Med današnjim sprehodom naletim le dobrih deset metrov od hiše na truplo.

Nemo se ustavim in si iz varnostne razdalje ogledujem to mrtvo stvar, ki leži na tleh, nepremično. Skobec, orel, nekaj takega. Po krilih sodeč. Pokličem fotra, ki je tudi ljubitelj živali, nekaj časa skupaj buljiva v negibno truplo, pridruži se še pogumnejši sosed, in ker je ravno imel delavske rokavice na sebi, se odloči zadevo malo poprijeti v roke. Sova. Velika uharica.

Sledil je klic enega modela, ki se s tem malo ukvarja, češ, naj pride pogledat, da ga bo verjetno zanimalo. Pa je prišel, poslikal, nas malo podučil in kot v Preiskovalcih na delu, smo začeli raziskovati vzrok smrti. Ker smo le par metrov proč dobili tudi kar precej poškodovanega ježa, smo sklepali, da je to njen plen, ki ji je padel iz krempljev, ona pa se je zapletla v žice daljnovoda in pristala na tleh.

In zadeva sploh ni majhna. Dober meter in šestdeset čez krila, približno pet kilogramov in nepopisna lepota. Mehak kožušček po trebuhu, posebno oblikovano perje in tace, za katere priznam, da sem jih videl prvič. Samo začudeno sem gledal, saj sem vedno mislil, da ima drugačne.

Pa čeprav sem o sovah že pisal, je bilo tisto bolj iz interneta pobrano. Današnji dogodek me je pa čisto impresioniral in ja, želja imeti živo sovo nekje ob sebi, v bližini doma, je bila vedno moja želja. Očitno sem že toliko let preživel blizu sov, pa tega do danes nisem niti vedel. Postal bom bolj pozoren na to. Želja nekoč držati sovo pa ostaja, saj to danes ne šteje.

To je pa tudi vse, kar se mi je danes zanimivega zgodilo. Vesele praznike vsem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation