Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Čez noč je veter ponehal, rodilo se je prekrasno jutro in pred mano je bil fizično in psihično najbolj naporen dan. Po zajtrku sem sprejel vabilo na ogled sobe Otona Župančiča, ki je nekaj otroških let preživel v današnjem gostišču in posledično sem se na pot podal šele ob desetih. Ni me motilo, fasciniran sem bil nad arhivsko zbirko, na koncu pa sem dobil še priročno knjižico, o kateri sem kasneje razmišljal in prišel do zanimivega zaključka, ampak naj ostane to za naslednjo priložnost.

Najlepša pot

Pred mano je bila pot, katere sem se najbolj veselil. Iz Dragatuša proti Vinici in od tam proti Staremu trgu ob Kolpi in naprej. Ne vem zakaj je bila v meni želja prevoziti to pot, a ko sem planiral in gledal slike, sem si rekel – to moram prevoziti. Dopust je, časa imaš na pretek, uživaj v lepotah Kolpe in – no ja, žičnati ograji. Po kilometrih bi sicer bilo malenkost manj, kot drugega dne po Avstriji, kjer je povsem slučajno nastalo precej več od planiranega. A fizično je od mene zahtevano precej več in ko fizično povežeš s psihičnim, zna postati pestro.

Pot je bila krasna, pričakoval sem več prometa. Tukaj ga je bilo še nekaj, a čedalje manj…

In zavrtim poln pričakovanj. Res noro. Nikjer nobenega prometa, vzponi, ki me rahlo ubijajo, a vseeno polnijo z zagonom za naprej. V teh krajih še nisem bil in kolesarjenje ob Kolpi je naravnost čudovito. Gonim, pa se ustavljam, slikam, pa spet gonim, uživam. Bemti, da se imam dobro in da je to boljši dopust od tistega dvotedenskega poležavanja na Lošinju.

Občasno pridem v vas. Vas? Ja, vas, pogosteje pa v vasico z le nekaj hišami. Nekatere delujejo kot vikendi, druge zapuščene, tretje kot varen dom srečnih ljudi. Ampak te poti, kot da bi nekdo prišel, položil asfalt in potem odšel. Tista tiha tišina, v kateri slišiš reko na levi in ptice na desni – neverjetno. Ne da se z besedami opisati vseh občutkov, ki so me prevevali v tistih trenutkih, zato nikarte ne zamerite, če o vsem ne boste izvedeli ravno vsega.

Vse lepo se v nekem trenutku konča

Potem je začelo. Sonce se je skrilo, oblaki so prekrili nebo in nekaj časa se mi je zdelo fajn, saj me sonce ni žgalo. Fajn se mi je celo zdelo, ko sem prvič vedril pred neko garažo. Izkoristil sem dež za prehranjevanje in napajanje, malo posedel in nato krenil dalje. V nekem trenutku sem bil premočen do kože. Uscalo se je, kot da bi godovala Zofka in nikjer varne strehe. Ker ni grmelo in bliskalo, sem nekaj časa čakal pod drevesi, potem ugotovil, da tako ne gre. Naprej gredoč odkrijem neko kolibo, ki naj bi bila okrepčevalnica in ko dvignem Škota čez tiste tri stopničke, da ga postavim pod streho, me nahruli edini gost, ki je očitno bil tudi lastnik. Nekaj v stilu prekletih turistov, ki mislijo, da je vse njihovo. Obrazložim mu, da bi rad dal samo kolo pod streho, dokler dež ne poneha. Pa kar ni nehal utrujat. Ne bodi mona, sem si mislil, mu povedal, da sem raje moker, kot da mu dam zaslužiti in odkolesaril skozi dežne kaplje naprej, v boljši jutri. No, to sem napisal samo zato, ker se dobro sliši, dejansko sem si želel že boljši danes. Včeraj sem omenil, da se nekateri znajo iti turizem – no, ta se ga ni znal iti. Nisem bil žejen, niti najmanj – ampak če bi tam čakal na lepše vreme, bi zagotovo nekaj spil in mogoče tudi pojedel. Pa nisem. Saj sem bil odgnan. Mi je postalo jasno, zakaj je bilo parkirišče prazno.

Prekrasna pot. Dokler ni začelo deževati…

Ena neumestna – že ko sem iskal prenočišče v okolici, sem dobival bolj kot ne slabe odzive – čakal na email en teden, klical, se ni javil nihče, čez deset dni kdo poklical nazaj, nikjer nisem dobil nekega občutka resnosti. In ljudje smo taki, da kmalu vržemo vse v en koš in ta debil s prazno okrepčevalnico je bil zgolj še en dokaz, da so tam ljudje… kaj pa vem. Pač, taki. Vsaj v tistem trenutku sem tako menil.

Če se vrnemo naprej k dogajanju – odkolesarim naprej in brez problema bi nadaljeval, če mi ne bi močilo očal. Tako je bilo treba pogosteje ustaviti, obrisati in nadaljevati. Enega od teh postankov sem prakticiral pred osamljenim vikendom tik ob cesti. Pustimo to, da sem počasi izgubljal živce, pred mano je bilo še približno sedemdeset kilometrov poti, ura je bila dve popoldne, čakalo me je še nekaj vzpona. Cigaret kasneje se odločim nadaljevati, a vožnja po dežju me nervira. Zavore se začnejo obnašati drugače, postati moraš previdnejši, sanja se ti ne, kaj vse te še čaka. Pet kilometrov kasneje zopet pod nekim balkonom brišem očala. Obupujem. Fizično najtežji dan kolesarskega dopusta je nenadoma postal fizično povprečni. A psihično, to je druga zgodba. V bistvu ne, ista zgodba je. Psihično sem bil uničen. Kaj, kako, kletvice in vlažen pekel.

Vedrenje pri osamljenem vikendu.

Ali pa se vse lepo v nekem trenutku šele začne

In ko vedrim približno pol ure pod tistim balkonom, iz sosednje hiše stopi gospa. Me zagleda, vrževa nekaj besed o tem, da dežuje in nato vpraša, če bi kavo. Ja, bi. In me čez deset minut povabi noter. Tam mi gospod in gospa svetujeta preoblačenje, gospa nalije kavo in sok, gospod natoči žganja, gospa še pogreje nekaj hrane, malo debatiramo, kdo sem, kaj sem, kam grem in podobne stvari, ki se jih neznanci pogovarjajo ob prvem srečanju. Ne bom lagal, v meni je tlela želja po tem, da bi se nekje nekdo našel in rekel, da me pelje, a tisti ponos, ki ga nosim v sebi, mi ni dovolil, da bi se moje misli povezale z zvokom. Gospod se je preoblekel, zvrnil zadnje sedeže, snel sem prednje kolo in s skupnimi močmi sva položila Škota v modro Dacio. ”Peljal vas bom točno tam, kjer ste hoteli iti”, je rekel. In sva šla, proti Osilnici, na Hrvaško, čez Čabar in naravnost do mojega prenočišča v Loškem potoku.

Mogoče komentar slike ne bi bil potreben, ampak vseeno – ograja, ostanek neke politične prepričanosti…

Evo, in jaz sem obsojal, kakšni ljudje so tam. Najdeš vse, kot povsod, dobre in slabe. A da bosta starejša gospod in gospa popolnega neznanca povabila v hišo, ga nakrmila in napojila ter ga na koncu peljala približno šestdeset kilometrov stran in na koncu ne zahtevala kakšnega plačila – tega nisem pričakoval. Je že res, da na koncu gospod ni hotel, da mu plačam kavo in radensko in da sva se nekako pogodila, da sem lahko vsaj to naredil, ampak ne. Ni mi dalo miru in čeprav sem slišal tudi, da taki ljudje hočejo slišati le iskren ”hvala”, sem se vseeno odločil brž ob povratku domov zapakirati paket z nekaj vrečkami kave, čokoladami in podobnimi zadevami, poiskati naslov na internetu in dodati pisno zahvalo. Vem, da bosta to prebrala in če bo vse tako, kot mora biti, bosta paket prejela točno na dan objave. Na tem mestu pa vama vpričo bralcev še enkrat izrekam hvaležnost.

Hladni relaks

V Loškem potoku ni bilo neke pretirane vročine. Okrog šestih popoldan, ko me je gospod dostavil v prenočišče, je še vedno deževalo in ko sem po tuširanju večerjal na terasi prijetne gostilne, mi je bilo v kratkih hlačah kar hladno. Ne ravno toliko, da bi si moral nadeti kaj debelejšega ali z daljšimi rokavi, ampak tisto, prijetno hladno. Spil sem še dodatno pivo in pokadil cigaret več, ker sem vedel, kaj me čaka.

Čeprav spočit, ker se fizično nisem pretirano zmatral, sem bil psihično utrujen. Ne vem, kako bi šlo, če me gospod ne bi peljal in med vožnjo sem mu še rekel – tu bi preklinjal ta klanec, pa slabo vreme, pa živčen bi bil, kar bi lahko vplivalo na samo skoncentriranost in … ja, na koncu bi, ko bi se spominjal, prišel do zaključka, da je bilo vseeno lepo. Zajebano, ampak lepo. In do tega zaključka sem prišel tudi tik pred spanjem. Čeprav sem med potjo klel vse, kar mi je padlo na misel, čeprav sem trpel tiste hladne dežne kaplje, sem za seboj vseeno imel zanimivo izkušnjo.

Seveda sem razmišljal tudi druge stvari, kot recimo … koliko vas je takih, ki bi neznanca povabili v hišo, mu nudili malodane vse in ga na koncu peljali do destinacije? Zamislil sem se, kako bi sam ravnal ob taki priložnosti…

Km: 57
Čas: 3 in 10.

Obenem je bil to prvi dan, ko nisem bil dogovorjen z nikomer.

2 Thoughts on “Sedmi dan – Dobri ljudje.

  1. Sabina on 18. julija 2017 at 8:00 said:

    Ja, pa iiii. Lepo. Drugi del, seveda.
    Smo eni kalibri takšni, drugi drugačni.
    Ta par res ogreje srce. In potem spet posije sonce, četudi v dežju 😉

  2. Ela Deravrič on 18. julija 2017 at 9:53 said:

    Če verjamemo v dobro, se nam dobro povrne. Zakon privlačnosti. 😊

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation