Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Četudi sem dobil predlog za obisk med tednom, sem takrat raje izbral drugo, ne ravno daljšo, a zagotovo napornejšo pot. Dva mini prelaza v nabijajočem soncu popoldne po službi namreč nista kar tako. A nisem tu zato, da bi jamral, kajti Slovenec sem in … no, saj vsi vemo, na kaj namigujem. Tistega dne se mi je ob vsej brezciljnosti na trenutke odločitev zdela napačna, a je na koncu vseeno sledilo zadovoljstvo.

Čemu je tako? Med tednom najraje ne odkrivam novih krajev, ker imam občutek, da bom nekaj zamudil. Takrat je bolj tempirano na samo pedaliranje in ne za ustavljanje ob vsaki zanimivosti, pa selfi tu in selfi tam.

Zato sem predlog prišparal za nedeljo, ko je časa največ. In tako že pred sedmo zjutraj zajahal Škota ter ga pognal v rahel vzpon. Svežih deset stopinj mi je dvigalo luske na začetku poti, kasneje pa jutranje žgoče sonce barvalo moja, tokrat z rokavi nezaščitena ramena. Ker, zakaj bi ob lepem vremenu na enodnevni turi vlačil s seboj.

Na vrhu razgled, a prezgodaj za nagrado. Tokrat se ne spustim po ovinkasti cesti proti železnici, kjer bi me, po preteklih doživetjih na tisti poti, morala na koncu čakati spuščena zapornica zaradi vlakovne kompozicije. Ne, tokrat naravnost, po ozki in s senco obdani poti proti Zakojci. Kakšen raj. Misli v glavi mi bežijo k stvarem, ki niso ravno za v ta zapis, samo kolesarjenje pa deluje terapevtsko, kar je konec koncev tudi namen.

”Glej jo, Stane, našo Grapo” so prve besede, ki so bile izrečene v slovenskem filmu in začetne besede filma Na svoji zemlji, ki so ga snemali pred dobrimi sedemdesetimi leti prav na tem območju. Gre se za zgodovino in taka zgodovina mi je všeč. Ni važno, koliko ima film vojne tematike, gre se za samo zgodovino in lokacijo snemanja. Ostali ljubitelji zgodovine so, vsaj velika večina, še vedno pri partizanih, domobrancih, prvi ter drugi svetovni vojni in Titu.

”Stane, glej jo, našo Grapo”, prve besede v prvem slovenskem zvočnem filmu, ki je bil posnet prav na tem ozemlju.

No, ajde, da vidim – po čemu je še znana Zakojca? Naj vam bo v pomoč spodnja slika.

Njegova rojstna hiša. Kar pa ne sme biti edinstven razlog za obisk.

Nadaljujem po makadamskem spustu, ki me pripelje na asfaltno pot, prav tisto, katero sem pred tednom doživljal v obratni smeri. Tokrat je malenkost lažje, saj imam večinoma pred seboj ravnino s spusti in ko sem znova na keltiki, je ura še prezgodnja za domov. Zato zavijem proti Tolminu in naprej po že nekajkrat letos prevoženi poti proti Kobaridu. Še dvanajst ni, zato odkrivam skrite makadamske poti v okolici. A veš, mi pa hodimo na dopustovanja k sosedom, ne da bi se zavedali, kakšne lepote imamo doma.

Po povratku v Kobarid sem hotel v eni od picerij nekaj pojesti, a so bile vse mize v senci rezervirane. Noter pa že ne bom sedel, na žgočem soncu pa tudi ne. Če je pa tako težko odpreti še eno marelo, potem se je gostinec sam odpovedal zaslužku. Zato sem v bližnjem marketu kupil sendvič in brezalkoholno pivo, v miru pojedel, se znova namazal in odpravil proti domu.

Glede na to, da sem v tem mesecu zmerno do pretežno len, kar se kolesarjenja tiče, je šlo brez problemov. Prva stotka v tem mesecu in zgodnji prihod domov, obenem pa tudi zadnji trening pred kolesarskim dopustom. Bemtiš, da mi sedaj pripada tudi pravo pivo. Zabeležim prevožene kilometre (mimogrede, o njih še pred odhodom na dopust) in se prepustim… no, o tem kdaj drugič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation