Pa da malo bluzim. Eee, je pasal tale podaljšan vikend in vam povem še neki: naslednji bo tud podaljšan, pa al vam je prav al ne. In spet ne bom nič napisal in bom sam blodil okrog in poslušal ljudi, da bo dovolj materiala za nove bloge. Sej poleg svojih razmišljanj največkrat pišem o stvareh, ki se mi dogajajo, ki jih slišim, vidim..

No, na otoku, kjer vozijo kontra nam in to ni Avstralija, se pripravljajo na smrt kraljice. Baje je treba bit posebno uštiman, če si novinar in poveš da je kraljica šla v drugo kraljestvo. Poleg tega morajo biti voditelji takrat resni, valda, ne moreš z nasmeškom povedat v kamero, da je kraljica umrla. Čeprav se čudim, da je sploh še živa, a vseeno. In za to so potrebna izobraževanja novinarjev, čeprav bi jim lahko pamet nesla, da se ob smrti obleče v črno.

A to zdaj ni tako zelo važno. Bolj me muči nekaj drugega, kar sem že vsaj enkrat omenil v kakem izmed mojih blogov. Vsi vemo, da nisem ljubitelj nobene stvari, ki prihaja naprej od naše meje z Hrvaško. In ko sem bil prepričan, da ta vikend ne bom srečal niti enega človeka, ki ne bo rojen pri nas oziroma vsaj govoril po naše, sem uvidel, da se hudo hudo motim. Kurc, sem si reku, pa se dam danes v njihovo kožo. Potegnem si trenerko tako, da sem imel jajca pri kolenih, oblečem si še vrhnji del trenerke, obujem bele nogavice, nataknem japonke in še dvakrat pljunem po tleh. Evo me, pravi balkanac, u pičku mater.

Da ne bo pomote, zame je balkan vse od naše meje. Hrvaška, Srbija, Bosna, to je vse isto. Vem, me boste raztrgali, ampak tako je. Kot smo za njih mi Janezi, so oni zame južnjaki, pa naj bo srb ali karkoli. Si madžar, ok, si hrvat, si južnjak.

Tako oblečen sem šel v najmanjšo trgovino v našem mestu, kjer sicer redno zahajam. Ker se poznamo, so me samo začudeno pogledali, rekoč: ” ja, Pero, kaj ti pa je?”. Pa sem mirno odvrnil: ” ee, čekajte sada malo, vam ja povem, ja sam danas balkanac i trudim se nešto pogruntati.” Tako je nastal spisek, nekakšen seznam, lahko mu tudi recept rečem. In grem naštet nekaj stvari, ki bojo popolne za balkanizacijo Slovenije.

Prva. Najprej jim moramo dovoliti, da lahko govorijo po njihovo, ne glede koliko let že živijo v Sloveniji. Obenem se moramo potruditi, da jih čimbolj razumemo, saj je sramotno, če ne poznamo njihovega jezika. Konec koncev so na dopustu.

Druga. Prepovedati moramo čimveč naše, domače glasbe in več vabiti izvajalce od tamo dole, saj le oni naredijo dober žur, oni znajo izpeljat koncert in oni privabijo ljudi. Mar niste še ugotovili, da mi nimamo kvalitetne glasbe, saj znajo južnjaki to boljše narediti. Turbo folka je premalo, prosim, da se uzakoni turbo folk na vsako radijsko postajo najmanj šest ur dnevno. In ne ponoči.

Tretja. Očetje morajo svoje hčere spodbujati k ljubezni z južnjakom. Le te morajo donositi čimveč otrok, kateri morajo do vstopa v osnovno šolo poznati najmanj pet kletvic in morajo poznati osnove brisanja nosu brez robca brez uporabe rok.

Četrta. Uvajanje cirilice v učni program, tiskano, pisano in velike ter male črke, s šumniki vred.

S temi štirimi točkami je treba začeti čimprej in čimbolj resno, saj je ob neizvajanju balkanizacija Slovenije pod vprašajem.

Vsem tistim, ki se ob branju vsega tega bluzenja zgražate, sporočam vam, da nisem tako agresiven do prebivalcev republik bivše juge, le ne razumem tistih, ki že dvajset in več let živijo v Sloveniji, a še vedno ne znajo kupiti kruha v našem jeziku. In tudi ne razumem, kako lahko mladina, mlajša kot naša država posluša nekaj, kar prihaja od nekod, česar niti ne poznajo. Ne mislim tu kak rock band, ampak razne Cece, Seke in podobne instant glasbenice. A ti si zmija i ja sam žaba žaba ter sorodne teme.

Tisti, ki se zabavate, všeč mi je. Vsem skupaj pa brez zamere.

2 Thoughts on “Recept za balkanizacijo Slovenije

  1. Sem najprej mislil, da boš povedal kako je bilo, ko si se za noč čarovnic našemil, pa vidim, da si zelo resno vzel tole temo 🙂

    Drugače, pa mislim, da je vsega tega v naši mali Sloveniji (vsaj v našem mestecu) popolnoma dovolj in večina tako ali tako zagovarja “južne brate” ter kako je pravilno, da se z njimi pogovorjamo v njihovem jeziku. Z Italijani, Avstrijci ali Madžari (če omenim samo najbližje sosede, ki niso Hrvatje) pa se nihče sploh ne potrudi govoriti v njihovem jeziku, pa čeprav so tudi oni turisti.

    Ne podpiram nikakršnega nasilja in sem proti diskriminaciji, vendar dokler se bodo Oni obnašali tako kot se, bom tudi jaz na Hrvaškem naročal “kavo z mlekom in kozarec vode, prosim!”

  2. Feniks on 3. novembra 2011 at 21:40 said:

    Okoli tega kje se začnejo meje Balkana so se vedno prepirali. Za naše severne sosede tja definitivno sodimo tudi mi. Za tiste še bolj severno pa je meja nekje pri Dunaju, včasih pa tudi Dunaj porinejo čez. Kakorkoli že, Balkan ni čisto geografski pojem ampak je bolj v glavah posameznikov. Z južnjaki, ki jih praviš ne razlikuješ, pa je tako, da se tudi precej razlikujejo. Kdor jih ne razlikuje mora razumeti tudi ostale, ki nas ne razlikujejo od njih. Če pa se omejim le na to koga motijo južnjaki vedno znova ugotavljam, da gre za ljudi, ki imajo bolj šibko nacionalno identiteto. Hecno se mi zdi s kakšno strastjo udriha po njih kakšen posameznik, ki časti nemško kulturo do te mere, da se oblači skoraj kot nacist ali pa spet nekdo, ki je kot iz ameriškega filma iz šestdesetih let. Ehm, si mislim, najprej bodi Slovenec z veliko začetnico potem pa se oglašaj.
    Drugo kar je, večina teh ljudi je prišla v letih po drugi svetovni vojni, ker je Slovenija potrebovala delovno silo in so po njih hodili celo z avtobusi. Je mar čudno, da so te generacije uredile delo tudi svojim sorodnikom. Zakaj so pa ti ljudje sploh bili potrebni? Zato, ker domači živelj ni hotel delati osnovnih del. Lažje je bilo uvoziti južnjaka, ki bo zidal in pobiral smeti. To, da se ta človek popoldne ne bo kar izklopil, da ima neko drugo religijo, da je iz sloja ljudi, ki jim šola nikoli ni šla najbolje kar je povezano tudi z učenjem jezikov, pa nihče ni pomislil. Bili so tudi brez stanovanj. Je kdo izračunal koliko stanovanj se je izgradilo zato in koliko so stala. Edini profiterji so bili še vedno spoštovani člani družbe, ki so te ljudi uvažali.
    Pa dobro, pač nočemo delati. Se pravi, da nekdo mora. Kdo naj bi bil to?
    Ljudje, ki so nam po razmišljanju in kulturi bliže ali naj bodo to Afričani, morda Kitajci?
    Pri takšni nataliteti kot jo imamo lahko tudi rečemo, da smo bodoča preteklost. To pomeni, da bo te kraje poselil nekdo drug. Vprašanje, če bodo to južnjaki. Tudi oni imajo dokaj nizko nataliteto. Prej bi stavil na Kitajce. Torej naslednjič, ko boš oblekel trenirko in bele nogavice razlagaj, da si Bruce Lee.
    Sem za ohranjanje nacionalne identitete, takšno, ki tudi obrodi sadove. In sem tudi za to, da sami čistimo svoje smeti. Za kaj takega pa je treba delu vrniti nekaj časti. Tudi smetar si zasluži, da si lahko omisli svoje stanovanjce, pa magari majhno in da lahko plačuje račune. Dokler pa bo to sinonim za kaznovanje tistih, “ki se niso učili” bomo pa smetarje res lahko samo uvažali.
    In še čisto biološka plat; po resnih raziskavah naj bi avtohtoni narodi prenašali nekako 12% tujcev preden se zrevoltirajo. Pa so se vprašali zakaj pa ne že prej. Ugotovili so, da tuja genska osnova plemeniti avtohtono do določene mere, potem jo pa povozi. S tem namenom so Avstralci svoj čas celo uvažali tujce, če se prav spomnim predvsem Italijane.
    In, če zaključim kot ti, pa brez zamere. Skozi zgodovino smo se resno tolkli z vsemi sosedi le s Hrvati nismo imeli vojne v zgodovinskem smislu.
    Tudi to je nekaj, ali ne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation