In se je začelo. Sezona kolesarjenja je odprta, vsaj zame in vsaj za letos. Vendar ni šlo brez zapletov.

Že lani sem konec sezone, misleč, da bom veliko kolesaril tudi pozimi, kupil nove plašče. To niti ni šala. Pridem, povem mero, model pa, ker nima take, ponudi širše. Po zagotovilu, da bojo definitivno pasale, mi začne vsiljevati določeno znamko, ki je bila sicer nekaj evrov dražja. Bolj me je zanimalo, če so dobre, kot cena. Ok, tip je dejansko pet minut razlagal, zaradi česa so boljše od drugih. Dovolj mi je, daj dve. Če bi imel čas cel dan tam stat, bi mi prodajalec cel dan govoril razlike. Pa ni se mi dalo. Tako sem prišel domov z novimi Continental Vapor plašči.

Tako sem lani stare plašče snel in ugotovil, da bi bili menjave potrebni tudi šlaufni. Ne poznam izraza. Ko se spomnim, napišem. No, a to je stalo do današnjega dneva (ko to pišem, je torek zvečer ). Tako sem danes odšel v isto trgovino, vzel zračnice ( sem se spomnil izraz ), jih doma namontiral, napumpal na tri bare in kolo je bilo pripravljeno na prvo potovanje. Ali pa ne.

Ker je bilo ravno na glavo obrnjeno, sem izkoristil priliko in ga očistil. Nato pa števec. Nič, baterijo ven pobrat, v trgovino poiskat drugo, nastavit tisto cifro, da ti kaže pravilno kilometre in je pripravljeno. No, ker sem ravno v začetnem zagonu in ker bom letos napravil kilometrov še in še, sem mu privoščil tudi torbico za pod sedež, polno orodja. Ma ja no, v Lidlu so jo vrgli za mano za sedem evrov, kaj si morem. In? Ja, nič. Gremo.

Prvi kilometri minejo mirno, nato pa po dvanajstih kilometrih mešanega terena, a pretežno makadamske ravnine, prigonim do prvega klančka. Jah, pa dajmo. Ampak komaj komaj sem prišel čez nadvoz nad avtocesto. Nato zavijem na kavo, potem pa počasi proti domu. Namen, da bi šel po isti poti, se je izjalovil, ker so na nekem delu ravno postavljali asfalt in ni bilo druge, kot jo mahniti po daljšem asfaltnem obvozu. Ob dvanajstih, po največji vročini. In še kar se lahko zgodi samo meni, sem zalutal kot da bi bil prvič tam. A sem se rešil, prevozil travnik, vinograd in še en nadvoz ter zavil na meni priljubljen teren. In od tam odpedaliral domov.

Moram se pohvalit, števca nisem gledal do prihoda domov. Ker doma pa moram, enostavno ker imam rad točnejše podatke tudi nekje shranjene, da si lahko naredim eno tako statistiko. No, kaj je pokazalo. 30,9 km, dve uri in sedem minut vožnje s povprečno hitrostjo 14,6 km/h in maksimalno 40,1 km/h. no, to ni za se hvalit, za se hvalit je to, da med potjo nisem niti enkrat pogledal števca, z izjemo ure in trenutne hitrosti.

Domov sem prišel čisto crknjen, z bolečinami v mišicah in z rahlo bolečino v hrbtu. Ni panike, telo je dolgo časa počivalo in ni vajeno spremembe kar tako na hitro. Obenem sem srečal še nekaj kolesarjev, ki so bili tam očitno zato, da bi zbijejo še tisto malo volje, ki jo imam, vsi so me namreč prehiteli. Ampak sem nekako vajen izpred dveh let, ko jih je več kot devetsto šlo mimo na maratonu iz Ljubljane v Goriška Brda. Tako da, me skoraj nihče ne ustavi, prepričan sem vase in vem da zmorem.

E, da se še malo hvalim. Jebi ga, tak dan je. Vedno, ampak res vedno, ko se odpravim dlje od trgovine, nadenem vse vso opremo. Sicer nimam kolesarske majice z dolgimi rokavi, ampak imam rokave in tudi hlačnike. Čeprav imam hlače oboje, tako dolge kot kratke. Rokavice vedno, brez njih nikamor. Kot ste že prebrali, od danes naprej me spremlja še nujo orodje, poleg tega pa tudi čelada, vedno, na glavi. In pa vsaj pol litra tekočine v zadnjem žepu, oziroma ob daljših podvigih nahrbtnik. Lahko sem vam zgled, vsaj kar se čelade tiče.

Pa še pojasnilo. Nekatere kategorije na moji strani očitno samevajo, zatorej bom v tisto z imenom ”šport” od danes naprej pisal take dosežke. Zdaj pa naprej, v nove kilometre. Adios.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation