Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zadnja dva tedna ste lahko spremljali dogodivščine avanturističnega popotovanja s kolesom po Sloveniji in da boste vsaj malo vedeli vse tisto, kar do sedaj še niste, bodisi ker nisem objavil ali pa ste mogoče spregledali, sem pripravil eno takole zahvalo, ker drugače pač ne gre. Ker pa to ne zanima vseh in bolj padajo na statistiko, sem, glej ga zlomka, tudi njej namenil nekaj besed. Ker pa se najdejo tudi taki, ki jih ne zanima ne eno in ne drugo, temveč zgolj in samo namen, bom omenil tudi to. Ampak, počasi. Najprej zahvale, ne po abecednem redu in ne po sami pomembnosti.

Vsem, ki ste se pridružili na kolesu. Vsem, ki ste se pridružili na kavi. Lepo se je bilo družiti. Vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da nisem bil lačen, da mi ni bilo treba voziti po dežju in vsem tistim, ki so se odločili ponuditi prenočišče. Vama dvema, ki sta bili vedno na razpolago za potrebne informacije in spodbudo. Vsem, ki ste me usmerili na pravo pot. Vsem, ki ste mi razširili obzorja. Vsem, ki ste verjeli vame in upali, da se bo vse izteklo tako, kot sem si zamislil.

Ja, drugačen način, kot sem prvotno načrtoval, zaradi samega strahu, da bi na koga pozabil. Tega si ne morem dovoliti, saj vas je bilo veliko in hitro bi se mi kdo izmuznil iz napisanega, kljub temu, da je ostal v spominu.

Kaj bi raje prej, namen ali statistiko? Bomo z namenom, a? Sam namen je večini že znan. Družiti se z blogerji in zanimivimi sledilci iz družabnih omrežij. To mi je uspelo, čeprav se nismo z vsemi uspeli uskladiti. Eden od namenov je bil tudi ta, da dokažem, da se da. Marsikaj sem slišal pred odhodom in med potjo. Široke gume, neprimerno kolo in nahrbtnik so največkrat zbodli. Ja, s širokimi gumami gre težje, ampak gre pa povsod. Da je kolo neprimerno, je iz trte izvita izjava tistih, kateri so mahnjeni na specialke ali zgolj toliko zaljubljeni v svoje prevozno sredstvo, da drugega niti ne vidijo in odobravajo. Glede nahrbtnika pa – ja, res je nerodno z njim kolesariti. Ampak se da, čeprav je v prvem planu nakup torb. A primarni namen tega kolesarskega dopusta je bil samo eden – da se imam dobro. In to mi je uspelo. Šel sem na pot zase, ne za druge. Nisem bil prisiljen in večino poti sem prevozil tako, kot sem si sam začrtal. Sam s sabo, s svojimi mislimi in odvečno navlako, ko se mi je nabirala v glavi ter nekega dne čudežno izginila. Terapija, test. Psiha, kljukica. Pasti nižje, ni šans. Vzpenjati se, biti in uživati, palec gor. Ne glede na vse, imel sem se zakon. Resno.

Ampak, ker se mi danes ne ljubi biti dolg, kot znam biti včasih, bom prazno nakladanje izpustil in se posvetil zgolj in samo še statistiki.

11 dni.
1027,21 kilometrov, ali povprečno 93,38 dnevno.
54,30 ur.
0 višinskih (ker jih pač nisem meril).
8 blogerjev.
1 predrta zračnica.
2krat izgubljena luč.
2 državi (namesto 3).
18,76 povprečna hitrost.
Nešteto kav.
Nešteto brezalkoholnih pirov. Štel nisem niti alkoholnih.
1 čepenje v koruznem polju.
2krat najdena luč.
63 najvišja hitrost.
Ogromno lepih trenutkov.
Ogromno tudi ne prav lepih, ki so po razmisleku in po spoznanju, da je važno samo eno, postali prav tako lepi.

In to je, cenjeno bralstvo, zaključek. Na tem mestu – hvala vsem, ki ste me spremljali po poti preko internetnih omrežij, kot tudi tistim, ki ste me v živo. Hvala vsem, ki ste prebirali zapise – zaradi odzivov imam še večjo motivacijo do vsega skupaj.

In sedaj… nič, sedaj se vrnem k povprečnim zapisom…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation