Konec leta je potreben za nekakšno inventuro, pogled, kaj se je zanimivega zgodilo. In teh stvari ni malo.

Da spravimo pod streho samo najbolj zanimive, ni treba veliko časa. Poroka leta, princ ta in tista tasimpatična, Kate. Katero bi komot poročil še sam, pa prosim, Petra, saj veš. Pa smrt angelskega glasu Amy vinske hiše. Na žalost, predvsem za njenega dilerja. Smrt Toneta Pavčka. Zbogom, Iztok Puc, legenda rokometa. Na zdravje, Gadafi, pa čeprav se sliši smešno. Smrt še ene Slovenske legende, Lojzeta Slaka. In še marsikdo je umrl in bi lahko naštevali v nedogled ter se dotaknili čisto vsakega.

Pestro dogajanje je bilo v politiki, o kateri sem si zadal, da ne bom pisal, ampak tokrat moram, ker je ravno konec leta. Pa ne bom o Jankoviču, saj je bilo o njem še preveč napisanega. Bolj zanimiv je Pahor, ki mu je Kučan tako zelo zlezel v uho, da ni hotel ven in je bila potrebna operacija. Potem s še malo pokaže v medijih s tisto zdravniško jutranjko na sebi in obkrožen z zdravniki in sestrami, kot junak Naše male klinike.

A to je vse le za potrebe bloga. Kaj pa osebnostno? No, to je pa druga zgodba. Sam sem preživel nekaj lepih dopustov, kar štirikrat sem se odpravil nekam. Pa čeprav so bili to kratki dopusti, so bili vseeno pomembni, predvsem zato, ker sem bil v krajih, ki jih nisem še nikoli obiskal. In bili so to kraji, ki sem jih obiskal z ljubljeno osebo. Namakanje v nafti, pitje pira na sončni terasi kot sredi poletja, le da je zunaj temperatura blizu ledišča in te tamkajšnji prebivalci gledajo kot deveto čudo. Poležavanje na divji plaži brez kopalk, v največji vročini in še dolgo v noč, ko tam že dolgo ni več nikogar. In sprehodi s psičko, ki nonstop nagaja. Ležanje na kavču pred veliko tv z nešteto programi. Vse to se mi je dogajalo letos.

Potem je prišel blog. Najprej na Blogosu, potem na svojem. In najprej za šalo, zdaj pa že malo bolj zares. V kratke pol leta sem spoznal, da je tudi na internetu veliko nezadovoljstva, fovšije in prerekanja. Predvsem mi gre en bloger na kurac, ki vedno, vedno piše o drugih le slabe stvari, sebe pa poveličuje kot nekakšno nadbožanstvo. Tega blogerja se izogibam kot hudič križa. Ostalih se ne branim, spremljam, berem, komentiram.

V nekem določenem trenutku sem odkril, da mora biti blog tudi malo razdeljen in tako so nastale razne kategorije, kjer pokomentiram kak film, videospot, napišem kako zgodbo, intervju, nekaj časa je bil prisoten še šport, ki se z novim letom vrača, predvsem po moji krivdi. Pa kakšno dobro razdremo v abecedariumu, kakšno besedilo obdelamo, pa je. Ja, pa anketo imam, ki jo menjam enkrat mesečno.

Na kratko, osebnostno je bilo leto 2011 zame kar dobro. Niti se mi ni zgodilo nič slabega. Za ostale pa ne vem. Celo na to, da sem se neštetokrat skregal s sodelavko in trenutno ne govoriva, gledam pozitivno. In če se bo tako nadaljevalo, da ne bova govorila, bo to zame pravi počitek, saj ne prenašam niti njenega glasu, niti njenega obnašanja, niti njene serijske samozavesti. Prasica.

To je zadnji blog za letos. Vsem bralcem, soblogerjem, soblogerkam, bralkam, spremljevalcem in spremljevalkam, komentatorkam, lajkaricam, komentatorjem, vsem, ki mi kakorkoli pomagate priti na zastavljen cilj, ki poteka še danes in jutri, se zahvaljujem za vaše trenutke, vaše glasove pri anketah, delitve in še kaj, ter vam želim: najbolj noro silvestrovanje z ljudmi, ki vam veliko pomenijo, obilo sreče, zdravja in uspeha v novem letu ter ne pozabite – svet je lep, če ga tako vidite.

Vaš Peter Filec.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation