Včasih, ko se pogovarjam z ljudmi, se sam sebi zdim čudak. Ampak se ne obremenjujem s tem, dokler mi kdo naravnost v fris ne reče tega. Ja, Filec, čuden si. Sicer pogostokrat ne znajo tega utemeljiti, ampak vrtam v njih, dokler ne najdejo pravega razloga. In do sedaj še nihče ni rekel, oprosti, nisem tako mislil, nisi čudak.

In potem, moder človek, kot sem jaz, pa ne da bi se s tem hotel hvaliti, v vsakem prostem trenutku dneva ter še marsikaterem drugem, premišljujem, zakaj za vraga svetega bi bil jaz čuden. Priznam, imam svoje navade, ampak zaradi tega me še ni treba postaviti in označiti.

Da pa vam bo malo jasneje, grem kar opisat recimo prosti dan, ko imam čas le zase, ga ne preživim osem ur pri nekomu, ki mi plačuje in nisem pri Petri. Recimo, zjutraj vstanem. Treba je definirati besedo jutro, saj se od človeka do človeka razlikuje. Zame je jutro med šesto in dvanajsto dopoldne. Imam težave z vstajanjem, in tudi če imam prost dan, ob enajstih težko vstanem. Druga zgodba je, če ne morem spat, se preselim na kavč in ob štirih ponoči počnem tisto, kar običajno počnejo ljudje zvečer – gledam film. Sem mar zaradi tega čuden?

Če slučajno dopoldneva ne prespim, se posvetim blogu. Prečekiram splet, kaj pišejo ostali blogerji, novice, nage babe in oddam kak prispevek na svojo stran. Počakam na kosilo ali pa ga sam naredim, pomijem, pospravim.

Popoldne, če je lepo vreme, grem v naravo. Tam najdem svoj mir, pa naj bo to v zasneženi pokrajini, na spomladanskem travniku ali na skali ob morju. Le da je okrog mene čim manj ljudi, čim manj znakov civilizacije. Pa tudi če sem sam popolnoma civiliziran, saj hodim vsak dan v mesto, imam bivališče, mobitel, računalnik in avto, sem najraje stran od tega, v naravi. Je to čudno?

Potem je treba nekaj za sebe narediti. Kolo. Bodisi sobno ob slabem vremenu, sicer pa najraje tisto, ki ga poženem v klanec in gonim dve uri ali več. Medtem razmišljanje. O prihodnjih dneh, o raznih dejanjih in projektih. Glava se mi spiha kot s kompresorjem spucan tepih. Čudno?

In zvečer? Zvečer grem na tek, ko ostali gledajo poročila, grejo na pivo ali seksajo, takrat jaz tečem. Ter pridem domov, se stuširam, pogledam še enkrat splet ter malo televizije in grem spat okrog polnoči.

Seveda se zgoraj zapisano razlikuje, če sem v službi ali če sem pri Petri. Ampak nekako nekaterim ne gre v račun, kako lahko tako živim. Enostavno. Nisem človek pravil, če si jih sam ne postavim. Nihče mi ni ukazal, da moram zvečer gledati televizijo, zatorej jo lahko tudi dopoldne, če mi to ustreza. In nihče mi ne brani biti ponoči na računalniku. Sem namreč nočna ptica in takrat najbolj umirjeno in najboljše delam.

Seveda pa ni to vse. Čuden sem za nekatere, ker hodim v službo. Nekateri kolegi so raje prijavljeni na zavodu in delajo na črno. Baje tako več zaslužijo. Če so potem srečnejši, ok. Čeprav tudi sam sovražim hoditi v službo in bi najraje bil nekakšen umetnik z veliko prostega časa, mi vseeno ni še padlo na kraj pameti, da bi delal na črno ter bil sočasno na zavodu. Torej, sem čuden. Čuden sem tudi pri okusih, glasbi, filmu, stilu. Odtrgane komedije, pri katerih se režim kot da bi skadil tri jointe naenkrat, nekomercialna glasba, predvsem metal, rock in punk ter irokeza, strgane kavbojke, bulerji… čuden?

Očitno. Ker ne hodim okrog v delovnem pajacu z izvijači v prsnem žepu, ne kadim v avtu ter ne sedim ob treh popoldne ob piru, kot veliko kolegov, sem torej čuden? Vesel sem, da nisem kot oni, saj bi potem tudi jaz imel vsakega, ki bi bil drugačen od mene, ne glede na to, ali boljši ali slabši, za čudnega.

No, ob določenem trenutku sem se od vseh prijateljev, ki so me imeli za čudnega, ter za vsak slučaj, da se ne pozabi, to povedali še vsem naokrog, poslovil. Zdaj me ne videvajo več v gostilni, mogoče se kdaj naključno srečamo z avtomobili na cesti, ampak je to tudi vse. Da bi me poklicali in vprašali, kako sem, se ni še zgodilo. Včasih me kdo pokliče in reče, da bi potreboval to pa ono, mu mirno rečem, da nimam časa, jebi ga. Mogoče so dobili drugega čudaka, iz katerega se delajo norca, oni, normalni ljudje.

3 Thoughts on “Čudak

  1. Označiti nekoga za čudnega je itak … brezveze. To ne pove nič. Taka oznaka je sploh najmanjšega razmišljanja vredna šele, ko jo lahko postaviš naproti definiciji normalnega.

    Če se pa da definirati, kaj je normalno, sploh v današnjem svetu, je pa drug, veliko večji problem 😀

  2. David on 11. januarja 2012 at 1:29 said:

    Potemtakem sem tudi jaz čuden?
    Jebe se meni, sem tak ko sem, z mnenjem drugih se pa ne obremenjujem preveč. Srečen sem, da sem tak in to kar sem, dobri prijatelji me poznajo, takšnega kot sem, za ostale, ki pa za hrbtom govorijo kak da sem, me pa ne briga. Jaz vem kak je v resnici in to je to.

  3. David on 11. januarja 2012 at 1:32 said:

    Pa še to, dobro napisan blog, vsaj zame. Sem se kar poistovetil, čeprav ne športam toliko. Oz. pod šport vbistvu zajamem delo, ki ga opravim na kmetiji.
    Keep up the good work. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation