Čeprav je že veliko ljudi, tudi blogerjev, že velikokrat bentilo nad uporabniki naših cest, je skoraj brezpredmetno, da to danes počnem še jaz. Ampak moram, ker vidim, da je na cestah vedno več prostakov, ki mislijo da so bog i batina.

Sam preživim kar veliko na cesti. Že samo zaradi službe naredim sto kilometrov dnevno. In vikende tudi, grem k Petri, pa nazaj, pa na ta žur, pa kam na izlet, tako da naredim kar nekaj kilometrov. In ja, velikokrat se lahko zahvalim zgolj samemu sebi, da sem kot opazovalec prometa pred in za seboj pravilno reagiral v napačnih situacijah ostalih udeležencev. Tu nikakor nimajo nič pri tem policisti, ki čakajo le na to, da bo kdo v naselju peljal malo hitreje. Gre se za take prekrške, kot so izsiljevanje prednosti, vožnja v riti, nekakšna nasilna vožnja s hitrim speljevanjem in sunkovitim zaviranjem, pa porka madona, kaj vam je?

Ne ravno dolgo nazaj sem se mirno peljal skozi naselje in kar naenkrat iz desne predme zapelje novejše češko vozilo. Le za malo sem se izognil trku, ki sicer ne bi bilo ravno silovito, a poznalo bi se na obeh avtomobilih. Ko sem mu sledil, razpičkan da mu povem nekaj svojih, sem za njim zavil v trgovino in mu na parkirišču podal nauk o izsiljevanju. Možakar se je sicer opravičil, ter dejal da me niti opazil ni. Stoprocenten sem, da ni problem v tem, da imam avto, prižgane žaromete, da ni bilo tisti dan sonca, ki ga bi morebiti oslepelo, temveč sem prepričan, da je slep. A se je vsaj končalo srečno.

Običajno bolj cvikam nad osemnajstletnimi dijaki, ki se jih pet naloži v avto in se vozijo v šolo. Mi pa držimo boga za jajca, misleč, prehitevajo po avtocesti vsako vozilo, ki gre 2km/h počasneje od njih. Smerokaza ne poznajo, neke vljudnosti tudi ne. Tako v primeru, da jih prehitevaš, velikokrat pohodijo plin in vozijo po tvoji desni strani vštric s tabo. Pametno. Potem pripeljejo kamionu čisto za rit in ti kažejo fakiča in iz ustnic jim lahko prebereš nekaj kot ”jebi se, gnoj zajeban”.

Predlog? Da bi avtošole učile ne le teorijo in prakso, temveč tudi vozniški bonton. Kako se pozdravi nekoga, ki se ti na ozki cesti umakne, kako biti kot ženska hvaležen nekomu, ki ti v deževni in hladni noči zamenja gumo, ki je počila ob bližnjem srečanju s pločnikom. Ok, lahko tudi s seksom. Kako nekoga z blendanjem opozoriti, da je nekaj na cesti. Take stvari, ne pa le levo desno, gas, naprej in rikverc, pobrat čimveč denarja in postavit človeka na cesto, tu imaš in vozi.

Ali pa osveževanje znanja po recimo dvajsetih letih vožnje. Kar bi prišlo povsem prav kakim fosilom, ki so ves privarčevani denar porabili za nakup manjšega avtomobila že leta 1996 in se še danes, na tri metre široki cesti peljejo po sredini in se ne umaknejo ter gledajo desno, misleč da bodo zdaj zdaj podrsali po zidu. A jaz se pa lahko umikam kolikor gre, pa ustavim se lahko, ne glede na to, ali je ravno, hrib ali dolina. Mislim, svašta. Ali pa pri omejitvi 90 vozijo 50, češ, čez gvišno ga ni. Pa da ga še nimaš kje prehitet, potem je to tisti trenutek, ko čutiš kako ti brada raste.

In kadilci. Veselo puhanje iz avtomobila me niti ne moti, le metanje čikov iz avta je pa resnično lepa razvada. Boli te kita, še goreč filter mi prileti na pokrov motorja, na vetrobransko steklo, pa kaj, nič takega. Pa čeprav sem kadilec in sem tudi kdaj kadil v avtu (sedaj ne več), nisem nikoli tega počel. Takega bi najraje ustavil, si še sam prižgal cigaret in mu potem pepel mirno otresal po avtomobilu. Pa pritožuj se potem, če se imaš komu.

In važiči, ki kupijo nov avtoradio ter dva zvočnika in nabijajo balkansko glasbo sredi noči, pa modeli, ki z nekimi lučkami iz kika krasijo in lepšajo avto in vozniki golfov, ki vztrajno trdijo, da je to najboljši avto. Da bi kar bruhnu, čez cel pas, kjer srečam tak avto.

3 Thoughts on “Vozniška kultura

  1. Pipijaz on 25. novembra 2011 at 17:57 said:

    najbolj enkratni so motoristi v črnem usnju.
    Teh se je dejansko, bati.

  2. Jaz pa sovražim tist, ki prepočasi speljujejo, še posebej ko se prižge zelena na semaforju, in namesto da bi šlo čez 15 avtomobilov, jih gre samo 8, ker se ljudje ne znanjo zmigati.

  3. Feniks on 26. novembra 2011 at 23:46 said:

    Glede na to, da so delali raziskave o obnašanju voznikov glede na tip avta, ki ga vozijo bi lahko sklepali, da je v nas nekaj kar je močnejše od razuma in to potem v primeru nesreče označijo kot človeški faktor. Smo različni in tudi naši stili vožnje so različni. Zato sem vsakič vesel, ko pridem cel domov. Najbrž bi se pa tudi kje poznalo, če bi res v avtošolah poučevali psihologijo in bonton vožnje. Začetnikom in hudim kršiteljem pa bi predpisal vožnjo z vozili, ki imajo manj kot liter prostornine in omejeno število konjev. Po preteku določenega časa brez prekrškov bi lahko napredovali v višji razred. Je pa še veliko možnosti. Največji korak bo narejen z avtomatizacijo prometa, ko bo namesto nas vozil računalnik.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation