Za jutrišnji dan napovedujejo slabo vreme, za kar lahko rečem samo, da je bil že čas. Sicer so nas zrajcale že nedeljske padavine in ohladitve, ampak poletje bi lahko še malo ostalo. Vsaj malo. Tudi če ne s temperaturami do 35, temveč vsaj tam, nekje okrog 25 bi bilo čisto primerno. In dež da bi vsakih nekaj tednov pošteno zalil.

Jebenti, taka suša je, da bodo še vegetarijanci morali jesti meso. Kaj naj. Nismo mi krivi, čeprav bo sedaj marsikdo rekel, da je to gotovo posledica uporabe plastičnih vrečk, uporabe gnoja na njivah in nepravilnega sortiranja smeti. Kje pa. Lepo vas prosim. Narava se spreminja, del krivde je tudi na naših ramenih, ampak vse pa ne.

Vse skupaj bo zjebalo ravno zadnji vikend, ko bi lahko dijaki in ostali obiskovalci šole še lahko mirno žurali. Nato nekako ne bo več časa za to. Čeprav še nekaj let ne obiskujem več šole, mi je prvi september, dan, ki sem ga nekoč tako zelo oboževal, nekaj let kasneje pa sovražil do amena, mi je ta dan ostal v stilu življenja kot nekakšna prelomnica. Še vedno se s prvim septembrom počasi zabubim, ob večerih ostajam doma, vsaj med tednom, gledam filme, berem, rešujem križanke in hodim s kurami spat. Ne ravno dobesedno. Ampak vseeno zgodaj. Čeprav gledam nekje do polnoči filme ali delam kaj produktivnejšega, saj imam takrat najboljšo koncentracijo.

No, tudi športam takrat. Ker vročina pojenja in se da več preživeti na kolesu ali na teku. In ker sem ta avgust praktično spal, razen nekaj izjem, sem naredil samo deset procentov mesečnega plana glede kolesarstva. In to moram v septembru nadoknaditi, če želim do naslednjega prvega avgusta nabrati število kilometrov, katere sem si postavil za cilj. In ker je tudi več volje in časa za ustvarjanje, bom še letos izpeljal izziv, katerega sem si postavil nekoč in sem ga tudi že omenil v blogu – napisati blog z 10 tisoč besedami. In ko mi to uspe, dragi bralci in spoštovane bralke, lahko grem tudi na zimsko spanje. Ker to je nekakšen cilj, potem se moram spočiti in si izbrati novega. Ker biti brez cilja, pomeni biti brez truda.

Zveni kot slovo od nečesa in ja, vem, tisti, ki me ne morejo, si srčno želijo, da bi Filec že nehal pisati, ker piše same neumnosti, v bistvu je pa tudi totalno brezvezen tip, takim lahko samo sporočam, da ne grem nikamor. Rad sem kamen spotike, rad sem trn v peti, če so noge čiste in rad sem zadnji v vrsti. Ker če sem zadnji, me ne more nihče jebat. Zaradi takih ostajam, zaradi takih nisem še obupal, ker mi je enostavno preveč zanimivo, če mi gre kdo kontra, z mišljenjem, da je grozno pameten. V tem času ni več potrebno biti pameten, biti moraš zgolj prebrisan in iznajdljiv. In pošten. Ker če nisi pošten, nisi vreden pol kurca. In če kdo misli drugače, jebi ga. Sto ljudi, sto čudi. Sto žena, dvesto sisa.

Sicer pa so dež napovedovale že marsikatere današnje stvari, ki so se mi dogajale. Sodelavke so večino dneva presedele skupaj in šušljale in se hihitale in bore malo delale. In vsi vemo, kaj pomeni veliko žensk na kupu. Kurbnhaus ali pa to, da bo dež. In bo, jutri bojda. Obenem sem videl kar nekaj ljudi, ki so montirali nove brisalce na avto, pa vsak drugi, ki sem ga srečal, je začel debato o vremenu. In ta, najbolj oguljena icebreaker fraza, začeti temo o vremenu, je tako oguljena, da sem današnji blog začel z njo celo jaz. Joj joj, kam gre ta svet in mi z njim…

Lepo se imejte do naslednjič, da vam ne bom recimo zavidal, ker se niste imeli. Jaz se bom imel, pa tudi če jutri pade petsto litrom na meter kvadrat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation