Nešteto, ampak res nešteto stvari je, ki ti lahko pokvarijo dan. Ampak, to bi še preživel. Da pa ti kvarijo vsak trenutek dneva in to cel vikend, to je pa že preveč. In ja, končno sem doma.

Začelo se je že v petek. Nič kaj prijetno vreme mi je onemogočilo konkreten sprehod po hribih, zato sem ostal doma. Valda dolgčas, po televiziji nič, umrl je Tone Pavček, kar mi kot ljubitelju njegovih modrih besed ni najbolj všeč. Ampak, ok, treba se je zavedati minljivosti življenja.

Sobota se je sama po sebi kazala dobra, če se ne bi zbudil s strašno bolečino v hrbtu. Jebi ga. Sicer je bilo kmalu bolje in misleč, da je to le trenutno stanje, sem se pridružil Petri pri nakupovanju. Napaka. Ker je bilo zunaj svinjsko hladno, sem se oblekel kot pohodnik na Everest. V trgovinah pa skoraj da poletne temperature, kar mi je kmalu povzročilo kaplje na čelu. Odložim jakno, pa debelo majico, še eno tanjšo in ostanem v kratkih rokavih. Potem vse to prenašat okrog, nimaš kam odložit, nakar je treba v drugo trgovino, pa spet vse oblečt, tam vse nazaj dol, zajebano je. Povrh vsega me ravno med vsem tem oblačenjem spet zagrabi v hrbtenici. Pa se delam, da je vse normalno, da me ne bi kdo čudno gledal, češ, kaj pa ta bedak v kratki majici in s tremi majicami v rokah hodi kot robot.

Prihod domov je bil pravo olajšanje, saj sem se lepo raztegnil, naredil nekaj vaj in hrbet je spet kot nov. Pogledal mal televizijo, nato pa odločitev, da greva ven. Le na eno pijačo. Kot greva vedno in se vedno konča drugače. S tem, da je tokrat resnično kazalo na to, da bova pred enajsto zvečer doma. Potem pa pride družba, glasba je bila dobra, saj so zanjo skrbeli stari mački in zabavljači, pa pade ena runda, pa druga, pa tretja, pač, dokler se ne odločiva prenehati in oditi domov. Razlog za predčasni odhod je tičal tudi v tem, da mi je odpadel glavni gumb na hlačah, ki so sicer še stale na riti, a strah, da bi se pokvarila še zadrga in bi mi vse skup padlo dol, je bil prevelik. Tako sva po štirih pirčkih odšla domov.

Nedelja je bil zopet en čuden dan. Dež me je dobesedno držal v hiši, družbo mu je delal še maček. Pa le po štirih pirih. Nikoli ga nisem imel po tako mali količini alkohola. Sicer je pa res, da ga tudi nisem vajen več veliko spiti. Bolečine v glavi so bile tako močne, da sem dopoldne užival v gledanju najbolj bednega filma, kar sem jih v življenju videl. Furry Vengeance. Priznam, če bi spil en pir več, bi bruhal. No, po kosilu sem šel nazaj spat, še kake štiri ure in se zbudil kot nov. Izvedel sem za smrt Marca Simoncellija, kar mi zopet ni bilo najbolj všeč. Čeprav sem MotoGp vedno spremljal le z enim očesom, je bil prav on tisti, za katerega sem vedno navijal. Shit, no. Svet je zopet izgubil nekoga, ki je veliko ljudem toliko pomenil.

Še vedno je deževalo, dolgčas je postajal vedno bolj prijateljski. Petra je podala predlog, da se greva malo peljat z avtom, poleg tega je potrebovala cigarete in njen avto je bil zaparkiran. Ok, gremo v življenje, oblečem trenerko, dam nase majico in še eno debelejšo, ampak malo se moram tudi uredit. Vzamem v roke edino stvar, ki sem jo v soboto kupil. Parodontax, ker imam to nesrečo, da mi krvavijo dlesni. In ne priželim tega nikomur. Ne krvavenja dlesni, pač pa uporabe te zobne paste. Stvar je tako ogabna, da se ne da lepo opisat. Že ko jo odpreš in stisneš na ščetko, te preseneti barva. Nekakšna svetlo rjava, recimo kot driska. Potem začnem umivati in je kar ok, dokler ne začutiš na jeziku okusa. Ne da se primerjati z ničemer dobrim. Je nekako kot da bi si dal kilogram soli v usta. Upam le, da pomaga. A o tem bom modroval kdaj drugič.

Tako sva potem šla malo ven, se peljat z avtom, prišla nazaj domov, pojedla večerjo in igrala monopoli. Kjer sem spet izgubil. Potem sem pokadil še zvitek tobaka, katerih je bilo ta vikend več kot dva na dan, ampak vseeno v mejah normale. In odšla sva spat.

In zopet je ponedeljek, zopet sem v službi, zvečer bom v družbi filmov in mislil na prihodnji vikend, za katerega upam, da bo boljši od tega. Ki, če sem povsem realen, niti ni bil tako slab. Konec koncev sem bil z ljubljeno osebo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation