Jdeče češnje jada jem, je zapela štiriletna soseda, ko me je opazila pri obiranju. Pa to ni tista soseda, ki jo običajno opazujem, če se bo slekla pri oknu ali ne. Niti njena sestra ni. Pač, iz druge bajte je, no. Ja, pa se mi pridruži, sem jo povabil. Prinesel sem ji vedro in je začela z obiranjem pri tleh, sam pa sem jih na lestvi nabiral v košaro. Nič kaj preveč zgovorna ni bila, kar je govorila, je bilo o češnjah in o psu, ki je redni sprehajalec mimo mojega vrta.

Da so češnje eden najboljših sadežev, po katerega nam ni treba v trgovino ali h lokalnemu dilerju, je nedvomno. Nikamor ni treba, kadar se mi zahočejo, le do vrta, ki je sedem metrov od hiše. Pa čeprav je le eno drevo, nič škropljeno, čisto bio, vsako leto obrodi kar veliko količino. Ki jo običajno razdam med sodelavce, prijatelje, Petrine starše in še komu. Seveda je pa treba razumet, da prekomerno uživanje češenj povzroča prebavne motnje. No, niso ravno motnje, pač, drisko imaš. Ne moreš sproščeno prdniti, ker se bojiš, da bo šlo še kaj v gate. In običajno je tako, ko najmanj pričakuješ, se zgodi ravno to. Pa jebat ga.

Kar se ne poje, običajno vložim. No, tega ne počnem jaz, ampak vseeno, kakih 15 kozarcev se nabere vsako leto. Pa je za čez zimo. In jih potem postrežeš še s smetano, pa se počutiš kot kralj. In sredi zime pljuvaš peške.

Da pa nimam samo jaz največ od njih, poskrbijo najvišje veje. Čeprav je bila pred desetletji kupljena kot plantažna, je potegnila proti nebu in so veje praktično nedosegljive. Tisto pustim za kose, škorce in vrabce. Kurc, naj imajo tudi oni nekaj od nje. Konec koncev morajo preživeti.

Medtem, ko sem šel nekajkrat spraznit košaro, je tamala soseda kar pridno nabirala. Resda je vsake toliko šla kakšna češnja namesto v vedro, kar v usta, ampak vseeno. Žal si jih doma ne morejo privoščiti – še tisto, kar imajo okrog hiše, je le za dva lista solate in parkirano kolo. Ko je čez pol ure rekla, da je vedro polno, ji nekako nisem verjel. Vrgel sem pogled iz višine na vedro, ki je bilo res polno. Kam naj stlesem, je rekla.

Stopil sem iz lojtre, počepnil k njej in ji rekel, da je v svetu odraslih tako, da vsako delo zahteva plačilo. In ker ni plačilo vedno denar, ampak tisto, kar najbolj osreči človeka, sem ji dal tisto vedro, naj ga nese domov in naj razdeli češnje med mamo, očeta, brata, babico in dedka. Pa vedro naj mi en dan prinese nazaj. Ok. Sicer ga je mukoma nesla, ampak verjamem, da je bilo zadovoljstvo vseh njenih veliko. Seveda sem ji še prej rekel, naj počaka, da jih bom slikal. Nekaj mora biti pač tudi za vas, dragi blogerji in spoštovane blogerke. In če ne prave, naj bojo vsaj virtualne.

Do naslednjič pa vam želim veliko sonca in čimmanj črvov v sadju, ki ga boste uživali.

3 Thoughts on “Češnje

  1. eeej, mi bi tut taprave 😛

  2. David on 31. maja 2012 at 19:30 said:

    Legenda, made my day 🙂

  3. češnje jem samo če jih sam osebno utrgam tukaj in zdaj z drevesa….navada odraščanja na podeželju pa…..tvoji mali sosedi in tebi pa hvala za češnje in cool zgodbo…. 😎

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation