Najprej hvala vsem, ki ste me tako lepo sprejeli nazaj in napisali pozitivne komentarje. Seveda hvala tudi tistim, ki ste se čutili dolžne napisati slab komentar, moram vam le rečt, da me to sploh ni ganilo. Že prav, da poveste svoje mnenje, ampak če imate težave z mišljenjem, da ste boljši, potem vam nisem jaz kriv. In da bo jasno, nimam se za najboljšega, ampak običajno me kurcate tisti, ki pišete totalne polome. Žal. Resnica boli.

Dan je bil sicer krasen, dokler ni prišlo v službi do konflikta. Jebeš. Totalno mi gre na kurac, ko sodelavci ne opravijo svojega dela do konca, ko jim pa kaj rečeš, dobiš dva možna odgovora, in sicer A: sej on tud ni naredu, pa mu nč ne rečeš, zdej bom jaz kriv za vse, oziroma B: nimam časa. Običajno naredim sam, konec koncev imam v pogodbi zapisano, da moram to vzdrževati, kar pa ne pomeni, da samo jaz to delam. Danes sem popenil. Prijel sem prvega, ki ni opravil svojega dela kot je treba.

Model sam po sebi ni točno razumel, kaj mu sploh hočem dopovedati in ko se je začel delati popolnoma nedolžnega, mi je počil film in bi ga najraje mahnil po gobcu, da bi se še pet minut spravljal k sebi. Pa nisem nasilne vrste, ampak vseeno bi ga. Poslušaj me, kaj ti govorim, sprejmi kritiko, opraviči se, ne se pa začet delat nedolžnega in poskušat zvalit krivdo na ostale ali name. No, kasneje mi je bilo žal, da ga nisem počil. Model že nekaj časa išče klofute, a se nikomur ne ljubi ubadati z njim. S konkretnim šamarjem bi ostalim zaposlenim omogočil lažje in lepše delo.

Nato sem, z živci čisto na koncu sam sebi priznal, da tistih par sto evrov na mesec ni vrednih misli na take dogodke še izven delovnega časa. Le bližje temu sem, da pošljem vse skupaj v pizdo materno in si dobim drugo službo. Pa ne mi o brezposelnosti, ker sem mnenja, da če hočeš delati, dobiš delo.

Potem sem doma čakal na nevihto, ampak da bi se skihal, sem sedel na kolo in se šel zgonit. Kar mi je prijalo, ker sem se odločil, da me bo danes bolel kurac za vse skupaj in se nisem izogibal lužam. Vseeno mi je. Blato je špricalo, jaz pa sem užival. In na žalost prišel pred dežjem domov. Ter usran kot prasec stopil pod tuš, da sem spravil vso zemljo iz rok, nog in las. Ne mi jamrat, da je življenje naporno. Življenje je tako, kot si ga narediš. In jaz sem si ga iz totalne pizdarije čez dve uri polepšal s tem. Zvečer si bom odprl pivo ali natočil kozarec merlota ter zvil tobak in sedel na balkon. Mogoče ulovim še sosedo, ko se bo slačila pri oknu. Če se bo.

In jutri bo nov dan, v katerega bom zopet šel prav tako, kot vsak dan: vstal, spil kavo, vrgel vase nekaj hrane in šel v službo. In potem domov in vikend bo tu. Ne bom o prihodnosti, oziroma, kaj me čaka čez vikend, definitivno bo pester. Ne vem komu se lahko zahvalim, da ne delam vikendov. Še dobro, da nisem v kakem Mercatorju, Hoferju ali bencinskem servisu. Da bi moral prenašati sodelavce 7 dni na teden…raje si priimek spremenim v Fuk. V petek zaključim in se lahko jebejo vsi sodelavci, do ponedeljka me ni. In če me že moraš poklicati po telefonu, naj ta klic vsebuje vabilo na pivo, ker drugače se ne pogovarjam. Vikende imam zase, preživim jih s Petro, psičko, v naravi oziroma, kjerkoli hočem. In ne, spoštovane sodelavke, ki hočete vse vedeti, kurac vas briga, kaj sem počel. Jaz vas ne sprašujem, torej tudi vam ni treba.

Ne dolgo nazaj sem premišljeval, da bi kupil hišo. Nekje, kjer me nihče ne pozna. V Lendavi, recimo. Da bi prodal vse, kar imam, pustil službo, se zapufal in nabavil bajto. Kar tako. Nekaj malega, sto kvadratov bo dovolj. Važno, da ima streho. Da grem nekam, kjer me nihče ne pozna. In kupujem hlače na Madžarskem. Potem sem si premislil.

In ob teh nevihtah, čeprav je zunaj že kar toplo, komaj čakam na tisto pravo poletje. Kar zame pomeni vročino, švic, dolge dneve, pa da zaradi toplote spiš nag. In morje. Kje je še tisti moj dopust. Če me prime, si kupim crocse.

Hvala za obisk in se vrnem.

4 Thoughts on “Ni nam lahko

  1. Milana on 24. maja 2012 at 19:56 said:

    Vajta se bi strinjal s tabo.

    Edino, da on te nikol ne bo imel rad, tako kot jaz

  2. Jaz tudi čakam poletje! 🙂

  3. jaz sem tudi v kakšnem izrednem trenutku razmišljal, da bi nabavil crocse, pa sem raje uredil trenutek….kolesarjenje po lužah, če dežuje zraven še bolje, pa je itak prajsles…..ampak še vedno ne toliko, kot odprto pivo med zavijanjem tobaka z možnostjo pogleda na sosedo ob oknu na poti v evin kostim….ta praksa gre tudi meni neverjetno dobro od rok in oči…. 🙂
    ostani mlad danes in od ponedeljka naprej, vmes pa vse kar hočeš…. 😎

  4. Ne vem kaj je fora v kolesarjenju po dežju, vendar človeku avtomatsko prinese na usta nasmešek. Tudi, če imaš potem blato med zobmi :mrgreen:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation