Razočaran sem skoraj nad vsem, kar se dogaja okoli mene, le sam s sabo sem zadovoljen. In ko sem na včerajšnjem sprehodu o tem razmišljal, sem prišel do zaključka, kaj je pomembno za lastno zadovoljstvo in zakaj ljudje nismo zadovoljni drug z drugim.

Če začnem kar pri privatnih zadevah, mi grejo najbolj na živce vozniki. Tipičen primer Italijanke, ki je v nedeljo pred mano kar tako ustavila svoje vozilo ustavila na sredini svojega pasu, vklopila desni smernik in premišljevala, kam naj zavije. Naravnost pojdi, kura zmešana, če vidiš, da ni ne levi in ne desno nobene poti. Potem pa si predstavljam, da bi jaz to naredil v Italiji. Linčali me bi. S hupami bi igrali melodije Rolling Stonesov. Prekleli me bi do pet. in še dlje. Ona pa mene čudno gleda, če ji potrobim. Potem pa bodi sproščen, če niti voziti ne moreš normalno zaradi takih debilov. Druga kategorija voznikov so tisti, ki jih vidiš pri malenkost prehitri vožnji po regionalnih cestah ter so običajno poleg vožnje zaposleni še s pogovorom po telefonu. Da je mera polna, imajo še odprto okno in cigaret v roki. V primeru nesreče bi zatrjevali, da niso krivi in da itak vsi govorijo po telefonu in kadijo med vožnjo. Nisem nasilen, ampak če bi se vame, po njegovi krivdi zaletel model s telefonom in cigareto v uporabi med časom nesreče, bi potrebovali rešilca. Zanj, prej kot zame.

Potem so na vrsti ljudje, predvsem tisti nekulturni. Ki pridejo v prostor, recimo trgovino in začnejo kar s tikanjem prodajalca. Bonton? Hmm, ja, slišal sem že zanj, ne vem pa kaj je to. Logično. Mar ni navada, da ko nekam prideš, pozdraviš in se obnašaš nekako tako, kot so te naučili, če so te sploh. Kar tako prostaško vdiranje vsepovsod, recimo v vrsto v banki ali pri mesarju je skrajno bolno. Če se meni v vrsti nekdo postavi poleg mene, kljub temu, da je za menoj še šest čakajočih in pričakuje, da ga spustim predse, se prekleto moti. Sicer se potem jaz počutim kot debil, češ, zakaj ga ne spustim predse, saj skoraj prosi, ampak red je red. In ne padam na finte, da ima silo, da se mu mudi in da je nujno. Ne spustim niti starejših – oni so itak večinoma upokojeni in resnično se jim nikamor ne mudi. Kam pa se jim sploh mora muditi? K telenovelam? Ali k zdravniku? Imajo zlati čas, da se odpravijo deset minut prej od doma in postorijo vse, kar morajo pred obiskom zdravnika.

In če ostanemo pri ljudeh, imam dva sodelavca, ki nimata niti kapljice znanja obnašanja. Oba recimo kihata in kašljata brez uporabe rok. In ko mi je nekoč eden od njiju prinesel neke dokumente ter jih uporabil kot zaščito pred škropljenjem njegove sline in bacilov pri kihanju, sem jih prijel, zmečkal in mu jih fuknil v glavo. Z izgovorom, da ne bo naredil novih, ker se ne znam obnašati, je njegovo delo tri dni stalo. Dokler ga niso poklicali v pisarno. Ampak, a je kulturno? To je enako, kot na delovnem mestu pljuniti na tla. Me zanima če tudi doma v kuhinji tako pljune. In nesortiranje smeti. Odvreči plastenko v koš s papirjem. Ja, bo že nekdo. Kdo, jebemti boga? Mar je res tako zelo težko?

Poleg tega mi gredo na živce nasilneži, poveličevalci cerkve in duhovnikov, politiki, uradniki, živčni bolniki, pedofili, mučitelji živali, kuharji, ki med govorjenjem pljuvajo, dolgočasne trgovke, ki dajejo videz, da so tam samo zato, kjer nimajo kje drugje biti, mestni carji, nabildani frajerji, čefursko oblečene Slovenke, debili, kreteni ter matere z otrokom, ki morajo med plačevanjem na blagajni obvezno govoriti po telefonu.

Če pa gledam na vse skupaj blogovsko, skrajno preziram vse tiste, ki v blogu napišejo dve vrstici. Ali reklamne. Za kake omare, recimo. Za tiste, ki v svojem blogu ne napišejo nobenega pointa. Kot ga recimo tudi jaz ne. in to, da so na blogosu vedno eni in isti na vrhu. Sicer me boli kita, jaz delam svoje in prebiram le peščico blogerjev. Tisti, katere berem, to tudi vedo. Ampak nekateri pa resno pišejo čista dolgočasja. Ki so mogoče nekaterim zanimiva, meni pač ne.

In tako sem med včerajšnjim sprehodom prišel do zaključka, da v bistvu nimam problemov z ljudmi, temveč, če ima kdo težave z mano, je to izključno njegov problem. Ljudje, s katerimi se družim, določeni sodelavci in sodelavke, prijatelji, znanci, določeni sorodniki, se z menoj nimajo ravno slabo. Kot tudi živali ne. Če se spomnim besed nekdanjega direktorja, da je z živalmi lepše shajati kot z ljudmi, mu lahko dam rišpekt. Kajti takrat ga nisem jemal resno, ampak zdaj vidim, da je imel prekleto prav.

2 Thoughts on “Na živce

  1. Vse, kar ti gre “na živce” ti bo šlo še stokrat bolj, če boš mislil na to. Išči pozitivne reči okoli sebe!

  2. Pero, dobro to… 😉 ….zaključek “zakaj bi se jaz živciral, če lahko naredim, da se živcirajo” je seveda toliko moder, kolikor so penasto rdeči tisti, ki so takšnega zaključka deležni……ni problem v drevesu, ampak v sadju….. 😎

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation