Ok, ponedeljek. Zadnji čas, da končam z goltanjem antibiotikov, nalivanjem s čajem in se spravim k delu. Plan?

Najprej moram sploh vstat. Zmetat vase zajtrk, ker je to pač najbolj obvezen obrok dneva, vsaj zame. In še zdrav je, tako da tisti, ki ga ne jeste, se boste cvrli v peklu. Jaz pa poleg vas, ker imam drugačne grehe, ampak o tem nekoč ali mogoče nikoli. Druga stvar. Slečt pižamo po petih dneh ter oditi pod tuš. Kar mi ni bilo treba do sedaj, saj če sem bil doma, nisem nikomur smrdel, logično. Če bi imel vsaj psa, bi se njemu gravžal, ampak tako se nisem nikomur. Istočasno umiti zobe, ker po petih dneh bi izven varnega objema hiše moj zadah koga umoril. Sicer pa to lahko počaka še kak dan, da si tudi v civilizaciji ustvarim nekakšen varnostni ščit. Okej, kje sem ostal. Aha. Obrit brado, da me ne slučajno zamenjajo z basistom od ZZ Top. In zime je konec, ne rabim več, da me greje.

Pozabiti na televizijo takoj zjutraj, ker ona je bila edini vir informacij v teh dneh. In prinašala mi je večinoma slabe novice, tako da ji kar tu sporočam, naj me nekaj časa ne gleda. Računalnik isto. No, za kak blog bo čas. Potem? V trgovino. Po jogurte, sadje, štruco kruha in verjetno še kaj. In po nekaj rezervnih delov, da dokončno pripravim bicikel in se začnem pripravljat na sezono.

Iti v službo, ampak to je skoraj da nepomembno, ker itak vem, kaj me čaka. Šopek sodelavcev, ki bodo jamrali, kako so morali delati namesto mene, potpouri sodelavk, ki bodo pametno postavile diagnozo bolezni, ki sem jo prebolel in šef, ki bo za dobro jutro postavil toliko nalog, da se ne bom videl ven do silvestrovanja čez dve leti. Ampak bom, priden kakor pač sem, oddelal tisto tretjino dneva in se brez pritoževanja ob uri odpravil domov. Vmes se ne bom nikjer ustavil na kakšnem pivu, saj sem že začel varčevati za dopust. Ker ne zaupam firmi, da nam bodo letos dali regres. Pa ne bomo o tem, ali si ga sploh zaslužimo.

Vmes bom pomalical kakšen kivi, pomarančo, krekerje, spil nekaj izotoničnega in si poiskal še kakšno delo okrog hiše. Čas si bom vzel še za kakšen film pozno zvečer. Ne vem zakaj, a vleče me k jugoslovanskim filmom. Moram rečt, zadnjič sem gledal tole in sem se neizmerno zabaval. Predvsem sem primerjal s Slovenijo. A to ne spada sem.

In potem? Potem bom poklical Petro, da bova malo klepetala. Sanjarila o letošnjem dopustu. In sploh ne bom zaspan, ker sem na bolniški en teden ležal, kaj sem pa hotel drugega. Legel bom v posteljo ter premišljeval. Koga in kako nategniti za prvi april. Kam se podati s kolesom. Si nadeti modre ali rumene rokavice. Je morje že dovolj toplo za plavanje? Je poletno smučanje ceneje od zimskega?

In potem bom zaspal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation