Ni me bilo nekaj časa, če ste opazili. Me je pogrešal kdo, ali ste bili enostavno veseli, ker vam nisem sral po glavi? No, vračam se kot zmagovalec, ponosno in veselo. Čeprav nisem zmagal nikjer, še najmanj na kakšnem lepotnem tekmovanju.

Da me ni bilo, je več razlogov. Najprej nekaj časa nisem imel računalnika, kar ne pomeni, da sem ga pogrešal in takoj prvo minuto nesel v popravilo. Ker ni bilo potrebno, saj mora znati človek preživeti tudi brez pomoči take elektronike. V tem času sem še malo pognal. Ja, zrasel sem, malce na krilih ljubezni, malce pa tudi v enem krilu mojega življenja. Po parih desetletjih tlačenja našega planeta sem ugotovil, da vse pa tudi ni tako zelo rožnato in da so določene stvari lahko zelo zajebane. Stvari, s katerimi sem se spopadal prvič. Hvala bogu, se je vse izteklo tako, da nisem ostal prizadet ne jaz, niti drugi, bilo je le veliko upanja, prošenj in želja. In priznam, tudi obupal sem. A našlo se je nekaj, kar mi je v tistih trenutkih govorilo, da ne smem. In nisem. Danes sem hvaležen sam sebi. Ker če bi obupal, bi bil tale blog veliko bolj solzav. Vsaj zame.

Tako sem šele po tej izkušnji nesel računalnik v popravilo. Med tem časom pa dal skozi veliko stvari, ena je opisana zgoraj. O drugi bom spregovoril zdaj. Petek, skrivnostna lokacija, zavarovana. Brez reklam, brez preveč govorjenja, za zagrnjenimi okni in v vsakem prostoru se lahko kadi. Dance Mamblita, tokrat z dodatkom dveh italijanskih deklin, z eno na harmoniki in z drugo na vokalu. Fenomenalno. In ker na takem koncertu ne sediš v kotu, še manj pa doživljaš vse skupaj ob kozarcu soka, sem se naslednji dan zbudil s takim tigrom, kot ga imajo v živalskem vrtu. S tem, da se je ta tiger nahajal v moji glavi in mi oteževal življenje. Plani so zaradi tega padli v vodo, saj sem moral dan preležati, uživati juho ter gazirane pijače, zvečer pa pojesti pico, kar je sicer ustaljena praksa ob takih dneh. No, teden je šel mimo brez kakih posebnosti, vsaj kar se tega tiče, z izjemo nekaj kozarcev črnega vina pri kosilu ali večerji. Do petka. Ko je prispelo povsem nedolžno vabilo na srečanje v pivnici. Kjer naj bi kulturno klepetali ob pivu ali dveh in slanih prigrizkih. Ja, pa pojdimo. Skoraj ni puba, kjer v tem mesecu ne bi praznovali oktoberfesta. Jaz sem ga. Tisto kulturno klepetanje se je kaj kmalu sprevrglo v raznorazne pivske stave, goltanje piva in posledično tudi zanašanje pri hoji. Zopet sem izgubil spomin, sobota je bila stran vržena, sposoben nisem bil niti trohice dela, z izjemo odločitve, da za nekaj časa preneham z alkoholom. Da se telo malo sčisti, da dam skozi nekaj žurov, iz katerih se bom vse spomnil. Tako v trenutku, ko vse to pišem, poteka peti dan abstinence in lahko mirno rečem, da zaenkrat ne pogrešam.

Potem pa nov udarec. Nekaj sem počel okrog hiše ter se sam sebi zdel malo čuden. Zmerim temperaturo in tista napravica, kakor se ji že reče, pokaže na 39. In zdravnik reče, naj kar takoj pridem. Vožnja s tako temperaturo je približno enaka tisti, ko spiješ dvajset plus špricerjev. Ampak se je dalo, preživel sem, kuham se v vijola pižami pod tremi odejami in kovtrom, pijem čaje, se filam z limonami in brskam po novem telefonu. Kako zabavno, deset let nazaj smo se čudili, kam gre sporočilo, ki je zdaj na tvojem telefonu, sekundo kasneje pa na prejemnikovem, brez kake žice, brez kake sledi. Danes brez razmišljanja, samo preko dotika pridemo na twitter, fejsbuk in še kam. Zanimiva igračka, čisto prava za take dni, kot jih doživljam jaz. No, celo vstal sem za nekaj časa, toliko da sem spisal take blog. Vem pa, da bo kmalu bolje, sem človek, ki ne obupa in raje dam to sedaj skozi, kot pa recimo za Silvestrovo. Ali za božične praznike. Dela imam ogromno in sedaj, ko imam čas premišljevat, si v mislih že rišem stvari, ki jih bom počel naslednji teden. Ena od njih bo tudi savna. Da kar ni šlo alkohola ven skozi usta, tiča in rit, bo šlo še skozi kožo. In delo okrog hiše, z mojimi rastlinami.

Sicer pa lahko na hitro ošvrknemo še najzanimivejše dogodke. Gostilna išče šefa je sicer prvi resničnostni šov, ki so si ga zamislili poptevejevci, ni pa ravno nekaj, kar bi prepričalo mene, da bi gledal. Konec koncev, lahko za vsak poklic naredijo šov. Cesta išče šoferja, kjer bi zmagovalcu podelili kamion, ali Živali iščejo, kjer bi veterinarju dali novo ordinacijo. Ali recimo, Slovenija išče novo vlado, kjer bi vse sedanje prisilili v delo za 550 evrov na mesec in izbrali nove. Take, ki ne znajo lagati in samo obljubljati. Gremo naprej, da ni Rode fotr tistega modela, je že razkrito. Tudi jaz ne bi bil, če bi nekoga podkupil in če bi za menoj stala taka ustanova, kot je Cerkev. Seveda, to je samo moje skromno mnenje, ampak če 50 let furaš neko predanost in imaš mnogo vernikov za oboževalce, potem si pripravljen marsikaj storiti, da si vsega tega ne pokvariš. Murko še ni prodal otroka, niti slik otroka ne. Fani Eršte ima še vedno brke, Janša še vedno ni bil na sodišču in Brane iz Mozirja je imel največjo zeljnato glavo. Cigareti so se znova podražili, kar je pripeljalo do tega, da sem prešaltal izključno na tobak, plače so nižje, podražili so se šopki, tako da ženske bodo dobivale travniške rastline, Alya je po desetih letih še vedno simpatična in sosedje so stuširali zlato prinašalko. Skratka, nič novega. Z izjemo tega, da po državi krožijo fantje iz skupine Dan D in igrajo na inštrumente, ki to niso. Odvisno od tega, kako si v predstavljaš. Pohvalno.

Grem nazaj ležat in filme gledat ter švicat. Jebenti, ko sem bolan se kar noče nobena pridružit.

6 Thoughts on “Nč novga

  1. David on 10. oktobra 2012 at 9:50 said:

    Jebat ga, pozdravi se čimprej, pa napiši v kratkem spet kaj. Sem zadnji teden že vsak dan čekiral stran, pa ni blo kaj novga 🙂

  2. Pred dvema tednoma sem tudi jaz dala to skozi, na žalost se nisem držala tako korajžno kot ti 🙂 Za boljše švicanje je pa dober lipov čaj

  3. Gostilne pogrešajo prijatelja, ceste iščejo obzirnejšega šoferja, živali potrebujejo skrbnejšega ordinerja, Slovenija bi rabila novo vlado … jah, instrumenti, ki to niso, pa ob tem kličejo po profesionalnejšem dirigentu, rahločutnejšemu umetniku, da bi instrumenti sploh lahko postali in služili svojemu namenu, logično. Namesto srceparajoči kaotični razglašenosti, za spremembo dušebožajoči harmoniji, na primer.

    http://www.youtube.com/watch?v=OkdO7KpqfYU

  4. uf, bemti, to pa je bilo kot na fronti…..glede na tekočo besedo pa si očitno postavil neke nove temelje, a obdržal trmo vztrajnosti…..urajt uej….važno, da čajčki delujejo in zdaj, ko si poln izkušenj o njih, lahko predstaviš njih različne postopke priprav, tudi angleško verzijo ob 5h popoldne…..ne daj se Pero…. ;cool:

    aja, Dance Bambita….brez L…..in ja, tipa razturata, tudi z migajočimi dodatki….

  5. Pa ne.. Samo kot Dance Mamblita jih pokaže na guglu 🙂 sicer vseeno, ampak muzika pa dobra 🙂

  6. prav….bom povedal Borisu, se že dolgo poznava, da naj doda na plakate tisti “L”…..mogoče bom celo začel zbirati sredstava za đambo plakat, na katerem bo pisalo zgoraj Vlada, čez sredino pa velik L….. 😎

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation