Evo ga, prvi junij. Kar je zame vedno nekako pomenilo začetek poletja. Tudi dokler sem bil šolar. Takrat nekje sem vedno vse spustil iz vajeti, tudi še sem celo šolsko leto garal, da sem si pridobil dobre ocene, le da mi po prvem juniju ni bilo treba nič kaj veliko delati. Takrat se namreč začne poletje, vsaj zame.

Najlepši del leta, definitivno. Zakaj? Lahko imaš šipo odprto in se delaš frajerja ter z glasno glasbo privabljaš poglede. Ker mi kot kadilcu pozimi teži sedeti zunaj, čeprav poleti težko najdeš prostor na terasi. Nekadilci marš noter – hoteli ste, da se noter ne kadi in ste dosegli, zdaj pa bodite noter, kjer vas dim ne moti. Ker je dan do devetih zvečer in če se ti sprdne, lahko ob sedmih sedeš v avto in še uloviš sončni zahod na obali. Ker je toplo in kar rabiš dat nase, so japonke, hlače in majica. Ker je vsak trenutek idealen trenutek za se fukniti v morje. Ker se ne sekiraš, če s kolesom zapelješ v lužo – včasih popolnoma namenoma, da se ohladiš. Ker so poroke in pogrebi odlična preizkušnja preživeti razmeroma dolgo časa v dolgih hlačah. Ker ti bolj paše hladen jogurt za zajtrk, kot topla kava. Ker punce več pokažejo kot skrijejo, obenem pa širijo prepoznavnost omamnih parfumov. In za nudiste, ker nesramežljive nudistke veselo kažejo svoje mufne na razgretih kamnih. Acc.

In potem me prekine vprašanje prijatelja, kaj bi storil, če bi vedel, da se ob petih popoldan konča tvoje življenje. Hmm. Odvisno od tega, koliko bi bila ura, ko bi to zvedel. In od letnega časa. In od dneva. Bi bilo to jeseni, pozimi, poleti, bi bil torek, sobota, četrtek ali ponedeljek. Ok, potem se nadaljuje: predpostavimo, da bi bila ura devet zjutraj, sreda, spomladi. Nekje konec aprila. Kaj bi storil. Ne vem. Lažem, točno vem. Kupil bi sixpack laške, dve plastenki vode brez okusa in rizle. Pa travo. In bi se odpeljal nekam, na tisoč metrov nadmorske višine, kjer bi bil sam, v naravi. Najprej si ga bi zdrkal, potem bi se ga zakadil. Do amena, ampak res, enega za drugim. Da bi mi bilo lepo, da bi videl bele miši in slišal travo rast. Bil bi topel dan, čeprav oblačen. In nato bi deset minut pred peto popoldan zavrtel Niete in njihovo depresijo. Za popolnost dneva. Zadnjega.

Pa čeprav se zavedam minljivosti, se bojim tega dneva. In najmanj težko mi bo, ko bom vedel, da sem na vrsti jaz. To me še najmanj skrbi, kako bo brez mene. Važno, da me ne bo bolelo. Bolj se bojim izgube nekoga, ki mi veliko pomeni. Bližnjega. Prijatelja. Punce. Staršev. Edino za sodelavce me ne briga, zaradi mene lahko ta trenutek vsi zarežejo v žilo, vsak v svojo. Jebeš, Matilda pride in te hoče pofukat. Potem je pa na tebi, al greš z njo al se ji upreš. In potem narediš to, kar normalni ljudje počnemo. Zvest si eni osebi in se Matildi ne prepustiš, nasprotno, boriš se z njo, dokler imaš v sebi trohico moči. In ta putana ne zmaga vedno: vzame tvoje telo in dušo, spomin pa ostane za vedno v srcih tistih, ki jim nekaj pomeniš.

Do naslednjič pazite nase in vedite, da je življenje polno padcev in vzponov. Le dojemamo jih drugače.

8 Thoughts on “Junijski safr

  1. Hehe, nekadilci, marš noter 😀 A ma ti moraš biti tudi nekje bolj z zahoda, si napisal, da ti teži sedeti zunaj pozimi 😉 Teži … ta je bolj zahodnjaška, a ni?

    • Peter Filec on 1. junija 2012 at 9:52 said:

      Veš da 🙂 sej zato te po ovinkih sprašujem iz kje si, da bi ugotovil, če sva slučajno soseda 😀

  2. Hehehehe, a misliš, da bi lahko bila tista soseda, ki jo čakaš, da se pred oknom sleče? 😀 Hja, ne vem. Ampak verjetno bi vedela, da sva soseda, če bi bila, ali ne? 🙂

  3. Peter Filec on 1. junija 2012 at 10:29 said:

    Dvomim, da bi vedela 🙂 drgač pa vem, da nisi ti tista, katero čakam, da se slečeš… ampak se lahko vseeno 🙂

    V primeru nejasnosti imam tudi mail, veš 🙂

  4. nekadilce čez poletje itak dol s teras, ker če so le te od kadilcev v mrazu in bombnih napadih, naj bodo še v toplem poletju…..ampak stari, kakšno mojstrovino si zložil v nekaj vrsticah….od rojstva, navdušenja, odštevanja, pa do drame mrka….to bi morali že posnet za celovečerca…. 😉 😎

    • Peter Filec on 1. junija 2012 at 11:11 said:

      Kaj si morem. Se imam za malo legendo 🙂
      Sicer pa ne preveč hvalit, hitro mi stopi v glavo in potem počivam na lovorikah in se ne dogaja nič 😀

      Cenim pa komentarje takih blogerjev, kot si ti, resno.

  5. eh, kar pusti naj ti stopi v glavo….sploh če bo katera kaj od tega imela… 🙂
    če pa boš slučajno za predolgo vrgel sidro na lovorike, čeprav te ne vidim takšnega, pa te bom(o) itak dobronamerno šutnil(i) v sedalo…. 😎
    cenjenje pa je očitno obojestransko….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation