, kdo se slabše počuti in komu kaj fali, me nervira. Sploh, ker se vedno najde idiot, ki zamudi in se potem pritožuje, ker ga ne pokličejo pred ostalimi.

Da sem slaboviden, so mi povedali še preden sem dobro prenehal s sranjem v plenico. Da bom moral občasno nositi očala, sem se sicer težko privadil, a ko je iz te občasnosti nastala stalnost, sem se pač vdal v usodo. Hitro sem se navadil in me danes očala sploh ne motijo. So mi sicer svetovali operacijo, a sem jo zavrnil, saj sem brez očal videti še bolj okroglega obraza, ob vsem tem se brez njih počutim golega. Da bi jih lahko po operaciji prav tako nosil zgolj za okras, se mi zdi pa skregano z logiko. A veš, kot da bi poleti kuril v peči samo zato, ker pozimi nisem pokuril vseh drv.

Tudi z desnico, katero sem si poškodoval pred skoraj desetimi leti in je danes zaradi (no, pustimo podrobnosti za kdaj drugič) ne morem popolnoma iztegniti, sem se navadil živeti. Ne samo, da me danes ne ovira skoraj pri nobenemu delu, zaradi nje sem se v času pestovanja večino stvari naučil delati z levico. Takrat sem ob morebitnem hvalisanju kolegov komentiral ”ma jaz to nardim z levo roko” in ker je v vsaki šali tudi nekaj resnice, se mi kdaj pa kdaj kdo čudi, kako zmorem z levo. Gre. Človek se navadi. Lahko bi pa seveda skakal okrog dohtarjev, se vlekel po sodiščih, tožil in se v primeru izgube skrival kot kurji tat ali, v primerih zmage, hvalil na socialnih omrežjih in razlagal, kako je pravici zadoščeno. Ker mi pa kure ne dišijo in za pravice zadoščenja nisem pravi človek, sem to misel raje opustil. Pohlepnost pač ni moja vrlina.

In ko sem že mislil, da me še vsaj tja do abrahama ne bo udarilo ničesar, čemur bi lahko rekli boleče ali vsaj neprijetno, me je udarilo. Ravno ko sem dobro rešil situacijo s kolenom, zaradi katerega sem lani predčasno zaključil s kolesarjenjem in z novim letom začel znova, se je uho odločilo, da ne bo več delovalo tako, kot je treba. Naj se naslov tegale zapisa bere kot ime underground punk metal benda, a verjemite mi, da bi ga prav rad slišal tako, kot e spodobi. Kar tako, čez noč, se je zgodilo, ne da bi se tega zavedal. In zjutraj, še ves zaspan, ugotavljal, da je nekaj hudo narobe. Naj bo omenjeno, da za ušesa skrbim enako, kot za vse preostale dele telesa, kar pomeni, da ustrezajo higienskemu minimumu, kot tudi to, da so zaradi občutljivosti v zimskih dneh redno pokrita. Da ni nič hujšega, sem se tolažil in da gre verjetno samo za lažje opozorilo, iz katerega sicer nikoli ne bo nič. Žal sem v službi posledično deloval kot idiot, ker nisem razumel strank, mojo norčavost zaradi tega pa so pripisali pustnemu obdobju.

Misleč, da bo bolje, če se v naravi malo razmigam, sem sedel na kolo in opravil najdaljšo letošnjo turo. Tega ne obžalujem, čeprav sem zvečer zlezel pod odejo nekaj ur prej, kot običajno. Ni bilo slabo, pozabil sem na gluho uho in se nanj spomnil le, ko je mimo mene zdrvel avto, katerega nisem niti slišal, da me dohiteva. Razlog več, če se bo tako nadaljevalo, da zavijem na stranske poti, kjer prevladujejo traktorji. Sicer me ni motilo, a zvečer sem čutil, da še vedno ni tako, kot bi moralo biti. Ostalo je upanje, da si je uho vzelo dan dopusta in da bo jutro povsem normalno. Če na kratko strnem kolesarjenje – Most na Soči je lep tudi v februarju, meni priljubljena okrepčevalnica pa zaprta…

Mrzel dan, okrepčevalnica zaprta, a vseeno sem užival.

Zajebek. Ni bilo. Da bi se razvedril, sem med zajtrkom odkrival prednosti trenutnega stanja. Odkril sem eno samo – ne slišim sosedovega mulca, ki se dere čez celotno stopnišče vsakič, ko ga starši nočejo nesti, naj se gre za vzpon ali spust. Za trenutek, duhovitež, kot pač sem, pomislim, da je to vredno. Žal pa se kmalu sprijaznim, da tako ne more biti. V dopoldnevu potožim kolegici.

  • A veš, da sem čez noč oglušel na levo uho…
  • Pa si ga dobro očistil?
  • Sem, pa s palčko, pa s špricanjem vode, pa s prstom sem ga drkal gor pa dol…
  • Če ti tud drkanje ne bo pomagalo, boš moral k zdravniku, veš.

Še vedno smo pri ušesu. Ni mi ostalo drugega, kot še enkrat preventivno sčistiti z vodo, odkolesariti pol ure na sobnem kolesu, da vsaj malo pozabim na to in se pripraviti za odhod v center mesta, na pustni karneval. Teh nikoli nisem obiskoval, potem pa sem se preselil in nekaj let obiskoval bolj kot ne absurden program modelov, ki so mislili, da so smešni. Letos sem prvič obiskal pustno sodbo v Cerknem in trdim lahko le eno – manjši kot je kraj, boljši pride kakršenkoli program. Žal pa sem tudi tam bolj kot ne sameval, saj se tudi pogovarjati nisem mogel normalno. Če sem govoril, sem imel občutek, da se derem, če so govorili drugi, so mi morali govoriti na uho. Ampak fajn je bilo pa vseeno.

V času pisanja tega prispevka poteka še nekaj fint odmaševanja ušes. V kolikor preživim, se beremo, ker da se slišimo, trenutno ne morem reči.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Odprem si piksno Guinnessa, da se bom počutil bolj tako, irsko. Ne da sem odvisen od alkohola, tega sem se že zdavnaj odrešil. Občasno pa mi paše zvrniti kozarec dobrega piva in manj kot je industrijski, bolje je. Tole danes je bolj izjema, kot pravilo. Sploh, ko po prvem požirku ugotovim, da se je od zadnjega užitka z Guinnessom tole bolj poslabšalo, kot ostalo enako.

Današnji dan, ki bi moral biti povsem drugačen, se izteka. Kolesarski plan se ni izpolnil, saj je že zjutraj kazalo na dež, zato sem v postelji prakticiral podaljšano bivanje. Po poznem zajtrku sem se odločil zlagati drva v kleti in odriniti na pot popoldne, ko se bo zvedrilo. Pa se ni. Samega sebe sem zajebal, ker če bi zajahal Škota dopoldne, bi vsaj nekaj naredil, tako pa sem popoldanski dež izkoristil za branje blogov.

SBS je trenutno na dopustu, kolegica tudi in posledično preberem veliko manj blogov, kot sem jih običajno. Ampak kar sem danes preletel, mi ne vliva želje po tem, da se SBS še kdaj vrne z dopusta. Petih dobrih blogerjev pač ne morem nenehno objavljati.

Če ni posvečeno modi, je namenjeno kuhanju in če ni politično obarvano, je pač nekaj, kar se navezuje na slovenske kao estradnike. Velikokrat omeniti, jih tegati in čakati na čim več deljenj na socialnih omrežjih. Vau, višek domiselnosti.

Biti bloger je pravzaprav enostavno. Nekaj napišeš, objaviš, prebere ne nihče, ampak to ti ne sme vzeti volje. Težje je imeti bralce, najtežje pa je – imeti redne bralce. Ja ja, boste rekli, ti vsak blog, ki ga objaviš, linkaš na socialnih omrežjih. Res je, popolnoma vsakega. Vsi časopisi si delajo reklamo na radiu, vsak tv in radijski program si dela reklamo v časopisu in potem smo krivi blogerji, ker objavljamo linke na socialnih omrežjih? Bodimo raje veseli, da imamo vsaj blogerji toliko pameti, da ne zaračunavamo vsebin bralcem. To bi bil pogreb blogerske scene. Že tako nas je malo, potem pa ne bi bilo nikogar…

Naj ne bo več skrivnost. Seznam blogerjev se bo počasi obnovil. Iz kar nekaj razlogov. Nekaj jih je odšlo, ker se jim ni zazdelo več pametno biti na njemu. Nekateri so prenehali s pisanjem, drugi že več kot leto niso ničesar objavili, tretji pa so svojo dušo prodali raznim blogerskim ponudnikom. Dobra stvar pri vsem tem je, da je prišlo nekaj novih blogerjev. In konec koncev je seznam star že dve leti, kar pomeni, da je konkretnejša posodobitev nujna.

Kot njegov oče (od seznama, itak), si želim, da bi nas bilo čim več. Takih, ki smo. Aktivnih. Saj ne, da za pasivne ni prostora, ampak treba je brati in pisati. Zatorej, polagam na dušo vsem bralcem in prosim za sodelovanje – iščejo se blogerji, ki jih še ni na seznamu. Da ne boste iskali, kateri so in kateri niso, bom to vse jaz prečekiral – vi le posredujte informacijo na kateremkoli mojem profilu v inbox ali na moj email naslov. Prav tako bom vesel deljenja te informacije.

In v kolikor bo želja, bom od sedaj tudi bolj na voljo blogerjem in bralcem za živo druženje ob kavi, lubenici ali sladoledu. Ker vem, da so ljudje, ki me želijo spoznati.

Torej, pljuniti v roke in začeti sestavljati novi stari seznam blogerjev. O nadaljnjih procesih boste obveščeni naknadno.

Pravijo, da človeška neumnost ne pozna meja. In če do danes niste bili v to popolnoma prepričani, vam zagotavljamo, da boste odslej tega mnenja. Uporabniki raznih socialnih omrežij so prišli na za nekatere sila zabavno, za druge pa blazno bizarno idejo.

Teh sicer v preteklosti ni manjkalo. Spomnimo se izziva z mrzlo vodo, ki se je prijel tudi pri nas. To so sicer dobro izkoristili humanitarci, dejansko pa se ni šlo za zbiranje denarja, temveč zgolj za to, kdo bo večji car, ker si je pač upal. Popularno je bilo tudi pojesti žlico cimeta, dekleta so ob slikanju od zadaj vedno stale na prstih in pozneje izvajale razne duckface obrazne poteze. Manj priljubljen v Sloveniji je bil tako imenovani beechallenge, zato pa je postal pravi trend pitje alkohola na dušek.

Ampak. Do najbolj bizarnih nismo še prišli. Sicer so vsi brezvezni in zgolj z namenom zabave, ampak vseeno. Če jih nekaj naštejemo : Frozen Chook, kjer se popolnoma goli ljudje slikajo v položaju zamrznjenega piščanca. Selfiji med porodom. Selfiji spolovil. Seksi selfiji med jedjo. Fotografije, na katerih je nevesta s pričami, vse pa imajo bolj ali manj razgaljeno zadnjico. In ob vseh teh je bil tisti, ko je moral nekdo na sliki ležati na nenavadnem mestu, povsem normalen.

Kot smo omenili, do danes. Tukaj je namreč nutscape. Še eden, ki se v Sloveniji ne bo prijel zaradi zaplankanosti prebivalcev. Marsikdo se bo sicer opogumil in poskusil, a zadeva zagotovo ne bo pristala na družabnih omrežjih. Gre se za do sedaj najbolj bizaren trend, ki množice deli na pol. Kako tudi ne, boste rekli po ogledu slik, ki tokrat niso avtorske. A razjasnimo najprej point. No, še pred tem navodila za slikanje.

Nutscape4

Na fotografiji mora biti pokrajina. Naj bo to le nekakšna znamenitost v mestnem jedru, pogled na jezero ali pašnik z veličastnimi Alpami v ozadju. In na vrhu slike morajo biti modniki. Moda. Največji ponos moškega. Jajca, če še ni jasno. Škljoc in že ste lastnik nutscape fotografije. Dovolj besed, poglejmo nekaj primerkov.

Nutscape

nutscape2

Nutscape1

Mimogrede, odkrita je velika skrivnost, kako se tako sliko posname. A tega ne bom razkril, ker potem bo izgubilo ves svoj bizarni čar.

Začelo se je lepo. Bila sva dolžna vrniti obisk pri prijatelju, kateri je s partnerico prišel na večerjo in druženje prejšnjo soboto. Ni odveč razlagati, da sva prijatelja še iz otroštva in da se zaradi moje selitve redkeje vidiva, tudi Ruby in njegova punca se dobro štekajo, torej, na kratko, problemov tuki ni, ane.

Tako sva, po dolgem času skupaj odrinila na Vipavsko. Bili so plani za soboto popoldne, a so bili tik nad vodo in ni nama bilo ravno kristalno jasno, ali bodo padli vanjo ali ne. Preventivno sva šla prej od doma in ker je med vožnjo naredilo ”štrbunk” (plani so padli v vodo), sva se v izogib dolgočasju odpravila na Otliško okno. Logično ne peš, oziroma s parkirišča naprej ni šlo drugače, če smo realni. Lepo vreme, ne pretirano število obiskovalcev in še najboljše pri vsem tem, nobenih Italijanov. Super razgled, rahlo, ampak res rahlo vetrovno, idealno za nabiranje D vitamina. Nekaj fotk, ki so namenjene osebnemu arhivu, še malo sprehoda in nato na tisto, kar sem najbolj čakal – druženje.

Nimam kaj rečt, lepo stanovanje. Kuhinja me je sploh fascinirala, ker ima tisto, kar najina kuhinja ne more imeti – šank. Da se zjutraj nasloniš, popiješ kavo, dvakrat poslajdaš po telefonu in greš novim zmagam naproti. Všečna mi je tudi dnevna soba, čeprav kavč ni ravno po mojem okusu, ampak je udoben in to je najvažnejše. Pa še vse ostalo, kar je v hiši, mi je povsem všeč. Bistvo je bilo drugje. V kulinariki. Štirje gurmani, ki vedo, kaj je dobro in se občasno požvižgajo na to, ali je zdravo ali pač ne. Presenečen nad mariniranim govejim mesom z mandlji in nad tem, kako spreten je kolega pri kuhi. Ajde, tudi sam se znajdem v kuhinji, ampak bi verjetno prej vse skupi zasral in nekega dne sem nad tem preprosto obupal. Kar pa ne pomeni, da ne bi preživel.

Sladico sva prinesla midva. Z določenim razlogom. Prejšnji vikend sta namreč pri nama pozabila eno od posod in ker se ne spodobi vrniti je prazne, sva jo nafilala s tiramisujem. Ki je presneto dobro pasal po vsem skupaj. Med nekaj kozarci vina in družabnimi igrami. Kakorkoli, fino smo se imeli. Čakala naju je še pot domov, kjer sva ovrgla vsako misel na premikanje ure, saj mi je bila v mislih samo topla postelja in nedeljsko poležavanje do poznega.

Kar se sicer ni zgodilo. Lepo vreme je samo od sebe vabilo nekam ven. In sva po obilnem zajtrku sprejela odločitev, da greva na Poldanovec. Slaba urica hoje v eno smer, razgled od Ljubljane do Kobarida, nekaj nemotečih Italijanov na vrhu, toplo jesensko vreme, popoln dan. Če ne bi že tam čutil nekakšne bolečine v zobu. To se mi redno dogaja, ampak običajno potrebujem le dobro krtačenje, nekaj izpiranja z ustno vodico in je stvar rešena. Čaki mal, zame je letos napredek – osem let nisem bil pri zobozdravniku. Letos pa sem si zobozdravnico poiskal in jo celo trikrat obiskal. Ampak, misleč, da bo bolečina zvečer izginila, nisem niti posvečal pretirane pozornosti.

Vidiš, kako je. Tako lep vikend, ko se resnično relaksiraš, ko si napolniš baterije za cel teden, pa se ti teden pokvari že takoj v ponedeljek zjutraj. Ne samo, da me je grozno bolel zob – temu se je pridružila še glava, noge so me komaj držale, misli so tavale nekam v neznano, primanjkovalo mi je moči. Obup. Preventivno sem odšel predčasno s šihta, misleč da bom doma odležal dve rundi in bom boljši. Kurac. Ko sem se prešvican zbudil na kavču, se nisem počutil nič boljše. Še vedno sem bil cunjast, glava je trpela peklenske muke, zob je nabijal v ritmu rave poskočnice. Moja zobozdravnica po urniku na internetni strani sodeč dela, grem poskusit srečo. Pokličem po telefonu, ništa. Grem osebno v zdravstveni dom, na urniku na vratih njene ambulante ni opaziti navzočnosti. Potrkam. Nič. Potrkam glasneje, po moško. Za vsak slučaj, če ni slišala. Nič. Urgenca, kaj pa drugega.

”Dober večer, zob me boli in mislim, da se mi bo zmešalo. Če se mi slučajno že ni”, preidem k bistvu. V takih momentih nisem za neko okolišenje. ”Ja, gospod, danes ni dežurnega zobozdravnika, bo treba v Ljubljano. Preverite na internetu, h komu, je pa samoplačniško”, se je glasil odgovor. Evo ti dober primer plačevanja zdravstvenega zavarovanja. Po tej logiki naj bi sedel v avto, se eno uro cingal 70 kilometrov v Ljubljano, tam poiskal ustreznega zobozdravnika, ki bi mi pet minut šaril po gobcu in me povrh vsega napizdil, da slabo skrbim za ustno higieno, nato pa se slabe vesti odpravil še 70 kilometrov domov. Na lastne stroške. In naslednji mesec bi mirno požrl, ko bi plačal zdravstvu, rekoč, kaj češ, saj so tudi oni samo ljudje. ”Pa je možno dobiti vsaj kakšno tableto, da bom vsaj nekaj časa spal in pridem zjutraj k dežurnemu”, povprašam. ”Dam vam nekaj, samo ne vem, če bo pomagalo…”.

Dobim analgin. In se našopam z njim. Nekoliko je pomagalo, ko sem sredi noči vstal in vzel še dve tableti, da sem vsaj štiri ure noči prespal. Jutro je prineslo nove izzive. Normalno sem pojedel zajtrk (ne ravno normalno, no – grizenje je bilo omejeno na desno stran ustne votline) in se odpravil v zdravstveni dom. Ustavim se na šalterju, da bi poizvedel o dežurnih zobozdravnikih. Ne rečem nič, punca se je potrudila. Sicer je takoj zatrdila, da dopoldne dežurnega zobozdravnika ni, ko pa je videla moj milostljivi pogled, je šla informacijo takoj preverjat. Trije klici, en pozitiven odgovor. ”Doktor D. pride ob devetih”, je rekla. In mi prebrala misli, kar je dokazala z nadaljevanjem ”če upate zdržat do enih, ko pride tapata”. Ne, k njemu pa ne. Pridem raje ob enih. Odšel sem domov, se drogirat in čakat, da bo vse to za mano. Ker čakam, da grem jutri nazaj na šiht. Da bo že enkrat konec vsega tega, ker hujše stvari, kot je zobobol, je ni. Raje bi bil vsak dan dvanajst ur na šihtu, kot da me zob boli. Raje bi videl, da mi vzamejo vozniško dovoljenje in ga grem raje še enkrat delat, tudi če trikrat pogrnem, vse, samo da me zob ne boli.

In potem jovo na novo. Moja zobozdravnica začne ob 12.30. Ob 12.32 sem bil tam. Povem za kaj gre, reče naj počakam zunaj. En model je pred mano, ne komunicirava, ker je že po obliki glave jasno, da mu slovenščina ne gre. Gre noter, pride ven, gre nekam drugam, ga ni dvajset minut, pride spet, gre noter, ga ni ven. Vmes pride drugi model, vstopi in čez nekaj sekund izstopi. Očitno je prišel samo pozdravit, al kaj vem. Ven pride prvi model, ne ravno zadovoljen (logično) in gre. In me pokličejo noter. Pa bla bla to, pa bla bla ono. Zakaj nisem prišel prej. Ker ne zaupam vsakemu zobarju in ker vem da je ona nežna in bo naredila tako, da me ne bo bolelo ne med postopkom, niti kasneje. Valda, piham na dušo. Edino tako se kam pride. Da zakaj nisem šel v Ljubljano. Da zato, ker se mi ne zdi pošteno do državljana, da vsak mesec plačuje in na koncu mora na urgenci skoraj na kolenih prositi za tableto, kar je v bistvu še vedno bolje, kot se peljati na svoje stroške v Ljubljano. V glavnem, ženska naredi tako, kot more biti, pove naj pazim na prepih, predpiše antibiotike in po njenem sodeč bi jutri že moralo biti vredu. Ui uil si, se mi na misel prikrade bratuškizem. Zapuščajoč zdravstveni dom na štengah srečam še modela, ki mi je večer prej predpisal analgine. Povpraša, kako sem rešil problem. Mu pojasnim, pa mal podebatirava. Če ga ne bi srečal, bi bil ta zapis veliko bolj negativen. Lahko bi se konec koncev tudi naredil mono in me ne ogovoril. Ne, nimam vere v naše zdravstvo, imam ga pa v ljudi. Vsaj to.

Adi Smolar nam je lagal. Razumem duhovita besedila in nikakor ne bi bilo duhovito, če bi pel o zobu. Ampak, ko je zapel, da hujše muke ni, kt če te ornk srat tiši, se je pa zlagal. Če te zob boli, je velik hujše. In moj sokolesarski kolega Dušan velikokrat reče, da je vse v glavi, pa naj mi najbolj veličastni brki vseh magnum maratonov oprostijo, ampak ni res. Vse je v zobeh. Ker če te glava boli, lahko vsaj noge premikaš, če te pa zob, ne moreš niti sline požirat.

Od vsega tega me najbolj jezi nekaj povsem tretjega. Kot je bil lep vikend, prav tako lep je bil včerajšnji dan. In današnji torek tudi. Zjutraj zmerno do pretežno hladno, a čez dan sonce in toplo. V Slovenski Istri se kopajo. Ljudje uživajo na sprehodih. In jaz… Trpim na kavču bolečine prvega kova in se smilim samemu sebi. Ker drugemu se nimam komu.

Prav mi je. Kaj sem pa osem let zavračal zobozdravnike.