Ravno na dan, ko je najbolj pomembno lepo vreme, le to zajebe. Pa četudi nisem imel nobenega namena praznovati. Praznikov, oziroma dela prostih dni se itak največkrat veselijo nezaposleni, nam zaposlenim, vsaj meni, je pa to navaden dan, dan ko lahko nekaj postoriš doma ali se vsaj spočiješ, brez misli na službo. In na tak dan pride popoldan nevihta ter ti zjebe totalno vse načrte. Ki jih, resnici na ljubo nisem imel, ampak ravno takrat sem hotel iti s kolesom. Ne prej, ne kasneje, ravno takrat.

Po tem, ko sem si čez vikend vzel prosto in se posvečal blogu ama ništa, kot bi se reklo, je danes zopet čas za objavo. Verjetno edino ta teden. Ker imam frko v službi in ker v prostem času spravljam skupaj stvari, ki jih bom potreboval za na dopust. Ki ga komaj čakam, prav res. Takrat boste imeli mir pred mano, tistih nekaj dni. Bo pa potem, ko se vrnem, marsikaj za povedat. Hrvaška, pač.

In v teh dveh tednih ne bom bral blogov, zatorej upam, da ne boste pisali zanimivih stvari, saj me bo v nasprotnem primeru čakalo preveč dela, ko se vrnem še s slano kožo nazaj v prelepo Slovenijo, ki je včeraj praznovala. Ne vem kaj bi ob tem storil: ji segel v perut, ali glasno zahrkal, povlekel pljunek skorajda iz pet in pljunil nekam proti Ljubljani. Definitivno bom naredil najbolje, če se ne bom ubadal s tem, da so podražili kruh, mleko, meso, parkirišča in zavarovanja, temveč bom lepo živel naprej, dokler mi bo plača to omogočala. Sploh ni važno, če bom kupoval včerajšnji kruh, ki je malenkost cenejši, sploh ni važno, če bom upal v službo, ker mi bo zmanjkalo bencina na polovici poti, sploh ni važno, če me bodo v primeru bolezni uspeli rešiti pred Matildo. Važno je tu in zdaj se počutiti dobro in se delati, da je vse ok. Vse ostalo je nepomembno. Jebeš preteklost in boli te kita za daljno prihodnost.

Posledično, zaradi slabega vremena, namreč, sem včerajšnji dan izkoristil za poležavanje. No, ne celega. Dopoldne sem se ubadal z nekimi stvarmi na računalniku, po kosilu pa sem se posvetil dvema zvitkoma tobaka na balkonu ter nato legel na kavč. Vsi naši programi imajo odličen program, tako zelo, da se nisem upal odločiti, katerega bi gledal. In pohvala tistemu, ki se je odločil dati Policijsko Akademijo na spored, again. Namreč, niste je vrteli že od davnega leta 2011. V takih primerih je Dvd najboljši prijatelj, Partis pa drugi. Kako malo je treba, da je človek srečen: nekaj kablov, pol kile vezja in pleha ter daljinec. Neprecenljivo.

In potem se zbudiš spet v sončen dan. Tak, kot je danes. A kaj ti pomaga, ko moraš v službo. No, no. Moram še malo zdržati, še par dni. Potem pa odklopim vse po vrsti in sem lagano do polovice meseca.

Če se javim še kaj ta teden, bomo še kakšno rekli. V nasprotnem primeru pa se beremo nekje okrog dvajsetega. Lepo se imejte, oziroma se bom imel jaz še namesto vas.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation