Zdaj, ko je za menoj dober teden, kar se tiče službe, športa, obiska bloga in še marsičesa, sem se odločil, da niti ne bom tedensko obveščal o svojih čudnih športnih podvigih. Ne da se mi enkrat tedensko računat koliko sem prekolesaril, koliko pretekel in pisati planov. Bom raje enkrat na mesec objavil, če bo koga zanimalo, ter naredil še kratko obnovo meseca. Zatorej ukinjam kategorijo ”šport” in naredim novo kategorijo, takoj ko mi pade kakšna ideja na pamet.

Sicer pa sem veliko premišljeval, ali se mi sploh splača objavljati povezave na ednevniku, saj od tam zelo malo ljudi pride na mojo stran. Ampak vseeno bom, še nekaj časa. Razmišljal sem tudi o veliko drugih zadevicah, predvsem o sliki za na blog, konec koncev ste nekateri bralci izrazili željo, da se pokažem. No, predvsem bralke.

In včasih razmišljam o blogu. Kaj pisati, kaj delati, da ne umre. Da je zanimiv, bran, da se brqlci zabavajo ob besedah in da ne izkazujem pretirane pripadnosti temu ali onemu. V tem primeru je najbolje, da pišem bedarije, neumnosti, šale, zgodbe. To mi gre še najbolje od rok. En dan prejšnji teden je izšel seznam najbolj branih blogerjev in hvala samemu sebi, me ni bilo med njimi. Če bi bil, bi verjetno že nehal pisati. Potem bi bilo že malo težko še kaj napisati.

Včasih se sprašujem, zakaj bi sploh pisal. No, bolj na začetku kariere sem razmišljal o tem. Priznam, takrat sem bil razočaran, če sem imel občutek, da sem nekaj dobrega napisal, nihče pa tega ni komentiral. Danes ni več tako. Sicer sem vesel vsakega obiska, vsakega komentarja, pa tudi če je nekje drugje in ne ravno pod blogom. Všeč mi je, ko me nekdo doda na facebooku, všeč mi je, če kdo lajka, všeč mi je v bistvu vsaka pozitivna stvar, ki jo kdo naredi. Tudi če je komentar izven mojega razmišljanja, sem ga vseeno vesel in ga objavim. Komentarjev namreč še vedno ne brišem, razen spam.

Točno vem, da vsaka moja objava mogoče nekomu nekaj pomeni. Nekdo se vidi in strinja z mojim mišljenjem, spet drugi pravi, da sem totalni bedak, ker sploh pišem blog. Nekdo spet pravi, da si upam, ker pišem pod drugim imenom. In sam pravim, da je zakon, da imajo ljudje toliko različnih mnenj in da si je toliko ljudi različnih, saj če bi bili vsi enaki in vsi enako razmišljali, bi bil na tem svetu preklet dolgčas. Pa si zamislite, da smo vsi podobni Andreju iz Maribora, kaj naj potem počnemo? Le ljubezen bi hitro našli, saj bi bile tudi vse ženske enake in nas moških ne bi niti zanimalo, kako je fukat z drugo. Enako za ženske.

In kam pridemo potem? Iz čisto normalnega uvoda v normalen blog, ko se človek trudi nekaj zanimivega napisat, čeprav nima ravno prave ideje, zatavamo v razmišljanje o znanstveni fantastiki, v sanje, v neko drugo dimenzijo. Smo sanjači, ki se izogibamo stiku z ljudmi, ali pa smo le internetni navdušenci, ki vsak dan pišemo za druge in beremo, kar drugi pišejo za nas?

In zdaj? Zdaj to objavim, potem pa grem iskat toplice, v katere bom šel na zaslužen oddih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation