Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ni bilo kaj, potreboval sem terapijo, potreboval sem razvedrilo in potreboval sem koristno zabiti nedeljski dan. Brez velikih planov, le nekaj dni pred odhodom sem se odločil, da bom to izpeljal. In pravzaprav, ne da bi sploh vedel, sem izpeljal veliko več. In ker ne vem, kje bi začel, bom začel v soboto zvečer.

Torej, v soboto zvečer je vrečka s tobakom postala prazna. No, in to je to od sobote.

Zajtrk v nedeljo je bil domala čuden. Ovseni kosmiči s sadnim jogurtom, nato kos kruha z arašidovim maslom in na koncu skodelica nesladkane turške kave. No, zajtrk kot zajtrk, a ob kavi je manjkal cigaret. Kaj pa če je to znamenje? Ne vem po kolikem času se mi je dogodilo, da sem ostal brez. Mogoče je nekje nekaj, kar mi svetuje prenehati s to razvado? Kakorkoli, zasilno se sprijaznim, a če že nisem načrtoval prenehanja – pa jebemti, Pero, daj, da vidimo, koliko jajc imaš in prenehaj. Odpovej se modrikastemu dimu za svoje dobro, za dobro svojega zdravja, denarnice in še česa. Okej, no, pa bom. Igrajmo se z matematiko in izpljunimo nekaj dejstev na papir. No, ekran. Začel sem leta 96, ampak naj tistih nekaj mesecev iskanja samega sebe v dimu pomedemo pod preprogo in kot resnejši datum postavimo v vinotok pred dvajsetimi leti. Takrat so cigarete stale 165 tolarjev, kar bi bilo danes približno 70 centov. Računajmo, da sem zadnjih dvajset let kadil škatlo na dan, kar vključuje tudi to, da sem včasih pokadil več in tudi to, da sem pogosto pokadil tudi manj. V dobrih desetih letih bi iz tega zneska nastalo približno dva in pol, v naslednjih desetih letih pa, spomnimo se časov, ko je bila cena škatlice tri evre, slabih enajst tisočakov. S tem, da nisem računal podražitve v tolarjih in s tem, da sem podal približno ceno v evrih, lahko zaokrožim na petnajst tisočakov, kar pomeni, da sem v ogenj in dim spravil avto srednjega cenovnega razreda. To ne pomeni, da bom čez petnajst let imel nov avto, ker nisem nehal zaradi denarja. Zagotovo pa bom takrat imel kaj drugega, recimo… brke naravne barve, ne pa orumenel puh.

Tako sem preventivno pred klicem modrega hudiča vzel denarnico brez denarja in bančne kartice. Dobra poteza, katera bi se izkazala za skrajno neumno, če bi med potjo potreboval kaj na hitro iz bencinske ali srečal koga in šel na drink. Ampak, odvajanje od kajenja se menda začne pri tem, da te ne premami nakup. Torej, to sem izpeljal uspešno.

Pravijo, da v tretje gre rado, kar pri nas dopolnjujemo s tem, da gre v četrto od radota brat. Prvi poskus v lanskem poletju se je izjalovil zaradi močne burje, katera mi ni dovolila najhujšega vzpona in sem takrat poiskal pomoč avtomobila. Drugi poskus je padel v vodo letos poleti, ko so se po dobrih dveh tretjinah poti dogodili neljubi in nezanemarljivi dogodki. Takrat sem v isti klanec izkoristil pomoč kombija. Za tretji poskus sem se odločil kar tako, nenadoma in prepričan, da mi bo uspelo. Tako smo zjutraj jaz, Škot, dva Snickersa, bidon grozdnega soka in bidon magnezijevega napitka zavili na keltiko. Lahko se smejete, a zimske rokavice bi mi prišle prav in glede na to, da sem se čebulno oblekel, sem imel na momente še željo po čem toplejšem. Kakorkoli. Prvih trideset me je zeblo, saj sonce še ni pokukalo iz oblakov in ko sem na Mostu na Soči ustavil, sem samo upal na pozitiven odgovor. Poklical sem namreč zanesljiv vir, ki se je nahajal na ajdovskem in ta mi je zatrdil, da ni vetra. V kolikor bi bila informacija drugačna, bi šel na terapijo kam drugam. Alora, znan je plan.

Zavrtim proti Kanalu, cesta je nedeljskemu dopoldnevu primerno nasičena s prometom (beri: skoraj ga ni) in zagledam bencinko. O, glej, kako lepo za turizem, zaprta je. Sicer ne da kaj potrebujem. Vse imam s seboj. Prvi Snickers je že na poti proti želodcu, tekočine ni šlo še skoraj nič. In preden bi se lahko reklo, da sem prišel v Kanal, sem zavil na stranske poti, ki pripeljejo na eno novejših in lepših kolesarskih poti. Sonce posije konkretneje, ustavim za sliko, dve, slečem majico, minuto sanjam o cigaretu in odvrtim naprej proti Gorici. Ta je dolgočasno prazna, sicer pa drugačna tudi biti ne more. Določeni bodo vedeli, kaj mislim. In proti Ajdovščini se začne. Tisto, o čemur mi niso poročali. O dejanskem vetru. Ne bom lagal, če rečem, da sem tisti del poti najmanj užival. Bilo je lepo, ne rečem, a pihalo je ravno toliko, da je bilo moteče. Vseeno ravno prav, da sem možgane pripravil na čiščenje, ki se bo začelo čez nekaj kilometrov. Vedel sem namreč, kaj me čaka.

Glej ga zlomka, čeprav ga ni bilo nikjer. A v Wajdušni ni dahnilo. Brezvetrje. Nič čudnega, če sem dobil take informacije. Sicer sem si sam kriv – vprašal sem za vreme na ajdovskem, ne v okolici. In če je bila Gorica dolgočasno prazna, je bila Wajdušna še bolj. Minutni postanek izkoristim za klic. Lahko bi se namreč ustavil v prejšnjem bivališču, a mi čas ni dopuščal. Sanjalo se mi ni, koliko časa mi bo še vzela pot in rad bi bil ob normalni uri doma. Dnevi so precej krajši in nočem, da me preseneti tema.

Zagrizem v klanec proti Colu. Vetra ni. Le jaz, redek promet in formatiranje notranjega diska. Vse, samo da ne mislim na vzpon. Žal nimam velikih problemov in imam vse razčiščeno s samim seboj, da ni druge, kot misel na vzpon in gledanje v prednje kolo. Ampak gre. Drugi Snickers se počasi prežvekuje. Bemti, kakšen lep pogled na vipavsko dolino. Tu bi se splačalo ustaviti, enega prižgati in uživati v razgledu. Pero, ne sanjaj. Čas te preganja, poleg tega si se nekaj odločil. Ja ja, saj že grem.

Toliko o brezvetrju, kajti na Colu je zopet začelo. V prsi, logično. Dobri dve uri mi je pobral vzpon in ko sem prišel na vrh, nisem delal nepotrebne panike. A veš, razne akrobacije, kot jih zganjajo nogometaši ali košarkarji ob zadetku. Rekel sem si le ”dober si” in brez ustavljanja nadaljeval še kak kilometer. Nato sem izkoristil sončne žarke, se oblekel, ker sem vedel, da jih nekaj časa ne bom videl in zavrtel naprej, čez serpentine proti Črnemu Vrhu, kjer je zopet pihalo in proti Godoviču, kjer sta trenutno zaradi obnove cestišča, kar dve križišči – da lahko dvakrat premisliš, če res želiš v Idrijo. Zame so obstajale tudi druge opcije, a sem vseeno izbral pot skozi to rudarsko – pankersko naselje. Škot je proti Idriji letel kot sneta sekira, meni je ustrezalo, kljub temu, da me je zeblo kot Indijanca, ko ugasne ogenj. In ko dam enkrat mesto duhov skozi, začnem pogledovati na števec. Preračunavam. Bo rekord, ali ne bo.

Zadnjih pet kilometrov sem trpel kot papirnata serveta v vetru. Lagano sportski in na koncu z močmi sem premagoval zadnji, sicer položni, ampak vseeno klanec. To je tisto, veš, ko klanca ne vidiš, ampak veš, da je. Mimo petrola (bemti in preventivne protikadilske ukrepe – pa tako bi sedel, ko pridem domov) in mimo fabrike, direkt čez center proti bloku. Zadnji atomi moči. Star sem. Len. Izven forme. Karkoli. Nekoč me ne bi toliko ubilo. Ampak okej, se tolažim, da je to momentalno. Naslednjič bo lažje.

Naj ne govorim o tem, da sem po prihodu domov videl samo tri stvari.
A – Hrano. Kar je bilo čokolad in magnezija med potjo, je bilo že zdavnaj pokurjeno. Niti nisem veliko razmišljal, ali pašto ali klobaso. Odločitev je padla na klobaso, ker ob njem pir bolj sede.
B –Tuš. Čeprav je bila možnost ležanja v banji, tokrat tega nisem prakticiral, ker sem vedel, kaj bi sledilo.
C – Posteljo. Ta je sledila takoj po tušu. In je trajala deset ur.

Ali je padel rekord ali ne. Neuradno ne, ker je aplikacija pokazala, da sem nekoč prevozil dobrih devet kilometrov več. Je pa res, da je bilo to za prvi poskus in da je nisem izklopil med vožnjo z avtom. In ker je bilo takrat vožnje za deset kilometrov… ja. Uradno je padel rekord, saj števec še nikoli ni presegel številke 150 v enem dnevu. Dovolj je. Povsem dovolj. Mali korak za profi amaterja v kolesarstvu, a velik korak zame. Verjemi, tudi jaz jih bi s cestnim že zdavnaj naredil toliko.

Ali mi bo uspelo še v zadnjih treh mesecih nadoknaditi lenobo in odvrteti še tistih… Ne, ne bo mi. Vdal sem se v usodo, kar ne pomeni, da se bom polenil, ampak še vedno, vsak dan delal na temu, da dosežem zastavljen cilj. Pa se raje kot praznemu govoričenju posvetimo drugim temam, ane. Kajti, o vsem boste obveščeni, ko bo čas za to.

Jebemtiš, je čudno, če ne kadim… Koliko časa traja, da mi to ne bo več čudno? Mogoče bi bilo najbolje niti ne izpostavljati tega, ker tisti, ki me poznajo, so vsaj enkrat letno slišali besede ”prenehal sem”. Pa nočem, da bi zopet dobival vprašanja ”ja, a nisi nehal?”.

3 Thoughts on “Terapija.

  1. Tast od mojega prijatelja je njemu in njegovi ženi, ki vsak na dan pokadita dve škatlici izračunal koliko denarja sta pokadila v zadnjih 10 letih. Sicer se ne spomnim koliko je naračunal, ampak vem da je bila cifra neverjetno visoka. Skoraj za ne verjeti.

    • Ja, tako pač je. Najbolj zanimivi so tisti, ki pravijo koliko je vse drago, pa kako gredo težko skozi mesec, vidiš pa jih viseti po lokalih z najdražjimi cigareti pred seboj 🙂

  2. Sabina on 6. oktobra 2017 at 22:50 said:

    Len? Star? Come on.
    Tvoji vzponi. In razdalje… prav dobro ti gre. Glede na to, da imaš vmes včasih daljši premor.
    Cigareti pa… Boš že, ko boš. Če boš.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation