Sam nisem v celem življenju nikogar izgubil. Na ta način, da bi odšel, za vedno. No, so bili nekateri prijatelji, ki me danes ne poznajo več, jaz njih tudi ne, tudi o kaki bivši ne vem nič in tako mi je čist kul. Nihče pa mi ni umrl, kar sicer tudi nočem, da bi se mi zgodilo, saj ne vem kako bi se obnesel. Sem mogoče malo preveč navezan na določene ljudi in povrh vsega še čustva… jebi ga, globoke čustva imam.

Da hodim vsako leto na grob pokojnega dedka in prav tako pokojne babice, je samoumevno. Čeprav ne vem zakaj. Nekakšna navada, pač. Vendar sta umrla že pred mojim rojstvom, ma kje, še pred spočetjem. In tam, na britofu opažam vse možne razloge prisotnosti in ugotavljam, da niso vsi s primarnim namenom tam.

Dekline od petnajst do dvaindvajset let so kot jaz. Vsaj v našem mestu, kjer poznam večino in vem, da nimajo pokopanega nobenega, ki bi jim bil blizu. In s tem, da pridejo na pokopališče v izzivalnih oblekah, je več kot dnevu neprimerno. Pa žaluj za ljubljenim človekom, če te dva groba naprej rajca najstnica v kratkem krilu in črnimi najlonkami. Pa še vsi moški se ozirajo k njej, ona pa s sklonjeno glavo, kot da ji je res žal za staro mamo, ki je ni poznala. Vsaj pri nas je tako.

Osebe, od dvaindvajset do trideset let, ki prav tako nimajo nikogar ki bi jim bil blizu, se tam pogovarjajo, kakšni so se zjutraj zbudili in kam grejo zvečer pit. Široki nasmeški, ki tudi ne spadajo na tak dan na tak kraj. Vsaj pri nas je tako.

Tisti od trideset naprej so pa že resnejši in večina jih ima nekoga, ki jim je umrl. Tisti so vsaj s spoštovanjem tam, lepo stojijo ob grobu, se pokrižajo, molijo in čakajo da duhovnik naredi svoje, še malo postojijo ob grobu in gredo domov. Vsaj pri nas je tako.

Je pa vedno in isto opaženo. Mnogo, mnogo preveč jih je, ki so tam zaradi drugih. Da jih drugi vidijo in da oni vidijo druge in znajo kasneje ob kozarcu vina in pečenem kostanju povedati kako je bil kdo oblečen, kdo si je vrtal po nosu in kdo se tisti dan ni počesal.

Pa modrujmo še malo v drugo stran. Nekateri resnično lepo porihtajo grobove, zamenjajo granilijo, prižgejo svečko, malo pograbijo, zloščijo marmor, vse to ne le za prvi november, pač pa imajo lepo urejeno vedno. Drugi imajo čez celo leto zanemarjeno, kot da tam leži človek, ki ni imel nikogar. Tri dni pred dnevom spomina na umrle pa hitijo, urejajo, panično iščejo krizanteme in sveče na baterije.

Priznajmo si, da je vse lepo in prav, da imamo tudi dan, ko se spomnimo tistih, ki so zaspali v upanju na vstajenje, ampak a ni malo brezvezno, če se jih spomnimo le enkrat letno? Kot valentinovo. Če imaš pač nekoga rad, mu ni treba ravno na 14. februar izkazati te ljubezni, ampak jo je potrebno kazati celo leto. In tako ne bo čisto nihče se čudil, če greš dvakrat na mesec nekomu, ki ti je bil blizu prižgat svečko na grob.

Logično je, da imajo od vsega tega, kot vedno, največ trgovci. Krizanteme, pa sveče, pa čistila za nagrobne kamne, zemlja za grob, vse to se povečano prodaja v teh dneh. Za to, da se določeni lahko pokažejo.

Ampak ne. Treba je okrasit grob za prvi november, nek se vidi razkoš. Pa pizdarija, ljudje, nehajte že pretiravat in ne delat jaslic iz grobov.

Obenem lahko še opozorim na to, da vsa ta plastika, v kateri so sveče, le onesnažuje naš planet Zemlja. Je vredno?

Nikakor pa ne trdim, da tega dne ne bi smelo biti. Povsem pravilo je, da je to dela prost dan, vsaj za nekatere. Povsem pravilno je, da se gre ta dan na pokopališče, se resnično posveti nekaj časa spominu na umrle, da se zvečer pogleda televizijo in se gre zgodaj spat. Povsem nepravilno pa je, da se tam rezgetamo kot konji v detelji, z minimalističnimi oblekami vabimo druge v pregrešne misli in opravljamo vsakega, ki ga vidimo ter tiste, ki jih ni, v smislu ”le zakaj ne pride tud Francelj, odkar je ločen”.

Verjamem pa, da bom tudi sam nekoč pogosteje obiskoval pokopališče, čeprav je želja, da bi do takrat minilo še veliko časa.

One Thought on “Dan spomina na mrtve

  1. Ja res, stara zgodba. Enkrat davno sem o tem napisal to:

    ŽIVIH DAN

    Na dan mrtvih sem opazoval
    na njivi tišine
    pisan in glasen festival.
    Nove modele jesenske sezone,
    sveže pričeske, kak avto nov,
    nove poglede na cene življenja
    in ostale hude tegobe vdov.

    Pozabljena ležišča nekdaj
    menda predragih duš
    so izkopali iz pozabe,
    izpod smeti in ruš.

    Navalili so nanje nov kup
    pisan in zlat in zlagan….
    “saj resda komaj utegnem a
    naj se vidi, saj je danes ta dan.”

    Le tu in tam kak tih
    in anonimen fenomen
    daje svojim minutam in belemu cvetu
    malo prostora za lep spomin in namen,

    …..kot to dela pač vse dni v letu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation