Konec dopusta, namreč. Če se običajno dnevi vlečejo in so prekleto dolgi, mine čas na dopustu kot bi mignil. Ampak gremo lepo po vrsti, od prvega dne proti zadnjemu.

Po nekaj letih je moj dopust, tisti pravi, ki ga preživiš na morju, trajal kar 13 dni. Začelo se je ob treh zjutraj. Meni je vstajanje vedno težko, pa naj si bo ob osmih zjutraj ali ob enih popoldan. Z izjemo dneva, ko grem na dopust. Tako mi ni bilo prav nič težko vstati ob treh in tudi zehal nisem, ni se mi spalo, vse je bilo osredotočeno na morje, ležanje, sončenje in lenarjenje. Tako sva po obilnem zajtrku okrog štirih štartala proti Kvarnerju.

Mirna, zmerna vožnja in ob prvih sončnih žarkih je sledila ura čakanja na trajekt. No, niso bili ravno prvi žarki, saj je bila ura sedem, a je vseeno pripekalo. Nato vožnja s trajektom in kar se tega tiče, sem razdevičen, saj sem se prvič peljal z njim. Ne morem pa tu neki napisat, da sem navdušen ali grajati vse povprek, saj je konec koncev le trajekt, stvar, ki tebe in avto prepelje iz točke a v točko b.

Po pristanku iz izkrcanju je sledila vožnja po ozki cesti in kmalu nato slikanje prvih lepih razgledov. In nato končno najin apartma. Po prvem razočaranju, da ni nikjer nobene omare, da televizija ne dela, da polovica luči ne sveti in da so lonci, kozice ter pribor tako umazani, da ne bi niti psi hoteli jesti iz njih, sva kmalu spreobrnila mišljenje, saj je bila vsaj posteljnina čista. Pa vrata, ki so se tako težko zaklepala, da sem resno premišljeval o popravilu ključavnice. Ampak, za tak denar je to to. Bolj presenečena sva bila s Hrvati, katere sem še leto nazaj znal le kurcat in se pritoževat. Letos so bili vsi do naju prijazni, pripravljeni pomagati, celo natakar se je potrudil govoriti slovensko, a sem mu dal vedeti, naj se nikar ne muči in naj govori po svoje, če se bomo hoteli, se bomo že razumeli. In smo se, brez da bi se jaz trudil odpreti usta po hrvaško. Z izjemo, ko sva iskala kamp ter si šla enega ogledat, kjer so bili receptorji blazno živčni ter naju je še eden od delavcev zaparkiral z razlogom, da sva parkirala na prostoru za zaposlene. Jasno, bilo je parkirišče, označeno z veliko tablo in napisom. NOT!! Ker nama tega ni treba, sva se tistemu kampu na dolgo izognila ter si rekla, bova že kakega dobila, ko nama poteče v apartmaju.

In tako sva potem tistega dne zjutraj vse spakirala ter odšla iskat kak lep kamp. In ga našla v prvem šusu, le sto metrov stran od premičnega mostu, ki povezuje Lošinj in Cres. Zares idilična lokacija, v senci in s plažo. Celo prodnato, ki je bila nonstop zasedena. Zato sva si prilastila približno deset minut hoje odmaknjeno plažo, povrh še divjo. Kar je bilo dobro zame in kar je bilo dobro zanjo, čeprav zaradi drugačnih stvari. Da pa ne bom le o tem, lahko grem še malo o drugih stvareh pisat.

Čeprav imam grozno rad morje in vsako leto komaj čakam na dopust, tudi vsako leto pozabim, da sem izredno talentiran neplavalec. Zato imam navado se samo namakati v bližini obale, opazovati rakovice, ježke in morske kumare. Ter druge kopalce. Predvsem ženskega spola. Zato so mi tudi letos, ker se običajno čemenja v morju hitro naveličam, delale družbo na plaži križanke in odlična knjiga o Stevu Jobsu. Poleg tega je bilo naokrog veliko Čehov, Nemcev in Italijanov. In z vsemi se da preživeti, le z Italijani ne. Že stare, 60 letne Italijanke hodijo po plaži v dragih kopalkah ter se vedejo kot pravkar zapustile najstniška leta. Obenem morajo govoriti. Tako, da se jih sliši. Na daleč. To pa še ni vse o Italijanih.

Da so bog i batina na njihovih cestah, vemo vsi, ki smo včasih od njih pokasirali kak mrki pogled, sredinec in kletvico. Začuda pa vse znanje o vožnji ter prometnih znakih izgubijo, ko prestopijo mejo. Tako sem naletel na njih 20 metrov pred semaforiziranem križiščem, kjer so spraševali za pot. Na sredi ceste. Tako so se tudi pripeljali v krožišče v nasprotno stran. Po prijaznem opozorilu, da če niso opazili nič nenavadnega, sta me dva para blizu sedemdesetih opazovala, kot da sem tam, sredi Velega Lošinja padel s palme z banano v roki.

Sicer pa so se vsi do naju vedli normalno, nobene agresije ni bilo čutiti, kot so jo pred nekaj leti začutili kolegi. Sam pravim temu tako, če ne izzivaš, prideš domov s celim gobcem. Predvsem Nemci so bili prijazni, sploh v kampu. Vsa čast. Kamp pa tudi urejen, sanitarije čiste in ustrežljivost visoko nad nivojem. Rešpekt. In poleg tega je bilo ogromno lezbijk. Hvala bogu. Izstopi iz svoje sence, sem nekoč prebral grafit v nekem primorskem mestu in te ženske so dobesedno stopile iz nje. Brez sramu in brez zgražanj drugih obiskovalcev plaž, kampov, sprehajalcev po mestu in drugih. Rešpekt tudi njim.

In ker je ponedeljek, je tudi čas za minuse in pluse.

Minus tedna: nogavice. Glede na to, da tudi zvečer ni padla temperatura pod 28 stopinj, se lahko samo čudim ljudem, predvsem puncam, kako upajo postopati naokrog v nogavicah, allstarkah, veliko teh tudi v kombinaciji z dolgimi hlačami. Sramežljivost ali lastno prepričanje, da je neka rokerica iz filma leta 1985 s tako opravo bila dejansko kul? Če je bila… punce, od takrat je minilo 27 let in čas se je spremenil. Če se ne bi, bi jaz nosil bundes liga frizuro in brke.

Plus tedna: z izjemo divjih plaž, kjer tudi najdemo pogumne ženske, občudujem tiste, ki si na tekstilni plaži preoblačijo zgornji del kopalk. Ducati moških oči so v tistem trenutku uprti v palec in kazalec, ki na hrbtu odveže vrvico in osvobodi dve… no, karkoli že. Pogled in potem se spet zazreš nekam drugam. To ženske znajo. Razveselijo moško populacijo od 14 do 99 let. Mogoče tudi žensko. In če ne uzreš nekaj v velikosti munchmallowa, je to povsem dovolj.

Še in še bi lahko pisal, a si pustim še malo na zalogi za kak drug zapis. Gremo k slikam.

Mali Lošinj

Tako te pa Hrvatje zaparkirajo...
In še zadnji dve sliki: uživala sva tudi v kulinariki.

2 Thoughts on “Pa je

  1. očitno sta zasluženo uživala in prav je tako….. zdaj pa tudi jaz v polne počitnice, čeprav se že zadnja dva tedna ogrevalno sistematično odklapljam od pc-ja….uf, da ne pozabim, čeprav z rahlo zamudo…..vse najboljše tvojemu blogu za rojstni dan, pa da mi bo še naprej (po)pestril dneve…..nazdravimo ko pride(š) naokoli s tisto ledeno kriglo, polno kakopak….. 😎

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation