Hepi brzdej tu ju, hepi brzdej tu ju, hepi brzdej, mater ti jebem, hepi brzdej tu ju. Tako si verjetno misli kak bralec, ki sem mu kdaj stopil na žulj. Ja, včasih priznam, da nisem imel jezika na dlaki oziroma dlake na jeziku in sem bil sposoben prekurcati marsikaj, ampak danes tega ne počnem več.

Res je, če me kdo spravi na obrate, lahko spišem o njemu par strani, na katerih bi le pljuval in pljuval, čeprav se mi običajno ne da. Naučil sem se, da če se že moram obremenjevati, se obremenjujem sam s sabo, z drugimi se mi ne da kaj preveč. Izjemoma, če so taki, da si zaslužijo negativno omembo v mojih zapisih.

Enajstega julija lani se je zgodil tisti prvi zapis. O čem sem pisal, niti ni važno, poleg tega, če si kdo res želi, lahko poišče po spletu in bo gotovo našel. Je pa res, da so me v tem letu več kurcali kot hvalili, čeprav so na koncu spoznali, da z mano ni dobro češenj zobati. Sploh ne zelenih, sploh ne črvivih in niti najmanj ne uvoženih. Ja, bili so ljudje, katerim sem šel v nos in jim grem mogoče še danes, a me pustijo pri miru, kot jaz njih. Nisi ful dober bloger, če imaš trideset brezveznih objav dnevno, nisi dober bloger, če samo šinfaš vsako stvar, katero misliš, da bi ti opravil boljše in nisi ful dober bloger, če pišeš o politiki. Dober bloger si, če pišeš o stvareh, ki se ti dogajajo. Ker verjemi, ljudje se hočejo najti, kot se najdejo nekateri v zvezdnih stezah in kot se najdejo drugi v ameriški piti, tako se hočejo najti tudi v tvojih zapisih. Uporabil sem besede prijatelja, in tega se kar držim. Svoja, avtorska razmišljanja so v devetdesetih procentih mojih zapisov. In pri tem ostajam in to je to.

In danes sem tu. 270 blogov v enem letu, večina brezveznih, nekaj takih, ki so burkali javnost, ampak vsi moji. Gremo naprej, dokler se mi bo dalo, energije ne manjka, volje tudi ne, edino časa včasih zmankuje. Ampak to sem jaz, ne moreš me obrnit kot kalcete in ne moreš mi trdit nasprotnega.

Malo pred koncem se zahvaljujem vsem, ki ste v tem letu mojega obstoja napisali kak negativen komentar, saj sem prav zaradi vas postal bolj jebivetrski. Zahvaljujem se tudi vsem, ki redno komentirate ali mi na kak drugačen način daste vedeti, da me berete, saj mi to včasih da motivacijo. Zahvaljujem se tudi vsem tistim, ki delite moje zapise na fb ali o njih govorite v družbi. In tistim, ki pač samo berete.

Za konec pa še za oboževalke – obljuba dela dolgega, evo vam sliko.

3 Thoughts on “Brzdej

  1. Vse najboljše in veliko uspehov še naprej 🙂

  2. David on 20. julija 2012 at 7:05 said:

    Vse naj naj, pa da se ti bo dalo še dolga leta pisat, da te bomo dolgo še lahko brali 🙂

  3. Z največjim veseljem tvoje jebivetrske objave spremljam naprej 😉 Pa zrihtaj si drugo fotko, ker na tej si čist preveč opazen. If you know what I mean 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation