Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Včasih te življenje samo pripelje do nekih ugotovitev, do katerih pride zgolj iz izkušenj. In iz želja. No ja, in potreb. In v kolikor ne predhodno razmisliš, si lahko na koncu razočaran. Mesec in pol nisem kolesaril, a bilo je dovolj en dan na sobnem in en dan na Škotu, da sem razmislil o vseh ponudbah in ob povratku domov napisal nekaj sporočil.

Namreč, vse pogosteje se dogaja, da me zaradi seznama blogerjev kontaktirajo ti, pa oni, pa eni tretji, ki bi radi seznam uporabili za razne promocije, pa ker sem nekako oče tega seznama, se domnevno na bloge spoznam in bi dal kakšno izjavo za določen medij in ker imam skoraj zagotovo kontakte vseh blogerjev, bi lahko poslal … ne bom nadaljeval, moj odgovor je ne. Ja, je že res, preberem veliko blogov, imam tudi kontakte večine, ampak teh stvari ne počnem, če se gre za nekoga drugega. Nazadnje, ko sem nekomu naredil tako uslugo, sem v zahvalo prejel izvijač. Izvijač, ki stane ena petintrideset. Zatorej, naj bo jasno – ne, ne sodelujem z raznimi neznanimi podjetji, katera bi reklamo za čokolado, kemični svinčnik ali še kaj bolj banalnega, samo zato, da bom v zahvalo dobil njihovo majico. Pokaži mi nekaj več in v kolikor me bo interesiralo, se bova dogovorila. Tako sem zaenkrat pripravljen sodelovati in delati reklamo zgolj v primeru kolesarske opreme, v kolikor pa ima kateri iz blogerskega sveta zanimivo idejo, produkt, karkoli, bom rade volje pomagal. Ne bom se pa prodal za eno majico in kapo s šiltom.

Da sem do tega prišel, sem moral onega dne v Idrijo. Da se v Idriji ustavim, so samo štirje razlogi. Trije semaforji in serviser za Škota. Sicer se redno enkrat tedensko peljem skozi in to je dovolj. Podrobnosti na off, torej šel sem po kolo, katero je bilo na obveznem servisu. Na koncu smo prišli do ugotovitve, da so zavorne ploščice še uporabne in odkrili so mi polovico tople vode, ko so mi pokazali, kako se jih pravilno nastavi. Zdaj bi moral poznati celoto, saj so mi prvo polovico pokazali ob prejšnjem servisu. Torej, za naslednjič naj bi znal sam. A veš, ni to tako kot gumice, po katere lahko greš v Špar in v treh minutah sam zamenjaš ter se potem frajersko držiš. No, posledično je bil zamenjan sprednji plašč, ker je originalni deloval kot za cestno kolo. Pač, svoje je dal skozi.

Istega popoldneva sem zaradi dežja razturil na sobnem kolesu in si zbistril misli, naslednjega dne pa si nadel nasmešek na obraz in zavrtel proti keltiki in desno, kot običajno. Letelo je kot sneta sekira. Poznalo se mi je tisto mesec in pol trajajoče lenarjenje, saj sem bil poln zagona, poln moči. No, vsaj nekaj časa. Naredil sem krajši postanek ob vodi in se nato odpravil nazaj proti domu ter preživel popoldan ob francoskih komedijah in počivanju, misleč, koliko dobrega sem naredil zase.

Idrijca. Zen se išče.

Logično, ker se cilj ne bo dosegel sam, je bilo treba tudi naslednji dan po službi zajahati. Če sem včeraj iskal zen v reki (in ga tudi našel), ga bom danes iskal v razgledih. Višji vzpon sem si odsvetoval, ne da bi točno vedel zakaj, a lahko ostane za kak naslednji dan. Zato sem tisto urico in šestino nje namenil osvajanju že neštetokrat osvojenega Kladja. In ko sem se na vrhu hotel odžejati, sem ugotovil, da je nekdo zaprl vodo. Eh, visokogorci, eno noč pade pod deset stopinj, pa se bojijo, da bo zamrznila voda v ceveh. Ja, nič, odpravim se žejen v dolino, vmes najdem današnji zen, nekaj minut strmim, pofotkam in zavrtim proti domu.

Pogled na moje trenutno mesto. Zen se še vedno išče.

Poznaš tisti občutek, ko nekaj iščeš in skoraj obupaš? Veš da je nekje, iščeš, ne da bi sploh vedel kje iskati in nenadoma se zamisliš – orko di bako, mogoče sem vse to že imel, pa takrat nisem vedel, da imam. in na koncu prideš do spoznanja, da imaš na dosegu roke, le stegniti jo moraš. Jaz sem iskal pomiritev. Tisto, psihično. Ne, nikoli je nisem imel, vsaj ne da bi se tega zavedal. Pred kratkim sem prišel do zaključka, da mi manjka. Zen. In da sem do tega prišel, me je rešil zgolj Škot. Zaradi njega sem po dolgem času razčistil s preteklostjo. Sam pri sebi. Zaradi kolesarjenja sem spoznal mnogo zanimivih ljudi, drugačne, kot sem jih poznal prej. Koliko sem si prevetril možgane, ko sem vrtel v klance, ki sem jih takrat preklinjal, ne da bi vedel, da mi to koristi, ne samo fizično, temveč predvsem psihično. Ne da bi se sploh zavedal, sem bil sam sebi psiholog, psihiater, najboljši frend, učitelj in učenec. Ne da bi sploh pomislil, da vsakič, ko zajašem Škota, grem pravzaprav na terapijo.

In v jutrišnji dan gledam pozitivno. Pripravljen na nove izzive in na nabiranje novih izkušenj. Trenutno stanje telesa: okrog pasu kak centimeter preveč. Trenutno stanje duha: pomirjeno. Zen dosežen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation