No, včerajšnja akcija čiščenja Slovenije se je bojda končala, vsi so zadovoljni in naša lepa deželica zopet čista. No, sam sicer nisem šel čistit, kar pa ne pomeni, da spadam v kategorijo onesnaževalcev.

Ker smo si ljudje različni, kar je sicer zelo pravilno, imamo tudi različne poglede na dogajanja okrog nas. In se zdaj dotaknimo prostovoljcev, organizatorjev in vseh idejnih vodij včerajšnje akcije. Vsa čast jim in posebna zahvala za to dejanje. A spustimo se globlje in razdelimo ljudi dve skupini, tiste ki so čistili in tiste, ki niso.

Prva skupina je skupina prostovoljnih čistilcev. To so tisti, ki so čistili. Zakaj. Čistili so, ker jim ni vseeno za okolje. Ker vedo, da se plastenka razkraja toliko in toliko let, ker vedo, da kupi krame ne spadajo ob cesto ali nekam daleč v gozdiček. Ker vedo, da določene smeti puščajo razne tekočine, ki pronicajo v tla ali stečejo v najbližji potoček. In ker, konec koncev vedo, da če ne bodo oni pobrali smeti, jih ne bo nihče.

Druga skupina je skupina onesnaževalcev. Sem spadajo tisti, ki niso čistili. Ker jim je vseeno za naš planet, v tistih petdesetih letih življenja, kolikor ga še imajo se itak ne bo zelo zasvinjalo, naprej bodo pa že zanamci čistili. Ker so mnenja, da če je neka stvar iz naravnih materialov narejena, bi po vsej logiki morala tudi v naravi se razkrojit. Tisti, ki so mnenja, da je enako vredno, če plastenko iz avtomobila odvrže nekje ob cesti ali v koš za odpadke, saj smetarji potem vse skupaj odvržejo v isti kontejner. In tisti, ki jim je zbirni center za odpadke predaleč in zatorej odložijo kup šare en kilometer pred centrom.

To je na grobo. Potem pa imata obe skupini še podskupine. Recimo, prva ima podskupino, ki ji lahko poimenujemo Motoriziranci. To so običajno tisti, ki bi na vsak način in zelo radi pomagali, ampak ne znajo nič drugega kot se hvaliti o svojem novem vozilu. Ponudijo svojo pomoč s traktorjem, vozijo hitro in so rahlo živčni. Drugega se ne dotaknejo, ker so preveč zaposleni z drugimi opravili. S traktorjem naredijo tudi tisto, kar bi lahko drugače, tišje, bolj ekološko. Običajno so ob koncu delovne akcije najglasnejši in se znajo sami pohvaliti, kako zelo so pomagali ob vsemu skupaj. Kot bi rekli: ”še dobro, da sem prišel, brez mene…”. Ni jim pomembna čistost okolja, važna je udeležba. In ja, niso zaposleni v podjetju, ki je zadolženo za odvoz nabranih odpadkov. Pač, le lokalni samovšečneži. Je ob tem zapisu kdo pomislil na izpušne pline, ozon…? Ker to sem imel v mislih.

Skupina onesnaževalcev ima tudi podskupino, ki jo lahko imenujemo Opravičenci. Sem spadamo tisti, ki nismo šli čistit, kar pa ne pomeni, da tudi mi onesnažujemo. Tukaj smo, ker bi se akcije sicer udeležili, ampak smo morali biti v službi, smo na bolniški, na dopustu, nimamo varstva, smo imeli druge, pomembnejše zadeve ali kakršen koli razlog, da nismo šli. Ampak je najboljše, da si zaradi tega ne belimo glave, sploh če vedno ločujemo pravilno in ne odlagamo odpadkov v naravo.

In zdaj k zaključku. Če ste pazljivo prebrali, so v teh primerih recimo temu slabi ljudje, ker se pač niso udeležili akcije, avtomatsko vrženi pod onesnaževalce, tisti dobri, ki so dejansko naredili več škode kot koristi, pa v prostovoljne čistilce. In zatorej je ob vsemu temu treba pojasniti tole, da dokler bojo določeni prepričani sami vase in se bodo sami hvalili s svojimi dejanji, do takrat bomo tisti, ki raje nekaj naredimo in smo tiho, skoraj prezrti. Žalostna resnica. Ampak do naslednje čistilne akcije se bodo oni lahko spametovali, ker nam se ni treba.

In če že čistimo, bi si lahko vsako toliko določeni počistili tudi predsodke, ki jih imajo do drugih. A o tem mogoče kdaj drugič, ker to je že skoraj znanstvena fantastika, glede na to, da večina teh ne zna samostojno razmišljat z glavo.

Pa popravite si ure, da ne zamudite referenduma.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation