Pa sem držal obljubo. Nisem objavil nič, le pozno zvečer sem prišel potalat nekaj komentarjev, to je pa tudi vse, kar sem včeraj naredil na računalniku.

Seveda je temu primeren bil tudi obisk. Ampak nisem zato tu, da ne bo kdo narobe razumel in prehitro sklepal da jočem zaradi tega. Seveda je zanimivo vsake toliko počekirat obisk, a vseeno se tudi brez tega živi. Samomora pa ne bom šel delat zaradi tega, res ne. So bile že hujše stvari v življenju, ki me niso pripeljale do te odločitve. Recimo, kot mali nisem bil ravno priljubljen med vrstniki, pač, imel sem dva kolega v šoli in to je bilo to. Nisem bil nogometaš in zato se punce niso lepile name. Sem bil pa pri dramskem krožku in bil za ženice 70+ glavni frajer na vasi. Pa nisem zaradi tega rezal žil in jemal tablet.

V današnjih časih je drugače. Ali se tistikrat ni govorilo o samomorih, ali pa jih je sedaj bistveno več. Sam ne vem če poznam koga, ki ga je storil. Mogoče, bi moral pomisliti. A vseeno, da se za to odločiš, moraš imeti najprej dve pomembni stvari. Prva je razlog. Ki je za enega lahko povsem mali, za drugega pa velik, nerešljiv problem. Druga je pogum. Se vreči v vodo in tam čakati da prenehaš dihati..to ne moreš kar tako. Moraš imet jajca.

Kot za marsikatero pomembnejšo odločitev v življenju. Recimo, ena zadnjih v mojem življenju je ta, da sem pred točno dvema mesecema odšel na svoje. Blogovsko, namreč. Razloge že poznate. V zadnjem letu recimo, hmm. Ne vem. Resnično. No, ena resno pomembnih je ta, da sem se vrgel v šport. Tu se očutim čisto kul, res prijeten občutek ko vem, da sem nekaj dobrega naredil zase.

V teh dveh mesecih sem se precej reklamiral, da bi zvabil bralce na mojo stran, večkrat neuspešno. Sedaj sem ugotovil, da je to početje brezvezno, saj so na moji strani vse mogoče variante, ki tiste, ki me hočejo brati, obvestijo o novem blogu. In to je dovolj.

Pa zajebavam se. Nisem na robu depresije, nisem v vinjenem stanju, sem le prijetno utrujen od športanja, nisem tik pred tem, da se fuknem pod vlak in nisem v tej fazi, da bi koga zaštihal. Le modrujem o vsem tem, vsem skupaj in tudi o blogih, ki jih pišem. Vračam se k prvim zapisom in vidim, da sem pisal bedarije. A se ne sekiram zaradi tega. Zakaj bi se. Saj se ne bi nič spremenilo. Vesel pa sem, da me blogos ne uvršča med najbolj brane, najbolj komentirane, saj se v triu z ireno in chefom ne najdem. Če sem že za trojča, bi raje dve ženski. In zato blogos uporabljam le za to, da tisti, ki ste me tam spremljali veste, da sem nekaj novega objavil. Enako na ednevniku, mmc in še kje. Valda bom povsod ostal, saj sem prijazen in pošten. Tako zelo prijazen, da vam povem kdaj imam prost dan, vikend in vse ostale informacije. Da ne sedi slučajno kdo cel vikend pred compom in čaka na objavo. Tako vam tudi sedaj povem, da sledi naslednja objava šele v ponedeljek popoldne. Ali proti večeru. In ja, všeč mi je, ker tudi na drugih straneh komentirajo. In se vsem lepo zahvaljujem.

In kaj naj še napišem? Vse najboljše meni, ki se dva meseca na svojem trudim zabavati in kaj modrega naučiti vas, dragi bralci. Vse najboljše meni, ki me je v dveh prejšnjih mesecih, preden sem šel na svoje, blogos enkrat izpostavil pod najbolj brane in sem v enem dnevu požel 1751 ogledov strani. In vse najboljše meni, ki mu ni bilo nikoli niti malo žal, da je začel z blogom. Že slišim tiste, ki me imajo raje: ”vse najboljše” in tiste, ki sem jim trn v peti prav zaradi tega, kar sem, rekoč: ”spizdi že”. Naj vas razočaram. Ostajam. Ne bom prenehal z nečim, kar mi je pri srcu.

Še več. V kratkem lahko pričakujete še kako kategorijo več. A o vsem tem nekoč, ko še malo razmislim.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation