Po naslovu sodeč bi lahko danes pisal o času, ki ga preživim v službi, o celonočnem nabijanju playstationa, gledanju komičnih serij, maratonskem seksu, spanju ali o marsičem, kar vzame toliko ur. Ampak ne, beseda ne bo tekla o nobeni od naštetih stvari.

Dan se je začel fenomenalno, vstal sem pozno, spil kavo in vrgel vase pest napolitank, ker je pač treba dati nekaj na zdravje. Valda sem potem čekiral splet, nato pa je bila ura prava, še bolj pa vreme, za odhod proti Kopru. Namen? Jebi ga, Don Marko me je čisto spravil iz tira, ko mi je napisal o ledenih kriglih, da sem si rekel, da moram to provat še to poletje. Ma kaj to poletje, čimprej, takoj. In razlog je čisto dovolj dober in bilo je vredno.

Res je. Zmenila sva se, se dobila in misleč, da spijeva pivo in greva nazaj domov, sem se odpravil na tak dan k njemu na obisk. Napaka, ki je ne bom ponovil, a o tem kasneje. Don je pač tak človek, s katerim sva se ujela takoj in ko sva obdelala celoten blogerski lajf ter še nekatere blogerje in blogerke, sva prešaltala še na privatne zadeve in med razlaganjem o stvareh, ki jih iz samega spoštovanja tu ne bom omenjal, sem se počutil kot v filmu. Ma kaj kot v filmu, v trilogiji ali štirilogiji. In ker ob takih debatah človek, sploh če veliko govori, kot sva oba, potrebuje nekaj, da si zmoči grlo.

Nič narobe. Le jasno kaže na to, da se boš zakajlal in da je velika verjetnost, da boš ob odpiranju bara še vedno sedel tam, žulil pivo in se prav sproščeno in nič zdolgočaseno pogovarjal. Kot se nisem včeraj. Marko je tisti tip človeka, s katerim ti ni dolgčas, ne glede na spol. In vesel sem, da sem ga spoznal in da sva skupaj predebatirala marsikaj in obenem tudi malenkost popila. No, ni bila ravno malenkost, ampak to naj ostane med nama.

In ker je vse skupaj trajalo osem ur, kar pomeni, da se je končalo pozno, mene je pa čakala še pot domov, skozi burjo, je bil današnji dan čisto nekaj drugačnega. Mijau. Tu lahko spet spregovorim o tisti napaki, ki sem jo prej obljubil. Namreč, ni za piti, če te naslednji dan čaka služba. Še prej pa pot domov. In ja, kesam se, lepo je bilo, ampak maligani so zahtevali svoje – najprej riskiranje, danes pa še mačka. Slab vzor sem, lahko nabijam, da se ne sme pijan za volan, potem pa počnem ravno to. Ampak, če je zanimivo. Razburljivo. Ob vsakem srečanju policajev, ne veš ali boš nadaljeval z avtom domov, ali z marico na iztreznitev. Hecam se, ljudje, ne počet tega. In ne imet mene za vzor. Vsaj pri tem ne.

Šalo na stran, da ne bo kdo resno vzel. Ker sem se danes popoldne moral počutiti koristnega, čeprav sem bil zjeban kot bo zjebana londonska prostitutka od petka naprej, sem šel pobirat krompir. Tako, za dobro urco, biti sam s seboj in premišljevati. Evo vam dokaz:

Pa ne bom dolgovezil. Point sem povedal, Don je legenda, zabavala sva se, se še bova tudi naprej, vsaj mislim si. Ni dolgočasen, ni tip človeka, ki bi sedel tam ob piru in čakal na to, kdo bo prvi odprl usta. In ja, včeraj nisem tega omenil, ampak podpiram pri tistem, kar bo drugo leto in če mi bo vse služilo tako kot mora, se z veseljem odzovem tudi na vabilo tistega kolesarskega podviga. Obenem se zahvaljujem za tisti dve rundi (no, ni treba, da vsi vedo koliko jih je dejansko bilo).

Zdej pa dovolj. Grem spat, ker mi manjka.

3 Thoughts on “8 ur

  1. In tako to potem pride, ko se legende zložijo na kup…. 😎
    aja, ti si tudi pristopil v mačkonast trop…..očitno se trop veča…več kot spijemo boljši smo lepše zgledamo… 😉 …..nadaljevanja sledijo….. le za spremstva bova naslednjič bolj(e) poskrbela, da bo zadovoljeno tudi varnostnemu kriterij, ker midva očitno nisva ravno najbolj usklajena z uro….do naslednjič se fino naspi in odpočij, pa mačkona pošlji na sprehod…. 🙂 😎

  2. Tudi taki dnevi morajo biti, drugače pademo v 8urno rutino vsega drugega 😛

    Tole z vožnjo pod vplivom alkohola bom pa raje spregledala, drugače bi lepo po žensko naredila eno ustrezno pridigo. Bemtigaš! 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation