Ne tako zelo dolgo nazaj sem sedel ob kavi na terasi lokala, kjer enkrat tedensko zahajava s kolegom na pir, zvečer. Kavo sem pil, ker je bilo to dopoldan in sem še imel pot pred seboj. Listam slovenske novice oziroma neko prilogo, se mi zdi in z enim ušesom vlečem vase klepet dveh starejših gospodov, približno sedemdeset sta jih imela.

Neverjetno, kako je bil eden vsiljiv do drugega. Če bi bil jaz tisti drugi, bi ga že zdavnaj poslal nekam. Debata je šla nekako takole. Pač, prvi je povedal, da je v sedmici velika vsota in začel spraševati drugega, kaj bi storil, če bi zadel velik kup denarja. Drugi se je najprej izmikal, češ, kaj sploh sprašuješ, itak nikoli ne bom dobil. Pa vseeno, če bi. Mah, vnukom ga bi dal, kaj pa drugega. Sam ga ne rabim, star sem in nimam več kaj kupovat. Logično je bil za prvega bedak, da mu ni večjega na svetu.

Prvi: pa ja bi kupil nov avto.
Drugi: zakaj pa. Čeprav ima tale petnajst let, me še vedno vozi, sicer pa nikamor ne grem, odkar mi je žena umrla. Do trgovine in v vinograd, to je to.
Prvi: lahko bi si kupil velik vinograd.
Drugi: kaj mi bo? Vinograd imam za hobi, za veselje, ne zaradi drugega. Kdo bo pa delal? Star sem, mojih sinov pa vinograd ne zanima.
Prvi: potem bi si pa lahko kupil prestižno vilo na obali
Drugi: da bom sam v njej? Kdo bo pa čistil, pospravljal, kaj bom počel s tremi kopalnicami in tremi garažami, če imam en avto in se lahko umivam v eni banji?
Prvi: verjemi, če bi imel dober avto in veliko vilo, bi imel tudi ženske.
Drugi: veš, nisem kot ti. Nikoli nisem bil na položaju, nikoli nisem bil vajen nekega razkošja. Vedno sem delal od jutra do večera, vedno sem imel isto žensko in vedno sem živel v hiši, katero sva z ženo skupaj zgradila. Vzgojil sem tri sinove, imam štiri vnuke in dve vnukinji, vse, kar si želim je le to, da bi še dolgo živel.

Postajalo je zanimivo, čeprav je bilo bistvo že povedano, je prvi še vedno drugemu ponujal možne variante zapravitve denarja. Ob tem sem tudi sam premišljeval, kaj bi storil, če bi se mi to posrečilo, dobiti na loteriji. Verjetno bi se mi najprej malo zmešalo. No, odvisno, ali bi bilo to petsto ali milijon evrov. Petstotih evrov se namreč ne bi branil, idealni bi bili za kak manjši tv ali kako oslarijo. Ali pa jih bi varčeval za hude čase. Milijon bi mi pa kar zagodel. Verjetno bi kako hišo kupil in si omogočil neko normalno življenje, ne bi pa pustil službe, kupoval dragih avtomobilov in se razkazoval.

No, drugi se je odločil zaključiti debato in je prvega vprašal, kaj bi on storil, če bi zadel. Ta pa odgovori, da ne igra. Da ga je le zanimalo, kaj bi naredil.

Drugi mu je lepo povedal: ”veš kaj, celo življenje si govoril, najprej tvojim delavcem, kaj morajo storiti, potem ženi, kaj mora kuhati, potem otrokom, kako se morajo držati. Zdaj si ugotovil, da te nihče ne posluša in se skušaš pogovarjati z mano. Če me misliš take neumnosti spraševat, ti povem, da ti ne bom odgovarjal.” Prvi je jezno odložil skodelico, si nekaj sam pri sebi zamrmral, vstal, popravil suknjič in šel. Pred tem je še vrgel pet evrov na mizo.

Hotel sem vstati in iti k drugemu, ampak sem ugotovil, da sploh ne vem, kaj bi pri njemu počel. Ga tolažil? Mu ponudil roko? Bežen pogled izza tiskovine mi je dal vedeti, da so taki pogovori redni. In kot mi je kasneje natakarica povedala, sta vsaj trikrat na teden tu in vedno se prvi malo razjezi, vrže denar na mizo in gre. Drugi pa plača in pobere ostanek.

Starost, pokojnina, prostega časa na pretek… Bomo mi to kdaj doživeli?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation