Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tale zapis se imenuje tako, kot pač se, čeprav je bil eden od predlogov, da ga poimenujem ”Blog pod Mangrtom”, čeprav bi mu bilo primerno tudi ”čista jeba” ali ”blazno bolj resno o seksu, kot knjiga Dese Muck”. Ker je vzpon res zajeban in če sem tole cesto kadarkoli podcenjeval – oprostite, ne bom več.

Za neinformirane lahko podam nekaj informacij, da je s svojimi 2072 metri nadmorske višine Mangartsko sedlo najvišje ležeča cesta v Sloveniji, da ponuja prekrasne razglede na vrh Mangarta, Jalovca, Loško steno in da se lahko na samem vrhu ozrete (no ja, bolj spustite pogled) na Belopeška jezera. Ampak, vse to je bilo že povedano in lahko dodam le še to, da to cesto amaterski kolesarji, kot sem recimo sam, poimenujejo z nazivi ”kraljica” ali preprosteje ”mama”.

Načrtovanje vzpona se je pravzaprav začelo med kolesarskim dopustom, ko sem vrtel pedala v nek dolgočasen klanec. Takrat sem mislil, da bo to izziv, nazadnje se je izkazalo, da je bil res. Glede na to, da še večer prej nisem vedel, od kje bom sploh štartal, se je izteklo precej bolje, kot bi se lahko. Nameraval sem namreč od doma, a dejstvo, da od prihoda z dopusta nisem sedel na kolesu, bi bila ta odločitev obsojena na popušenje. In zjutraj je padla odločitev, da začnem v Bovcu.

Tako sem Škota zjutraj naložil na prtljažnik, na enem od semaforjev zaradi obnove ceste ugotovil, da me boli zob in seveda, kot pravi moški, ki zna prenašati bolečino, nisem imel ob sebi nič. Posledično sem v Tolminski lekarni čakal za upokojenko v majici radia Veseljak in pred simpatično boso metalko severnjaškega porekla. Pa naj kdo reče, da glasba nima meja. V tem primeru sem bil meja sam, saj nisem z ničemer nakazoval na karkoli, povezanega z muziko. Da sem si v glavi mrmral tole, je verjetno zgolj naključje. Bolečina je minila in ob devetih sem čakal na dogovorjenem mestu. Naj povem, da sem imel tokrat kolesarsko družbo ene osebe in spremljevalno vozilo za primer kakršnekoli nevšečnosti.

Škot je pripravljen. Četudi ne z zavorami…

V prvem kilometru proti Logu pod Mangartom sem ugotovil, da to ni to. Misleč, da je nekaj narobe s kolesom, sem kmalu ugotovil, da je napaka pri meni. Nisem se počutil dobro, kljub obilnemu zajtrku, pravilni prehrani in psihični pripravi. Nekaj me je ubijalo. Ali je bil to povsem nov dres, dejstvo, da tri tedne nisem kolesaril, drugačne protibolečinske tablete ali zgolj obupen promet. Na koncu sem ugotovil, da je slednje tisto, kar mi ne sede. Nikakor nisem sproščen, v kolikor ob meni vozijo ljudje, ki bi te raje podrli, kot  se umaknili ali taki, ki pridejo poleg in potem zaženejo lažjo paniko, ko zagledajo nasproti prihajajoče vozilo. Preventivno sem v Logu, kjer je čakalo spremstvo, naložil kolo v kombi, pojedel sendvič in se prepustil varni vožnji do odcepa za Mangart.

Od tam naprej je vse lažje. Stojim pred najpomembnejšim izzivom letošnjega leta. Izbral sem si ga sam, neprisiljeno in premišljeno. Ni kaj, treba je. V kolikor mi ne uspe, bo sledil ponovni poskus. Začetek. Vse pod kontrolo. Napovedani 22 odstotni vzpon mi vlije strahu, a pogumno zavrtim. Ravno vsaki stvari pa tudi ne dovolim, da me ustavi. Pretikanja med prestavami ni. Prva in z enakomernim ritmom, ob redkih priložnostih prestavljanje v višjo, kateremu je takoj sledilo prestavljanje v nižjo.

V prvem tunelu se spomnim, da imam na Škotu montirano luč, katere pa nisem prižgal, saj je nisem našel. Sem pač eden tistih, ki nima luči na balanci. V drugem tunelu jo prižgem, a to ne pomeni, da sem kaj bolje videl. Sem bil pa vsaj drugim viden. Namreč, dati 5.56 evra za luč in pričakovati spodoben žaromet, je nekako skregano s samo logiko, čeprav znajo take stvari občasno presenetiti.

Čista jeba. Vsaj prevroče ni. Avtor: M.B.

Ob poti čaka spremljevalno vozilo, slikajo me za spomin in za blog, kratek postanek, ravno toliko, da se razgledam in še sam škljocnem nekaj slik, nato pa brez predaha na vrh. Ne, ne bom odnehal. To sem si zadal in prišel bom na vrh, četudi bom jezik vlekel za seboj. V polomljeni angleščini spregovorim nekaj besed z nasproti vozečim kolesarjem, po domače se pogovorim s črno ovco, ki se je pasla ob cesti in v tretji zvozim v zadnji ovinek pred vrhom. Zadnji trenutki za razčlenjevanje. Ja, kljub temu, da zadnje tri tedne nisem kolesaril, mi je uspelo.

Prepričan sem bil, da mi ne bo. Verjel sem sicer vase in v svoje sposobnosti, a mislil sem, da sem fizično precej izgubil. Očitno nisem. Tudi po začetnih težavah s psiho sem v nekem trenutku hotel odnehati. V kolikor bi, danes ne bi brali tega zapisa. Dvajset metrov pred ciljem končam s tem. Ko enkrat dosežem cilj in sestopim s kolesa, se ne ukvarjam več s potjo. Uspelo mi je in to je najbolj pomembno. Seveda je pomembno tudi drugo, od same poti do psihe – konec koncev si človek nenehno nabira izkušnje, s pomočjo katerih je vsako kolesarjenje lažje. Ampak najpomembnejše je to, da mi je uspelo. Kraljica je moja.

Nekdanji cilj kolesarske dirke na Mangartsko sedlo, čisto na vrhu. Avtor: M.B.

Na vrhu zaradi slabših zavor pospravim Škota v kombi. Nisem tvegal spusta. Drugič. Ne trdim, da letos, ampak nekoč. Kratek postanek in nato odrinemo v kočo pod sedlom, na zaslužene njoke.

Bilo je lepo. Naporno, a lepo. Neizmerno vesel, da mi je uspelo. Bili so dobri njoki, bilo je dobro druženje, bilo je dobro razčistiti s samim seboj. Če te drugi ne presenetijo, se moraš občasno sam.

 

One Thought on “Prvi vzpon na Mangart – uspešno.

  1. Sabina on 30. julija 2017 at 14:55 said:

    NORO!
    Ker sem ravno prejšnji teden uživala ob pogledih na podobno visoke vzpone kolesarjev medtem, ko sem sama maširala v klanec ali se vozila z gondolo ;)))
    Ah, ta kondicija. Tako hitro pade. Res dobro. Takole, po treh tednih počitka.
    AMPAK SPUST?! Nujno poštimaj zavore za naslednjič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation