Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ne, tokrat ne bom rekel, da sem spremenil plan, kajti bilo je planirano skoraj tako, kot se je izteklo. Je res, da sem imel namen še okoli Vrhnike kaj prevoziti, a po drugi strani me je čakal najbolj pester dan z gosti. Seveda, namenjen sem bil v Ljubljano in tam je možnosti za srečevanje blogerjev precej več, kot kje drugje.

Zob

Načeloma veljam za človeka, ki se od otroštva boji zobozdravnika. Občasno imam občutek, da Čuki pojejo o meni. Čeprav sem v nekem določenem trenutku pred leti prišel k pameti, odvrgel strah in pogumno vkorakal v ordinacijo. Od takrat nimam rednih problemov, le še občasne. In ker zob z izjemo tega dne začne vedno boleti čez vikend, poznam tudi kup alternativnih miljenj bolečine. In ta dan je kar naenkrat zaskelelo, zabolelo in kljuvalo, kot bi živčen detel tolkel v deblo orjaške sekvoje. Šlo je celo tako daleč, da sem nekje pri Brezovici iz nahrbtnika povlekel zobno ščetko in ščetkal periodoncij, da bi pregnal slepega potnika, ki je povzročal bolečino.

Zanimivi gostje

Torej, ker sem bil zmenjen in v zamudi, sem prvo gostjo prosil, če bi lahko s seboj prinesla nekaj lekadolov. Blogerji smo res zanimivi ljudje, sploh se ne spremljamo, pa smo vedno takoj za druženje in pomoč. In če ste opazili, so bili do sedaj na tapeti blogerji, ki so … no, v neki ciljni skupini tistega, sproščenega branja. Ne pretirano informativnega značaja, ampak na duhovit način in predvsem z dušo v vsakem svojem zapisu. Kar ne pomeni, da tokratna gostja tega ne počne, pač pa pomeni le to, da sem šel korak dlje. Nikoli si namreč nisem mislil, da bom v goste povabil blogerja iz neke druge kategorije, čeprav izredno nerad kategoriziram. Dovolj nakladanja.

Prva gostja je bila Anja iz Mamine maze. Neverjetna energija, sproščen klepet, pijače na pretek in besed za izvoz. A veš, ko se z nekom, ki ga sicer ne bereš, tako hitro poštekaš, da kar ne moreš verjeti. Takoj se imaš o čem pogovarjati. Saj, ko se najdejo ljudje iz istega foha, to ni težko. Verjetno se tudi vremenoslovci, ko gredo skupaj ven, pogovarjajo o vremenu. Zanimive informacije iz sveta blogov ter kup trikov sva si izmenjala in bilo je zabavno. Tudi na račun njene hčerke, s katero sva v prvi minuti postala frenda. Ni kaj, tako je, ko smo ljudje človeški.

Drugega gosta sem na kavo povabil le nekaj dni pred postankom v Ljubljani. Videl sem, da me spremlja preko družabnih omrežij, pa sem si rekel – zakaj pa ne. Velja za blogerja z jajci, zaradi česar je dal skozi vse, kar ostali blogerji ne bomo in si niti ne želimo, roko na srce. In v kolikor gledaš preveč televizijo, nekega dne postojiš in si rečeš – pa čakaj, js mam čist oprane možgane. Pa so se meni nekoč smejali, ko sem rekel, da ugasnite televizijo in berite bloge. Mikstone se nama je pridružil, Anja je kmalu odšla, midva pa sva poklepetala najprej o kolesu in mojih projektih, nato pa o njegovih blogerskih poteh. Ni kaj, preberite kak njegov zapis in se potem zamislite nad stvarmi, ki vam jih servirajo drugi mediji. Vsekakor pa mi je bilo v veselje, da se je odzval vabilu, sploh ker ne spadava v isti rang blogerjev.

Ljubljana mi…

V bistvu sem hotel napisati, da mi prestolnica smrdi, čeprav mi ne. To, da sem se malenkostno izgubil, sem si kriv sam. To, da je tistega dne pripekalo, pač nisem, kot nisem kriv za vse voznike, ki svojo jezo stresajo vsepovsod okrog sebe. Tisti del poti, ko sem vrtel proti prenočišču, mi nikakor ni sedel. Ne, resnično nisem mestni človek in v kolikor bi mi kdo rekel, zdaj pa zaživi v Ljubljani, bi mu gladko rekel ne. Mogoče kje v okolici, nikakor pa ne v strogem mestnem jedru. Čeprav so tole samo besede – nikoli ne veš, kako bo zapihal vete in kam te bo odneslo. In če samo pomislim, za kakšne vse stvari sem v preteklosti rekel, da jih ne bom prakticiral, pa danes jih, bom v tej vrstici raje utihnil.

Nočem se zameriti nikomur, ampak Ljubljana… no ja. Verjetno lahko vse skupaj pripišem utrujajočemu soncu, izpraznjeni bateriji mobilnika in iskanju ulice, kjer se je nahajalo prenočišče. Priznam, da sem bil v sobi že ob štirih in da sem se pripravljal na večer tudi z dremanjem. Nekako se mi ni dalo več biti na kolesarskem dopustu.

Najslajše

Najslajše stvari pridejo na koncu, je rekla moja zadnja gostja, ko sem ji povedal, da je zadnja. Prišla je v hostel, kjer sem prenočeval in na terasi lokala sva … ok, počasi.

Glede na to, da jo redno berem in da gledam njene vloge, sem imel željo, da jo spoznam tudi v živo. Bil sem prepričan, da se vabilu ne bo odzvala, pa sploh ne vem, zakaj. Imel sem nekakšno strahospoštovanje do nje. No, zdaj nimam več strahu, obdržal pa sem spoštovanje.

Simona Gobec je prišla na dogovorjeno mesto ob uri, jaz budalo pa sem pristopil k napačni in to ugotovil šele, ko mi je rekla ”da sicer je zmenjena, ampak verjetno ne z mano”. Ej, še dobro, da nisem neka zvezda, ker bi mi bilo sicer nerodno, povrh pa bi pristal še v kakem rumenem tisku.

No, s tapravo Simono sva minuto kasneje sedla in klepet se je prav prijetno razvijal. Ni ena tistih žensk, ki utihne in sedi v tišini, kar mi je všeč. Počutil sem se kot da bi bil na drinku s sošolko – dva, ki sta se v mladosti poznala, za nekaj let nehote prekinila stike in se potem ponovno našla. Druženje z ljudmi je lahko zabavno, ampak druženje z zanimivimi ljudmi pa je zagotovo enkratno. Takratkega sicer nisva spila, pa sva se imela vseeno fajn. Seveda nisva samo o blogih, temveč tudi zasebno, kot tudi z ostalimi gosti, ampak … glede na to, da je malo zadremala s svojo aktivnostjo, srčno upam, da se kmalu vrne z vlogi in blogi. Naj ne pozabim skupnih lastnosti, poleg očal – vsak ima svoj seznam. Jaz blogerjev, ona vlogerjev. In vsa čast ji za to.

Zaklepetala sva se do takšne ure, da sem komaj pristopical do sobe, kjer sem zaspal kot surovo jajce na razbeljenem pokrovu mestne kanalizacije.

Km: 38
Čas: 2

One Thought on “Deseti dan – Zadnji gostje.

  1. Sabina on 22. julija 2017 at 6:36 said:

    V dobri družbi človek lažje prenaša vročino. Bolečino. Jezo. Utrujenost…
    Jo se ozreš nazaj, je bil zagotovo eden lepih dni, ne glede kilometrino.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation