Saj ne vem kaj bi si mislil, ko sem gledal današnji svet na kanalu a. zopet malo o lažeh, pa kako se človek hitro spreobrne, bi napisal kaj več, ampak sem rekel, da ne bom več pisal o politiki.

Druge stvari me bolj motijo. Danes sem bil v trgovini, tisti, ki je danes še naša, mogoče pa jutri ne bo več. Ja, mercator. Pa ne le v tisti, tudi v drugih sem bil. No, in po koncu nakupovanja, ko sem že vse plačal in zložil v vrečke, videl tisto magično skrinjico od karitasa. Kjer naj bi dajali noter stvari, ki jih želimo podeliti. Vsaka čast, podpiram to odločitev, da se pomaga revnim, tistim ki nimajo, tistim, ki bi radi privoščili otrokom potico, pa jih je sram priznati, da ne morejo. Seveda lahko potem še samo upamo, da grejo stvari v prave roke.

Sam nisem nikoli daroval. Vedno sem bil mnenja, da moram najprej zase poskrbet, da meni ni nihče ničesar podaril, pa prav tako malo zaslužim. Danes pa mi je nekaj preskočilo v glavi.

No, plačam, spravim v vrečke in jih nesem v avto. Sedem, da bi šel, pa mi nekaj ni dalo miru. Tista skrinjica je bila prazna. Pomislil sem najprej na tisto najbolj nehumano dejavnost, da ni nihče ničesar daroval. Pa da ljudje ne moremo biti tako kruti, sem se hitro potolažil in prišel do variante, da so jo verjetno spraznili, ker je bila preveč polna. Vseeno, naredil sem potezo dneva. Zaklenil sem avto in šel nazaj v trgovino. Liter olja, taveliko gorenjko, kilo moke, dva zavojčka kvasa in en pecilni prašek sem kar v rokah prinesel na blagajno, hitro plačal in brez da bi mi bilo nerodno vse skupaj lepo zložil v tisto košaro za karitas. Videl sem začuden pogled ene od blagajničark, videl sem tudi odobravanje starejše gospe, ki je takoj hitela razlagat, da včasih ni bilo tako in videl sem pogled varnostnika, ki je mimobežno preveril, ali dajem v košaro ali pobiram ven. Ni me brigalo za nič. Mislil sem na številno družino brez nekih prihodkov, kako si bojo delili čokolado, kako bo mama nekaj spekla in bojo zaradi teh mojih desetih evrov imeli lepše praznike. Ponosen sam nase sem šel domov in čeprav sem bil zjutraj nekaj jezen zaradi nekaterih osebkov, ki se redno pojavljajo v mojem življenju, sem se po tem dejanju počutil večjega, boljšega in srečnejšega.

Tako sem obenem pomislil, kako ljudje zavržemo hrano, ki je dva dni čez rok, a vseeno še užitna. Marsikdo bi dal vse, da bi imel to hrano, ne glede na potečen rok trajanja. Mi pa, kot pravi bogataši, mečemo še povsem užitna živila v smeti. Kam gre ta svet?

S svojim dejanjem se nikakor ne mislim hvaliti, čeprav zgoraj napisano deluje kot samohvala. Ampak me ne briga. Naredil sem, kar mi je v tistem trenutku govorila vest. Že nekaj let se ob praznikih vedno spomnim tistih, ki nimajo potice za božič, ne dobivajo daril pod smrečico in se odpovejo drugi stvari, da lahko otrokom podarijo čokolado in pomarančo. Smilijo se mi. Ampak nikoli nisem daroval, do danes.

In zdaj kmalu odhajam na kavč, pred tv in potem spat, misleč in upajoč, da se bo mojih darov nekdo dejansko razveselil. To je bila moja najboljša naložba desetih evrov v življenju.

Ni veliko, zato vam svetujem, da darujete tudi vi. Ni treba toliko kot jaz, lahko tudi manj. Ampak vedite, da niste sami, da si nekdo prav tako želi nečesa, pa si ne more privoščiti. Privoščite mu vi in mu s tem polepšajte prihajajoče praznike.

Zaradi preobilice dela se do naslednjega tedna poslavljam, le v četrtek se javim z abecedariumom, zato vam že sedaj zaželim lepe, vesele in mirne božične praznike.

Vaš Peter Filec.

3 Thoughts on “Kako nekoga osrečimo za praznike?

  1. Pipijaz on 21. decembra 2011 at 17:59 said:

    čestitke.
    Danes sem darovala v obliki denarja in imela, pri tem, slab občutek.
    Kaj vem, izpolnila sem svoja pričakovanja in to je to.
    Na vesti organizatorjev bo, kam bo denar dejansko šel oz. v
    kakšne namene. Upam, da med tiste, revne.
    Vse preveč jih je in nikoli ne vemo, kdaj bomo med njimi.

    Ni mi žal!

  2. This is cool!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation