Če mi gre kaj na živce, mi gre tole. Dež mislim. Ja, vem, da je nujno potreben, ker je suša že trkala na vrata, je bila požarna ogroženost in vse skupaj, ampak, jaz ga ne maram.

Sploh, ker moram posledično biti zaprt. Ker mi neka aktivnost po dežju resnično ni ljuba. Sploh ne vem, kaj bi v takem počel zunaj. In ne moti me poleti, ko vsaj malo ohladi ozračje, ampak zdaj je resnično odveč. Kar vidim pozitivnega v temu, je to, da mi končno zaliva posejano zelenjavo.

Je pa res, marec je bil prekleto topel, nekatere je že prisilil v kratke rokave, tudi v kratkih hlačah sem srečeval nekatere pogumneže. Malo je manjkalo, pa bi obuli japonke. No, jaz sem jih, v toplicah za okrog bazena. Zdaj pa surprise, kar naenkrat se je sonce skrilo, postalo je hladno, v bajti je bilo treba spet zakurit. Obenem mi že kak mesec teče iz nosu kot noro, kiham, smrkam, ne pomaga nobena kemikalija in niti nobeno naravno zdravilo. Kaj si morem, bom počakal, da samo odneha.

Bi bilo pa zanimivo, če bi lahko.. no, malo bom zabluzil. V bistvu, da bi imeli dež po naročilu. Tisti, ki ga potrebujejo več, bi jim ministrstvo za vreme dalo posebno stikalo, ki ga bi ob potrebi zalivanja vklopili. Ostali bi lahko prav tako rekli, shit, danes se mi ne da delat zunaj, vklopim dež in lahko spim cel dan. Ja, vem da je to znanstvena fantastika. Celo nek film sem gledal o tem, kako je nekdo hotel biti dežjev delodajalec. Svašta, kam te pripelje dolgočasje.

Se pa tolažim s tem, da bo kmalu poletje, vroče, da bom lahko v miru obiskal moj delček meni ljube divje plaže, odvrgel cunje in se fuknil v morje. In komaj čakam tista dva tedna, ko imam dopust, da odklopim vse po vrsti in delam nič.

Se opravičujem za ta kratek blog, ampak drugače ne gre danes…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation