In nas je v petek, kar tako, brez kakega opozorila, presenetilo vreme. Še jutro je bilo toplo, malo pod dvajset stopinj, ob dvanajstih pa je že bilo treba nekaj ogrnit čez rame. Sicer so napovedovali, ampak kdo jih je jemal resno. Dejansko nihče ni pričakoval takega preobrata.

Ravno tisti dan sem bil veliko na cesti. Tako sem dal skozi vse, od kratkih rokavov do bunde, saj sem občutil zdaj ne vem točno koliko stopinj, recimo da je bilo zjutraj devetnajst, nekje proti popoldnevu pa mi je termometer v avtomobilu kazal tudi le eno stopinjo. In ja, peljal sem se čez sneg. Brez prave opreme, saj me je tako rekoč presenetil. Ampak sem preživel in tako proti večeru prispel do Petre.

Sem pa premišljeval o tem, če bi verjel vremenarjem in vedel, da se bo v petek poletje dejansko poslovilo, bi izkoristil četrtek in se šel kopat. Tako bi bil eden tistih, ki se hvalijo, da so se v četrtek kopali in v petek že kepali. Vseeno, bom pa drugo leto izkoristil in to naredil. Nam je pa letos kar zakuhalo. Poletje, ki ga nekateri imenujejo indijansko, kar naj bi pomenilo, da je še tu, čeprav bi moralo že oditi. Lahko bi se imenovalo tudi kako drugače. Pahorjevo, recimo. Ali pač po kateri drugi osebi, ki nima ravno občutka za čas. No, to poletje se je tako podaljšalo, da nam je vzelo jesen. Sicer je tu, listje odpada, narava spreminja barvo, ampak temperature so kar zimske. S tem, da se konec meseca še premakne uro, pa bo to vse, kar je bilo jesenskega.

Bomo pa tudi zimo preživeli. To je čas, ko imam tudi jaz zimsko spanje. Sicer grem normalno v službo, normalno grem tudi ven na sprehod, ampak to je čas, ko se lahko že ob šestih zvečer zabubim na kavču in gledam tv. In veseli december, ki se začne že takoj po prvem novembru in traja do svečnice. Ne da se ful neki predoziram z alkoholom, samo je že skoraj samoumevno da se gre zvečer ven, spije kuhano vino ali pa magari sok in se gre nazaj domov, v varen objem topline. In da ni lepšega, kot iti na sprehod po snegu, da se lahko kepaš, pa še vse je tako mirno, čeprav belina kar tolče v oči.

Seveda je vmes še veliko praznikov. Enostavno se lahko začne z nočjo čarovnic, čeprav se ga tako zelo ne praznuje. Je pa razlog več za se nekje na toplem dobit, piti kuhančka in jesti kostanj. Sledi prvi november, najbolj žalostni dan v letu. In ker se gre obiskat pokojne sorodnike, se nekako spodobi, da se potem še žive. In spet je kostanj in mošt teče v grlo kot da ga ima zmanjkat. Sledi martinovo. In niti ne bom več nadaljeval naprej, saj vsi dobro vemo, da se potem začnejo osmice, pa še kak rojstni dan pade vmes, pa božič, pa silvestrovanje, januarja pa rehabilitacija pljuč, žolča, ledvic in vseh organov, ki so bili v decembru in prej obremenjeni. Sam najraje kako stvar, ki nakazuje na obilico hrane in pijače, raje izpustim. Bi bilo pa zanimivo vedeti, kako bi se vsi ti prazniki obnesli poleti, v največji vročini. Kulinarične praznike imamo namreč raje pozimi.

Opozorim pa lahko na še eno stvar. Ne glede na vse, sneg, dež, veter, nizke temperature in še kak izgovor se lahko najde, ne sedajte za volan v opitem stanju. Pozimi se poveča število prometnih nesreč in nikakor ne trdim, da je vinjen voznik manj previden kot nek devetnajstletnik, ki mu je fotr posodil ne vem koliko močen avto. Poleg tega najstniki mislijo, da obvladajo vse in se velikokrat konča malenkost slabše, kot si je predstavljal. Tudi zaradi takih moramo biti previdni, saj lahko s previdnostjo, treznostjo in pravim ravnanjem marsikaj preprečimo. Volan in alkohol ne gre skupaj. Če že kaj spijete, pokličite raje taksi in se drug dan odpravite po svoje vozilo. Cena taksija je nič nasproti odvzetemu vozniškemu dovoljenju in razbitemu avtomobilu. Pa čeprav se zdi to le polnjenje glave in kot običajno pri takih zadevah, tudi tule moje besede ne bodo padle na plodna tla. Ampak vsaj razmislite o tem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation