Jebemu mast, kak dan je za mano. Štala. Popizditis. Za si žile rezat, bi lahko rekli.

Začelo se je že sinoči. Da si bom lepo pred spanjem pogledal kak film, se mi zjebe dvd predvajalnik. Ni pomagalo ugašanje in ponovno prižiganje, tudi sklopil iz elektrike sem ga čisto brez pomena. Da o udarcih, ki so se stopnjevali iz šibkejših do močnejših, niti ne govorim. Ok, bo treba pač gledat televizijo. Ampak kaj? Riba na oko, kjer kvazi slovenski kao estradniki kažejo svoje kuharske sposobnosti, mi ne gre. Ljubezen na seniku se mi zdi še nižje, kot je podn od podna. Ma halo, delat galamo in iskat mestno dekle za kmečkega fanta. Ni bilo druge, kot čakat na kak film.

V tem pričakovanju sem zaspal in vsaj sanjal pametne stvari. Da se je mlada soseda slekla za potrebe pornografskega filma. Edini problem je v tem, da je premlada. Shit, še sanjat ne smem pošteno in legalno.

Ura je zvonila še zadnjič v tem tednu, hvala komurkoli že. Vsej moji nerodnosti gre pripisati, da sem namesto kave skuhal le vodo. Da bi ponovil postopek še enkrat in dodal še kavo, je bilo predolgo. Omembe vredno ni, da sem moral paziti na mlade mačke, ki jih je potepuška mačka že šestič ali sedmič skotila pri sosedu. Potem še gužva na bencinki. Mislil sem, da sem edini, ki gre tako zgodaj v službo, a temu očitno ni tako.

Logično sem prišel v službo zadnjo minuto, si moral prav na hitro skuhat kavo iz avtomata, pogoltnit in začet z delom. Norišnica. Babe zmešane so vse potrebovale pomoč, vse točno ob istem času, vsaka na drugem koncu. Itak je treba najprej pomagat opravljivkam, šefovim priliznjenkam. Če ne bi, bi čez pet minut že vsi bili opozorjeni, da sem lenoba, da zabušavam in podobne. Potem tistim, pri katerih je bilo nujno. Kar se je na koncu izkazalo, da sploh ni bilo. Čeprav polovica sodelavk le čveka v prazno, si ogleduje nohte in premišljujejo, kak kruh bi za kosilo, sem imel vseeno dovolj. Bog ne daj da bi bile vse aktivne. In za povrh vsega pride pet strank naenkrat in vsi zahtevajo isto od mene. Vsak s svojo željo, da se mu ravno tisti trenutek posvetim, ker čez minuto bo že prepozno. Vljudnost ne pomaga tu kaj dosti. Čez petnajst minut moram biti v službi/na pokopališču/doma/kjerkoliže, so običajni izgovori. Ja pizdarija, pa pridi naslednjič par minut prej.

Lačen kot puščavski popotnik sem po šihtu šibal v Mercator. Na kosilo. Naročim tisti zrezek, pomfri, vzamem še polkilogramsko laško, plačam in sedem, da začnem – zrezek mrzel. Aaaa, če se mi ne bo zmešalo. S krožnikom in enkrat odgrizenim zrezkom se odpravim do pulta. Pojasnim hranodajalcu, da je zrezek mrzel in mi ne tekne najbolj. Ravno dovolj razburjen od celega dneva sem bil pripravljen na kaj več, ampak se je možakar lepo opravičil in mi dal drugega, toplega. Pa kaj vam je, sem si mislil sam pri sebi, ravno ko sem razpičkan, ko sem se pripravljen skregat z vsakim, ki me samo grdo pogleda, so kar naenkrat vsi prijazni. No, vrnil sem se k mizi, spravil vase obrok in šel nazaj na šiht, še nekaj stvari naredit, da bom imel miren vikend. Začuda so se babe obnašale že malo lepše, očitno jih je moja dopoldanska razpizdljenost pripravila do razmišljanja, da sem mogoče slabih živcev.

Tako sem kake dve uri nazaj prišel domov, se stuširal in povečerjal. Potem pa pred tv, kaj pa drugega, če je že tema zunaj. Mogoče bom premišljeval o današnjem dnevu. Sicer nisem rahlih živcev, ne prenesem pa kakršnegakoli zajebavanja. Ampak sem potem, ko sem bil enkrat doma, ugotovil da je življenje eno in da ga je brezveze pokvariti s preveliko pozornostjo na to, kdaj se kdo dela norca, kdaj nekdo resnično nekaj rabi, kdaj se kdo, ki ima slab dan spravi na prvega, ki ga vidi.

Konec koncev, kaj nam bo ušlo, če ne bomo hiteli? Kaj bomo doživeli, če gremo spat čez eno uro in ne sedaj? Moramo biti res naštelani vsako minuto dneva na neka razmišljanja, delo, imeti vse planirano?

Mar ni boljše skrbeti zase in za ljudi, ki nam nekaj pomenijo, z vsem ostalim pa se ne obremenjevati?

3 Thoughts on “Današnji dan

  1. Meditiraj. Sedi v tišini in “ugasni” um. Vse je v redu. In vedno bolje nam gre. Tako kot si boš govoril, tako bo. 😉

  2. Damjan on 24. septembra 2011 at 12:27 said:

    pohvale za ta blog!! še več takih.

    lepo se ga je bralo in užival sem v branju… dobro si opisal svoja čustva in svoj pogled na svet.

    drugače pa… relax dude 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation