Ste vplačali loto? Ja, kako ne, zdaj se splača. Približno tako sem slišal dve tetki pred sabo na blagajni trgovine. Jao jao. Kam smo prišli. Nič ne rečem, včasih sem igral redno. Zdaj pa samo še vsake toliko, pač vplačam tistih par evrov, ki jih bi tako ali drugače zagonil za kako bedarijo. Včasih se mi celo pokrijejo stroški.

Se pa valda splača zavlačevat z neizžrebanimi številkami, saj se tako le še povečuje kupček. Ko ga bo nekdo pospravil. Pa ne mi govorit, da je to igra na srečo. Tako loterijo se lahko grem tudi jaz. Izmislim si štirimestno številko, ki jo boste vi ugibali. Napišite jo na listek, zraven dajte dva evra in če boste uganili, boste dobili denar vseh tistih, ki so vplačali. Nadaljujmo. Vplača dvajset ljudi, kar znese štirideset evrov. Zberem odgovore, enega izpostavim, da je uganil številko, ki sem si jo izmislil, mu povem, da so vplačali trije in mu izplačam šest evrov. Štiriintrideset evrov ostane meni. Kdo je za?

Nimam nič proti. Te dni videvam vsepovsod ljudi z listki, za katere upajo, da imajo zmagovito kombinacijo. In mogoče deset dni nazaj je model pred mano na petrolu vplačal 250 evrov, da bi odnesel sedmico. Halo? Tako vsoto imam jaz za dva meseca vožnje. Model je očitno ciljal visoko, bolj visoko, kot je sicer dobil nazaj. Verjetno.

Ja, kaj pa boš s petimi milijoni? Zame, če sem čisto iskren, bi bilo dovolj dvesto, maksimalno tristo tisoč. Da bi si kupil stanovanje ali hišo ter opremil. Več ne potrebujem. Potem bi normalno živel naprej, hodil v službo in čakal na upokojitev. Ni ravno res, da denar prinaša srečo. Razen če je za koga sreča v materialnih dobrinah.

Mene je doletela drugačna loterija. No, ko sem prišel iz zgoraj navedene trgovine, sem pač rabil dozo kave. Ja, v enem izmed večjih nakupovalnih središč. Torej, sedem zunaj, kljub mrazu, saj sem vendar kadilec. Malo preletim splet kar prek telefona, ko slišim debato ob sosednji mizi. Dve nališpani dekleti, nekje pri dvajsetih, vsaka s svojo cigareto, ena zatopljena v žensko revijo, druga v svoje čevlje. ”Poznaš Filca”, vpraša prva. Druga ga seveda ni poznala, kdo pa pozna nekega blogerja, ki ne ve o čem bi pisal. No, prva ga je poznala. Razložila je, da je to bloger, ki si je zadal nalogo, da bo dal skozi celotno abecedo in da bo za to potreboval več kot dvanajst let. Sicer ne piše ravno kaj dobrega, ampak vseeno ga gre kdaj prebrat. Smešno. Druga je rekla, da bo počekirala in se zazrla nazaj v svoje čevlje.

In? Ja, nič. Nekoč se mi je to že zgodilo. V vsej moji blogerski zgodovini, je tole drugič. In kaj ima to veze z loterijo, boste rekli. Kaj, zame je že to nek uspeh, da grem nekam in slišim nekoga govoriti o meni. O meni kot Filcu, ne o meni kot dejanski osebi. Še najbolj pa je zanimivo, ker nisem še objavil slike, kakšen sem. Kot če vidijo Plestenjaka, rečejo ”o, lej, Plestenjak”. Če vidijo mene, pa ne morejo rečt ”lej, un bloger”, če me ne poznajo. Nakladam, a?

Kaj nej še povem… mah, nič več, dovolj je za danes, mogoče se jutri kaj boljšega spomnim in vam še mal zatežim.

Fajn se imejte in veliko se smejte. He he he.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation