Igrajmo se matematiko. Koliko je 14 dni časa? No, če razdelimo, dva tedna, deset delovnih dni, odvisno od dela. Dve soboti, dve nedelji. Dva vikenda. Dovolj za zdravljenje gripe, angine, dovolj za planiranje novih stvari, dovolj za zapraviti denar, dovolj za odločitev o nakupu novega avtomobila, dovolj za selitev v novo stanovanje.

In vsekakor dovolj tudi za pozabiti vse obljube, kot jih je pozabil do sedaj vsak, ki je bil postavljen za predsednika države, vlade, skratka na neko višjo funkcijo. In če so nam toliko časa pred volitvami obljubljali med in mleko, 14 dni po izvolitvi ne bodo ničesar vedeli o temu.

Dovolj. Ker bo marsikdo rekel, da če mi kaj ni prav, naj grem jaz kandidirat pa bodo o meni drugi sodili. In ne grem, ker mi ni v interesu. Ker sem prepošten, ker bi razkril strice iz ozadja, ker bi pokazal s prstom na ljudi, ki kradejo in lažejo. Ker bi razkril napake. Ker ljudje ne bi imeli razloga protestirat, ker jim v bistvu ne bi nič manjkalo. In konec koncev, ker me bi potem nekdo iz Janševe vrste odstranil in za češnjico na tortici to potem še zanikal.

In ker sem nekoč že napisal, da se v politiko ne mešam, vsake toliko vseeno zaidem. A se potem na sredini bloga, ko bi napisal take stvari, da bi ljudje samo gledali in se čudili, ter bi razvnel čustva levih, desnih in sredinskih, raje ustavim.

In na tisto nedeljo, včerajšnjo, ko je zapadel sneg, sem nadel topla oblačila, kapo, rokavice ter požvižgal psički, rekoč, greva stran od ponorelega sveta. Sledilci na twiterju ste imeli možnost videti sliko. Torej, povsem neobremenjena sva šla, brez povodca, kar je bil še večji praznik. Vedela sva namreč, da ne bo nikjer nikogar. Logično, že tako blodiva po ne ravno uhojenih poteh, sneg in mraz pa sta ključna dejavnika, da nisva nikjer srečala nikogar. Z zeleno teniško žogico v gobcu sva jo mahnila, mimo hiš, kjer so se ljudje greli ob peči ter zdolgočaseno buljili v televizorje. V hrib. Počasi, s palico za oporo. Vsake toliko je spustila žogico prav pred noge, da sem jo pobral in ji jo vrgel. Po beli, skoraj nevidni stezici, do vrha.

Tam sva se ustavila ter se obrnila. Neverjetno lep pogled na zasneženi del mesta. Dim, ki se vije iz dimnikov naju je vabil nazaj v dolino, ampak nisva se dala tako hitro. Tam, pod malo strehico, sem sedel na klop, prižgal cigaret ter nekaj minut prav na izi odklopil vse po vrsti. Ni me skrbelo za naslednji dan, niti se nisem obremenjeval s stvarmi, ki me čakajo, niti nisem počival na lovorikah minulega dela. Ni bilo. Ničesar. Samo jaz in ona. Najbolj zvesta.

Bilo je treba pobrati žogico in jo vreči daleč stran. To je bil znak, da greva. Nazaj proti domu. Ko sva prispela, je bila že tema. Čakal me je vroč čaj in potica. Njo pa obilna večerja ter zasluženi počitek pod radiatorjem. In potem? Poročila, spet prazne obljube, prilizovanje ter veseljačenje.

Pir, joint in spat.

One Thought on “14 dni ali prvi sneg

  1. včasih človek mora odklopiti, da vidi, kdo mu je še ostal ob strani…….na snežaka ne pozabi…..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation