Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zadnje jutro. Zadnje jutro kolesarskega dopusta. A veš, v bistvu sem se imel na tem kolesarskem dopustu super, kljub vsemu. Ampak nekje globoko v meni je bilo tisto… domov grem, komaj čakam. Besede, ki jih nikoli ne bomo slišali iz ust Bavčarja, ker on itak nič ne čaka.

Ljubljana mi ne…

Sicer sem bil v prejšnjem zapisu malo bolj kritičen do same prestolnice, zato v tem ne bom. Poleg tega sem nanjo gledal drugače, kot dan prej. In če dodam še ubijalsko sonce, potem nastane… no, nekaj z mešanimi čustvi. Kakorkoli. Danes se mi je zdela Ljubljana presenetljivo lepa. Ker sem pač zavil v center, ker je bilo zgodnje jutro, ker ni bilo veliko ljudi in ker je bil – čudno slišati za prestolnico – mir. Ja.

Tako sem si lahko povsem v miru ogledal Franceta in Julijo in izven plana se povzpel na Ljubljanski grad. Za nekoga, beri: mene, ki sem poredko v prestolnici, je bilo lepo. Tudi angleškim turistom, ki so bili ravno takrat tam, se je zdelo. Naj bo to opomnik za naslednjič, ko bom hotel kaj drugega reči čez glavno mesto.

Tisti del jutra, ko na Ljubljanskem gradu še ni prevroče…

Današnji razgled številka ena.

Po spustu z gradu sem se odločil oditi proti domu. Katero pot bom izbral, je bilo jasno – tiste čez Vrhniko in Godovič zagotovo ne. In sem jo mahnil čez Podsmreko proti Dobrovi in Horjulu.

Lanski spomin

Oh, Horjul, kraj nesrečnega imena, kjer mi je lani odpovedala žica zavore, nekaj kilometrov višje pa me je izdalo koleno na tisti zahrbten način, da ni bilo moč nadaljevati. Letos? Glej, letos se ne dam, tudi če bom moral lastna jetra izbljuvati, poganjati kolo z rokami in z ritjo migati v ritmu Despacita, ni šans – ne odneham. Vožnje z avtomobilom je bilo dovolj, sicer zgolj zaradi ekstremnih vremenskih vplivov, ampak domov hočem priti s kolesom.

V čast večne slave in miru na mestu, kjer sem lani čakal prevoz, letos naredim postanek, v hladni senci pojem dve Frutabeli in pokadim cigaret. Trenutek nepazljivosti.

Počasi rinem v klanec proti Šentjoštu in si vzporedno z vrtenjem recitiram kletvice. Kajti klanec je strm. Na srečo je vedno tako, da bolj kot rineš v klanec, lepši razgled te na koncu pričaka. In mene je pričakalo kar nekaj razgledov. Noro lepo.

Današnji razgled številka dve.

In današnji razgled številka tri.

Ob koncu spusta proti Žirem sledi še en osebni dosežek – prevoženi tisoči kilometer tega dopusta. Tisti moment, ko čakaš, da se na števcu pokaže 1000,00, ne vedoč, da gre števec le do 999,99. Lahko bi sledil šok, ampak ni. Saj, kaj si pa morem. Verjetno proizvajalec ni pričakoval, da se bo kadarkoli kdorkoli pritoževal glede tega, a se tudi nisem imel namena. Zadeva je v srcu, v glavi, v nogah in v preteklih zapisih. Nikoli ne bo izbrisano in posledično nikoli pozabljeno. In v namen proslavitve tisočice, se na Trebiji nagradim z mrzlim Laškim. Vse, kar si ta trenutek želim, je le to, da se vrnem srečno domov.

Tole dejansko pomeni 1000,01 kilometrov.

Zadnjih dvajset

In res gre po tistem pivu lažje. Pustimo dejstvo, da se mi nekako ne ljubi, konec koncev tudi sonce žge in z lahkoto ti lahko prav to toliko zblodi možgane, da zafrkneš. Ne, ni šans, to se ne bo zgodilo. Zgolj zaradi tega, da se skoncentriram na zadnje kilometre in predvsem na zadnji klanec proti Kladju, pred samim vzponom še malo počijem v senci, nato pa jadrno naprej. Saj gre, nekako sem zadovoljen. A vseeno si v nekem momentu rečem – daj, malo razjaši, porivaj sto metrov in potem bo šlo lažje. A veš, ravno toliko, da noge malo spremenijo ritem. To storim. Trenutek nepazljivosti.

V kolikor ste besedno zvezo ”trenutek nepazljivosti” zasledili že kje prej in ne šele ob zadnji omembi – ja, obstaja povezava s prvo omembo. Ker sem ravno razjahal, sem se odločil preveriti, kaj je tisto na plašču, kar sem gledal zadnjih 40 kilometrov in me je v nekih trenutkih zabavalo, v drugih pa nerviralo. Primem, odstranim in zasliši se tih in počasen sssssss. Ne, ne more se to zgoditi. Približam uho, da se prepričam, da ni res to, kar si mislim. Ssssssss postane glasnejši. Resno? Ne me fakin jebat. Ja, ko sem nad Vrzdencem pavziral, sem očitno povozil nek trn.

Prvi Škotov gumi defekt.

Ni kaj, taprav kolesar ima običajno s seboj ekipo, katera mu s strehe avtomobila sname drugo kolo, mi, amaterji, pa imamo v torbicah na kolesu vedno rezervno zračnico, dva kompleta tiptopa in pumpo. Odločim se za flikanje. Prvo flikanje pri Škotu. Postavim se v senco, razdrem, namažem, zalepim, napumpam, spraznim, sestavim, napumpam, grem. Ob tem naj ne pozabim, da sem prav estetsko poškodoval ekran števca ter eno od pomembnejših tipk. In vse to osem kilometrov pred domom. Tik pod vrhom zadnjega vzpona. Mogoče znak, da je bilo dovolj? Ali zgolj opozorilo, da te v nobenem primeru ne sme nič vreči iz tira?

Sledi še sedem kilometrov spusta, med katerim števec preskoči na skupnih 5000 kilometrov, sto metrov rahlega vrtenja in pred nosom imam vrata bloka. Škot, pridi. Greva v klet.

Km: 76
Čas: Malenkost več kot 4 in pol.

In tole, cenjeno in nikakor ceneno bralstvo, je zadnji dan letošnjega kolesarskega dopusta.

3 Thoughts on “Enajsti dan – Pot domov.

  1. Sabina on 25. julija 2017 at 8:29 said:

    Dobr’ je. Tale dopust.
    Za na off in on. Pa kondicijo.
    In družbo. Pa biti sam.
    In preizkuša je moči. Meja.
    Na pobege. S Škotom. Ali pa Škotinjo, ko se ujameta;)

  2. Sabina on 25. julija 2017 at 8:31 said:

    P.s. en n dodaj
    Mobi je res nekaj odličnega za slovnične napake;)
    Pa če je še kje kakšen škrat. Tule, med Turami jih mrgoli;)
    ‘Šn Grus’

  3. Miriam on 25. julija 2017 at 11:46 said:

    Tole je bilo pa fajn prebrat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation