Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Prav sedaj, ko bi najbolj potrebovali to zimo, je ona na dopustu. Namesto da bi se narava spočila, da bi pomrznili vsi insekti, katere čez celo leto kolnemo zaradi takšnih in drugačnih nevšečnosti, no, namesto tega se bodo ljubitelji flore kmalu razveselili prvih cvetov in stare tete, ki še verjamejo v luno in hranijo setvene koledarje za obdobje trideset let nazaj, bodo v zemljo potisnile prva semena babur in kurtovskih kapij. Ampak, to ni point današnjega branja.

Dasiravno nisem odločen, kateri letni čas mi je ljubši, ker mi pač sedejo vsi in do nobenega ne gojim posebnih zamer, se mi zdi vse tole malo pretirano. Ja, saj vem, taki časi so, da lahko štiri letne čase dobiš le še na pici, ampak vseeno, jaz bi zimo. Ne dež in deset stopinj po Andersu. Jaz bi sneg, če pa že tega ne, vsaj jasno vreme in osem pod ničlo. Da prasketa v peči in se kadi iz dimnikov. Da ribaš vetrobransko steklo zjutraj in da škripa pod čevlji. Saj je mučno zjutraj, ampak to se dogaja tista dva, tri mesece v letu. To rabim. Nočem se v januarju počutiti enako, kot v aprilu. Potem je april brezvezen. Ker je že vse znano in se nimaš česa veseliti.

Pa če bi ti…

Seveda. Namesto pametovanja bom raje napisal kaj o sebi. Pač, tistega dne sem imel totalno zabasan urnik. Služba, nato obisk zobozdravnice. In ko mi je skozi vizir, kakršnega uporabljajo kosci, gledala v oralno votlino in so se ji črni kodri izmuznili na moje pobrito lasišče, me je spreletelo. Kaj pa če bi jaz, glede na to, da sem si splaniral dopust za naslednji dan, opravke, ki jih imam jutri, preložil na danes? In tako sem iz mesta mrtvih knapov švistnil naravnost v kastrum ad fluvium frigidum, kjer sem obiskal prednike, ker pač, spodobi se in pravično je. Po kratki debati s fotrom in nekaj mejlih z njegovega naslova (ker zna uporabljati samo miško), sem zbezljal nazaj v avto in naravnost v objem svojega najemniškega fleta. Ura kakopak pozna in za trenutek me je zaskrbelo, da dnevnega treninga na sobnem kolesu ne bo. Ne morš tako, no. Šele deseti dan je, pa bi imel že pavzo.

Valda. Nikoli in nikjer nisem rekel, da bom kolesaril vsak dan, čeprav načrtujem vsaj tri dni na off. Ne enega za drugim, ampak tam okrog stotega dneva bi se pa že prilegel kak dan. Seveda se zavedam tudi, da zaradi opravkov kak dan sploh ne bo uspelo. Pa vem, šta se mora, nije teško, je rekla Dijana in odštela nekaj tisoč zdravniških plač. Kakorkoli, če pač kakšen dan ne bo uspelo, ne bo konec sveta, ni mi pa najbolj dišalo, da bi bilo to še preden se mišice dobro ogrejejo. In sem tako opravil zgolj dvajset minut na sobnem kolesu. Roko (ali katerikoli drugi ud) na srce, malo sem v prednosti, ker sem letos zares zagrabil in ker imam v prihodnjih dneh še nekaj lanskega dopusta, se bo ta prednost še povečala. Sklepam.

In naslednji dan…

Sem poležal malo dlje. Sodeč po vremenu prejšnjih dni sem sklepal, da se bo dan naredil šele okrog devetih. In se je, kakopak. Kazalo je na rahlo oblačnost brez dežja, čeprav je jutranja temperatura bila nižja, kot v preteklih jutrih. Ampak, ni panike. Navlečem nase dokolenke in zimsko kolesarsko opremo, nadenem podkapo z masko in čelado, of kors in jo mahnem. Na križišču se odločam in odločim, da krenem desno, proti MNS. Že sam pogled na zanimivost, ki jo imajo tam te dni, govorim o izpraznjenem jezeru, me mika. In nekaj semaforjev na Keltiki kasneje, ko ulovim celo sončne žarke, ugledam to… no, ne morem rečt znamenitost. Je pa zanimivo za videti, sploh če imaš MNS v spominu, kadar jezero je. Kakorkoli, do tam vse lepo in prav čeprav brez plana in svobodno kot že tolikokrat poprej. Vzeto na znanje, da so dnevi še vedno kratki in da ni časa za pretirano raziskovanje in odkrivanje novih poti, zato izberem lani največkrat prevoženo relacijo – Kobarid. Ker, ko si v Tolminu s kolesom, brž narediš greh, ker ne greš do Javorce, ali pa ker ne greš do Kobarida. Javorca me bo letos še čakala, Kobarid pač ne.

Skoraj da pomladno vreme je prisililo v razmislek, ali pač sleči eno majico ali pak ne. Na koncu nisem, ker, kdo se bo ustavljal in slačil, pa čez kak kilometer ponovno ustavljal in oblačil… Snel sem samo masko, saj res ni bilo neke potrebe po skrivanju obraznega dlačja. In Kobarid je bil v momentu pred nosom. Kar je pomenilo, da je prvi del neplaniranega cilja dosežen. Ker drugi del je ipak znan – dom.

Pot nazaj ni bila tako lahkotna, kot bi si želel – rahel vetrič je na senčnih področjih še ohlajeval že tako hladno ozračje. Začelo me je malenkostno zebsti, a pomislil sem na Zaplotnikovo Pot, ki sem jo bral pred kratkim. Model ni kaj preveč jamral, da jih je zeblo, čeprav je vsem jasno, da na vzponih na osemtisočake niso imeli pretirane toplote. Jaz pa, ki bom čez uro pa pol na toplem užival ob šalci čaja, bi tu pisal o mrazu. Lepo prosim, no…

Padla je…

Že takoj, ko sem se v Tolminu obrnil proti Kobaridu, sem vedel. Padla bo stotka. Tako je vedno. A sem vseeno vzhičen, ker je pač prva stotka letos. Ni kaj, kar bi napisal več, bi izpadlo kot hvalisanje. Vseeno pa naj dodam še nekaj zanimivosti. Glede na lansko leto, ko sem se obnašal kot pravi amater (čeprav, amatersko se obnašam tudi letos, le zagrabil sem resneje), sem v enajstem dnevu že presegel kilometre, ki sem jih lani prevrtel v celotnem januarju. In, ni kaj dodati, ampak če bo šlo tako naprej, bodo kmalu doseženi še tisti februarski. In enajsti dan stotka, ki sem jo lani prvič dosegel, če me spomin ne vara (kar je boljše, kot da me ženska) nekje v začetku marca. Ni kaj, lahko me pohvališ…

Da pa ne bo vse tako pusto – šestina ducata slik.

Most na Soči – pogled na jezero, ki ga trenutno ni (jezera, namreč). Nazadnje izpraznjeno leta 2001. Vseeno je pogled lepši, kadar jezero je.

 

Škot se je v Kobaridu počutil domače, po zimskem počitku pa se po prevoženi stotki ni kaj preveč pritoževal.

2 Thoughts on “Pomlad v zimi.

  1. Sabina on 11. januarja 2018 at 21:36 said:

    Dan za možgane na off in kondicijo na on.
    Prav krasna uvetura za uresničevanje zastavljenih ciljev.
    Boš februarja ali pa marca, ko bo morda sneg, lenuharil.
    Ali pa ne…

  2. Takšne objave in predvsem prva slika naredijo “lušte”, tako da bo treba kdaj na obisk v Z del naše deželice, sicer ne na dveh kolesih, a vendar…

    P.s: Se mogoče kje na strani skriva povezava do RSS feed-a?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation