Evo, zopet berem o ropu z umorom in se sprašujem, kaj je takim ljudem. Povsem razumem, potrebuješ denar, ker si pač odvisnik in greš oropat pošto, zlatarno, bencinko, a za koji kurac moraš še človeka ustrelit? A zato, ker se ne upaš zamaskirat in ga enostavno počiš, da te ne prepozna in izda?

Vemo že, da gre naša mala državica postopoma vse bolj v kurac in če je bilo nekoč v stilu ”tu se to ne more zgoditi”, danes lahko pričakuješ od vsakega nasproti hodečega človeka na pločniku, da te bo oropal. Sam se spomnim, ko doma nismo zaklepali hiše in avtomobilov, danes pa ti ga brez ključev odpeljejo iz garaže, v malem mestu.

Amerikanizacija, bi lahko rekel. O tem se je nekoč gledalo po televiziji, v filmih, danes pa to postaja naš problem, ki, tipično slovensko, zanima samo tiste, ki od tega kaj dobijo: novinarje, da se še malo zlažejo, malo dodajo, firbce, ki bojo v baru povedali da so videli in se imeli tako za nekaj več. Ne vem komu se lahko zahvalim, da nisem iz velikega mesta, ponoči polnega čudakov, klošarjev, posiljevalcev, gemblerjev in drogerašev. Priznam, da si ne bi upal takrat sam čez mesto. Saj nikoli ne veš, kje te čaka kdo, ki te bi prestrašil.

Verjamem, da je ponekod denar nujen, nekje je pa sam pohlep. Biti izposojevalec in zahtevati take obresti da te kap, potem nič čudnega, da te nekdo fenta, če ti ne upa plačati. Ee, draga državica, kdo bo pri tebi kaj porihtal. Vemo, policija, ki je vedno tam, kjer jo ne rabiš, kjer bi bila pa dobrodošla, pa zamuja.

Nimam in niti se ne morem imeti za ne vem kako vplivnega človeka, dovolj mi je že, da napišem svoje mnenje in se vsaj eden zamisli. Čemu ni nikjer pri nas nekega poštenja, neke pravice, zakaj se vsak pri sebi ne vpraša, ali je prav to kar delamo, ali mogoče delamo narobe. Kdo bi nam s svojo poštenostjo lahko bil zgled? Adi Smolar? Lahko. On je za človeka naredil več kot kdorkoli drug.

Poleg vseh teh ljudi, ki se jim je pametno izmikati, so pri meni na spisku še zavarovalni agenti. Pa akviziterji. Ljudje, ki ti preko stacionarnega telefona ponujajo nekaj, kar ne rabiš. In izvajalci anket. Sanjači, ki sanjajo o nedosegljivem ter govorijo, kot da to že imajo. Bleferji, lažnivci in nasilneži.

Boj se ljudi, ki ne znajo jokati, je nekoč povedal Andrej Šifrer. A to ne pomaga veliko. Zaradi ropa pošt, zlatarn, trgovin in bencinskih servisov umre nekdo, povsem nedolžen. Nekdo, ki je le opravljal svojo službo.

2 Thoughts on “Kriminalizacija

  1. S tem človekom sem se pogovarjala pred enim mesecem…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation