Biti del osemdesetih… no, saj sem, a sem bil takrat še mlad. Kar sem sicer tudi danes. No, recimo da sem bil takrat otrok. Vseeno pa rad slišim mnenje nekoga, ki je takrat živel tako, kot živi danes, se pravi imel službo, stanovanje ali hišo in potoval malo levo in malo desno.

Velikokrat trdijo nekako v smislu ” ja, takrat je bilo lepo ”, a žal ne zna nihče točneje opredelit, kaj naj bi bilo takrat boljše, kar je danes porazno. Sam se jih ne spominjam ravno veliko. Vem, da smo imeli fička, kasneje je fotr pripeljal stoenko, vem da smo imeli televizijo brez daljinca in da je bilo nekaj normalnega, da sta šla starša v nočno izmeno v tovarno. Da smo šli dvakrat na leto v Italijo, kjer sem dobil kavbojke, kinder jajčka, milka čokolado in je mami vedno kupila kafe, ki naj bi bilo takrat pri nas svinjsko drago. Da so se vsi v šoli čudili, ko sem imel drugačen kemični svinčnik. In da ni bilo čisto nič grdo, če sem imel majico zatlačeno v hlače.

Ker sem bolj kot ne obkrožen z glasbo, sem šel primerjat med današnjimi in takratnimi izdelki. Vse iz tistih časov mi deluje manj na silo narejeno, nekako se čuti trud v večini pesmi. Verjamem, da se je takrat vsakdo bolj dal na to in resnično naredil pesem iz srca, s čustvi in s posluhom, česar danes skorajda ne slišimo več. Zato je vsaj meni kak cd iz osemdesetih potreben v avtu, za vsakodnevno uporabo.

Gremo naprej. Modrovali so že takrat, da je kajenje škodljivo, a takrat je bilo to popularnejše in modernejše, kot je danes. Kolikor imam v spominu, je vsak, ki je pil in kadil v filmu, videospotu ali na kaki fotografiji, bil največji frajer. Pravi jack. Legenda. Danes se kritiki in ostali gledalci filmov takoj, ko glavni igralec prižge cigaret, spije viski in ima več kot eno žensko, začnejo zgražati. Obenem sledijo tej osebi preko rumenih medijev, ki opisujejo vsak njegov korak. Tudi da ni prav sortiral smeti, jih zgrozi. Pa čeprav sami odlagajo plastenke med papir. Ampak takrat ni bilo tega.

Če smo že pri filmih, lahko obdelam še pornografijo. Porniči iz tistih časov bi se danes lahko imenovali ”nevarnost v pragozdu” ali ”gosta džungla”. Poraščenost je bila takrat nekaj normalnega, medtem ko bi marsikdo danes ob ogledu porniča iz tistih časov obrnil glavo in mogoče še želodec. Seveda smo razvajeni in danes na ženskem telesu nismo pripravljeni gledat dlak, prav tako na moškem.

Glede dlak, out so bradice in brki na moških, kar je bilo takrat moderno. Out so kosmate prsi, nekateri tipi si še noge brijejo. Da ne govorimo o kakih stvareh, ki jih takrat sploh ni bilo. Mobiteli, internet, mp3, mp4, vse te tehnološke pizdarije, ki so se nam takrat zdele nedosegljive, so danes del našega vsakdana. Kolikor jim pač dovolimo.

Sam se ne morem ravno spraševati in delati nekih primerjav, ker so, kot sem omenil, bila to leta mojega otroštva. Lahko pa povprašam vas, dragi bralci, kakšno življenje bo o imeli čez trideset let? Mar bomo res imeli lebdeča vozila na zrak, računalniške monitorje in televizorje vgrajene v stene in avtoceste čez vse? Kaj pa narava?

Vprašanje, ali si nek tehnološki napredek sploh še želimo. A nam ni dovolj mobitel, da nekoga pokličemo iz kjerkoli? Nam ni dovolj, da lahko zjutraj preberemo ameriški časopis preko interneta in vidimo film preden pride v kino?

One Thought on “Osemdeseta

  1. Ja to je bil čas, ko je bila glasba pristna in ne (toliko) skomercializirana, ko še niso (nismo) zadnjih albumov pretočili iz medmrežja, ko si se moral fejst potrudit, da si kaj prešvercal iz AUT ali ITA. To je bil tudi čas, ko so še porniči imeli besedilo. Tega ni več. Kakšen bo svet čez 30 let?

    Vozila bodo še kar na tleh (drugače bo preveč smrtnih žrtev), ob cestah pa ne bo več motečih plakatov. Med vožnjo nas ne bodo več ustavljali, ker telefoniramo. Manj se bomo pogovarjali s sopotniki. Avtoradiev ne bodo več kradli, ker jih fizično ne bo več v avtomobilu. Stanovanjskih hiš ne bo več, saj bomo živeli v nekakšnih boxih, katere bomo imenovali stanovanja. Otroci ne bodo več hodili v šolo, mi pa bomo še vedno opravljali ista dela, le da z 200% zmožnostmi. …

    Kako bomo to dosegli? V glavah bomo imeli vgrajene čipe, ki bodo prestrezali vse potrebne in nepotrebne informacije. Samo s pritiskom na gumb bomo lahko “gledali” TV, poslušali radio, brali reklame iz navideznih panojev na cestah. Otroci bodo doma vrteli program šola in vse jim bo vcepljeno v glavo. In ko bomo mi, zaradi dela na 200% zmožnostih, pregoreli, bo šefom posvetila le lučka na namizju, ki mu bo sporočila, da je v firmi spet novo delovno mesto.

    Zame je že to preveč, kar je sedaj!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation