Majhna gorska vasica, nekje blizu tisočih metrov nadmorske višine. Taka, kjer se vsi med seboj poznajo, kjer še pred nekaj leti niso poznali televizije in radia. In točno taka, kot jih vidimo v starih slovenskih filmih, še tistih, črnobelih. Kjer kmetje od teme do teme garajo na njivah in v gozdovih.

Tam je bila navada, da so ob jesenskih večerih obsedeli v prostoru, ki niti ni bil gostilna. Le nek prostor, namenjen druženju, klepetu in igranju kart. Zabijanju prostega časa. In nemalokrat so se ga tam tudi pošteno zapili, tako hudo, da so nekateri bili pripravljeni staviti glavo, da je njihova krava boljša od katerekoli druge krave v vasi. Tako so se obračale zanimive stave, ki so bile večinoma male, a za tiste čase pomembne. Za pet kil jabolk, za kubik drv ali za vrečo koruzne moke.

Nekega večera je v ta prostor vstopil priseljenec. Po umrli teti je podedoval malo hiško s senikom. Sam je bil z mesta in mu garanje ni ravno dišalo, tudi bil je premožnejši in je staro domačijo uporabljal bolj za vikend. Točno v tem trenutku je že rahlo opiti kmet pripovedoval zgodbo o konju, ki se je smejal. Seveda mu nihče ni verjel. Nasmihali so se in trdili, češ, to je nemogoče. Konji se ne smejijo.
Priseljenec je nekaj časa poslušal, nato pa vstal in dejal: ”jaz znam pripraviti konja do smeha”. Vsi okrog njega so obmolknili in se začudili. Kdo hudiča si pa ti, da si tako pameten, da znaš pripraviti konja, da se smeje, jim ni šlo v račun. Povedal je, da je podedoval hišo in da je iz mesta. In da zna spraviti konja v smeh. Nihče mu ni veroval.

Takrat je vstal že močno opiti možakar, se na hitro streznil in z globokim glasom zagrmel: ”vse moje krave in vse moje ovce ti dam, če narediš, da se bo moj konj smejal”. ”Zmenjeno”, je dejal meščan. ”Jutri se oglasim pri vas”.

Naslednjega dne je meščan prišel pred hišo možakarja. Ta se je malo obotavljal, nato pa mu razložil, da je bil opit in da ni mislil resno. Da so ovce in krave vse kar ima in da mu jih ni pripravljen dati. ”Ampak vseeno vam bom konja spravil v smeh”, mu je zatrdil meščan. Napotil se je v hlev, izbral najlepšega konja, ga pobožal po grivi in mu čisto tiho nekaj zašepetal v uho. Ko je prišel iz hleva, je bilo slišati močan, konjski smeh. Nič ni dejal, le pomahal je kmetu v slovo, sedel v avto in odšel.

Teden je minil, konj pa se je še vedno smejal. Vsi sosedje so hodili in gledali in se čudili, saj nikoli še niso videli smejočega konja. Postal je prava vaška atrakcija. Še iz mesta so hodili, saj se je tudi tam razvedelo. Le gospodarju ni bilo preveč všeč. Že res, da so nekateri bili pripravljeni tudi plačati, da so videli konja, ampak smejal se je non stop. Brez predaha, noč in dan.

Dolgo je opazoval, kdo prihaja v vas. Upal je, da pride gospod, ki je spravil konja v smeh, da mu bi pomagal. Več noči ni spal, saj se je konj režal na ves glas. Tako je nekega dne prišel gospod iz mesta, kmet ga je hitro ustavil: ”prosim, pomagajte. Ne vem kaj ste storili, konj se smeje in smeje. Prosim, naredite karkoli, da neha”. Meščan se je le namuznil, stopil v hlev, se v njemu zadržal dve minuti, konj je utihnil in stvar je bila zaključena. Hvaležni kmet je gledal za meščana, kot da bi bil napol bog. Ni in ni se uspel potolažiti, hotel je nagraditi gospoda. Ponudil mu je zopet vse ovce in vse krave, čeprav so bile zanj glavni vir preživetja, vse, ker mu je utihnil konja. ”Nič ne rabim. Imeli boste dobro zgodbo za zimske večere”, je dejal meščan.

Že je sedel v avto, da bi se odpeljal, je kmet spet pritekel k njemu. ”Prosim vas, samo še to mi povejte, kako ste naredili, da se je konj smejal?”. Meščan mu ni hotel povedati, ampak si je premislil, češ, naj vam bo. Ste dobri ljudje, cele dneve garate, zato vam povem. ”Stopil sem do njega in mu dejal, da imam večjega tiča kot on”, je priznal že v avtu sedeči gospod iz mesta. Kmet mu ni ravno verjel, ampak dobro, bo pač dobra zgodba. ”In kako ste utišali ta smeh?”, je bil radoveden kmet. Meščan je že zaprl vrata, spustil šipo in mu dejal: ”enostavno. Pokazal sem mu ga.”

Takrat je speljal in v vasi ga niso videli nikoli več. Ostala je le dobra zgodba za zimske večere.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation