Nisem geek, čeprav marsikdo trdi da za računalnikom preživim preveč časa. Moje mnenje je, da sem ga več. Recimo, ni mi bil problem cel dan slonet ob tipkovnici in čekirat net. No, zdaj tega ne počnem več. Pridem, napišem blog, prečekiram novice in grem. Zvečer še enkrat ponovim vajo, brez da bi napisal blog in grem počet druge stvari.

Odkar sem ta teden, natančneje v torek začel s športom, posvetim temu nekaj časa. Pač, kakor je pač čas, dopoldne ali popoldne ter zvečer. Zanimivo, kako se potem, če si nekaj zadaš, naučiš samodiscipline. To pri meni ni nikoli delovalo, vedno sem se nekaj odločil, se držal dva dni in obupal. Danes je pa že četrti dan, ki ga preživim kolikor toliko aktivno. A več o vsem skupaj v sredo.
O samodisciplini poslušamo skoraj vsak dan, čeprav ne posredno. Najpogostejši primer je, ko nekoga povabimo na kavo in nam odvrne da nima časa. Ok, mogoče je tisti dan resnično preobremenjen, a ko nam po tednu vabil še vedno odvrne, da nima časa, potem je z njim nekaj narobe. Ne moreš cel teden bit založen z delom čez glavo in si ne vzeti pol ure časa zase.

Tak človek si mora postaviti nekakšen cilj oziroma plan. Od te do te ure bom delal službene stvari, od te do te je čas za hobije, ostalo je prosto. In tisti prosti čas je treba porabiti za druženje oziroma za karkoli. Verjamem, da se nekaterim ne izide, sploh če so še majhni otroci, pa kup dejavnosti in problemov. A moje pisanje se osredotoča predvsem za samske ali blokarje ali lenuhe. Ne moreš priti domov iz službe in celo popoldne ležati na kavču, gledati tv in obenem zavračati povabila na sprehod, kavo, pijačo z izgovorom, da nimaš časa. Pa pizda ej.

V takih primerih tu ne gre za prezaposlenost, temveč za nezainteresiranost. Modrujmo o naslednjem primeru. Fant in dekle si začneta pisati na spletni klepetalnici, kjer je vse anonimno in je samo stvar posameznika, ali bo objavil resnične podatke. Prav tako je stvar posameznika, če bo poslal pravo sliko. Ok, ženska pošlje sliko, je mozoljasta in tip ne odpiše več. Tip pošlje sliko, ženski ni ravno všeč, a mu vseeno odpiše. Ko pogovor nanese na srečanje, ženska postane izmuzljiva. Začne na dolgo in široko razlagati, da preživi po 10 ur na dan v službi, da ima dost za zlikat in vse mogoče izgovore potegne iz lastne domišljije. In rezultat? Taka punca išče nekakšnega princa, nekoga, ki bo imel vse. Pa čeprav sama ni ravno lepotica, vztrajno zavrača nekaj kar je pod njeno mejo. In ta meja je visoka, zato išče maketo kakega filmskega igralca. Potem je pri štiridesetih še vedno devica, pa joče, kako nima nikogar. Prasica, prej si imela za mislit.

Kaj smo se naučili iz tega? Da je povsem dovoljeno izbirati partnerja po zunanjosti. Ampak samo zaradi zunanjosti, to je pa totalna bedarija. To počnejo najstniki. S človekom se je treba najprej ujeti, se spoznati, ugotoviti njegove dobre in slabe lastnosti. Se poštekati, se imeti fajn z njim, ga razumeti v dobrem in slabem ter si stati ob strani. Ga imeti rad takšnega kot je, pa tudi če je malo čudaški ali otročji. Prava ljubezen izvira iz srca in seže v srce. Pa ne razumet to kot da zunanjost ni pomembna, seveda je. Ampak ali je vredno nekoga, s katerim se štekaš in ti je vse kul zapustiti ker ima nos postrani? Prava lepota je v notranjosti, zunanja tako ali drugače z leti izgine. Pa ti ne pomaga tu noben audi, bmw ali aston martin, razen če iščeš fuk.

Tisti, ki iščejo le intimo, so pa tudi posebni patroni. Ne bi se vezali, le letali bi iz cveta na cvet. Še če pridejo v resno zvezo, si iščejo druge, valda na skrito, saj je malo zvez, kjer bi partner to dovolil. Ne pravim, da je to slabo ali pa podpiram. Zaradi mene, počnite kar vam je volja, le poskrbite zase. Že veste kaj imam v mislih.

In ja, da zaključim. Vikend je, hvala bogu. Martinovanje, ki bo šlo mimo mene. Ampak vseeno bom užival v vikendu in se s svojim pisanjem vrnil komaj v ponedeljek. Pa če vam je prav ali ne.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation