Nisem starček, sem tam nekje v pravih letih za se zresnit. Nekaj sem že dal skozi v življenju, ne pa prav veliko v primerjavi z nekaterimi. Lahko po točkah napišem, kaj vse sem že bil, oziroma, kakor so me videli ostali.

Bajsek. Brž po rojstvu sem kazal izredno zanimanje do sesanja maminega cuclja, kar bi z veseljem počel še danes, s to razliko, da ne pri mami in tudi ne z namenom nahraniti se. Tudi kasneje, ko so me odklopili od tega, sem neizmerno užival v kakršnem koli načinu hranjenja, ne glede na barvo in izgled hrane. To se mi je kmalu začelo poznati in od tu moj prvi vzdevek.

Očalar. Ko je bilo treba začeti nositi očala, saj nisem videl več na tablo. Spomnim se kot včeraj, bil sem edini v razredu z očali. Kot osemletni deček sem zaradi tega prejokal, preklel vse po vrsti, saj sem se počutil kot pripadnik neke zatirane manjšine.

Mozoljar. Ker sem v zadnjih razredih osnovne šole imel na obrazu povsem naravnih okraskov več, kot najbolj kičasta novoletna jelka. Povrh vsega še daljše mastnejše lase, saj sem bil mnenja, da je to popularno. Itak, vedno sem bil drugačen od drugih, vedno sem imel jajca naredit nekaj, kar ni upal nihče. Zato sem bil takrat tak. Na kratko, moj obraz je na deset metrov izgledal kot bogato obložena pica.

Kmet. To mi je bila kadarkoli najbolj neokusna prispodoba za vaščana. Sem iz vasi, vedno je nekaj za delat, čeprav nimamo kmetije. Ampak, je kaj narobe s tem, če je človek kmet? Mnogo kmetov vstane ob 4 zjutraj, pomolze in vrže živalim za jest, ob 7 pa so na delovnem mestu. Medtem, ko meščani najraje pridejo malo čez 7. Seveda ne stavim vseh kmetov in vseh meščanov v isti koš, ampak rad bi videl nekoga, ki mi je takrat rekel kmet, živeti na vasi in kmetovati.

Potem je prišlo obdobje, o katerem najraje ne govorim. Čeprav nimam kaj skrivat. Pijančevanje in uživanje s sativo sta bila moja najljubša hobija. Priznam, iskal sem se, a se nikjer nisem našel. Potem sem zamenjal nekaj bab, dobil službo, pa jo zamenjal, se kasneje redno zaposlil tam, kjer sem še danes, spoznal Petro in začel z blogi. In od takrat sem bil vse sorte, čeprav vedno od enih in istih ljudi. Od lažnivca do prepirljivca, nehvaležneža, zadrteža in še kaj. Z včerajšnjim blogom sem postal še nacionalist, nestrpnež, bumbar in še človek, ki ga je lahko sram, da pišem take stvari. Tako jaz, Peter Filec sporočam, da v svobodni državi lahko pišem kar me je volja, obenem lahko izražam svoja mnenja, kljub vsemu. Če nekatere stvari ne poznam, to omenim in pišem le svoja sklepanja, mišljenja in občutke. Nekdo je komentiral na eni strani, da je to grozno – ja, dragi ti, grozno je. Moje pisanje je grozno, ampak je moje mišljenje. Nikogar ne silim v nič, le izrazil sem svoje mnenje. Kot si ga tudi ti z objavo ”juhu, janković je zmagal” na FB, le da tebe so negativni komentarji tako boleli, da si jih sproti brisal.

Še nekje je nekdo zapisal, da bom čez eno leto zagotovo imel drugačno mnenje. Ok, nisem ravno za datume, tako da si zapišem ali vas prosim, da me čez eno leto nekdo povpraša o Jankoviću, pa bom opisal moje takratno mišljenje.

In da ne bo kdo rekel, da sem se prekršil, ker sem pisal o politiki, da, sem se. Ampak tole je moj resnično zadnji blog o politiki. Logično, kar počnejo drugi, ne morem tudi jaz.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation