Danes mi je pa prekipelo. Zares. V službi, drugače mi skoraj nima kje.

Tisti trije, ki me redno berete, že poznate sodelavko, katero sem omenjal v nekaterih blogih. Tisto najpametnejši, ki ve za vse trače, predvsem pa je specialistka za sodelavce in sodelavke. O vsakem ve nekaj, pa tudi če si izmisli, važno je, da zapolni delovni čas z blebetanjem neresnic in izzivalnih tem glede drugih. Obenem je o sebi seveda tiho kot rit. In da delo ni zaradi nje nikoli končano, saj večino njenega dela opravijo druge sodelavke, verjetno tudi ni treba omenjati.

Tako sem danes nehote butnil po budilki in spal naprej. Zamudil sem dobrih deset minut na šiht, šef je pač mirno rekel, da če moje delo ni trpelo, je to opravičljivo, spil sem kavo, pokadil svoj zvitek tobaka in začel z delom. No, pol ure zatem je sodelavka še vedno slonela na pultu, srkala kafe in se igrala opravljivko. Seveda je s tem motila tudi druge sodelavke.

Ker to gledam vsak dan celo leto in že par let zaporedoma, sem imel danes dovolj. Sicer v upanju, da bo imela kmalu dopust ali bolniško, ker je potem blažen mir, sem se vseeno postavil kot petelin na gnoj in ji rekel, da je mogoče že čas, da tudi ona kaj naredi. Sodelavec je sicer trdil, da ni ravno dobra ideja se spustiti na njen nivo in ji kaj očitati, a sem globoko v sebi čutil veliko potrebo po tem. Potem je začelo. Bes, srd. Njen že po naravi antipatičen glas je postal približno sedemnajst tonov glasnejši, češ, zamudil si pol ure in zdaj boš meni govoril. Mirno sem jo potolažil, da sem zamudil deset minut in da sem v pol uri naredil več, kot bo verjetno ona v celem dnevu. Da bi bil vsaj tiho. Bilo je prepozno. Kljub temu, da ima manj kot trideset let, ima skoraj sive lase. No, tako grdo rjave, da zgledajo kot umazano sivi. Point teh las je, da so se kar dvignili, ko se je razburila, rekoč, ona ima drugačno delo, da ni kot jaz, ko premaknem nekaj stvari in je vidno, njeno delo je nevidno, dela nekaj, kar se ne vidi in zato niso vidni rezultati. Prav imaš, sem rekel. Tvoje delo je nevidno, rezultati tudi. Vendar zgolj iz enega razloga, pač iz tega, da se njenega dela ne da videti, ker pač nikoli ni opravljeno. Vsaj ne zaradi nje.

Uboga sodelavka na robu živčnega zloma, manjkalo je le še par besed, da bi z glasom dosegla stanje zablodele operne pevke. Povsem nepričakovano je bilo, da je izvoru tega dretja sledil tudi šef, ki je pokukal iz pisarne. Sicer povsem nestrogo bitje, ki postavlja svoja pravila, ki se nam zdijo čudna, ampak ko se navadiš nanje vidiš, da so povsem normalna in človeška. Poslušal je debato, nato pa mirno dvignil roko ter s tem ustavil besedni dvoboj. Sicer mi ni ustrezalo, ampak dovolil sem si biti drzen in vsaj enkrat pokazati, da je čas za delo in ne zabušavanje. A njegova reakcija me je potlačila. Stoprocenten sem bil, da bo pač povedal da je to zguba časa in da se raje posvetimo delu.

Ne. On je še vedno mirno stal tam z dvignjeno roko in vlekel pozornost nase. Nato je spregovoril. Da vsi zaposleni delamo dobro in nas pohvalil. Da pa je viden padec uspešnega dela pri ljudeh, ki se več družijo s to opravljivko. Daj je že več časa premišljeval o tem, da bi se to popravilo, ampak je čakal, kdo bo prvi sprožil nekaj proti njej. ”Ti, Filec, odslej imaš plus točke pri meni. Ti, Dunja(ime je seveda spremenjeno) imaš minus. Preseljena boš v mojo pisarno, da bom lažje nadziral tvoje delo. Pohajkovanje po firmi in privat zadeve v službenem času ti bom na ta način lastnoročno zbil iz glave.” Nekako tako.

Tako je Dunja vse svoje stvari spokala v škatlo, s kolegom sva odnesla mizo v šefovo pisarno, priklopila računalnik in Dunja je od danes naprej v njegovi pisarni. Pod nadzorom. Brez komunikacije s komerkoli, niti nihče ne pretirano sočustvuje z njo. Ravno tista sodelavka, ki jo je bila včasih primorana poslušati, saj se kretenska Dunja včasih ni in ni hotela odmakniti, je komentirala: ”Jebeš. Sama si je skuhala, sama naj pogoltne”.

Pri malici je sodelavec, s katerim se še najbolj razumeva dodal, da me še kar pozna, ampak ne takega, da bi se zabunil in povedal kar ga moti. Častil mi je kavo. Vstal je in na glas izustil ”Filec ‘ma jajca”. Dva sta zaploskala, ostali so naprej grizli sendviče. Čestitali za pogum pa so mi skoraj vsi, razen eden, ki se boji vsakršnega stika s človekom, tekstilom, lesom, kovino in plastiko. Ampak vseeno dela.

2 Thoughts on “Filec ‘ma jajca

  1. David on 4. novembra 2011 at 10:24 said:

    Tako je prav 🙂

  2. Tako se to dela! Vsa čast tebi, ki imaš res jajca, da si to končno storil. Upam, da bom nekoč tudi sam sledil tvojemu zgledu 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation