Na en čisto tak, navaden dan, ko ti lahko samo služba pokvari vsako veselje, me je obiskala Petra. Po dolgem času. No, saj je morala, zvečer sva bila namreč vabljena na rojstni dan. Prišla je prehlajena do temeljev in priljubljeni radler zamenjala za čaj. Topel. Piknila sva malo salame, pršuta, sira in oliv, malo smo poklepetali, se smejali in to je bilo to. Pred polnočjo sva odšla domov, spat.

Prebudila sva se v sončno dopoldne, katerega sva izkoristila za poležavanje in crkljanje v postelji, nato pa po obilnem zajtrku šla v trgovino. Oziroma dve, edini dve, kateri obiskujem. Spar in Lidl. Nato še na obvezno kavo, katero si je treba privoščiti vedno, ko gre vaščan v mesto. Meni se to dogaja redno, ampak so ljudje, ki grejo samo enkrat na teden v mesto. Kaki prebivalci Robidišča in podobnih krajev, postavljenih bogu za ritjo. Takoj zamenjam za njihovo življenje. Kjer bi imel mir okrog sebe. In še živel da bi lahko od pisanja in podobnih del.

Torej, začela sva pripravljati kosilo. Golaž, narejen v ekonomu, je zelo zadovoljivo pokril njoke. In merlot je vse to lepo poplaknil. Potem pa slabša stran kuhanja – pomivanje. Za vse, ki imate negativni odnos do pomivanja krožnikov, loncev, pokrovk, pribora, kozarcev in povrh vsega še čiščenja okrog štedilnika, imam izvrstno novico. Pomivanju se lahko odrečete, kar se tiče čiščenja okrog kuhališča pa žal ne ravno. Ideja je zelo priročna, prihrani na času in zmanjšuje napore. Slaba stran tega je, da je relativno draga, pa tudi ekološka ni najbolj. Gre se za menjavo krožnikov in podobnih stvari, ki se jih uporablja pri krmljenju, za plastično. Enostavno, poješ in vržeš v smeti. Nobenega pomivanja, nobenega brisanja, nobenega pospravljanja. Ampak, ste opazili, da sem zabluzil iz pointa? Verjetno ne, ker moji blogi načeloma nimajo pointa… 

Po vsem pomivanju in čiščenju sva imela namen odriniti nekam peš. Vsaj kako uro. Presenetil naju je dež, zato sva obležala na kavču, gledala filme in klepetala. Sva ugotovila, da je to ravno toliko dobro kot sprehod. Zvečer je zaspala pred mano, kar me je spravilo v malenkost slabšo voljo, saj ob zvokih njenega smrčanja težko zaspim.

Zopet zgodnje vstajanje in odhod v tisto ustanovo, kjer moram (čeprav po svoji volji, saj me nihče ne sili) preživet osem ur dnevno. Služba, pač. In, kot se zgodi parkrat letno, te vsi zasujejo. Rabim to, rabim ono, takoj. Jebemti, povej da rabiš že včeraj. Odlašanje do zadnjega dneva s svojimi nalogami, potem pa krivdo zvaliti name, ker jim nisem pomagal. Niti vedel nisem za vaše naloge, fak. In potem pride živčen Filec, potem je živčna gdč. Gnida, gospod Bakala, šofer g. Volan, skladiščnik Vili, tajnica Sponka, referentka Senada, čistilka Zufdija, vrtnar Hilmija in seveda šef Visoki. To me ne moti. Dokler ne pride Blonda, podšefica in zvali krivdo name. Ura je bila primerna za odhod, zato sem se počasi odpravil, da bom lepo razmislil doma o vsem in se pripravil na morebitna vprašanja Blonde naslednjega dne. No, ne morebitna, kar gotova. Milijon procenten sem, da bo imela kaj za reči. Ampak, me poznate? Ostajam hladen kot špricer. Vam povem jutri.

Prvič se mi je zgodilo, da blog pišem dva dni. Torej, da nadaljujem, kjer sem končal. Blonda je bila danes strašansko pomirjena in ni niti omenila včerajšnjega prepira. Kar sicer zanjo pomeni, da čaka na še eno napako, ki je nisem storil in me potem v njeni pisarni za zaprtimi vrati konkretno nadere, oziroma zame pomeni, da se je pomirila, po razmisleku ugotovila, da sploh nisem imel prstov vmes in da sem, z izjemo seksa, nedolžen. S tem se je končalo.

Po dveh letih mojega telefona, prvega na dotik, sem se odločil za nakup androida. Še ta mesec, če bo vse po sreči. In to je to. Ja, pa odločil sem se, da bom tudi jaz kopiral nekaj blogerjev, ampak za to bo potrebno počakati na naslednji zapis.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation