Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po tem, ko sem zadnjih nekaj dni lenaril, sem se moral zopet posesti na kolo. In ker mi med tednom nikakor ni uspevalo narediti spodobne kilometrine, sem si za to vzel čas v nedeljo. Sicer sem med tednom doživel marsikaj lepega. Recimo to, da sem se podal na avanturistično spoznavanje okolice, med katerim sem zalutal, se peljal med mladimi bikci in dobil napotek, naj se peljem ”kar tu naravnost, pa boš prišel” in po ozki, komaj prehodni stezi prišel na, recimo mu kolovoz. Če sem ob Zaganjalščici dobil občutek, da sem nekje sredi ničesar, kamor civilizacija še ni prišla, mi je ob potoku napeljana dvocolska alkatenka kazala, da le ta ne more biti daleč. In je res bila, občutek je bil pa vseeno dober.

A vrnimo se k nedelji. Obstajamo ljudje, ki v soboto zvečer z namenom zgodnjega štarta ležemo še pri mraku. In ne izklopimo budilke. Pa četudi je tistega dne zvonila, po celem tednu le pripada tisto poležavanje. To sem izvedel na način, da sem vstal iz postelje, šel ugasnit budilko in nazaj legel. Ker lažje zadremaš, če je vmes malo napora. Pa tudi ko sem zares vstal, nekako nisem zbral volje, da bi šel kamorkoli. Lep dan je sicer klical, a ne mene. Tako sem šele okrog desetih nadel kolesarske cunje in se odpravil. S ciljem, ki mora biti pri meni doma, in brez načrtovane poti. Hotel sem nekaj novega in dolgega. Saj vemo, dolgega zaradi osebnega izziva, novega pa zato, ker sem naveličan starih poti. Po tistih se pripravljam med tednom, danes bi pa… nekaj, nekje, kjer nisem še bil. Ob vsem tem je nekaj opcij padlo v vodo zaradi Franje. In ne, ne mislim biti sedaj eden tistih, ki se bo pritoževal čez njo – je pač dogodek in to, da se ljudje pritožujejo nad zaporami cest, je nekaj povsem vsakdanjega in predvsem njihov problem.

Naveličan keltike sem po dobrih šestindvajsetih zavil desno, proti Podbrdu. Meni neznana pot, kar me je še dodatno gnalo naprej. In v bistvu, sploh ni slabo, za s kolesom. Za avto je nekoliko ozko, sicer pa, verjetno je na tej poti malo prometa (govorijo moje misli, po enem kolesarjenju ne morem soditi). Ravno dovolj vzpona, okolica prekrasna, na svoji desni sem stalno imel vodo, pa še sonce ni preveč pripekalo. Pa, preden bo prepozno – še na keltiki sem imel težave z verigo. Na desetem kilometru se je iz neznanega razloga nekako zabila med zobnik in ogrodje, kar je terjalo dobrih pet minut recitacije vseh kletvic, kar jih poznam, pet minut izumljanja novih, potem pa je sledilo dobrih dvajset minut ugotavljanja in reševanja nastale situacije. Ne samo, da ima pravi moški ob sebi orodje, s katerim lahko zadevo popravi, temveč gre pravi moški naprej z rokami od šmira. Ker nima s seboj vode, ampak bezgovec, katerega zlivanje na prste bi povzročilo zgolj lepljivost. Ampak, zadeva je bila rešena, menjalnik je od tam naprej deloval odlično in … no ja, vrnimo se nazaj k zgodbi. Ne zgodbi, realnosti.

Ne pomnim, da bi kdaj v življenju bil v Podbrdu. Zdelo se mi je, da je to vas nekje bogu za hrbtom in obisk je potrdil, da to tudi je. Kot navdušenec nad ne preveč turističnimi kraji, sem bil očaran. Sploh, ko sem sedel v bližnji bar. Kot da bi se čas ustavil nekje v zgodnjih devetdesetih, ko razvajenost še ni bila popularna vrlina. Časovno utrujeni stoli iz ratana, podrsane marmornate mizice, pepelniki, ki so služili tudi drugim namenom in sproščene debate prebivalcev, ki so povsem drugačne od prebivalcev večjih mest: kje so vlekli hlode, koliko košnje ima še kdo in kako zamenjaš greben pri bucherci. Kavo z mlekom dobiš na način, kot jo v največjih rovtah lahko dobiš – vsaj eno četrtino na krožničku, poleg pa cuker v tistih sladkornicah, iz katerih si ga lahko streseš toliko, kolikor ga pač je, če imaš tako željo. In to je meni pravzaprav všeč. Očitno nisem fina rit, kajti imam rahlo alergijo tudi na vse, kar ljudje v raznih gostilnah, barih, čemurkoli že, zahtevajo. Pa tak kozarec, pa drugačen, pa grenko, pa kislo, pa pejd v maloro.

No ja, v Podbrdu imam bivšega sodelavca. Nisva se videla, pojma nimam, približno tri leta in imel sem fiksno vizijo, da bom gledal avtomobile pred hišami, če bom slučajno kje uzrl njegovega. Ker, a veš, avtomobila človek ne zamenja kar tako. In mi, budali, ni neslo toliko, da bi ga lahko imel parkiranega za hišo ali živel kakih sto metrov stran od glavne ceste. Saj, v vsakem primeru bi preživel, bilo bi pa škoda. Marsikatero sva ušpičila v desetih letih. Potem ga zagledam, ko prečka cesto, goneč psa na sprehod.

”Kva je, mudel”, se zaderem na deset metrov. Čudno me pogleda in v sekundi prepozna. Mone se namreč zavohamo na kilometer in pol. Stisneva si roki in malo poklepetava.

”Pizda, kam si dal kile”, opazi mojo trenutno ravno linijo.
”Tebi”, odvrnem.
”Kurba, nč se nis spremenu”.
”Vem”.

(Opomba avtorja: navedeni klepet je povzet po spominu, avtor pa zagotavlja, da so, če nič drugega, kletvice zagotovo prave.)

Nazadnje mi pove, da bom do Petrovega Brda še jebal ježa, kar mi, odkrito povedano, ne leži najbolj. Bodice, pa to. Raje od tega bi imel 15 procentni klanec. No, v bistvu sem ga imel. Ampak, spust je bil pa tako dober, da moram še enkrat povedati, da je bil dober.

Žal, se mi ne sanja, kaj je v zadnjih dneh narobe z mano, a pretirane volje do kolesarjenja že nekaj časa ne čutim. Saj vem, vročina zbija voljo, občasno se polenim in ko sem nekje sredi poti, razmišljam o kavču in nogah v luftu. Sicer sem ravno dovolj norca in ravno dovolj zagnan za izzive, da bi se spustil do Železnikov in Škofje Loke ter nadaljeval proti domu. Pa je nekaj bilo, da sem zavil proti Davči, kar rahlo obžalujem. Tista podla ravnina, ki se konstantno vzpenja, na način, ki ga ne vidiš, temveč le čutiš. In sonce nabija direkt v čelado in ti kuri še tisto malo možganskih celic, do katerih se lahko prebije skozi goščavo bujnega lasišča. Lahko si le rečem vsa čast, kajti ko sem na Tuškovem griču videl spuščajočo se cesto, sem prestavil kakih devet prestav višje, vedoč, da bodo sedaj delovale samo še mišice na prstih desne roke.

Ne da v spustu ne bi užival, še več – tako zelo sem si želel priti domov, a vseeno ne tako zelo, da se ne bi ustavil tam, kjer imajo najboljšo kavo v okolici. Sicer, kaj je najboljše, je relativno, ampak zame je turška še vedno zakon. In tam skuhajo prav tako. Za mizo je sedel že malo ostareli kolesar, žvečil suho klobaso in jo po koščkih med govorjenjem pljuval. Lahko bi napisal, da občasno ne razumem ljudi, ki govorijo s polnimi usti, ampak bi se zlagal. Takih ljudi nikoli ne razumem. Imam neko postavljeno distanco, ki niha premo sorazmerno s količino iz ust padle hrane. No, povedal je, kje vse je on že kolesaril, kako je včasih tekmoval in podobne zgodbice, kot na primer ribiči in dolžina rib. Da temu ni ravno tako, mi je nakazoval že način obnašanja, ko pa je odšel, mi je gazdarica povedala, da je prišel po klancu navzgor popolnoma dehidriran. To še največ pove o kolesarju.

In na koncu sem pred blokom gledal števec in si mislil – saj v bistvu nisi naredil ravno veliko, a povsem dovolj za vzdrževanje kondicije. Opravljajo se namreč še zadnji treningi pred kolesarskim dopustom. In bil sem vesel. Škot pa… no, on je itak vesel, samo da mu ni treba samevati v kleti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation