Me prime včasih, da bi naredil nekaj norega. Res odštekanega. Nekaj, s čimer bi se nekoč lahko pohvalil. Kar bi mi spremenilo življenje.

Občasno, ko sem pol metra nad tlemi, se pravi, nisem ravno realen, si predstavljam prihodnost. Pač, en dan popizdit nad vsem skupaj, prodati vse, kar imam, vzeti najnujnejše ter se spokati. Nekam, ni važno kam. Indija, Avstralija, Norveška. In biti tam. Se povezati, začeti kaj delati in spoznavati drugačne kraje. Prekinit stike z ljudmi, ki jih v sedanjem času in na sedanjem kraju ne prenašam in s tistimi, ki ne prenašajo mene, ter ohraniti stike z vsemi meni ljubimi. Ali se podati na pot okrog sveta. Z avtomobilom. Ali kolesom, ter preko bloga sporočati koordinate, kjer se nahajam.

Kaj je krivo, da me občasno pripelje do tega, ne vem. Resnično ne. Mogoče se tu ne počutim ravno dobro, kljub temu, da mi nič ne manjka. Imam namreč službo, osebo, ki me ljubi in jaz njo, imam streho nad glavo, nisem ne lačen in ne bos, zdravje mi služi in denarja dovolj, da grem skozi mesec. Ja, skromen sem. Mogoče nekaj v meni zahteva nekaj več. Več doživetij, več adrenalina, več potovanj. Zamenjati okolje, način življenja. Biti nekaj drugega.

Mogoče vse to izhaja iz tega, da sem v preteklosti storil nekaj stvari, katere obžalujem. No, ne obžalujem nobene, razen da sem kako leto zabil z osebo, ki se je na koncu izkazala za povsem drugačno. Ampak mladost je norost. Za tisto mi je žal, čeprav je bilo lepo, ampak vseeno.

S kolegi smo imeli bend. Če bi se lahko dvojnim vajam in nobenemu koncertu, tropu najstnikov, ki imajo bobne, kitare in mikrofon, nimajo pa imena, lahko sploh reklo bend. Če smo bili dobri sploh ne vemo, ker nas nikoli ni nihče slišal. Kje bi bili danes, če bi takrat nadaljevali, se mi ne sanja. In če se ne bi tistikrat zapufal za nakup avta. In če bi se takrat, ko je bila možnost, prekvalificiral in bi danes bil z lepšim poklicem in lepšo plačo več prost in bi imel več časa za ostale stvari. In če bi takrat kupil tisto ozemlje ob morju, kjer bi s trdim delom do danes postavil kamp.

Jebi ga. Preteklosti ne morem spremenit. Brez veze se obremenjevati s stvarmi, ki so se že zgodile, objokovati za nazaj in se nekaj tolažiti, je brez pomena. Gledam naprej, a ne vidim veliko. Bojim se. ne vem česa, ampak se bojim. Predvsem tega, da spizdim od tu, da grem nekam daleč, na zgoraj omenjene destinacije. In potem, če mi ne uspe? Naj se zjočem, naj se vrnem domov, kot da se ni nič zgodilo? Naj si pripravim zanko? Naj povem, da obžalujem?

Ali naj pač le ostanem tu, se posvetim ljudem, ki jih imam rad, delam tisto, kar pač delam z veseljem, se ukvarjam s stvarmi, ki me dopolnjujejo? Kot so recimo blog, kolesarjenje in zadrževanje v naravi?

One Thought on “Kaj bi…

  1. A sploh veš, kaj je tvoja strast? Nekaj, kar si že od mladosti zelo zelo zelo želiš. Najdi to! 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation